29. junij 2008

Priimek Janša v zgodovini

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.
Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…

26. junij 2008

Project LLx - 0626

Čeprav se že dvajset let ukvarjam s podjetništvom (ali pa ravno zato?) in vem, da »brez nič , ni nič« in da je bilo doslej še za vsak (moj) projekt potrebno zbrati kar precejšnja sredstva – »zagonski kapital«, pa bomo naš tokratni podjetniški načrt skušali uresničiti kar dobesedno (no, ja približno…) brez zagonskih sredstev. Točneje brez denarnih sredstev!

Vlagali bomo namreč kapital v obliki našega znanja, izkušenj in idej.

Zmenili pa smo se takole: v prvem, poskusnem (vendar tudi najvažnejšem!) obdobju bomo vsi delali »prostovoljno in brezplačno«. Nekateri bodo programirali, drugi pripravljali vsebino, tretji se ukvarjali z marketinškimi raziskavami… brez organizatorjev (potrebne koordinacije) pa tudi ne bo šlo… Ocenjujemo, da bi morala biti nova (Facebook) aplikacija narejena v grobem kar čez počitnice.

Preizkusili jo bomo najprej v slovenskem okolju – omrežju – in v slovenskem jeziku. V drugi fazi pa jo bomo – najprej v angleškem jeziku, nato pa seveda tudi v drugih) razposlali po širnem svetu…

Če bo zadeva uspešna, tudi s finančnega vidika (prihodki od oglasov in/ali od direktne prodaje), bomo jeseni ustanovili novo gospodarsko družbo (d.o.o.) v solastništvu vseh tistih, ki se bodo dovolj izkazali s svojim delom in aktivnostjo. Potem pa naprej, kot vsako podjetje…
Zakaj ne že takoj ustanoviti družbe? Ker gre za povsem novo skupino, v kateri se med seboj še ne poznamo in še ne vemo, kaj so le lepe želje, kaj pa tudi dejanska sposobnosti in resnična pripravljenost posameznika na teamsko delo. Konec koncev je pred nami čas dopustov in počitnic… in videlo bomo, kdo se je pripravljen tudi kaj »žrtvovati« in sedeti za računalnikom tudi takrat, ko bi bil rajši na plaži…

Da ne bi s polresnicami kaj preveč zavajal, pa naj priznam, da bodo nekatere nujne poslovne funkcije speljane delno tudi s pomočjo kakšne obstoječe gospodarske družbe (iz mojega poslovnega kroga), kar se bo na koncu tudi poznalo pri lastniški strukturi nove d.o.o. Da ne bi kakšnega ambicioznega mladega poslovneža zapeljali na preveč spolzka tla: jaz v svojih člankih res vzpodbujam mlade ljudi k pogumnemu podjetništvu in tekmovanju v svetovnem merilu, vendar tudi dodajam, da bi se bilo treba kar najbolj(e) povezovati, sodelovati, združevati moči…

Ja, še vedno (in vse bolj) velja: »V slogi je moč!«…

Kaj pravzaprav hočemo

Pri odločitvi za podjetništvo si moramo najprej odgovoriti na vprašanja: »S čim se bomo ukvarjali?« »Kaj bomo prodajali?« »Kaj znamo mi bolje od drugih?« »Kje so naše konkurenčne prednosti?« »Kaj je perspektivno za bodočnost?« »Kje lahko najdemo in izkoristimo kakšne koristne sinergije?« »Kaj je naš končni cilj?«

Čeprav je (naj bi bil) danes svet že »ena velika vas«, pa smo v bistvu še vedno precej omejeni (vezani) glede startnih pozicij in ponavadi ne moremo kar ignorirati raznih okoliščin, ki so posledica okolja, v katerem smo se rodili.

Če smo se rodili na kmetiji, kjer so naši predniki skozi številne generacije gradili »grunt« z ljubeznijo in z odpovedovanjem, potem je še najbolje, da svoje podjetniške ambicije skušamo uresničiti kar doma. Verjetno pa ne bo šlo na enak način, kot v prejšnjih stoletjih (desetletjih), z repo, koruzo in kravami, ampak se bo treba znajti in prilagoditi. Morda z zelo avtomatiziranim pridelovanjem trave za hotelske parke in golf igrišča, ali pa vsaj s kmečkim turizmom, podprtim z domačo bio prehrano?

