18. december 2008

Knjiga v manj kot minuti


Razcvet ustvarjalnosti, katerega omogočajo sodobne informacijske tehnologije, se izraža tudi v veliko večji (lažji ter cenejši) možnosti, da ambiciozni ljudje izdajo svoje knjige. Odpadla je namreč največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!


Knjigo lahko danes vsakdo naredi, izda in prodaja kar sam.

Recimo, da ima za kakšnih 200 strani besedila, pa še kakšnih 20 slik za dodatek.

Prva in najvažnejša odločitev je, ali ste pripravljeni za izdajo knjige tudi kaj seči v žep (in koliko), ali pa ne(morete).

Ja, tudi povsem (skoraj) brez stroškov bi šlo! Na internetu najdete kakšen brezplačen program za urejanje knjig (»publishing software«), če nimate v računalniku že MS Office – Publisher. Svojo prvorojenko boste lahko v miru oblikovali in prevedli v format PDF ter »objavili« na svojem blogu. Tam si knjigo lahko vsakdo ogleda, naloži (download) ali celo stiska (na svoje stroške). Ob takšni skromni varianti se lahko tolažite z mislijo na možnost, da bo vašo prvo knjigo prebral kak pravi založnik (direktor MK), se zanjo navdušil in vas prosil, da bi jo izdal(i) tudi v tiskani obliki …

Ampak to ni to, kajne? Saj moramo še kratke članke najprej natisniti, da jih potem lepo z užitkom beremo … Kdo bi torej čakal na direktorja MK? Knjiga pač mora biti v papirnati obliki in tudi zvezana, kot se spodobi! Pa naj stane, kar hoče! Tudi nekaj 100 dolarjev (ja, Američani so seveda najbolj podjetni v tem smislu) …

Za solidno ceno bomo dobili vsa potrebna navodila, orodja, vzorce (template á la Dr. Živago), marketinške poti … predvsem pa bomo knjigo lahko držali v rokah že DANES! Šlo bo namreč za »naredi sam«, vendar z res odličnimi pripomočki. Primer takšne založbe je http://selfpublishing.com/ .

Za bolj resne avtorje, ki bi si želeli res kvalitetno knjigo, pa bo seveda treba le seči malo globlje (za kakšnih 1.000$) v žep. Knjigo bodo namreč izdali pri kakšni pravi (spletni) založbi, kot je to na primer AuthorHouse* ob človeški pomoči pravih urednikov ter tržnikov.

Ko bodo skupaj definirali projekt, mu bodo odprli posebno delovno mesto, kjer se bo srečeval z uredniki, lektorji, oblikovalci, tiskarji … Takšen postopek bo trajal kar nekaj mescev, vendar pa bo na koncu nastala res profesionalno pripravljena knjiga. Avtor jo bo seveda ves čas nastajanja že videval, točno v takšni obliki, kot bo v tej fazi in tudi njeno končno podobo.

Ko bodo odobrene vse potrebne faze, bo knjiga pripravljena za tiskanje in avtor bo seveda nestrpno čakal na prvi fizični izvod. Ko ga bo dobil, bo sicer zadovoljen, ne bo pa (zaenkrat) kvaliteta še enaka, kot bi bila pri MK.

Tiskanje bo skoraj zagotovo po sistemu POD – »Print on Demand«. To pomeni, da založnik(i) nikoli ne bo(do) imel(i) na zalogi niti enega samega izvoda knjige! Vse bo le v računalniku – ker je takšen način skladiščenja neprimerno cenejši.

Marketing bo potekal izključno preko interneta, predvsem seveda tudi preko Amazona, Kadarkoli bo kdo naročil (kupil!) knjigo, bo poslana ta informacija v eno od posebnih, najmodernejših in ogromnih tiskarn (12 vzporednih tiskarskih strojev), kjer bo knjiga natisnjena, zvezana in zapakirana v manj kot minuti …

Tako kot pri blogih, bo seveda tudi pri samozaloženih knjigah kvaliteta dostikrat bolj tako – tako, ampak to je problem avtorjev (katerih bralci ne bodo prav množično brali, kaj šele kupovali). Dejstvo pa je, da se bo med to maso izdelkov našlo tudi marsikaj zelo kvalitetnega in da bo ta nova tehnologija (demokracija) zelo olajšala prodor mladim in nadarjenim avtorjem, ki bi se sicer morali (tako kot prej) boriti z birokratskimi in finančnimi ovirami.



