30. april 2008

Prvič izenačene možnosti

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

Še nikoli v zgodovini Zemlje niso imeli vsi njeni prebivalci toliko možnosti, da izkoristijo vse svoje potenciale in postanejo uspešni – najboljši – tudi v materialnem smislu, da torej obogatijo ali celo postanejo najbogatejši na svetu! Dokaze za to najdemo že kar na vrhu. Na lestvici svetovnih milijarderjev so do nedavnega kraljevali sami Američani, z Billom Gatesom na čelu, pa še kakšni srečneži, ki so se rodili nad naftnimi polji ali podedovali stoletja dolgo nakopičena bogastva.

Sedaj pa se jim nezadržno približujejo uspešneži iz »dežel v razvoju«: na drugem mestu je že Carlos Slim Helu iz Mehike, med prvimi desetimi pa še Mukesh Ambani, KP Singh, Oleg Deripaska… Kdo je v zadnjih nekaj letih pokupil vse največje jeklarske kapacitete na svetu: Lakshmi Mital iz Indije…

Pa ne mislite, da je v 21. stoletju uspeh rezerviran le za velike države! Enega najhitrejših tehnoloških prodorov in finančnih uspehov so se lotili v Estoniji (Šved in Danec), kjer so zaplodili Skype, ga nato locirali v Luxemburg in nazadnje za bajne denarje prodali ameriški družbi eBay.

Res je, da se (je) slej ko prej vsak večji podjetniški uspeh zaključi(l) v ZDA, kar pa še ne pomeni, da so tudi vsi ključni nosilci Američani (prej nasprotno). Omenjeni e-Bay je zaplodil iranski podjetnik P. Omidyar, drugo »zgodbo o uspehu« pa Kitajec Jerry Yang (danes seveda tudi milijarder).

Uspeh in bogastvo tudi nista več rezervirana le za starejše, saj se da na lestvico milijarderjev priti tudi že v dvajsetih letih. Mark Zuckerberg je svojo podjetniško kariero začel še kot študent, prepričal poslovne angele, da ima dobro podjetniško idejo – Facebook – ter jo tudi uresničil in je danes, pri 23 letih, vreden poldrugo milijardo dolarjev.

Saj se zavedamo, da takšni primeri še ne pomenijo, da imajo vsi Zemljani danes enake možnosti za uspeh. Nasprotno: v revnih deželah imajo toliko sprotnih problemov s hrano, vodo in drugimi osnovnimi življenjskimi potrebami, da mnogi niti ne poznajo, niti ne pomislijo na internet ter druge bolj sofisticirane civilizacijske pridobitve, vendar pa imajo njihovi (če so talentirani) otroci realne možnosti, da preskočijo tisočletne predsodke in ovire ter se znajdejo in uspejo v sodobnem svetu.

Bistveno je, da imajo pred sabo lahko zelo visoke cilje za uspeh in da ne obstajajo nobene formalne ovire, da tega sčasoma ne bi tudi (lahko) dosegli.

Tako, kot se morda tudi jaz ne bi loteval tega pisanja, če bi mislil, da ga bo prebralo le nekaj naključnih »obiskovalcev« in nanj že naslednji dan pozabilo… (Potem bi se rajši usedel pred televizijo in dal »možgane na pašo«…) Tako pa si (lahko) zamislim, da pišem prva poglavja neke bodoče knjige, ki bo (bi bila lahko) tako zanimiva in koristna, da bi jo prevedli v angleščino in preko Amazona ponudili na celotni svetovni trg… How about that?

29. april 2008

Sporočila brez sledu

Za vsako omejevanje se najde protiukrep in tudi luknja v zakonu. In če (ameriška) oblast z e-Razkritjem (e-Discovery) skuša nadzorovati (tudi) interno komuniciranje v gospodarskih družbah, se je že pojavila »rešitev« - v obliki e-sporočil, ki se sama uničijo, takoj, ko jih je sprejemnik prebral.

Vsi obstoječi sistemi e-pošte in hitrega obveščanja pustijo na raznih strežnikih in trakovih določene sledi o pretoku sporočil in predvsem tudi povezavo med pošiljateljem, naslovnikom in »telesom« sporočila (tudi če je slednje še tako zašifrirano).

To pa ne velja za novo storitev VaporStream. Preko njih se lahko pošiljajo sporočila brez kakršnekoli sledi in se tudi sama takoj in povsem uničijo. Že pri pisanju sporočila se loči naslov prejemnika od besedila, saj prvo izgine z zaslona, kakor hitro se začne vnašati tekst sporočila. Podobno je na prejemnikovi strani: ko v svojem poštnem predalu iz seznama izbere (ime) pošiljatelja, se pokaže besedilo, prvi podatek pa izgine. Seveda pa je dobro pred prvim naslednjim klikom sporočilo pazljivo prebrati, saj ga ne bo nikoli več nihče videl…

Verjetno bodo to storitev najbolj uporabljali prav tisti uporabniki, ki so prizadeti z novimi predpisi o nujnosti varnega arhiviranja večine internih komunikacij, za morebitno kasnejšo rekonstrukcijo in ugotavljanje materialne resnice na sodiščih. Če bodo šefi svojim podrejenim poslali kakšno zelo delikatno informacijo, za katero ne bi radi, da bi bila kjerkoli in kadarkoli evidentirana (in takšnih primerov je, to moramo priznati, v gospodarstvu povsod zelo veliko), potem bodo gotovo velikokrat uporabili VaporStream ali kakšno podobno »uslugo«.

Američani pa ne bi bili Američani, če ne bi tudi tu naredili nekaj izjem – in v primeru (utemeljenega!) suma o teroristični dejavnosti, bodo pristojni organi lahko opazovali tudi izmenjavo sporočil, ki se »sama uničijo«…

Vir, 9. 12. 2006

27. april 2008

e-Discovery

»e-Discovery« je nov izraz, ki se vse bolj pogosto pojavlja v pravnem svetu, posebno (najprej, kot ponavadi ) v Ameriki. Do problemov, ki so vodili k nastanku tega novega pravnega inštrumenta, je prišlo predvsem pri nekaterih velikih sodnih postopkih (n.pr. Enron) in pravdah glede produktne odgovornosti velikih korporacij. Ker so se velikokrat pomembni dokazi nahajali (le) v obliki e-pošte (oziroma drugih digitalnih dokumentov), jih je bilo možno tudi zbrisati ali celo ponarediti, kar je zelo oteževalo delo sodišča pri iskanju materialne resnice.

Zato so začele oblasti, najprej s sodnimi odredbami, kasneje pa tudi s splošnimi predpisi, postavljati pravila, kaj se sme in kaj se ne sme uničiti, kako dolgo obstaja dolžnost arhiviranja in v katerih primerih ter na kakšen način morajo družbe omogočiti »razkritje« svojega internega poslovanja in komuniciranja.