Če so bili naši očetje kot obrtniki zelo uspešni z usnjenimi izdelki, pa bo (nov) začetek verjetno zelo težak (ker so oni verjetno že bankrotirali zaradi nesramno nizkih cen kitajske robe). Takšni proizvodi so namreč lahki za prevoz in jih ni noben problem uvoziti s povsem drugega konca sveta, seveda po nevzdržno konkurenčnih cenah. Potrebno bo najti nekaj bolj lokalno obarvanega, predvsem kakšne storitve, katerih ni možno tako zlahka uvoziti…

Turizem, gostinstvo, prevozništvo, gradbeništvo, servisne storitve lahko za mlade ljudi predstavljajo kar dobro prihodnost, če so po naravi bolj »ziheraši«. Če pa jih mikajo novejše tehnologije, se bodo srečali z dosti večjo (širšo) konkurenco, vendar pa so tudi možnosti za (velik) uspeh dosti večje. Brez inovacij, v eni ali drugi obliki, pa tukaj seveda ne bo šlo. Svetovno gospodarstvo je eno samo tekmovanje, za nove proizvode in storitve, za izboljševanje kvalitete in za večjo ekonomičnost (nižje cene). In na teh področjih smo pač takoj v tem neusmiljenem svetovnem okolju. Kdor za takšno (nenehno) tekmovanje nima občutka (in veselja!), naj se pač ne podaja v svet podjetništva. Saj je še dosti drugih lepih, zanimivih in plemenitih poklicev in poslanstev…

Marsikdo se (lahko) loti podjetništva tudi še brez jasnih odgovorov na (vsa) gornja vprašanja… Takole previdno in postopoma… Potem se bo pa že videlo, če gre… Gospodarsko družbo ustanovi nekako še bolj »honorarno«… za popoldanske aktivnosti… Predvsem pa še zadrži obstoječo (»sigurno«) službo, za vsak slučaj, če ne bo šlo…

Tudi to je možno, vendar pa je bolje, če imamo pred sabo vsaj nekaj odločnosti: Ali imamo (le) lokalne ambicije, ali pa kar globalne. To je že dobro vedeti, saj je od tega odvisno marsikaj, začenši z imenom družbe.

Za sebe lahko rečem, da sem (pred 20 leti) od prvega dne, ko sem (pustil zelo varno službo pravnega svetovalca generalnega direktorja Litostroja) postal podjetnik, mislil na možen nastop na tujih trgih. Popolnoma zavestno sem izbral takšno firmo, ki bo razumljiva v vseh jezikih: IUS (latinska beseda za pravo) in SOFTWARE. Podobne ambicije sem imel tudi leto pozneje, ko sem skoval blagovno znamko IUS-INFO…

Danes se mi to zelo obrestuje, ko vse bolj posegamo na tuje trge, imamo hčerinske družbe v drugih državah ter lahko uveljavljamo IUS-INFO kot regionalni »brand«.

Kdor pa ima ob ustanavljanju predvsem lokalne ambicije, je lahko do slovenščine dosti manj mačehovski, kot sem bil jaz (priznam, da tudi še kasneje s firmama INform* ter AI-in-Law) in lahko mirno ustanavlja družbe kot »Kozolček…«, »Mozolček…« ali »Kozliček d.o.o.«…

Svet pač ni bil povsem pravično porazdeljen med različne narode. Nekateri veliki (pa tudi mali, n.pr. Emirati) imajo neprimerno več naravnih virov in njihovi državljani bi bili neumni, če ne bi svojega gospodarstva opirali predvsem na ta bogastva (nafta, plin, rude, rodovitne pokrajine in bogati oceani). Kaj pa naša mala Slovenija? Ali nima nobenih velikih naravnih bogastev? O, pač…


*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

22. junij 2008

Strežnik, ki vam streže z drugega konca sveta

Računalniki res niso več to, kar so včasih (pred nekaj leti) bili! Vse manj imamo na njih nameščenih kompleksnih in spominsko zahtevnih programov. Ta naprava, sestavljena iz tipkovnice in ekrana (no to se pa še dolgo ne bo spremenilo…) vse bolj služi le še za komunikacijo! Da se – z univerzalnim brskalnikom - priklopi(mo) na splet – na »Računalniški oblak« (cloud computing) in vse pogosteje tudi na katero od družbenih omrežij (social networking«)…