*Priporočeni link: http://www.authorhouse.com/

12. december 2008

Poskusiti ni greh

Vsak človek ima v sebi skritega genija, čeprav se tega ponavadi niti ne zaveda in ga prav poredko tudi uresniči. Morda bi bil lahko odličen odvetnik, uspešen borzni posrednik, izvrsten kirurg … ali vsaj super voznik, strokovnjak za cepljenje dreves, prijazno postrežbo … ? Kdor pa ima talent za pisanje, ne bi mogel živeti v boljšem času, kot je sedanji …

Če mislite, da bi to lahko bili tudi vi (ali bi to radi vsaj preverili), potem naj vas kar takoj vzpodbudim, da naredite prvi korak: omislite si svoj prvi BLOG! In to še danes (da vas ne bo minilo) … Saj vas nič ne stane!

Gostitelji vseh vrst blogov kar tekmujejo med seboj, kdo bo pritegnil več ustvarjalcev, jih čimbolj povezal, populariziral, ustvaril čimveč ogledov in klikov … Jaz sem pristal na bloggerju* … in sem kar zadovoljen …

Morda sploh nimate pojma o tem, kako se dela in piše blog? Nič hudega! Vam bo vse takoj jasno, ko boste začeli …

Imate še kakšen izgovor? Pomanjkanje časa? (Hvala enako!) Vaš novi blog boste zasnovali (zaplodili), oblikovali in objavili v manj kot eni uri! Pisali nanj pa boste pač kasneje, po potrebi in po vašem navdihu (brez tega pa res ne bo šlo) …

Poskusiti ni greh …

Morda je to tudi prvi korak do vaše povsem samostojne knjige? Priznajte, da ste si že kdaj naskrivaj želeli, da bi se tudi vi enkrat pridružili tistim Nesmrtnikom, ki imajo objavljeno vsaj eno lastno knjigo? Danes je tudi to lažje uresničljivo, kot kadarkoli doslej! In dosti lažje niti nikoli več ne bo moglo biti: edina omejitev ste vi sami in vaša ustvarjalnost.

Če bo vaše pisanje na blogu zanimivo za širši krog bralcev (sprva jih ne pričakujte kaj dosti), boste dobili vzpodbudo, da še več in bolje pišete (tako kot jaz). Veseli boste prvih komentarjev in po potrebi tudi malo korigirali svoj slog pisanja. Če boste dobri, vas bodo začeli množično obiskovati in celo linkati tudi iz ostalih blogerskih in drugih strani.

Pa tudi, če se ne boste prebili v vrh kakšnih 1% res zanimivih blogerjev, boste še vedno lahko imeli druga zadoščenja, predvsem pa tudi vsaj en dober arhiv vašega razmišljanja in pisanja (lahko pa tudi seveda fotografij, video posnetkov itd.). Če ne drugega, za domačo rabo, sorodstveno komuniciranje in na koncu za solidno zapuščino.

Ja, tako je pač dandanes … in še bolj bo tako v prihodnosti! Digitalne informacije zasedejo zelo malo (fizičnega) prostora in se bodo lahko kopičile v nedogled. Tale članek se bo dosti lažje ohranil za naslednjih 100 let (da ga bodo lahko imeli na voljo zgodovinarji), kot pa če bi bil le na papirju!

Usmilite se svojih potomcev in jim prihranite naporno skeniranje (vaših orumenelih fotografij in zapiskov) ter jim zapustite čimveč v digitalni obliki! Saj na papir boste lahko še vedno spravili, če bo ravno treba. Tudi na zelo enostaven in hiter način …

Kdor ima danes svojo rodoslovno zbirko (sam imam v njej okrog 1.200 oseb) v računalniškem programu, lahko z enim ukazom »Make a Book« vse natisne v lični in pregledni obliki.

