19. februar 2009

Slovensko hrvaški spor

Težki časi za dobre politike... idealni za politikante...



10. februar 2009

Kako rješavati hrvatsko-slovenski spor?


Ne tako kao do sada!

Kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji ušli smo u opasnu spiralu populizma između politike i medija na jednoj strani i javnog mnijenja državljana na drugoj strani. Zato je postotak prevladavajućeg mnijenja (jednostranačkog) već blizu 100 % (jednoumlje), što je paradoksalno u vremenu bezgranične komunikacije i skoro zrele demokracije u obje države.

Bojim(o) se, da će sljedeći izbori (u Sloveniji za Europski parlament) spiralu neprijateljstva još jače zategnuti, možda i do mržnje. Političari će svoja stajališta zaoštriti, a mediji će dolijevati ulje na vatru, tako da nijedan kandidat neće imati nikakvu mogućnost izjaviti bilo što logično-razumno (=nedomoljubno).

Objema državama će se i dalje raditi velika šteta. Slovenija će sa svojim blokiranjem ili s kakvim nepromišljenim referendumom polako gubiti stečeni međunarodni ugled ozbiljne i uspješne srednjoeuropske države s velikim potencijalom za smirivanje strasti na susjednom nesretnom Balkanu. Hrvatska će si za nekoliko godina odgoditi ulazak u Europsku uniju, otvaranje u Schengen, preuzimanje zajedničke europske valute i zbog toga si nanijeti veliku gospodarsku štetu.

Zbog čega? Da li je to vrijedno?

Što je tih nekoliko km pustoga mora i par potrganih ribičkih mreža u usporedbi s tisućama kilometara prekrasne obale i bogatih otoka tako izrazito pomorske države kao što je Hrvatska? Da li bi se za vijeke vijekova iz povijesti izbrisao ponos Hrvatske (ili pridobile simpatije cijele međunarodne zajednice) ako bi Slovencima prepustili njihov tako željeni «izlaz na otvoreno more», ako im to toliko znači? Istini na volju – niti ne očekuju, da budu ikada sami zaustavljali i nadzirali međunarodni brodski promet do Kopra i Trsta.


Da li prosječni Slovenci nikako i nikada ne bi preboljeli tragični gubitak kakve parcele (ne daj Bog kakve kuće), ako su se morali pomiriti s gubitkom cijele Koruške i Trsta? Da li bi lakše još par godina pričekali i na putu u «njihovo» uobičajeno ljetovalište pokazali svoje osobne iskaznice koji kilometar prije, kao što bi bilo po izjavama kakvog njihovog političara prihvatljivo? I tako će granični prijelazi biti uklonjeni, kad će Hrvatska postati punopravna članica EU.

U velikim međunarodnim sporovima oko teritorija (arbitražnim i sudskim) obično se ide za velikim (skrivenim ili prikrivenim) gospodarskim interesima (zalihe nafte ili ruda, vojno-strateški položaji, prometni položaji, itd.). U sporu između Slovenije i Hrvatske to je (lako) zanemarivo! Bolje ide za principom! Za nacionalne interese! (Više apstraktne)

Gdje je tu zdravi razum?

Političari na obje strane nam svakodnevno serviraju izjave, koje ne izdrže nikakvu kušnju zdrave pameti, a pritom niti ne trepnu očima. U opasnim (i za samu demokraciju) razmjerima jednoumlja nitko se ne usudi sumnjati u lokalne nacionalne aksiome, na kojima su se ujedinili (kao što dugo nisu) koalicija i opozicija.

«Hrvatska je za pregovore i arbitražu. Neće niti jednim pedljem hrvatske zemlje kupovati članstvo u EU!» « Hrvatska je za pravno rješenje spora! No ne pristaje na pravično rješenje spora!»

«Slovenija je za arbitražu i posredovanje! No nikada neće pregovarati o tim dijelovima spornog teritorija, koji su dio njene suverene zemlje!» «Slovenija izlazi iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska općina nije bila pravedno razdjeljena poslije II. Svjetskog rata.»

Pustimo prošlost!