Glede na to, da v ZDA varstvo osebnih podatkov nima takšne prioritete, kot na primer v Evropi, je logično, da je njihova ureditev e-Razkritja precej bolj radikalna, kot bi bila lahko pri nas. Zakonodaja na področju varstva dokumentarnega gradiva, ki je bila letos sprejeta tudi v Sloveniji, ureja hrambo e-dokumentov z možnostjo upravljanja, nadzora, iskanja in varovanja, vendar gre pri tem v bistvu le za e-verzijo arhiviranja – določenih dokumentov. Po načelu »kar ni prepovedano, je dovoljeno« bodo naša podjetja v naslednjih letih gotovo lahko še zbrisala marsikakšno e-sporočilo, zvočne ter video posnetke, itd.

V Ameriki pa ne! Zaostrena zvezna zakonodaja (amandmaji k pravdnemu postopku), ki stopa v veljavo s 1. decembrom 2006, ima kot svoj glavni cilj naslednje: da se omogoči za nazaj »razkritje« kakršnihkoli internih komunikacij, ki bi bile relevantne za ugotavljanje resnice na sodiščih, tudi glede morebitne odškodninske odgovornosti nasproti tožnikom.

Praksa bo sicer šele pokazala, kakšne bodo posledice novih zaostritev, vendar je že sedaj jasno, da bodo novi predpisi imeli tudi velike materialne posledice. Družbe bodo morale verjetno veliko več denarja porabiti za arhiviranje (po mnenju nekaterih niti ne bo več dovoljeno brisati nobenih trakov, obseg arhiviranja strežnikov se bo nekajkrat povečal) in za usluge novih (pravniško-informacijskih) družb – »e-Discovery Law Firms«.

Če so se doslej družbe in njihovi odvetniki začeli ukvarjati z vprašanji kot »Kaj je vodstvo družbe v svoji okrožnici naročilo svojim uslužbencem?«, »Kaj je direktor filiale v Atlanti dne 12.12.2003 odgovoril zdravniku v New Yorku glede zdravila Pzhiss?«, »Ali še obstaja video posnetek glavnega vhoda z dne 1.1.2005?« šele takrat, ko je prišlo do sodnega postopka - pa se bodo morali odslej ukvarjati bolj s preventivnimi vprašanji, kot so: »Kako naj dokažemo, da brisanje naše korespondence ni možno brez rezervnega arhiviranja?«, »Kje naj hranimo vse te video trakove, da ne bomo kršili predpisov?«…

Za večino družb bodo novi predpisi predstavljali še več stroškov, nekateri pa se bodo znašli in z novimi (pravniško-tehnološkimi) storitvami dobro zaslužili…

Vir, 2. 12. 2006

24. april 2008

Pravo v 21. stoletju

Od vseh profesionalnih dejavnosti je pravo še najbolj primerno za intenzivnejšo ter bolj poglobljeno uporabo najsodobnejših informacijskih tehnik, vključno z uvajanjem elementov umetne inteligence. Načeloma naj bi bila vsa besedila (zakonodaja, judikati, odločbe, sodbe, pogodbe in drugi akti) kar najbolj (popolnoma?) precizna, enoznačna, preverljiva in ponovljiva. Za leporečje in leposlovje tu pač ni prostora.

Digitalizacija in avtomatizacija (pisarniškega) poslovanja sta v nekaterih najrazvitejših okoljih že tako napredovali, da kar silita k edini logični smeri nadaljnjega razvoja: da se pravna pravila in pravni dokumenti »dajo spoznati« računalniku tudi po svojem pomenu. Visoko razvite jezikovne tehnologije so že pripravljene in sedaj je čas za pravno stroko, da prevzame štafetno palico in do takšne mere (re)definira pravna pravila, da jih bodo lahko programerji vnesli v ustrezne algoritme ter predali v nadaljnjo obdelavo za namene praktičnih ekspertnih sistemov ter drugih pripomočkov za povečanje kvalitete in učinkovitosti prava.

Ko bodo enkrat s pomočjo najsodobnejših tehnik umetne inteligence obdelane celotne zbirke predpisov in judikatov nekega pravnega sistema, se bodo odprle povsem nove možnosti za nadaljnji razvoj prava. Nekajkrat povečani obseg (z metapodatki o vsebini) takšnih besedil in dokumentov (podatkov) se bo pretvoril v prave zakladnice ZNANJA.

Posebni urejevalniki za vse tiste, ki predpise izdajajo (točneje: za njihove strokovne službe), bodo omogočali, da bodo besedila kvalitetnejša. Ne bo nepotrebnih (subjektivnih) sinonimov, klavzule bodo imele vedno enak pomen, uporabljeni bodo le preverjeni in nedvoumni izrazi. V besedilih se bo skrivalo vse več koristnih (meta)podatkov, ki bodo lahko do konca sledili nadaljnji »usodi« dokumentov: o subjektih in objektih pravne zaščite, o dispozicijah in sankcijah, o hierarhičnih razmerjih, o postopkih ter inštancah, o medsebojnih sklicevanjih in vplivih, itd. itd. Olajšane bodo primerjave (in usklajevanja) med različnimi pravnimi sistemi (in tudi jeziki).

Pravna informatika, za katero nekateri mislijo, da je že danes dosegla svoj vrhunec, se bo znašla šele na začetku številnih novih možnosti. Pojavili se bodo prvi prav(n)i iskalniki. Uporabniki bodo lahko s pomočjo naravnega jezika postavljali pravna vprašanja in dobivali vse bolj natančne odgovore. Današnji (skoraj izključni) besedni nizi (strings…) znakov (…of characters) bodo le še ostanek iz nerazvitega obdobja, zamenjala pa jih bo ustrezna vsebina iz naborov pravnih tezavrov, ontologij in semantike.

Ekspertni sistemi (pravnega znanja) ne bodo več le redke izjeme in dragi, determinirani ter podvrženi človeškim napakam, temveč se bodo razširili na vsa pravna področja in bodo med seboj povezani. Služili bodo predvsem tudi kot podlaga za načrtovanje ter vzdrževanje najzahtevnejših sodnih in administrativnih postopkov.

Kot je že danes očitno, bo vse več posamičnih upravnih zadev v elektronski obliki ne samo prejetih, temveč tudi izdelanih in izdanih (e-Uprava). Za to pa bodo morali biti seveda pripravljeni posebni moduli umetne inteligence. Uvedba teh novih možnosti bo lahko tudi zelo povečala učinkovitost pravosodnih sistemov: sodniki praviloma ne bodo več pisali (ali narekovali) svojih obrazložitev, temveč jim bodo osnutke zanje naredili računalniki, oni pa jih bodo le preverili, po potrebi popravili in dopolnili (ali zavrgli) ter podpisali. Tudi pri samo 90% zanesljivosti (ki pa se bo s pomočjo tehnologij »strojnega učenja« in statističnih metod še zelo dvignila) bo to lahko pomemben dejavnik z vidika pravosodne ekonomike.