»Cloud computing« lahko opišemo na dva načina. V tehničnem smislu je ta tehnologija šele v povoju, vendar z ogromnimi potenciali: v idealni obliki (prihodnosti) bi (bo) omogočala, da si bodo lahko (če jim bomo to dovolili) vsi računalnki, ki so povezani v internet, med seboj delili procesorske in spominske kapacitete. Z njihovo povezavo se bodo sprostile ogromne, doslej neizkoriščene, rezerve na strojni in programski opremi. Priznajmo, da naši računalniki po navadi »garajo« le z nekaj odstotno sposobnostjo… In če bi jih pustili prižgane še ponoči…

Ker vem, da se vam že kar lasje ježijo od ogorčenja nad idejo, da bi SVOJ računalnik imeli toliko odprt, da bi se v njem dogajalo (marsi)kaj iz širnega (pokvarjenega) sveta in da bi bila povsem ogrožena vaša zasebnost ter varstvo podatkov itd. itd. … svoj predlog umikam za nekaj let (dokler ne bodo zagotovljeni tudi vsi potrebni varnostno-tehnični ukrepi za računalniške oblake) in se omejujem na povsem enostavno in danes že povsem realno definicijo najemanja prostih – spominskih - kapacitet.

Podjetja, ki so v preteklih letih imela svoje strežnike, se dobro zavedajo, da je njihovo nameščanje in vzdrževanje (bilo) kar zahtevno profesionalno opravilo. Zato se vse bolj odločajo za uporabo strežnikov (točneje: strežniških storitev) na tujih lokacijah. Za obstoječe informacijske sisteme je vsekakor takšna odločitev zelo težka in zahteva temeljit premislek, za nove sisteme pa skoraj ni dileme: prihranili bodo veliko denarja.

Da bi si zagotovili veliko in dolgoročno zanesljivost, pa bo treba biti previden in izbrati takšnega ponudnika (storitev strežniškega gostovanja), ki bo imel najboljše reference. Ste že uganili? Potem se bo najbolje opreti kar na velikega Googla, ki nudi tudi največje strežniške kapacitete. Posebno še, ker sta se pred kratkim povezala z velikim IBM-om, kar je res kar (pre)velika kombinacija. Paradoksalno je namreč to, da se s tem vračamo na izhodiščno pozicijo izpred 30 let, ko so se osebni računalniki pojavili prav kot odgovor (rešitev) zaradi pre-mogočnih in pre-okornih velikih IBM-ovih (mainframe) računalniških sistemov… Ali smo se zato borili? Vsekakor bo morala biti pri zagotavljanju storitev »cloud computing« zagotovljena prava konkurenca! Verjetno jo bodo morale zahtevati in zagotavljati tudi (med)državne regulative…

No, pa pustimo takšne dileme (bodočim) politikom in se zadovoljimo s trenutnim stanjem, ki gre vsekakor odločno v smer spletnih storitev (z vidika ponudnikov je to tudi SaS - »Software as a Service«), zelo koristnih in ugodnih (poceni) tudi za podjetnike. Kot primer naj navedem Salesforce.com, ki lahko nadomesti kar nekaj komercialistov in marketingašev. Kot v vseh podobnih primerih je njihova prednost predvsem v tem, da na enem mestu lahko nudijo najbolj kvalitetne storitve, nasvete, kadre, analitična orodja, praktične pripomočke, itd. Priporočam, da si najprej ogledate kakšen njihov DEMO, pa boste takoj vedeli, za kaj gre…

Na podobne storitve z raznih poslovnih področij bom opozoril še kasneje. Kot najvažnejše pri odločitvi za podjetništvo pa se mi zdi, da si moramo najprej odgovoriti na vprašanja: »S čim se bomo ukvarjali?« »Kaj bomo prodajali?« »Kaj znamo mi bolje od drugih?« »Kje so naše konkurenčne prednosti?« »Kaj je perspektivno za bodočnost?« »Kje lahko najdemo in izkoristimo kakšne koristne sinergije?« »Kaj je naš končni cilj?«