Ako se obje države slažu, da je izlaz za odluku međe stvarno stanje u trenutku osamostaljenja 1991. godine, onda je nepotrebno posezanje u prošlost. Nepromišljene izjave političara su korisne za njihov unutarstranački «image», ali samo štete rješavanju međudržavnog spora. U biti su pravo dolijevanje ulja na nepotrebnu vatru (čak) međunacionalne mržnje. Kakve veze ima osvajanje Trsta s granicom na Dragonji? Kakve veze ima ustaštvo sa slobodnom demokratskom Hrvatskom? Od takvih izjava političara nas je obične građane jednostavno sram (da imamo takve političare)!

Omekšati i ne zaoštravati!

Civilizirano rješenje spora između Hrvatske i Slovenije neće biti moguće, ako će obje države ustrajati na svojim maksimalističkim pozicijama. Obje države moraju pošteno i jasno priznati, da je određen dio njihovog graničnog područja SPORAN (i po potrebi ga definirati, nacrtati). Obje države moraju priznati, da je Jorasova kuća na SPORNOM teritoriju. S tim će tek biti određeni uvjeti za nastavak rješavanja spora (sudsko, arbitražno, ili posredovanje).

Neodgovorni političari i mediji potenciraju nerealna očekivanja u obje države, što unaprijed umanjuje mogućnosti za rješenje koje će biti prihvatljivo za obje strane. Nije dovoljno samo to, da nekako dođe do odluke (sudske, arbitražne ili nagodbe), nego moraju to prihvatiti obje države i posebno njihova javnost, a ne da (samo) jedna bude jako razočarana, a druga zadovoljna.

Kao što je za svaki spor potrebno dvoje, tako je i za njegovo rješenje potrebno popuštanje na obje strane. Iako je u navijačkom ozračju teško doći do neopterećenih i iskrenih (i samokritičnih!) mišljenja, nužno je proširiti krug voditelja mišljenja i na civilnu službu i prije svega na takve moralne autoritete, koji nisu vezani mandatom (umjetnike, akademike, biskupe, športaše, neovisne novinare, prijateljska društva, itd.), kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji.

Ne žrtvujmo sadašnjost na račun budućnosti!

Danas neposrednu (ali ne gospodarsku) korist od svoje «pobjede» ne može očekivati nijedna od obje države. Sloveniji u doglednoj budućnosti ne prijeti nijedna realna opasnost za zatvaranje izlaza na more, već je to neka teoretska mogućnost iz daljnje budućnosti. Hrvatskoj se za tih nešto kvadratnih kilometara ne previše bogatog morskog dna i sve rjeđih ribljih jata u sljedećih nekoliko godina neće bitno povećati bruto nacionalni proizvod, a otkriće bogatih nalazišta nafte i plina je znanstvena fantastika. Određeni dijelovi lijevog ili desnog riječnoga korita Mure na hrvatskoj ili slovenskoj strani se također lako zamijene...

Rezimirajmo: Ako smislimo velike riječi o nacionalnom interesu, neokrnjenoj suverenosti, pedljima hrvatske zemlje, okupiranom slovenskom teritoriju, itd. u biti ide ne znam za što! Posredne koristi od brzog rješenja spora, ovdje i sada u Europi, su za obje države nesrazmjerno veće, nego neka potencijalna šteta u daljnjoj budućnosti zbog ne idealno ravno nacrtanih linija na zemljovidima tamo negdje u budućnosti (kad će granice biti sve manje bitne).

Podariti koristi, odložiti probleme!

Umjesto da se u obje države bavimo samo (i skoro samo) problemima (nesuglasice zbog međe), radije ih odložimo i bavimo se obostranim koristima, dobrosusjedskim odnosima, gospodarskom suradnjom, proširenjem Europske unije, stabilizacijom regije, energetskom diverzifikacijom, prometnim tokovima, gospodarskom krizom, itd.!
Sve to lako neometano teče još mnoge godine, i sa sadašnjima neriješenima pitanjima međe.
Vjerojatno će naši nasljednici dosta lakše riješti probleme, koji nam se čine tako Veliki, za njih pa će porumenjeti i zastarjeti zemljovidi...