Ko bodo enkrat pripravljeni moduli umetne inteligence ter na njihovi podlagi izdelani ekspertni sistemi, bo neizogibno prišlo tudi do možnosti boljše »diagnostike« za upravne in predvsem tudi sodne postopke. Vsak morebitni tožnik bo lahko na spletu preveril kakšne so njegove možnosti (v %) za uspeh v pravdi. To bo mnoge tudi odvrnilo od nepotrebnih postopkov. Kvalitetno – spletno - vložene zadeve pa se bodo veliko lažje predlagale tudi v morebitne mediacije in arbitraže, seveda tudi spletne.

Upamo si trditi, da bo uvedba elementov umetne inteligence na pravno področje v končni fazi imela dve vrsti posledic: vsebinsko in ekonomsko. Pravo kot veda bo zaradi kvalitetnejših besedil postalo boljše, natančnejše in pravičnejše. Pravni postopki vseh vrst pa bodo s pomočjo najsodobnejših tehnologij postali krajši in cenejši.

Pravo ne bo nikoli več takšno, kot je bilo doslej.

20. april 2008

Krasni novi splet

»Krasni novi svet« je že tukaj, če še niste opazili! Huxley je sicer ta izraz ironiziral, saj je pri njegovi družbi šlo v bistvu za »Strašni novi svet«. Tudi na začetku 21. stoletja se zavedamo nevarnosti, če bi kakšen orwellovski Veliki brat v osebi tirana zlorabil fantastične možnosti, katere prinašajo sodobne informacijske tehnologije, vendar pa ni razloga za pretiran pesimizem in še manj za paniko.

Od zloma komunizma naprej je očitno, da bo na tem planetu prevladala demokracija, številni skupni problemi (globalno ogrevanje, pomanjkanje čistih energetskih virov, itd.) pa bodo večino držav in nacij prisilile h konstruktivnemu sodelovanju in ob tem tudi k odpravljanju (možnosti) nevarnosti, katere prinašajo nove tehnologije in bi lahko »krasni« novi svet spremenile v »strašni«.

Namesto, da strašimo pred nevarnostjo Googla, če bo res skeniral vse obstoječe knjige in jih povezal v eno samo ogromno digitalno knjižnico in s tem pridobil (pre)veliko moč, si je bolje na vseh nivojih prizadevati, da se izostrujejo merila in predpisi glede varstva zasebnosti, hrambe in uporabe osebnih podatkov, nadzor nad (zlo)rabo podatkovnih baz, itd. Še najbolj pomembno pa je, da demokratični svet neguje svoje visoke standarde upravljanja družb ter da se na celotnem planetu odpravijo črne lise avtoritarnih sistemov. Konec koncev tudi Združeni narodi še zdaleč niso izkoristili svojih možnih potencialov.

Če se nam torej ni treba bati Velikega brata kot neke konkretne nevarnosti (lahko pa seveda s tem pojmom še naprej operiramo v prenesenem smislu, ko opozarjamo na razne možnosti zlorab), potem se lahko že danes resnično veselim, da živimo v nekem povsem novem svetu, katerega si pred nekaj desetletji (v bistvu pa pred pojavom interneta!) nismo mogli niti predstavljati! Več možnosti smo dajali uresničitvi znanstveno-fantastičnih napovedi, da se bodo v vseh zidovih okrog nas nahajale prisluškovalne naprave, kot pa da se bomo usedli za (svojo) mizo in v eni minuti lahko: 1. pogledali, kolikšni so trenutno valovi na plaži Waikiki 2. prebrali, kako se v portugalščini glasi zadnji stavek Svetega pisma 3. poslušali evropsko himno 4. pisali sestrični v Argentino in tudi že dobili odgovor…

Mladini 21. stoletja je seveda samo po sebi umevno, da lahko preko Googla takoj najdejo katerikoli podatek ali sliko, kar pač rabijo za domačo nalogo. Nas iz prejšnjega tisočletja pa še vedno fascinira, da imamo pred seboj na voljo (tudi za takojšno in brezplačno uporabo) praktično večino doslej zbranega človeškega znanja (pretiravam? - pa vnesite n.pr. »kozolec« ali pa poglejte v spletno Aleksandrijsko knjižnico…).

Večino doslej zbranega človeškega znanja? Prosim? Pač! Informacij je seveda (vedno bilo in jih vedno bo) – PREVEČ – vendar jih je sedaj z malo spretnosti in s pomočjo številnih odličnih orodij (na primer Wikipedije!) prav lahko obvladati in dobiti to, kar rabimo.

Gibalo napredka pa je vedno bila ekonomija in zato tudi ni čudno, da se bo v tej svetovni poplavi informacij (in znanja) vedno našlo mesto za podjetništvo in nešteto oblik zadovoljevanja potreb (z vse večjo dodano vrednostjo). Primer: Skoraj vse pravne informacije, katere nudi IUS-INFO, so danes že na voljo tudi drugje na internetu, velika večina tudi brezplačno, pa vendar uporabniki z veseljem in zadovoljstvom uporabljajo sistem, ki je plačljiv, saj jim prihrani ogromno časa.

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, pa prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

19. april 2008

Vse na enem mestu

Ko smo na začetku računalniške ere (pred četrt stoletja) snovali program za pravno pisarno, smo ga v priročniku tudi ilustrirali, da bi bila uporaba kar najbolj logična in podobna dotedanjim fizičnim kategorijam. Vse spise in dokumente smo torej zložili v razne predale in predalčke, omare in fascikle. Za računalnik so bili to pač direktoriji, kot n.pr. »Uradno«, »Prejeto«, »Civilno«, »Privat«… Danes pa ni več tako. Vse svoje dokumente imamo lahko v enem samem prostoru – direktoriju: »Moji dokumenti«…

Da bi lažje prikazal, kaj želim povedati, naj to ilustriram kar s slikami. Izgledajo sicer čisto drugače, kot besedila, princip pa je isti: imamo jih že preveč, da bi jih lahko (samo) še razporejali po številnih direktorijih! Ko je enkrat spisov (slik) več tisoč, jih ne moremo več toliko (spominsko) obvladati, da bi jih lahko še našli (definirali na enak način, kot smo jih takrat, ko smo jih »arhivirali«) samo z opisom ali brskanjem po direktorijih.

