08. november 2008

Ameriške volitve od blizu

Letos sem imel to srečo, da sem si lahko od blizu ogledal ameriške volitve (v Južni Karolini), vključno s predvolilnimi zborovanji, pogovori s kandidati, predavanji o njihovem volilnem sistemu, pogovori z lokalnimi oblastmi, obiskom volišč, na koncu pa seveda tudi velikim praznovanjem – »election party«…

Tako sem si lahko ustvaril kar realno sliko o značilnostih tega enkratnega, zgodovinsko pogojenega volilnega sistema, posebno še, ker sem bil v stiku z aktivisti obeh največjih strank, demokratske in republikanske. Na tem mestu lahko povzamem le nekaj najbolj svežih vtisov in lastnih spoznanj, do katerih sem prišel, potem ko sem seveda osnove ameriškega volilnega sistema že poznal, toliko kot jih pač pozna povprečni evropski pravnik.

Čeprav se nad sistemom »indirektnih« elektorskih glasov veliko ljudi zgraža, češ da »vsi glasovi volivcev niso enako pomembni« ali da »zmagovalec dobi vse, poraženec pa nič«, pa sem prepričan, da Američani svojega volilnega sistema še dolgo ne bodo spremenili. To pa predvsem zato, ker naravnost omogoča in ščiti sedanji »dvostrankarski« politični sistem. Onemogoča praktično vse ekstremistične pobude in skupine, vodilne politike pa usmerja v zmerne, sredinske smeri, tako da se obe vodilni stranki v bistvu relativno malo razlikujeta glede najvažnejših političnih vprašanj.

Kritikov ameriškega volilnega sistema je vedno dovolj, vendar pa so njihovi argumenti v bistvu po navadi bolj na krhkih nogah, če seveda dobro razumemo bistvo problema. Ko se zgražajo, da je Ross Perot leta 1992 kot predsedniški kandidat dobil 18,9% vseh oddanih glasov, pa niti enega elektorskega glasu (imajo pač večinski volilni sistem), pozabljajo, da pa sta druga dva kandidata oba dobila veliko več glasov. Nerealno je pričakovati, da bo postal predsednik nekdo, za katerega glasuje le 18,9% volivcev! In potem mu tudi 18,9% glasov - ali pač elektorskih glasov - nič ne pomaga. Na koncu je treba vse zaokrožiti na eno osebo, drugače pač ne more biti. Tudi letos je vseh 42% glasov, katere si je priboril McCain, »ukradel« Obama…

Mislim, da imamo Slovenci še najmanj pravice Američanom očitati, da vsi glasovi volivcev niso enako pomembni, saj imajo oni že v zakonih (ali celo v ustavi) zagotovljeno, da se (obvezno!) vsakih toliko let (mislim, da na 10 let) preverjajo in po potrebi popravljajo meje volilnih okrožij, tako da na enega kandidata (na primer za predstavniški dom države) pride enako število volivcev. Kot je znano, so pri nas tovrstne razlike lahko kar nekajkratne…

Glavni razlog, da ni pričakovati kakšnih bistvenih sprememb v ameriškem volilnem sistemu, pa je v tem, da so bistvene določbe (in to zelo konkretno) določene že kar v ustavi (na primer tudi to, da morajo biti predsedniške volitve na prvi torek v novembru). Morebitni amandmaji bi zahtevali dvotretjinsko soglasje v vsaj tri četrt zveznih državah. To pa je povsem nerealno pričakovati, posebno še po letošnjih tako uspešnih volitvah.

Še več kot vsebinskih razlik (v primerjavi z evropskimi sistemi) pa je povsem tehničnih posebnosti in te so me še bolj zanimale.

Zanimivo je, da se mora za registracijo svoje volilne pravice potruditi vsak državljan sam! Če se ni pravočasno registriral (in pri tem pridobil ustreznega potrdila), pač ne bo smel voliti. Seveda pa pri registraciji zelo in z veseljem pomagata obe vodilni stranki, predvsem tudi že zaradi predhodnih strankarskih volitev. Zaradi velike angažiranosti velike večine ameriške javnosti, letos to sploh ni bilo problematično. Nasprotno: ljudje so po nekaj ur stali v vrstah (pa seveda ne povsod; tam, kjer sem bil sam opazovalec, je bila frekvenca volivcev enaka kot pri nas), samo da bi lahko čim prej (kar so lahko v nekaterih državah naredili že dva tedna pred 4. novembrom) izrazili svojo voljo.