*Priporočeni link: http://www.salesforce.com/

21. junij 2008

Project LLx - 0621

Da bi ilustriral (dokazal) svoje optimistično pisanje o novih možnostih (spletnega) podjetništva, sem pritegnil nekaj mladih ljudi v projekt »LLx«, katerega bom na tem mestu tudi sproti opisoval, tako kot se bo bližal svoji (pričakovani) veliki zgodbi o uspehu…

Seveda bom pri tem nekoliko omejen, saj ne bom smel izdati nobene poslovne skrivnosti, moral pa bom tudi čuvati zasebnost vseh udeleženih (razen sebe)… Upam, da mi bo to uspelo…

Recimo, da se je projekt uradno začel včeraj… čeprav smo pred tem že imeli nekaj sestankov v ožjem krogu… in nekaj pisarije v posebni (zaprti) skupini na Facebooku…

Ja, vsem nam je skupno to, da smo člani tega socialnega omrežja… In pa – no to vam pač lahko izdam – najprej bomo naredili eno posebno Facebook aplikacijo… in z njo skušali tudi kaj zaslužiti… V prvi fazi vsaj en milijon (ček)… Upam, da se bomo pri tem tudi malo za..bavali…

Priznati je treba, da so fantje (pa tudi nekaj deklet bo zraven) kar odločeni, saj so se sinoči udeležili sestanka – ob 22h – tam nekje na periferiji okrog Domžal – in to takrat, ko je bila tekma EURO 2008 – med Hrvaško in Turčijo… Ni čudno, da so telefoni kar naprej zvonili… Večina od nas je namreč naročila svojcem in prijateljem, naj nas obveščajo, ko bo kakšen gol… Saj jih res ni bilo veliko… šele v podaljšku… Ampak Jx je očitno prijatelju naročil, naj ga pokliče tudi ob vsakem kotu, prekršku, offsidu ali ob kakšnem drugem napetem trenutku…

Smo naredili tudi en zgodovinski posnetek, ampak bo iz razumljivih razlogov (varovanje poslovne skrivnosti in zasebnosti) do nadaljnjega ostal še v karanteni…

Ostanite še naprej z nami…

18. junij 2008

Glokalizacija

Globalizacije se danes verjetno že vsi zavedamo in bojim se, da pri večini prevladuje odpor ali celo strah pred njo. Če pa jo sprejmemo kot realnost in se ji prilagodimo ter vanjo aktivno vključimo, se lahko spremeni v veliko prednost in izzivalno priložnost, tako za posameznika, kot (in predvsem tudi) za Slovenijo…

Kar najprej zgleda slabo ali celo katastrofalno, se lahko kmalu izkaže za koristno in prinaša nove, prej povsem neslutene možnosti. Ko so v Ameriki začeli izgubljati delovna mesta zaradi poceni kitajskih izdelkov, so se najprej vznemirjali, potem pa začeli usmerjati v panoge in storitve z večjo dodano vrednostjo (predvsem informacijske tehnologije) in prepričan sem, da bodo še dolgo imeli vodilno vlogo v inovativni ekonomiji.

Tudi nam ne bo prav nič pomagalo, če se nam bo tožilo po dobrih starih tekstilnih in čevljarskih tovarnah in prav škodljivo bo, če bomo skušali (s kakršnimikoli subvencijami ali z državno pomočjo) obdržati delovna mesta, ki niso konkurenčna – v svetovnem merilu. Manj škode je, če vsa tista delovna mesta, ki so očitno neperspektivna (nekonkurenčna) takoj opustimo, kot pa če za njihovo vegetiranje trošimo sredstva iz javnih virov. Bodo delodajalci in delojemalci vsaj prisiljeni, da se čim prej prilagodijo sodobni konkurenci! Priznam, da zveni neusmiljeno, ampak prav v tem je kleč in trend sodobne globalizacije: Nenehno tekmovanje in boj za (gospodarsko) preživetje! Če nujne preusmeritve ne bomo naredili takoj, jo bomo pa čez nekaj let, na še bolj boleč način in z večjim zaostankom za vodečimi.