Ljudje smo pač zmotljivi in površni. Ko shranimo sliko muce, ki je razbila lonček za rože med igranjem z otroci, ki se zabavajo ob Tomažkovem rojstnem dnevu, ji damo morda naslov »Muca«, morda »Zabava, Tomažek«, morda pa tudi »Počeni lonček«… In ko se bomo čez 5 let spomnili na dogodek, bomo to sliko kaj težko našli… Iskali bomo pač: »roža«, »kaktus«, »rojstni dan«,…

Naslovi (slik ali dokumentov) nam pač premalo povedo, da bi bili uporabni pri kasnejšem iskanju. Pri besedilih je še najbolje, da uporabimo kar iskanje po polnem besedilu (ne samo po naslovu)… samo potem pač ni potrebno, da je vse »popredalčkano« po raznih direktorijih…

Ena najboljših Microsoftovih pogruntacij je bila pač uvedba (enega samega) direktorija »Moji dokument«, pa nato še »Moje slike«, »My Music« itd. To nam še posebno prav pride pri »selitvah«. Dovolj je, da ob prehodu na nov računalnik tja prepišemo »Moje dokumente« (sedaj za to obstajajo tudi že pripomočki – čarovniki). To namreč lahko naredimo z enim samim ukazom, medtem ko se starejši uporabniki računalnikov spominjamo, kako smo morali iskati in zbirati, da ne bi kaj pozabili v starem računalniku.

Paradoksalno: tudi slike sedaj ni treba več razporejati po (številnih) direktorijih. Sam jih imam (i)zbranih že krepko preko 10.000, pa je najbolje, da so kar vse »v eni vreči«. Novejši programi – n.pr. Microsoft Digital Image 2006 Library – pač namesto direktorijev omogočajo različne POGLEDE (na iste slike ali dokumente). Z nekaj sodelovanja pri nastajanju dokumentov (označevanje slik) in s kvalitetnim inputom od najsodobnejših fotoaparatov je lahko pregledovanje in obvladovanje deset tisoč slik veliko bolj učinkovito in prijetno, kot pa je bilo to včasih ob dosti manjšem obsegu.

Skratka: vse enakovrstne dokumente držimo kar na enem samem mestu!

Vir, 11. 11. 2006

15. april 2008

Vsaj en stavek, prosim!

Kako bi označili človeka, katerega bi na ulici nekaj vprašali, pa se ne bi niti ozrl na vas, vam ne privoščil niti ene besede in se delal, kot da vas ni? NEVLJUDNO! Enaka oznaka velja za vsakogar, ki vam na vaše e-sporočilo (sploh) ne odgovori (ali kvečjemu čez nekaj dolgih mesecev). Pa če je še tak pomembnež, predsednik, poslovnež, politik, profesor, pevec, funkcionar, VIP .. ali pa vsakdanji birokrat, znanec, prijatelj, sorodnik…

Kdor si je pač omislil elektronski naslov (in ga dal v javnost), se je s tem priključil milijonskemu avditoriju novega medija, kjer vladajo tudi nekakšna pravila lepega (ali vsaj normalnega) obnašanja – »netiquette«. Eno od teh pa je, da se na osebna sporočila vsaj na kratko odgovori. Če ni več časa, pa vsaj en stavek: »Dobil sem vaše sporočilo in bom nanj odgovoril v enem mesecu.« Hvala! Je dobil. Sporočilo ni zašlo. Ni mi treba ponavljati. Me je registriral. Bom dobil odgovor. Ne takoj, morda negativnega, ampak dobil ga pa bom. Človek je vsaj vljuden. Me ni kar zavrgel, izbrisal, kot da me ni. Mi ni krnil človeškega dostojanstva.

Ampak, jaz sem pa profesor in dobivam res veliko e-pošte. Nekaj mi je uspe prebrati sproti, nekaj jo preskočim, nekaj le preletim, nekaj zbrišem, večino pa pustim za pozneje. Sorry – tako ne gre! Nimate pravico, da bi jo preskočili, gospod profesor! Morda je ravno med tistimi sporočili nekaj zelo pomembnega, za eno ali drugo stran? Kar boste pustili za pozneje, morate izrecno označiti, sicer je izgubljeno in pozabljeno. Sodobni programi to pač omogočajo. Če želite moj osebni nasvet: imejte zjutraj direktorij »Inbox« (»Prejeto«) – VEDNO prazen. Izprazniti ga je potrebno vsak dan sproti: česar ne uspete prebrati in odgovoriti, pošljite v druge ustrezne direktorije (Neodgovorjeno, Zasebno, Manj pomembno, itd.). Vsiljivo pošto pa seveda zbrišete, če je ni že vaš filter za »spam«. Saj imate tudi vaš KLASIČNI, PISEMSKI nabiralnik vsako jutro praznega, kajne? Ali pa ven vzamete le nekaj pošte, ostalo pa se nabira na dnu? Dvomim.

Jaz sem pa evropski poslanec in dobivam toliko pošte, da je pač »fizično« ne morem vse prebrati in predelati. Sem opazil, ja – že nekajkrat sem vam poslal kakšno sporočilo na naslov, ki je OBJAVLJEN na vaši spletni strani, pa še nikoli nisem dobil nobenega odgovora. In sem vam to tudi zameril. Velika količina (vaše) pošte je namreč vaš problem in ne moj! Se pač tako organizirajte, da bo (vašo) pošto nekdo prebral in nanjo vsaj z enim stavkom tudi odgovoril. Saj veste: »Hvala za vaše sporočilo. Če bom le utegnil, bom v Evropskem parlamentu podal takšno zakonodajno pobudo. Lep pozdrav! Vaš evroposlanec …« Krasno! Hvala! To! Dobil sem odgovor od samega evroposlanca! Vsaj odgovoril mi je. Če dobro pomislim, moja pobuda res nima veliko šans, ampak vsaj nekdo jo je prebral. Tudi jaz sem nekdo.

Dobro, za neko posamično funkcijo bi to še šlo. Ampak… menda ja ne pričakujete, da boste dobili odgovor (na vsako vaše sporočilo) tudi od nekega ministra, predsednika vlade itd.? Ja, pričakujem, ja…če drugega ne, vsaj potrdilo o (s)prejemu. Saj takšen funkcionar ima pač nekaj nivojev kabinetov, služb, (generalnih) sekretariatov… in to vse računalniško podprto.. pa si naj pač tako organizira, da bo do odgovorov (ali vsaj potrditev) tudi res v vsakem primeru prišlo.

Nobeno e-sporočilo (razen če gre za spam) naj bi ne ostalo brez odgovora!

Lahko minimalnega, vendar v doglednem času, prosim.