Praktično rješenje

Države neka pripreme (najbolje same, po potrebi uz posredovanje) sporazum o prekidu međusobnog graničnog spora, Europska unija pa neka bude nekakav «skrbnik» sporazuma (možda za autentično tumačenje?).
U tom aktu neka budu nabrojeni i kao takvi priznati svi SPORNI djelovi međe između Hrvatske i Slovenije. Države nek izjave, da zbog praktičnih i uzajamnih koristi odlažu konačnu sadržajnu odluku o granici za vrijeme, kad će za obje države važiti Schengenski režim, ili kad će Europska unija cjelovito uređivati status priobalnog mora.

Slovenija neka izjavi, da neće blokirati, nego pomagati ulazak Hrvatske u EU.

Hrvatska neka izjavi, da neće nikada blokirati slovenski pristup do međunarodnih teritorijalnih voda.

Obje države neka izjave svoju namjeru, da će porušiti sve granične objekte, kad će za obje vrijediti Schengenski režim.

Obje države nek se slože, da lako na spornom zemljištu izvode svaka svoju suverenost, ali će izbjegavati bilo kakav konflikt. To znači, da bi slovenska policija na spornom području uhitila svojeg državljana, a Hrvatska (na istom tom području) svojeg.

Možebitne nesporazume pri izvađanju (podvojene) suverenosti na spornom području rješava posebno zajedničko tijelo, po potrebi sa više lokalnih ispostava.

Države imaju pravo, da koriste svaka takve zemljovide, kakvi im se čine pravilnima. To u praksi znači, da mogu postojati različiti zemljovidi.

S takvim sporazumom bi se dvije susjedne države Hrvatska i Slovenija posve «rehabilitirale» u međunarodnoj političkoj javnosti i podignule se na razinu stabilnih i zrelih demokracija, a njihove političke elite bi si među svojima glasačima povratile velik dio ugleda i političkih poena.

Iako je (bila) politika glavni krivac za nepotrebni spor, nije ga moguće riješiti bez DOBRIH političara na obje strane!

09. februar 2009

Kako reševati slovensko-hrvaški spor?


Ne tako kot doslej!

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem smo zašli v nevarno spiralo populizma med politiko ter mediji na eni strani in javnim mnenjem državljanov na drugi strani. Zato je odstotek prevladujočega mnenja (enostranskega) v edino svoj PRAV že blizu 100% (enoumje), kar je paradoksalno v času brezmejne komunikacije in že skoraj zrele demokracije v obeh državah.

Bojim(o) se, da bodo že naslednje volitve (v Sloveniji tiste za Evropski parlament) spiralo ne-prijateljstva še bolj zategnile, morda že kar do sovražnosti. Politiki bodo svoja stališča še zaostrili, mediji pa prilivali olja na ogenj, tako da noben kandidat ne bo imel nikakršne možnosti, če bi izjavil kaj logično-razumskega (=nepatriotičnega).

Obema državama pa se bo še naprej delala velika škoda. Slovenija bo s svojimi blokadami ali celo s kakšnim neumnim referendumom počasi izgubljala pridobljeni mednarodni ugled resne in uspešne srednjeevropske države z velikim potencialom za umirjanje strasti na sosednjem nesrečnem Balkanu. Hrvaška pa si bo za (kar?) nekaj let preložila vstop v Evropsko unijo, odpiranje v Schengen, prevzem skupne evropske valute ter si zaradi tega nakopala ogromno gospodarsko škodo.

Zaradi česa? Ali je to vredno?

Kaj je tistih nekaj km pustega morja in par potrganih ribiških mrež v primerjavi s tisoči kilometrov čudovite obale in bogatih otokov tako izrazito pomorske države kot je Hrvaška? Ali bi se za vekov veke iz zgodovine izbrisal ponos Hrvaške (ali pa bi pridobila simpatije vse mednarodne skupnosti), če bi Slovencem prepustili tisti njihov tako zaželjeni »prehod na odprto morje«, če jim že toliko pomeni? Saj, resnici na ljubo – niti ne pričakujejo, da bodo kdaj sami zaustavljali in nadzorovali mednarodni ladijski promet do Kopra in Trsta.