Tudi če imate preko 10.000 raznih fotografij (ja, toliko se jih v kakšnih 10 letih pa kar nabere), jih s sodobnimi orodji (razne Photo Site) zlahka obvladate. Ko sem jih začel zbirati v digitalni obliki, se mi še sanjalo ni, da se bodo nekoč pojavile tudi »Foto knjige«, ko lahko preko interneta naročite tiskanje izvrstnih in zelo obsežnih foto albumov. Sam to izkoriščam za nekakšen dodaten »back-up« v fizični obliki.

Dober in uspešen blog (katerega ljudje z veseljem berejo) je lahko prvi korak k vaši pravcati knjigi. Z razvojem sodobnih informacijskih tehnik in orodij je namreč odpadla največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!


*Priporočeni link: https://www.blogger.com/start

04. december 2008

Pismo brez odgovora

»Prodor z visoko inovativnimi slovenskimi tehnologijami in projekti v EU« Tak je bil naslov pisma, katerega sem poslal nekemu Predsedniku (saj je že vseeno, kateremu)… Takrat sem bil res še bolj naiven, ker sem mislil: 1. Da imajo Predsedniki čas za takšne zadeve; 2. Da politika lahko kaj pomaga podjetnikom pri njihovih projektih… Danes mi je že jasno, da se je treba zanesti predvsem na sebe in na svoje partnerje ter na kvaliteto svojega izdelka oziroma storitve: »Uzdaj se use i u svoje kljuse!« In prav je tako!


Spoštovani g. predsednik!

Rad bi vašo pomoč pri navezovanju stikov z nekaterimi slovenskimi funkcionarji in najvišjimi uradniki v EU, ki bi nam lahko pomagali s kakšno koristno informacijo oziroma nasvetom pri naših podjetniških ambicijah za vključitev v tehnološko najzahtevnejše programe in projekte.

V okviru družbe INform Pretok znanja d.o.o. smo v preteklih treh letih razvili povsem originalen ter inovativen sistem izmenjave znanja med tistimi, ki ga imajo največ (avtorji in strokovnjaki z najrazličnejših področij) in tistimi, ki ga potrebujejo (uporabniki na vseh področjih poslovnega in zasebnega življenja). Ko bomo portal informiran.si kot mesto za izmenjavo znanja dokončno preizkusili in utrdili v Sloveniji, bomo s pomočjo lokalnih partnerjev našo idejo, poslovni sistem, software in nadaljnji razvoj (v smeri vse večje stopnje umetne inteligence) začeli izvažati v tujino, začenši z najrazvitejšimi trgi.

Potem, ko smo junija 2005 naše »Okolje in orodja za sprotno (spletno) izdelavo pravnih dokumentov« predstavili na mednarodni konferenci o uporabi umetne inteligence v pravu (v okviru sekcije »The Role of Legal Knowledge in e-Government«) v Bologni, smo naleteli na zelo dober odziv in velik interes, predvsem za področje prijaznega komuniciranja državnih organov oziroma javne uprave z državljani. Izkazalo se je, da tako naprednih rešitev nimajo še niti v najrazvitejših državah in da zato obstajajo velike poslovne možnosti (tudi) za slovensko znanje.

Ker se zavedamo dejstva, da smo za zahtevnejšo mednarodno konkurenco (še) nekoliko premajhni, smo se že povezali z nekaterimi domačimi in tujimi partnerji (družba IUS SOFTWARE, inštituti iz Italije, Grčije, Velike Britanije, Madžarske, itd.), ki bi lahko po načelu konzorcija skupaj nastopali tudi v največjih projektih EU.