AI-in-Law

  1. What does it mean?
    Artificial Intelligence (AI) in the field of law.
  2. Is this a sort of expert system?
    We don’t want it to be! We want to upgrade to a much higher degree. Expert systems are pre-determined: they may be very sophisticated and useful, but they always made and defined by man (and therefore should also be corrected by man).
  3. What is artificial intelligence?
    There are many definitions. We are practically oriented and don’t bother with theory. For us it is important that “expert systems” are upgraded so that the subjects (programs, agents, robots) can learn (from it’s own and other’s mistakes) and adapt to constantly upgrade as improved versions.
  4. Why AI in the field of law?
    Why not? Do you know any area of the human relations that is more defined, determined, regulated, described, precise (should be… and will be more with our help)?
  5. Do you expect that in the (far) future computers might replace judges?
    Never! The AI will just help judges to be more efficient. Our technologies will give them tools and environment to perform better (and faster).
  6. Do you expect that computers will produce complete court decisions (including all explaining texts)?
    This will be done very soon. In our laboratories we are getting the first results. BUT this products will always be used as drafts! The will have to be read by judges (or other lawyers) to be confirmed, rejected or corrected.
  7. Will automatic court decisions be produced on the basis of (the statistics of) previous (similar) court decisions?
    Partly. We shall combine many modern IT techniques and use: the meaning of texts (regulations), natural language technologies, pattern recognition, machine learning, etc.
  8. How can computer handle “the meaning of texts”?
    This will be our main achievement! We are working hard since 2006 to extract subjects, objects, their relations, places, time, and other legally relevant concepts from any existing texts. Thus we are enriching large databases with a lot of meta-data, prepared for much higher-value services.
  9. Will your company sell such meta-data enriched texts to the final customers?
    Double “No”: we shall not deal with the final customers, but will help other professional information providers to improve their services and start new ones; we shall give the enriched meta-data for free, to see and experiment with it – to any seriously interested company. But they will have to subscribe to our updating services (otherwise their meta-data enriched databases will not be up-to-date.
  10. Will you deliver SaaS?
    Yes, this will be software as a service delivery. We shall keep our main engines and algorithms patented and protected.
  11. What is your main advantage on the market?
    The time. This is a very time demanding R&D and we are doing it for a few years. When we get competition developed to our today stage, we shall be far ahead. There are never ending possibilities and opportunities in this field.
  12. Could your applications be also used on other areas?
    The more we are approaching, the more new possibilities we see. Our scanning for the meaning of texts could be used much behind the legal area. For example: SEO (search engine optimizers)
  13. Are you developing the first (real) legal search engine?
    So far there were no real search engine based on the (real) meaning of texts. We see a big opportunity to create one, but we shall probably not do it for ourselves. A big legal information provider could do it as a partner with our SaaS support…
  14. Will there be any side-products of your development?
    Our semantic based databases will support many further products and services. One is in developing practical tools for all legal professionals creating a lot of texts. Our UGC (user generated content) support will enable judges to mainly just select further words, (logical) sentences and paragraphs from drop-down menus, thus largely enhancing their productivity.
  15. What kind of customers do you expect for your services?
    For the beginning we see the strongest interest in the area of IT justice departments. The architects of the court modernizations are seeing (waiting for) our modules of the AI as a basement for automatic maintenance of the court procedures. It is for the first time that office-like procedures and repositories will be directly connected with laws and other regulations. In case of changing of the laws these procedures will be automatically alerted and (in the next stage) also (updated) changed.
  16. Will there ever be “virtual judges” online?
    Yes, and the first ones will be supported by our AI modules! Users will describe their problems and claims (in the form of natural language) and the “Judge” will estimate their chances to win if they go to the Court. If their chances will be 11%, it is unlikely that they will sue… but if the chances are 90% they will be encouraged… We believe that this will eventually have a very positive impact on the number (lesser) of cases in the court…
  17. Can various arbitrations and other alternative dispute resolutions also profit from this new technology?
    These online applications are doing a great job already nowadays. But they can improve their efficiency and accuracy with the use of AI a great deal.
  18. How can public administration benefit from involving AI in it’s “back-office”?
    Enormously! More and more input will be done online. The reactions and the feed back from the administration can be achieved immediately! If the input forms and the output templates are based upon the AI modules, there are much broader possibilities that human assistance is not necessary (at least in the first degree).

13. april 2008

Digitalizacija pravniških spisov

Globalizacija pravniških storitev, na katero sem opozoril v prejšnjem blogu, je seveda možna samo v dobi razvitih informacijsko komunikacijskih tehnologij. Prenos zadeve (spisa) iz Londona v Los Angeles pač ne more potekati v fizični obliki, tako da bi dokumente ali njihove fotokopije shranjevali v kuverte ter jih pošiljali preko poštnih letal (ali celo ladij…) svoji sestrski družbi v nadaljnjo obdelavo. Danes je dokumente pač potrebno digitalizirati in potem so lahko v nekaj sekundah na kateremkoli delu planeta…

Začelo se je (pred kakšnim desetletjem) tako, da so odvetniki (napredni seveda) skenirali posamične dokumente in njihovo elektronsko verzijo (»sliko«) shranili v svojem računalniku, zaradi kakšnega konkretnega razloga.

Ko so začeli pri svojem delu uporabljati računalnike, so sicer končno verzijo besedila natisnili na varni (hic!) papir, vse več tako nastalih datotek pa so tudi hranili po razno raznih direktorijih v digitalni obliki. Pojavljati so se začeli tudi že programi za pisarniško in tudi posebej pravniško poslovanje.

Internet je omogočil zelo hitro, elegantno in poceni izmenjavo dokumentov, tako da je bilo vse več pogodb (posebno v fazi osnutkov) izmenjano s kolegi pravniki, pojavila pa se je tudi želja in potreba, da bi se lahko vloge elektronsko oddajale tudi uradno na upravne in pravosodne organe.
Z razvojem elektronskega podpisa (v raznih variantah) ter modernizacijo velikih državnih sistemov je v nekaterih državah postalo možno že uradno vlaganje v elektronski obliki in v tem trenutku smo se znašli na sredini razvoja: ko je (lahko) nekaj dokumentov že izključno in samo v digitalni obliki, nekaj pa v papirnati (veliko pa tudi v obeh).

Danes pa že lahko slutimo naslednjo, tretjo fazo – ko bo večina dokumentov (ali celo vsi) nekega spisa v digitalni obliki. (Pred tem se bodo morali še bolj razviti e-Notarji, s pomočjo katerih bo možno zagotavljati in dokazovati avtentičnost dokumentov). S tem je (bo) dosežena tudi potrebna hitra in cenena mobilnost za uporabo pri globalizacijskih pravniških storitvah.