Ali bi povprečni Slovenci nikakor in nikdar ne preboleli tragične izgube kakšne parcele (ali Bog ne daj celo kakšne hiše), če pa so se morali sprijazniti celo z izgubo celotne Koroške in Trsta? Ali ne bi lahko vsaj še nekaj let potrpeli in na poti v »njihovo« običajno letovišče pokazali svoje osebne izkaznice kakšen kilometer prej, kot bi bilo po zatrjevanju kakšnega njihovega politika spodobno? Saj bodo mejni prehodi tako ali tako porušeni, ko bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica EU.

V velikih mednarodnih ozemeljskih sporih (s tem pa tudi arbitražah in sodnih sporih) gre po navadi tudi za res velike (skrite ali prikrite) gospodarske interese (zaloge nafte ali rudnin, vojaško-strateške položaje, prometne povezave itd.). V sporu med Hrvaško in Slovenijo pa je to (lahko) zanemarljivo! Gre res bolj za princip! Za nacionalne interese! (Precej abstraktne)

Kje je tu zdravi razum?

Politiki na obeh straneh nam vsakodnevno servirajo izjave, ki ne prenesejo nobenega preizkusa zdrave pameti, pa pri tem niti ne (zardijo ali) trenejo z očmi. V nevarnih (celo za demokracijo samo) razmerah enoumja si nihče ne upa podvomiti v lokalne nacionalne aksiome, na katerih sta se združili (kot že dolge ne) koalicija in opozicija.

»Hrvaška je za pogajanja in arbitražo. Ne bo pa niti z enim pednjem hrvaškega ozemlja kupovala članstva v EU!« »Hrvaška je za pravno rešitev spora! Ne pristane pa na pravično rešitev spora!«

»Slovenija je za pogajanja in mediacijo! Nikoli pa se ne bo pogajala o tistih delih spornega območja, ki so del njenega suverenega ozemlja!« »Slovenija izhaja iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska občina pa ni bila pravično razdeljena po II. svetovni vojni.«

Pustimo zgodovino!

Če se obe državi strinjata, da je izhodišče za določitev meje dejansko stanje v trenutku njune osamosvojitve leta 1991, potem je odveč kakršnokoli poseganje v zgodovino. Nepremišljene izjave politikov so sicer zelo koristne za njihov notranjepolitični »image«, vendar pa še bolj škodljive za samo reševanje meddržavnega spora. V bistvu so pravo prilivanje olja na nepotrebni ogenj(ček) mednacionalnega sovraštva. Kakšno zvezo ima osvobajanje Trsta z mejo na Dragonji? Kakšno zvezo ima ustaštvo s sodobno demokratično Hrvaško? Ob takšnih izjavah politikov nas je navadne državljane enostavno sram (da imamo takšne politike)!

Mehčati in ne zaostrovati!

Civilizirana rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ne bo možna, če bosta obe državi vztrajali na svojih maksimalističnih pozicijah. Obe državi morata pošteno in jasno priznati, da je določen del njunega mejnega ozemlja SPOREN (in ga po potrebi tudi definirati, narisati). Obe državi morata priznati, da je Jorasova hiša na SPORNEM ozemlju. S tem bodo šele doseženi pogoji za nadaljnje reševanje spora (sodno, arbitražno ali mediacijsko).

Neodgovorni politiki in mediji potencirajo nerealna pričakovanja v obeh državah, kar pa že vnaprej zmanjšuje možnosti za takšno rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. Ni namreč dovolj samo, da nekako pride do odločitve (sodne, arbitražne ali pogodbene), ampak morata to sprejeti tudi obe državi in še posebej njuni javnosti, ne pa da bo (samo) ena zelo razočarana, druga pa zadovoljna.

Tako kot morata biti za vsak spor potrebna dva, tako je tudi za njegovo rešitev potrebno popuščanje na obeh straneh. Čeprav je v navijaškem ozračju obeh skupnosti težko sploh priti do neobremenjenih in iskrenih (tudi samokritičnih!) mnenj, pa je nujno razširiti krog mnenjskih voditeljev tudi na civilno družbo in predvsem na takšne moralne avtoritete, ki niso vezane na mandat (umetnike, akademike, škofe, športnike, neodvisne novinarje, prijateljska društva, itd.), tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Ne žrtvujmo sedanjosti na račun prihodnosti!

