Umetna inteligenca za telebane

Dober naslov, kajne? Prvič se mi je zgodilo, da sem ga (naslov namreč) kar občudoval, še preden sem imel tudi kakršnokoli besedilo… Morda bi pa članek enkrat za spremembo oddal kar brez besedila, samo z – dobrim! – naslovom? Dober naslov je pol članka! … Ja, ampak drugo polovico bo pa vseeno treba napisati…

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knjigo »Artificial Intelligence, A Modern Approach« (second Edition) by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije… Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje… In jaz naj sedaj na preprost način pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca ter pravnike za povrhu še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: prav dosti nimajo skupnega z umetno inteligenco razni ekspertni sistemi, pa če izgledajo še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni. Tako kot smo tudi na družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo »Družinski pravnik«, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posameznih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za nek konkretni primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni…

Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejanem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa je bilo prav vse in do zadnje vejice določeno in postavljeno s strani ljudi, strokovnjakov, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebne kakršnekoli korekcije (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje - avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte, pa postane človeški faktor preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato posledično tudi neučinkovit ter komercialno ne-obetaven.

Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, potem bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje z znanjem (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence.

In celo če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (n.pr. slovenskega) ter naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (tudi brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna le vso snov naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj ne razmišlja…

Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi – učiti - in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če umet(el)ni algoritmi ne bodo imeli s strani svojih ustvarjalcev (programerjev) vnesenega pravila, da ni logičen izraz »kazen izvršbe« (in ga velikokrat tudi res ne bodo imeli), potem bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo – strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo enostavno povedano: ker računalnik ne bo podobne besedne zveze – »kazen izvršbe« našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel »običajen« izraz in bo na to tudi opozoril. Nasprotno pa bo izraze, katere bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer »se kaznuje za prekršek fizična oseba«), celo v primeru, če bodo napisani s pomoto (na primer »se kaznuje za prekršek fuzična oseba«)…

Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa… velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj. Dobro se zavedam tudi velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v svoji kolumni na IUS-INFU tako lepo podučuje Prof. Cerar: das Rechtsgefühl).

Vir, 9. 9. 2006