Tako kot ima vsaka novost svoje dobre in slabe strani, to velja tudi za digitalizacijo pravniških dokumentov in (vse več tudi) spisov. Največji in najnaprednejši uporabniki pač vse bolj spoznavajo, da so prednosti večje od slabosti. In tako prihaja celo do tega, da se v digitalno obliko spravljajo dokumenti (in tudi drugi predmeti -!!- zakaj pa ne, saj imamo multimedijske možnosti…), ki so doslej obstajali SAMO v fizični obliki, veliko tako skeniranega papirja pa se nato uniči in ohrani SAMO njegove digitalne informacije (te besede nisem uporabil naključno, saj urejen in na pametnem mestu shranjen podatek resnično postane več vredna informacija).

Družba DuPont, ki se mora ukvarjati tudi s tisoči zahtevkov iz naslova proizvajalčeve odgovornosti, se je tako lotila projekta, v katerem bo eliminirala 200.000 škatel papirja (v vsaki pa je povprečno po 2.500 listov!). Pri tem ji pomaga filipinska družba »OfficeTiger«, katere (pri)pravniki pregledujejo, fotokopirajo in skenirajo dokumente (v ameriškem skladišču), jih nato pošljejo v Manilo, tam pa njihovi kolegi obdelajo, shranijo, povežejo, označijo, izločijo, poudarijo itd.

Lahko si predstavljamo, da najvažnejši (ameriški) odvetniki kasneje dobijo vse relevantne informacije ter njihove kombinacije, servirane le in samo v digitalni obliki in da sta računalnik ter internet postala nekaj povsem nepogrešljivega v pravniškem poslu.

Vir, 7. 10. 2006

06. april 2008

Priimek Janša v zgodovini

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.

Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…

05. april 2008

Globalizacija pravniških storitev

Internet je omogočil veliko izboljšanje učinkovitosti pravniškega dela na veliko načinov. Nekateri podjetni(ški) Amerikanci so ustanovili takšne odvetniške družbe, ki so sestavljene iz dveh ekip: ena deluje v Londonu, druga pa v Los Angelesu. Na najbolj nujnih zadevah delujejo tako, da prva ekipa – potem, ko se ob 17.00h (po londonskem času) odpravi na zasluženi počitek – preda drugi spočiti in jutranji (v Kaliforniji!) ekipi – celotne spise (seveda izključno v elektronski obliki), da se delo opravi čim prej. Morda lahko kmalu pričakujemo že tretjo izmeno pravnikov (na Filipinih), glede na to, da se je v zadnjem času pojavilo tudi oddajanje pravniških storitev preko »outsourcinga« ?

Kot ugotavlja BusinesWeek v članku »Let's Offshore the Lawyers« (September 18, 2006), je že veliko ameriških družb oddalo (nekatera) pravniška opravila posebnim specializiranim družbam v Aziji (Indija, Filipini, Tajvan). Pri tem seveda ne gre za posamične in majhne zadeve, temveč za velike, milijonske posle. Glavni motiv tu niti ni v časovnih razlikah, temveč, tako kot pri drugih oblikah globalizacije, v cenejši delovni sili – v tem primeru tudi pravnikov.

Primer: družba DuPont je najela odvetniško družbo »OfficeTiger« iz Manile (80 zaposlenih, od tega 30 odvetnikov), da jim pomaga pri vodenju velikih odškodninskih procesov (ponavadi gre za tožbe, tudi masovne, zavarovalnic iz naslova proizvajalčeve odgovornosti). Domače ameriške odvetniške družbe namreč zaračunavajo za podobna dela – pripravnikov – po $150 na uro, medtem ko Filipinci računajo le po $30 na uro.

Pri takšnem »outsourcingu« (»uporabi zunanjih virov«) pravniških storitev seveda (še) ne gre za najbolj zahtevne ali celo (polno) odvetniške storitve, temveč za takšna opravila, ki sicer zahtevajo pravniško znanje, ne pa tudi samostojnih odločitev, temveč le zbiranje pripravljalnih informacij in predlogov. V navedeni filipinski pisarni je sicer tudi nekaj diplomantov ameriških pravnih fakultet, drugi pravniki pa morajo pač vsaj dobro poznati ameriški pravni sistem.

Kot kaže, se ameriški odvetniki in drugi pravniki niti (še) ne bojijo, da bi jim zaradi oddajanja pravniških storitev v tujino zmanjkalo dela, vendar pa bo nekaj milijard dolarjev (od skupnih 226 milijard, kolikor jih ameriško gospodarstvo letno porabi za odvetniške storitve) gotovo odteklo tudi v tujino, pač zaradi enostavnih ekonomskih zakonitosti. Morda pa niti ne samo v Azijo?

Predpogoj za vse večjo globalizacijo pravniških storitev pa je v nekem drugem pomembnem sodobnem procesu – v digitalizaciji (pravniških storitev). O tem pa več v naslednji kolumni…

Vir, 30. 9. 2006

03. april 2008

Simulacija e-kaznivega dejanja

Ameriški predsednik George W. Bush si je zaželel dobiti neposredne informacije o tem, kako po svetu sprejemajo njegova mirovna prizadevanja na Bližnjem vzhodu in je zato kar sam malo posurfal po internetu. Med številnimi pohvalami in odobravanji pa je nenadoma naletel na stavek, ki ga je globoko pretresel in užalil: »President Bush is a piece of shit.« Ker se je zavedal, da je takšno podcenjevanje predsednika najmočnejše države na svetu tudi voda na mlin svetovnemu terorizmu, je poklical Condoleezzo Rice, naj obvesti slovaškega zunanjega ministra. Inkriminirani stavek je namreč našel na slovenski strani www.povejmo.si...

Telefoni so zapeli in minister Rupel je moral kar sredi noči zbuditi Barbaro Brezigar, naj preveri, če lahko kaj ukrepa. Čeprav je Kazenski zakonik poznala skoraj na pamet, je vseeno prižgala računalnik in preko sistema IUS-INFO preverila detajle: 169. člen: »Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.« 175. člen: »Kdor javno stori dejanje iz členov 169 do 173 tega zakonika proti poglavarju tuje države … se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.« In ker je iz višine glasu zunanjega ministra takoj spoznala, da je predsednik ZDA dejansko BIL užaljen, ni bilo nobenega dvoma, da bo potrebno uvesti preiskavo in najti storilca… Ekipa tožilcev za posebne namene je zjutraj že analizirala vse najrazličnejše možnosti ter pri tem prišla do osupljivih zaključkov…

Po diplomatski mreži so najprej iz Washingtona dobili pomembno informacijo, da je bil gospod predsednik opremljen s sprotnim prevajalnikom in da se v originalu žaljivi stavek glasi: »Predsednik Bush je en drekac.« Ker je šlo za pomembno vprašanje ustreznosti prevoda, so za pomoč zaprosili še dve neodvisni inštituciji (kot je to v Sloveniji običajno): pridobili so si mnenje prof. dr. Mira Cerarja in študijo prof. dr. Rajka Pirnata. Pri obeh avtoritetah so dobili zagotovilo, da je prevod kar ustrezen, pri tem pa je dr. Pirnat opozoril še na to, da bi bilo dobro v preiskavi ugotoviti, ali je presumpcija, da na zadnji črki stavka manjka strešica, ustrezna ali ne…

V nadaljevanju so se razne inštitucije slovenskega pregona in pravosodja (tudi policija, preiskovalni sodnik, razne instance, itd.) oprle predvsem na to zadnjo (Pirnatovo) možnost in so tako lahko postopek vodile lepo počasi in po pravilih, kot je to običajno.