Danes pač neposrednih (sploh pa ne gospodarskih) koristi od svoje »zmage« ne more pričakovati nobena od obeh držav. Sloveniji v dogledni prihodnosti ne grozi nobena realna nevarnost za zaprtje izhoda na morje, saj je to le neka teoretična možnost iz daljne prihodnosti. Hrvaški se za tistih nekaj kvadratnih kilometrov ne preveč bogatega morskega dna in vse redkejših ribjih jat v naslednjih nekaj letih še ne bo bistveno povečal nacionalni družbeni proizvod, odkritje bogatih nahajališč nafte in plina pa je tudi bolj znanstvena fantastika. Določeni deli levega ali desnega rečnega korita Mure na slovenski ali hrvaški strani se pa tudi lahko zamenjajo…

Skratka: Če odmislimo velike besed o nacionalnem interesu, neomejeni suverenosti, pednjih Hrvaške zemlje, okupiranem Slovenskem ozemlju, itd. v bistvu ne gre za ne vem kaj! Posredne koristi od hitre rešitve spora, tukaj in sedaj v Evropi, pa so za obe državi lahko neprimerno večje, kot neka potencialna škoda v oddaljeni prihodnosti zaradi ne ravno idealno zarisanih črt na zemljevidih tam nekje v negotovi prihodnosti (ko bodo meje vse manj pomembne).

Poudariti koristi, preložiti probleme!

Namesto da se v obeh državah ukvarjamo predvsem (in skoraj že samo) s problemi (nesoglasji glede meje), jih rajši preložimo in se ukvarjajmo z vzajemnimi koristmi, dobrososedskimi odnosi, gospodarskim sodelovanjem, razširjanjem Evropske unije, stabilizacijo regije, energetsko diverzifikacijo, prometnimi tokovi, z gospodarsko krizo, itd.! Vse to lahko poteka nemoteno še na mnoga leta, tudi ob sedanjih nerešenih mejnih vprašanjih. Verjetno bodo naši zanamci dosti lažje rešili probleme, ki se nam zdijo tako Veliki, za njih pa bodo le orumeneli in zastareli zemljevidi…

Praktična rešitev

Državi naj pripravita (najbolje kar sami, po potrebi pa tudi s posredovanjem mediatorjev) sporazum o prekinitvi medsebojnega mejnega spora, Evropska unija pa naj bo nekakšna »priča« in hranitelj sporazuma (morda tudi za avtentično razlago?).
V tem aktu naj bodo našteti in kot taki priznani vsi SPORNI deli meje med Slovenijo in Hrvaško. Državi naj izjavita, da zaradi praktičnih in vzajemnih koristi prelagata dokončno vsebinsko določanje meje na čas, ko bo za obe državi veljal Schengenski režim, oziroma ko bo Evropska unija celovito urejala status priobalnega morja.

Slovenija naj izjavi, da ne bo ovirala, ampak celo pospeševala vstop Hrvaške v EU.

Hrvaška naj izjavi, da ne bo nikoli ovirala slovenskega dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Obe državi naj izjavita svojo namero, da bosta porušili vse mejne objekte, ko bo za obe veljal Schengenski režim.

Obe državi naj se strinjata, da lahko na spornih ozemljih izvajata vsaka svojo državno suverenost, vendar se bosta izogibali kakršnimkoli konfliktom. To pomeni, da bi lahko slovenska policija na spornem ozemlju aretirala svojega državljana, Hrvaška pa (na tem istem ozemlju) svojega državljana.

Morebitne nesporazume pri izvajanju (podvojene) suverenosti na spornem ozemlju rešuje posebno skupno telo, po potrebi tudi z več lokalnimi izpostavami.

Državi imata pravico, da uporabljata vsaka takšne zemljevide, kot se jima zdi ustrezno. To v praksi pomeni, da izrecno lahko obstajajo različni zemljevidi.

S takšnim sporazumom bi se dvojec sosednjih držav Slovenije in Hrvaške povsem »rehabilitiral« v mednarodni politični javnosti in se dvignil na raven stabilnih in zrelih demokracij, njune politične elite pa bi si med svojimi volivci povrnile veliko ugleda in političnih točk.

Čeprav je (bila) politika glavni krivec za nepotrebni spor, pa ga ne bo možno rešiti brez DOBRIH politikov na obeh straneh!