Evropejci se premalo zavedamo, da so ameriške volitve po pravilu vedno zelo obsežne (volijo hkrati veliko funkcionarjev, sodnikov in drugih javnih uslužbencev; na primer tudi mrliškega oglednika…) in združene z večimi referendumi. Tam, kjer sem bil opazovalec jaz, so se izrekali o tako različnih vprašanjih, kot je starostna meja za kriminalizacijo spolnih odnosov z mladoletno žensko (14 ali 16 let) ali pa uvedba posebnega dodatnega prometnega davka v višini 1% za izgradnjo in modernizacijo šolskega sistema od vrtcev do visokih šol (ker je referendum uspel, bodo v naslednjih 10 letih tako zbrali več sto milijonov dolarjev*). Po vsebini gre pravzaprav za povsem isto, kar smo mi včasih imenovali »samoprispevek« po obliki pa za pravo in resnično »samoupravljanje«!

Potem je seveda razumljivo, da so ameriške glasovnice zelo obsežne in da je logično, da si pomagajo s tistimi značilnimi »volilnimi aparati« (po fiasku na Floridi so jih zelo izboljšali). Tako sedaj v veliki večini volijo elektronsko (izjemoma pa tudi še pismeno, na primer na domu, po pošti itd. – v tem primeru ima glasovnica vsaj kakšnih 8 strani). Praktični kot so, pa so spet s svojevrstno potezo olajšali glasovanje tako, da je na začetku glasovnice izbira »Straight Party«, navedene pa so vse tiste stranke, ki imajo v nadaljevanju vsaj enega kandidata. V Južni Karolini so to poleg demokratske in republikanske še: »Green«, »Libertarian« in »Constitution«. Če izbereš »Republican«, si s tem glasoval za vse kandidate te stranke, od predsedniškega do šerifa in se ti ni treba naprej truditi… Kot glavno prednost »volilnih strojev« vidim v dejstvu, da je seštevanje opravljeno tako rekoč sproti in da so rezultati lahko objavljeni takoj po zaprtju volišč. Sicer pa sam še vedno (in vedno bolj) mislim, da je »čas za (enostavne) e-Volitve« - http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=38054&Skatla=17 – tako pri nas kot v Ameriki. Mimogrede: njihove opisane volitve ne gredo v to smer, saj se prav hvalijo s tem, da sistem ni v nobeni povezavi z internetom (zaradi varnosti) in da po volitvah hranijo podatke v samih volilnih napravah (vzamejo ven kaseto s podatki in jo zapečatijo).

Naj poudarim, da gornji primeri morda drugje sploh niso relevantni, saj imajo v ZDA kar 50 različnih volilnih sistemov (zakonodaj) in da tudi vprašanje glasovnic rešuje vsaka država po svoje, nekatere bolj, druge manj uspešno.

Na koncu pa naj opišem še svoje največje presenečenje, ki je bilo posledica mojih očitno napačnih pričakovanj. Pod vtisom (tudi) slovenske predvolilne kampanje sem pričakoval, da me bo ob prihodu v Južno Karolino (5 dni pred volitvami) na javnih mestih pričakalo malo morje volilnih letakov in panojev s fotografijami raznoraznih kandidatov. Pa nič od tega! Nič. Čeprav sem se po tej državi veliko potoval, nisem nikjer videl niti enega letaka s sliko kakšnega kandidata! Niti obeh predsedniških ne! (Na televiziji sem ju pač videl…) Očitno so Američani tisto fazo v razvoju predvolilnih kampanj, ko vse temelji na »plakatih« že opustili. Upam, da jim bomo počasi sledili tudi mi. Saj: zakaj pa je treba toliko »onesnaževanja« z vsemi tistimi jumbo plakati? Ali kandidati ne najdejo drugih poti do volivcev? Ali ni bolj važna vsebina (ki pa se dosti bolje razširja osebno, preko televizije, interneta, shodov itd.) kot pa le (bolj ali manj posrečeno polepšani) obrazi politikov?
Pa še pospravljati jim ni treba vse te navlake…

O napetem spremljanju torkovega glasovanja in o večerni povolilni zabavi pa kdaj drugič…


*Priporočeni link: http://www.horrycounty.org/election/BallotQues08.pdf

Pa še moje slike: http://www.tomazic.info/MyrtleBeach2008.htm