Meseci so tekli (in kmalu tudi že leta), spisi so se debelili in zadeva bi normalno zastarala, toda kot za nalašč se je proti koncu tretjega leta slučajno predsednik Bush srečal s slovenskim predsednikom Dr. Drnovškom (ko mu je ustavil na avtocesti med Washingtonom in New Yorkom) ter ga povprašal, če so na Slovaškem že kaj ukrepali v zvezi s tisto lažjo. Slovenski predsednik je iz najbližje telefonske govorilnice takoj poklical v Ljubljano (kar je bilo ceneje kot s prenosnim telefonom), takoj dobil predsednika Vlade in zahteval pojasnila. Ker se pravosodni minister Šturm ni želel, niti smel, vtikati v konkretne kazenske postopke, je Janez Janša kar sam poklical Barbaro Brezigar in zahteval poročilo.

Posebna skupina tožilcev je še pospešila svoje delo ter se posvetila predvsem vprašanju: KDAJ je bilo kaznivo dejanje storjeno. Od tega je bilo namreč odvisno, če ni morda prišlo že do zastaranja… In sedaj je šlo že za ure in minute…

Kljub pomislekom, da je ugotavljanje vzročne zveze za nazaj kazenskopravno nerelevantno, pa so se morali spoprijeti s povsem novo situacijo: prvič v zgodovini je pri nastanku (verjetnega) kaznivega dejanja aktivno sodeloval računalnik. Šlo je tako rekoč za prvo e-kaznivo dejanje! Morda bo enkrat v prihodnosti potrebno ustanoviti (še eno) novo mednarodno sodišče – za računalnike?

Sklepali pa so takole:
1. Predsednik tuje države je bil užaljen oziroma razžaljen v trenutku »zero«, ko je stavek prebral.
2. Stavek je v angleščini nastal kakšno minuto pred tem, torej v trenutku »zero-1min«

3. Stavek v slovanščini je prišel na predsednikov zaslon še malo prej – »zero-2min«

4. Stavek je prišel iz strežnika v Ljubljani v manj kot sekundi – »zero-2min-1sek«

5. Stavek je bil vnesen na spletno stran www.povejmo.si osem ur pred tem – »zero-8ur-2min-1sek«

6. Uporabnik »Okty« je stavek prekopiral s spletne strani GOVORNIK, za kar je rabil 10 sekund – »zero-8ur-2min-11sek«

7. Pred tem je uporabnik »Okty« enajst minut bral govor, katerega je program sestavil samodejno in po načelu slučajnosti – »zero-8ur-13min-11sek«

8. Strežnik, na katerem deluje GOVORNIK je rabil tri sekunde (od trenutka, ko je »Okty« kliknil na gumb za sestavo govora), da je iz pripravljenih besed in slovničnih algoritmov sestavil govor, v katerem je bil tudi inkriminirani stavek – »zero-8ur-13min-14sek«

9. Program GOVORNIK je bil na strežnik nameščen pred štirimi leti – »zero-4let-8ur-13min-14-sek«

10. Avtor Anton Tomažič je prvo verzijo programa GOVORNIK sestavil že leta 1988 – »zero-18let-8ur-13min-14sek«

Glavno presenečenje preiskave je bilo v spoznanju, da do kaznivega dejanja sploh ne bi prišlo, če bi izostalo katerokoli dejanje iz gornjega seznama 10 akcij, ki so pripeljale do obravnavane užalitve!

Še najbolj varen se je počutil avtor programa GOVORNIK, saj mu 18 let zadošča za zastaranje še kakšnih hujših kaznivih dejanj, povzročenih s pomočjo računalnika… Razen seveda KD »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve”, kjer je zastaralni rok kar 25 let…

Potem ko so preiskovalci razkrinkali pravo identiteto uporabnika z oznako »Okty« (izkazalo se je, da gre za znanega kolumnista Matijo Jamnika) ter ga ustrezno zaslišali, se je izkazalo, da je šlo za pomoto, saj je nameraval sporni stavek opremiti s svojim komentarjem, »da se tako res ne označuje poglavarjev tuje države«…

Zadevo je na sebi lasten način diplomatsko rešil Zunanji minister Republike Slovenije Dimitrij Rupel, ki je s tajno diplomatsko noto (preko svoje kolegice Condoleezze) ameriškemu predsedniku pojasnil, da je šlo zgolj za nerodno napako v eksperimentalni fazi računalniškega programa umetne inteligence, kjer sta bili zamenjani besedi »Bush« in »Ahmadinedžad«…



Za boljše razumevanje gornje humoreske predlagam branje svoje prejšnje kolumne.

Vir, 23. 9. 2006

02. april 2008

Ali računalnik lahko povzroči kaznivo dejanje?

Kdor je prebral vsaj nekaj knjig znanstvene fantastike ali je vsaj povprečen obiskovalec filmskih dvoran, mu to vprašanje gotovo ni tuje. Sedaj, ko pa se našim delovnim orodjem vse bolj pridružuje tudi umetna inteligenca, pa se takšna vprašanje ne zdijo več samo fantazijska, ampak postajajo že kar logična…

Na začetku se seveda še ne bomo ukvarjali z možnostmi, da bi se kakšen nov Hal zarotil proti človeštvu in si ga skušal podrediti. Omejili se bomo na današnje stanje, ko računalnik lahko s pomočjo posebnih programov – gonilnikov umetne inteligence ustvarja brezhibno oblikovana in logična besedila, jih razpošilja po vsem svetu, sprejema odgovore in nanje odgovarja, se pri tem izpopolnjuje, uči na napakah (jih odpravlja) itd.

V takšnem okolju pa po mojem mnenju LAHKO računalnik povzroči kazniva dejanja, seveda pa jih pri tem ni STORIL, saj se vse kazenske zakonodaje omejujejo na to, da kot subjekte kazenskega pregona obravnavajo le fizične (in pravne) osebe.