05. februar 2009

Najčistejša energija je vetrna

Da ne bi zaradi svoje (upam, da zdrave) kmečke logike iz prejšnjega prispevka izpadel le malo preveč naivno, sem še malo po-googlal po svetovnem spletu in se skušal prepričati, če sem kaj preveč mimo udaril. Pa nisem. Dobil sem veliko dokazov, da razmišljam kar prav in da bo energija vetra imela v naši prihodnosti zelo veliko prihodnost, kar lahko tudi za slovenske podjetnike predstavlja Veliko priložnost…

Tako, kot sem si mislil: po oceni ameriškega Ministrstva za energijo (U.S. Department of Energy) predstavlja potencialna energija vetra po vsem svetu kar 15 krat več, kot znašajo vse trenutne energetske potrebe človeštva. Sem si kar oddahnil: v naslednjih desetletjih in stoletjih imamo pač vsaj to rezervo, da se približujemo kakšni desetinki izkoristka tega potenciala, pa smo na zeleni veji…

Dobro se zavedam, da je gornja številka le teoretična možnost, pa vendar imamo lahko pred sabo zelo realne cilje in možnosti za hkratno povečevanje proizvodnje (električne) energije, nadomeščanje fosilnih virov, očiščevanje ozračja in zniževanje globalnega ogrevanja!

Pomembno je tudi dejstvo, da danes še dve milijardi ljudi živi v domovih brez električne napeljave in da bi bila tehnologija izkoriščanja vetra praviloma najboljša rešitev za nove investicije, ki jim bi (bodo) pripeljale električno energijo, saj gre praviloma za dežele v razvoju, locirane na takšnih geografskih lokacijah, ki imajo še kako veliko (preveč) vetra.

Vse druge rešitve za »tretji svet« so nesmiselne! Ali naj tam za zadovoljevanje vse večjih energetskih potreb (upravičena pričakovanja prebivalcev po povečanju življenjskega standarda) gradijo nove termoelektrarne? Sir John Houghton je posledice globalnega ogrevanja označil kot »Weapons of Mass Destruction«…

K sreči se tega vse bolj zavedajo tudi najpomembnejše svetovne inštitucije, organizacije in države, vključno z (našo!) Evropsko unijo. Tudi rezultati se že kažejo, predvsem pa se obračajo trendi! Evropsko združenje za vetrno energijo (EWEA) v svojem poročilu »Pure Power – Wind Energy Scenarios up to 2030« sporoča vzpodbudno novico, da so leta 2007 v Evropi kapacitete za izkoriščanje vetra rasle hitreje kot kapacitete za izkoriščanje nafte, medtem, ko so se kapacitete za druge oblike (premog in uran) že zmanjševale.

Energija vetra že danes v Evropi pokriva potrebe za 19 milijonov gospodinjstev! Pri tem se prihrani preko 50 milijonov ton ogljikovega dioksida emisij na leto.

Tudi Američani so odločeni, da se bo z vetrno energijo v letu 2030 proizvajalo že 20% potrebne elektrike. Največji čar te vrste energetskega vira je v tem, da tukaj sploh ni več nobenih neznank in nerešenih tehničnih problemov, kot pri drugih vrstah alternativnih virov. Po treh desetletjih je to postala že zrela industrija, proizvodi (vetrne turbine) pa dosegajo tako že do 200 krat večje izkoristke, kot so jih pred desetletji.

Zavedam se, da bodo imele v prihodnosti velik vpliv za tempo razširjanja vetra kot idealnega obnovljivega vira energije tudi države in njihove asociacije (vključno z našo EU), ki bodo lahko razvoj pospeševale ali zavirale (davčne olajšave, cenovna in elektrodistribucijska politika, obstoječi lobiji, itd.), ampak to ni moje področje.

Vidim pa, da sem s svojo kmečko logiko odkril zelo perspektivno področje za vse vrste podjetniških aktivnosti. Priznam pa, da predvsem v srednji in daljni prihodnosti. Rešiti bo potrebno še veliko novih problemov, predvsem na področju prenosa energije na velike razdalje ter shranjevanja energije in njene dostave (prevoza?) do končnih uporabnikov…

*Priporočeni link: http://www.ewea.org/