Dobro, pa kako naj se tisoč delavcev neperspektivne tekstilne tovarne preusmeri (»prestrukturira«)? Enotnega odgovora ni, vsak se bo moral »znajti« po svoje. Visoko izobraženi ekonomisti, inženirji, pravniki, se bodo že nekako znašli, če ne drugega na obstoječem trgu delovne sile. Za srednji kader bo že malo težje… Marsikdo pa se bo šele sedaj opogumil za podjetniški poskus… Odvisno od osebnih lastnosti. Ne pozabimo, da je del globalizacije tudi večja mobilnost ljudi. Pri nas se bodo (zaradi pomanjkanja domačih kadrov) kmalu pojavili bistri programerji iz Bolgarije in Indije. Jim bodo pač tisti Slovenci, ki se drugače ne bodo znašli, pekli pizze in jih vozili s taksijem…

Globalizacijo pa je možno tudi speljati na svoj mlin, tako kot so to na primer uspeli v Indiji. Namesto, da bistri in pridni izobraženci množično odhajajo v Ameriko in druge najrazvitejše države »s trebuhom za kruhom«, so začeli svoje storitve prodajati kar od doma. Kot gobe po dežju rastejo podjetja s po več tisoč zaposlenimi, ki preko ultrahitrih internetnih povezav nudijo vse vrste storitev komurkoli po svetu (predvsem pa programiranje, telefonska pomoč, itd.). Glokalizirali so se tako, da lahko dobro zaslužijo, pa so še vedno doma, nosijo udobne halje in jedo hrano, na katero so najbolj navajeni.

Kako pa se bi (bo!) lahko Slovenija glokalizirala? Kje so njene primerjalne prednosti? Vsekakor niso v kakšnih naravnih bogastvih, razen če kot taka ne štejemo tudi naše lepe pokrajine in kulturnozgodovinske dediščine. Na materialnem področju skoraj ne vidim drugega kot toplice za visokokvaliteten (»welness«) turizem (v kombinaciji z zasebnimi zdravstvenimi storitvami) in možnost biološkega kmetijstva (kmečki turizem, vrnitev k naravi itd.).

Največ možnosti imamo verjetno v ljudeh samih: v znanju in smislu za podjetništvo. Slednje je bilo v prvi polovici prejšnjega stoletja že prav lepo razvito in na najboljši poti, da prodre v evropski vrh, pa je bilo z revolucijo povsem zamorjeno in le ubogi obrtniki so ohranjali žlahtno tradicijo, seveda v zelo omejenih okvirih.

Srečni smo lahko, da sedaj živimo v času, ko ni nobenih omejitev več! Ves svet je pred nami: mladi podjetniki imajo na Facebooku pred sabo trg 60 milijonov posameznikov, od katerih je vsakdo le en klik in eno sekundo oddaljen! Pa naj se znajdejo!

Seveda ne bodo mogli uspeti le kot posamezniki. Namesto da si slepo konkurirajo na malem slovenskem trgu, naj se povežejo in skupaj podajo v veliko večje arene. Namesto, da jih pet razvija vsak svoj sistem »opozorilo-potnikom-da-se-bliža-postaja«, naj se raje dogovorijo, uskladijo ter povežejo in skupaj naredijo en »passenger-alerting-system« ter ga prodajajo po vsem svetu.

Od države pač ni treba pričakovati, da nas bo usmerjala, v kakšne vrsto gospodarstva naj se podajamo. Dovolj je, da se čim bolj umika in odstranjuje administrativne in davčne ovire. Ocenjujem, da sedanji vladi to kar dobro uspeva.

15. junij 2008

Mega pravde omejujejo

Kdo ne pozna zgodb o slavnih ameriških odvetnikih, pred katerimi trepetajo velike korporacije, saj jim lahko z dobro organizirano skupinsko tožbo (»class action«) tisočev (bolj ali manj resnih) oškodovancev, poberejo ves dobiček ali celo spravijo v stečaj? Kot to lahko vidimo v romanu Johna Grishama: Kralj poravnav, so spretni pogajalci največ denarja morda dobili že samo s pretnjo tožbe, če so potencialne tožence le dovolj prestrašili. Vendar se čas takšnih mega pravd očitno izteka…

Ker pa imajo v Združenih državah Amerike zakonodajo, tako materialno kot tudi procesno, dokaj decentralizirano, se največje spremembe ne dogajajo naenkrat in z velikim pompom, temveč omejitve, ki bodo zmanjšale možnosti za mega pravde, uvajajo posamezne države, počasi (ponekod že drugo desetletje) in vztrajno. Tiha borba med velikimi korporacijami in mega-odvetniki ima več dimenzij, skupni imenovalec pa slej ko prej ostaja dolar. S političnimi kampanjami skušajo podpreti tiste kandidate za zakonodajalne organe, ki so naklonjeni spremembam predpisov (»tort reform«) in tiste sodnike, ki so že malo »alergični« na mega zahtevke, s katerimi se lahko uničijo stoletna in solidna podjetja.