Besede so pač lahko tudi hudo in nevarno orožje! In če se pojavijo na pravem mestu v pravem trenutku, lahko povzročijo tudi veliko škode in gorja. Dostikrat pri tem niti ni tako važno, kdo je besede (misel) sestavil, važna je njihova vsebina in pomen. Na primer kakšen stavek kot: »Napadite takoj!« v mobilcih članov mednarodne teroristične organizacije. Ali pa recept za izdelavo tekočega razstreliva…

V vsakem kazenskem zakoniku lahko najdemo veliko kaznivih dejanj, katerih elementi so praktično le besede! Pa tu ne gre le za poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (razžalitev, obrekovanje, žaliva obdolžitev, sramotitev tuje države itd.), kjer so pravzaprav besede izključna sestavina kaznivih dejanj. Veliko bolj so lahko nevarna (in kazniva) dejanja zoper splošno varnost ljudi in premoženja (kjer imajo sicer besede lahko ključno vlogo, a ponavadi še ne zadostno), zoper varnost javnega prometa (zlahka si zamislimo situacijo, ko je ogrožena varnost letalskega prometa le zaradi kakšnega pomembnega zavajajočega stavka), pa vohunjenje in izdaja državne tajnosti.

Za »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve« ima skoraj vsaka država predpisane najhujše možne sankcije (tudi pri nas 30 let zapora, v primeru posledic s hudim razdejanjem), pa čeprav storilec uporablja le besede – dokaz, da so te res lahko hudo orožje…

Današnji programi za izdelovanje besedil (na podlagi modulov umetne inteligence) že lahko producirajo besedila, ki bi lahko imela prav vse znake (in tudi posledice) takšnih in podobnih kaznivih dejanj. Če bi imeli njihovi avtorji pri tem kakršenkoli slab namen, potem bi seveda (lahko) direktno preganjali njih, tako kot je bilo to že velikokrat zaradi raznih računalniških virusov in podobnih malverzacij.

Problem pa nastopi, če pride do takšnih »inkriminiranih« besedil pri programih in avtorjih, ki nikakor niso imeli takšnega (slabega) namena. V poslovni uporabi je vse več programov, ki s pomočjo tehnologije naravnega jezika in modulov umetne inteligence ustvarjajo besedila za učinkovitejše komuniciranje s strankami. Na pravnem področju bomo kmalu razvili gonilnike, ki bodo pripravili obsežna pravna besedila, od normativnih osnutkov, pogodb, upravnih aktov do obrazložitev sodnih odločb. Nekatere aplikacije (na primer za spletno arbitriranje) bodo delovale preko interneta ter bodo tako povezane (ali vsaj povezljive) z neštetimi javnimi podatki.
Za ilustracijo naj omenim program GOVORNIK, ki je bil sicer izdelan pred desetletji in temelji pretežno na naključnem tvorjenju stavkov. Pri sodobnih programih, kjer pa ne bo več kaj dosti naključja, zato pa toliko več logike, se bo prav lahko zgodilo, da bo prišlo do besedila, ki bi bilo lahko za koga resnično žaljivo. Če bi se gonilniku umetne inteligence vsaj malo »utrgalo«, bi lahko izdelal trditev, da je profesor Ta.Pa.Ta. prišel do svojega doktorata na dvomljiv način, ali da je bil včasih obveščevalec UDBE…. Imeli bomo torej »corpus delicti«, ne pa tudi njegovega avtorja. Programerji, ki so to aplikacijo pripravili, profesorja niti ne poznajo, niso imeli nobenih slabih namenov itd., da o nedolžnosti internetnega ponudnika niti ne govorimo… Skratka: prišlo je do vseh elementov kaznivega dejanja, ni pa nobenega storilca.

Po analogiji z določenimi kaznivimi dejanji, storjenimi po javnih medijih (pri nas je to določeno v 30. in 31. členu KZ) bi se morda lahko odločili za »kaznivost izdelovalca«? In se bomo verjetno tudi morali… Saj ne moremo človeštva kar prepustiti na milost in nemilost raznim računalniškim programom, ki bi naključno proizvajali (tudi) razne žaljivke, hujskanja ali ščuvanja…

Napovejmo torej, da bodo morali biti izdelovalci modulov umetne inteligence zelo previdni. Poskrbeti bodo morali, da sestavljeni stavki (in s tem tudi misli) ne bodo mogli kar nekontrolirano pricurljati v javnost, če pa bo možna sprotna (on-line) javna uporaba, potem bo moralo biti vgrajenih zelo veliko varnostnih algoritmov, predvsem tudi v smislu zaščite zasebnosti in varstva podatkov v skladu s splošnimi predpisi.

Vir, 16. 9. 2006

01. april 2008

Umetna inteligenca za telebane

Dober naslov, kajne? Prvič se mi je zgodilo, da sem ga (naslov namreč) kar občudoval, še preden sem imel tudi kakršnokoli besedilo… Morda bi pa članek enkrat za spremembo oddal kar brez besedila, samo z – dobrim! – naslovom? Dober naslov je pol članka! … Ja, ampak drugo polovico bo pa vseeno treba napisati…

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knjigo »Artificial Intelligence, A Modern Approach« (second Edition) by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije… Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje… In jaz naj sedaj na preprost način pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca ter pravnike za povrhu še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: prav dosti nimajo skupnega z umetno inteligenco razni ekspertni sistemi, pa če izgledajo še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni. Tako kot smo tudi na družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo »Družinski pravnik«, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posameznih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za nek konkretni primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni…

Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejanem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa je bilo prav vse in do zadnje vejice določeno in postavljeno s strani ljudi, strokovnjakov, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebne kakršnekoli korekcije (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje - avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte, pa postane človeški faktor preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato posledično tudi neučinkovit ter komercialno ne-obetaven.

Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, potem bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje z znanjem (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence.

In celo če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (n.pr. slovenskega) ter naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (tudi brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna le vso snov naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj ne razmišlja…

Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi – učiti - in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če umet(el)ni algoritmi ne bodo imeli s strani svojih ustvarjalcev (programerjev) vnesenega pravila, da ni logičen izraz »kazen izvršbe« (in ga velikokrat tudi res ne bodo imeli), potem bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo – strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo enostavno povedano: ker računalnik ne bo podobne besedne zveze – »kazen izvršbe« našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel »običajen« izraz in bo na to tudi opozoril. Nasprotno pa bo izraze, katere bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer »se kaznuje za prekršek fizična oseba«), celo v primeru, če bodo napisani s pomoto (na primer »se kaznuje za prekršek fuzična oseba«)…

Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa… velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj. Dobro se zavedam tudi velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v svoji kolumni na IUS-INFU tako lepo podučuje Prof. Cerar: das Rechtsgefühl).

Vir, 9. 9. 2006