Rezultati reforme se že krepko poznajo. V nekaterih državah so za začetek dokaj otežili možnosti, da bi se skupinske tožbe sploh pojavile in vložile. Skoraj polovica držav je uvedla maksimalne odškodnine za nevestno zdravljenje, predvsem iz naslova (duševnih) bolečin. V večini držav so postavili zgornjo mejo za »eksemplarične odškodnine«. Zelo so omejili možnosti vlaganja tožb v (drugih) državah zaradi špekulativnega namena (ker imajo tam »ugodnejšo« in bolj »obetavno« ureditev). Dve tretjini držav je zmanjšalo takse (in druge »težave«) za pritožbe tožencev zoper neugodne sodbe.

Seveda pa tudi odvetniški lobi ne čaka prekrižanih rok in vlaga kar velika sredstva v podporo tiste politične opcije, ki je v neki državi bolj naklonjena »trdi liniji« sodišč, hkrati pa razvija nove prijeme – »creative litigation«, predvsem na področju ekologije.

Mislim, da opisani trendi nimajo kaj dosti vpliva na naše (evropske) razmere, kjer se mega pravdanje niti še ni kaj dosti razširilo, pa tudi razmerja moči in političnega vpliva med politiko in pravosodjem so bistveno drugačna, kot v Ameriki.

Vir, 13. 1. 2007

10. junij 2008

Dober naslov...

… je pol članka, pravijo. In tako sem to upošteval tudi jaz. Če bo ta današnji naslov moje kolumne všeč obema tistima dvema bralcema, ki se jima celo ob sobotah da pogledati na IUS-INFO), potem obljubim, da ga bom še kdaj ponovil. In ker mi je trenutno zmanjkalo idej za znanstveno fantastiko (umetna inteligenca v pravu, itd.), sem se danes odločil za sorodno zvrst – humoresko.

Slava je minljiva. Prav tako (na)prednost na kakšnem strokovnem področju. Na to sem se spomnil, ko me je včeraj na pariškem letališču nekdo nagovoril z besedami: »Vi se mi zdite pa znani… Ali niste vi kot poslanec vedno imeli na mizi prenosnik?«, namesto z običajnim nagovorom: »Vi se mi zdite pa znani… Ali niste vi padli v tisto luknjo na nekem otoku?«.

Tale možakar je pa res razgledan, ima dober spomin in dober občutek za prave vrednote! Izkoristil sem dejstvo, da je bilo do odhoda letala še več kot dve uri ter da smo bili že v končni čakalnici (od koder mi ni mogel nikamor pobegniti) in začel sem mu na dolgo in počez razlagati, kako napreden sem bil že od nekdaj, posebno na pravnem (in) računalniškem področju.

Kako sem že leta 1975 programiral v Cobolu in so mi v Raško (kjer sem služil vojsko) pošiljali (v velikih kuvertah) datoteke (v obliki luknjanih kartic), katere sem editiral (s kemičnim svinčnikom) in sortiral (zamenjava vrstnega reda v svežnju kartic) ter poslal nazaj v Ljubljano v nadaljnjo obdelavo (luknjanje)…

Kako sem že v začetku 80-ih let zasnoval (v DOS-u) računalniški program SAS-Editor (pojasnilo za mlade bralce: SAS je bila kratica za »samoupravne splošne akte«), ki je ob vsaki spremembi enega akta avtomatsko prenumeriral tudi vse člene in sklicevanja v vseh drugih aktih (nekaj podobnega sedaj – za Windowse – razvijajo v italijanskih in nizozemskih inštitutih, kot sem včeraj slišal na pariški konferenci »Legal Knowledge and Information Systems 2006«)… Na žalost tedanji računalniki niso bili zadosti hitro sposobni obdelati ogromnega obsega SAS-ov in DD- jev (pojasnilo za mlade bralce: DD je bila kratica za »družbeni dogovor«), kar je imelo med drugim za posledico tudi to, da je samoupravni socialistični sistem (SSS) zašel v resno krizo…

Kako sem leta 1985 skušal še zadnjič rešiti SSS pred propadom, tako da sem izdelal (v DOS-u) program za pisanje govorov GOVORNIK. Celo Mladina je temu posvetila dvostranski članek, pa še moja slika je bila objavljena. Ker sem kasneje za zgodovino hotel ohraniti spomin na samoupravni žargon, sem GOVORNIKA pretvoril v Windows obliko in si ga še vedno lahko ogledate tule: GOVORNIK.

Kako sem vrgel puško v koruzo glede socializma in se sprijaznil s kapitalizmom ter leta 1989 lansiral IUS-INFO, čeprav se mi o internetu še sanjalo ni… Ker sem moral na telefon v svoji prvi pisarni čakati 5 let (potem ko sem »prispeval za izgradnjo samoupravnega telefonskega omrežja« preko 5.000 DEM, sem najel v Ljubljani prazno stanovanje – s telefonom - in tam priklopil računalnik ter začel emitirati IUS-INFO BBS… Pa sploh ni bil tako od muh… saj je že tedaj nudil ZAKONE, PREDPISE; JUDIKATE, LITERATURO… pa tudi dnevne NOVICE (točneje NEWS, ker so prihajale iz Amerike), FORUM, DODATKE, IGRE in celo LIVE CHAT (opozarjam na paralelo v zadnjem odstavku te »humoreske«)…

Kako plemenito pionirsko poslanstvo sem opravljal s tem, da sem deset let organiziral Računalniško delavnico v okviru Dnevov slovenskih pravnikov v Portorožu, vodil Sekcijo za računalništvo pri društvu pravnikov ter prvo diskusijsko listo Pravni forum SLO-IUS… Tako, da me je bilo treba že kar zamenjati… da so te funkcije lahko prevzeli še drugi, z novimi idejami in iniciativami ter aktivnostmi…

Kako sem leta 2003 dal pobudo ter iniciativo za organizacijo in posredovanje pri pretoku znanja ter – v svetovnem merilu – (so)ustanovil prvo družbo za upravljanje portala, kjer se lahko spletno in sprotno izdelujejo najrazličnejši pravni dokumenti in druge pametne uporabnine – Inform d.o.o.

Kako sem leta 2006 dal iniciativo za intenzivnejši in tudi komercialni razvoj umetne inteligence v pravu (za nekatere še vedno »znanstvena fantastika«!), ter v Ameriki ustanovil družbo »AI-in-Law Future Technologies, Inc.«, kateri se pridružujejo tudi partnerji iz Italije in Nizozemske, sedaj po tejle pariški konferenci pa verjetno tudi iz ZDA, Avstrije in Madžarske…
No, možakar je že zdavnaj zaspal… Jaz imam pa kar dober občutek, da sem ga tako lepo uspaval… pri tem pa še sam sebe malo potolažil… in se pripravil za jutri…

Moj problem? Vse pogosteje imam občutek, da ne grem več v korak s časom… Da me prehiteva razvoj tehnike (tako smo rekli včasih; danes pa je to ICT – informacijsko komunikacijske tehnologije)… Da ne bom zdržal (po svojih močeh pomagati otrokoma) do konca devetletke… Za kasneje tako ali tako nimam iluzij…

Fantu, ki je v sedmem razredu sem še pred kratkim lahko kaj pomagal pri inštalaciji kakšne računalniške igrice… Kako sem bil zadovoljen in ponosen! Sedaj me pač ne rabi več… Ker sem zadnje čase dobil občutek, da (vesoljske in druge) borbe na terenu postajajo (še) bolj kompleksne, sem ga začel malo opazovati… Na moje presenečenje sem odkril da se (že dolgo?) ne bori več le z roboti in računalniškimi »osebami«, ampak (preko interneta) s svojimi sovrstniki iz vsega sveta… Vidim, da nekaj piše, kako naj se zaveznik skrije za tisto veliko skalo in potem mi kar tako mimogrede pojasni, da je to »Skyro« z Islandije, skupaj so pa ekipi še »Catch41« iz Estonije ter »Choo« iz Koreje. Na drugi strani imajo pa neke Amerikance ter enega Grka… Verjamem, da so takele igrice v »live« bolj zanimive, kot pa one iz prejšnjega obdobja (pred enim letom)…

Prav »zašvical« pa sem danes zjutraj, ko me je (v Pariz) poklicala hčerka (5. razred) in napovedala, da je pa sedaj res že skrajni čas, da tudi ona dobi »MSG«! Saj sem se znašel! Nikakor nisem smel pokazati, da ne vem, če sem prav slišal… K sreči sem takoj pomislil na Microsoftovega »Messangerja« in uganil, da je prav to tisto, kar »imajo danes že vsi drugi«. Kje je že običajni »e-Mail«…! To smo namestili pred pol leta… sedaj pa to ni več dovolj… Potrebno je takojšnje komuniciranje… verjetno tudi preko telefona… Kakorkoli: zagotovil sem ji, da bova to inštalirala »takoj jutri«, ni problema… jasno… Menda ja ne bo ona edina, ki bo tako za časom…
In s tem tudi njen foter…

Hitim…, da še pravočasno in na skrivaj downloadam razna navodila in napotke… in da se malo pripravim… Morda bom vsaj še tokrat izpadel kot »stručko«…

Vir, 16. 12. 2006

06. junij 2008

e-Pravosodje bo temeljilo na e-Pravu

Pred nami je nova era v razvoju pravosodja in prava nasploh! Če so doslej sodobne informacijske tehnologije omogočale le kvantitativno pomoč pri obvladovanju pravnih besedil kot nizov (računalniku neprepoznavnih) znakov, pa bo uvedba umetne inteligence prinesla povsem novo kvaliteto: prepoznavanje pomena besedil in v njem vsebovanih pravnih konceptov in pravil. Posledično pa bo – »e-Pravo« zaradi kvalitetnejših besedil, postalo boljše in natančnejše, »e-Pravosodje« pa pravičnejše in učinkovitejše. Pravni postopki vseh vrst bodo s pomočjo najsodobnejših tehnologij postali krajši in cenejši.

V naslednjih letih se bomo veliko ukvarjali s »črpanjem znanja« (knowledge extraction) iz obstoječih pravnih podatkovnih baz, kot tudi s pomočjo pri nastanku (kreiranju) novih (pravnih dokumentov vseh vrst) na veliko bogatejši način. Iz praktičnih razlogov večje učinkovitosti bomo (na začetku še dokaj nezanesljive) metode teoretičnih pravnih pravil kombinirali s tehnologijami strojnega učenja in teorije iger.

Nove obogatene baze pravnega znanja bodo služile kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov, tudi sodnih odločb).

Posebni urejevalniki za zakonodajalce in za vse tiste, ki predpise izdajajo (točneje: za njihove strokovne službe), bodo omogočali, da bodo besedila kvalitetnejša. Ne bo nepotrebnih (subjektivnih) sinonimov, klavzule bodo imele vedno enak pomen, uporabljeni bodo le preverjeni in nedvoumni izrazi. V besedilih se bo skrivalo vse več koristnih (meta)podatkov, ki bodo lahko do konca sledili nadaljnji »usodi« dokumentov: o subjektih in objektih pravne zaščite, o dispozicijah in sankcijah, o hierarhičnih razmerjih, o postopkih ter inštancah, o medsebojnih sklicevanjih in vplivih, itd. itd. Olajšane bodo primerjave (in usklajevanja) med različnimi pravnimi sistemi (in tudi jeziki).

Ko bodo enkrat pripravljeni moduli umetne inteligence ter na njihovi podlagi izdelani ekspertni sistemi, bo neizogibno prišlo tudi do možnosti boljše »diagnostike« za sodne postopke. Vsak morebitni tožnik bo lahko na spletu preveril kakšne so njegove možnosti (v %) za uspeh v pravdi. To bo mnoge tudi odvrnilo od nepotrebnih postopkov. Kvalitetno – spletno - vložene zadeve pa se bodo veliko lažje predlagale tudi v morebitne mediacije in arbitraže, seveda predvsem tudi spletne.