Z našim italijanskim partnerjem, kateremu smo na njegovem sedežu v Firencah že podrobno predstavili našo idejo in programsko opremo za posredovanje pri pretoku znanja, smo se že dogovorili, da bi lahko skupaj sodelovali pri modernizaciji in uvajanju kvalitetnih e-storitev v EU. V mislih imamo predvsem prijavo na projekt eContentPlus, ki ima za glavni cilj omogočiti, olajšati, približati in bolje izkoristiti uporabo vseh mogočih vsebin v digitalni obliki. Ker pa je zasnova projekta (še) dokaj splošna, bi radi spoznali kakšne bolj konkretne potrebe in probleme, katere čutijo v administraciji EU, tako da bi bil naš fokus lahko uperjen na čimbolj pereča in uporabna področja.

Našo tehnologijo »inteligentnih obrazcev« (bolj natančno: »uporabnin«, aplikacij) bi lahko uporabili na primer za zelo prijazno komuniciranje organov (EU) z državljani članic, posebno še za invalide, za uresničevanje nekaterih osnovnih (skupnih) pravic, komuniciranje s sodišči, takojšnjim izdajanjem potrdil in raznih odločb, itd.

V ta namen bi se rad osebno sestal s kakšnim dobrim poznavalcem notranjega ustroja in praktične problematike administrativnega aparata EU, kot sta to na primer komisar … ali generalni sekretar … V pogovoru z njimi bi si tako lahko ustvaril bolj konkretno sliko njihove problematike in potreb, kar bi nam lahko zelo koristilo pri (tudi tako potrebnem) vključevanju slovenskih podjetij v gospodarstvo EU.

G. predsednik, za vaše sodelovanje in morebitno posredovanje te moje prošnje na (tudi še kakšen drug) ustrezen naslov, se vam že vnaprej lepo zahvaljujem.

Lep pozdrav

Anton Tomažič

01. december 2008

Ati prodaja čas

Ko sem moral včasih svojima otrokoma pojasniti, kaj jaz »delam v službi«, sem imel kar težave, če sem začel opisovati IUS-INFO kot pravno-informacijsko storitev … dokler nisem zadeve malo poenostavil (pa še vedno ostal pri bistvu): »Ati ljudem prodaja čas. Da jim ni treba nekaj iskati dve uri, so pripravljeni plačati, da isto najdejo v dveh minutah.« … Ob tem pa sem kmalu prišel do ideje o novi storitvi s še večjo stopnjo dodane vrednosti …

Leta 2003 sem sprožil podjetniško iniciativo za ustanovitev družbe INform – PRETOK ZNANJA d.o.o. Vedel sem, da je ta investicija po svoji naravi relativno tvegana, ker gre za povsem novo dejavnost, temelječo na zadovoljevanju (šele nastajajočih) potreb, katerih doslej na ta način drugi gospodarski subjekti še niso zadovoljevali. Po drugi strani pa prav zato ta tržna niša predstavlja še dokaj nezasedeno področje in obeta prvim igralcem pomembno časovno prednost.

V sodobnem svetu nas ljudi obdaja vse več informacij, tako v zasebnem, kot v poslovnem okolju. Informacije sprejemamo in oddajamo (proizvajamo). Sodobna informacijska tehnologija (IT) je doslej razvila dosti več orodij in pripomočkov za sprejemanje (iskanje) informacij, kot pa za njihovo ustvarjanje. In vendar je možna dodana vrednost (high value added) za komercialno posredovanje pri ustvarjanju informacij lahko dosti višja kot pri (sedaj že tradicionalni) informacijski tehnologiji, saj je možno človeku več časa prihraniti pri potrebnem kreiranju intelektualnega outputa (informacij), kot le pri (po)iskanju informacije (katera velikokrat šele služi za to, da se na njeni podlagi nekaj stori) – in zatem informacijo tudi poslati na pravo mesto (e-obrazci).

Človekove intelektualne dejavnosti niso sestavljene le iz unikatnih, inovativnih komponent, temveč tudi iz (če dobro premislimo, ogromno) rutinskih, katere je potrebno le ponavljati. In zato je potrebno dostikrat (ponavadi) porabiti tudi veliko časa za izvajanje (na primer pisanje) ponavljajočih se miselnih kombinacij. In zakaj ne bi poleg raznih »pasivnih« informacij (dobljenih vse več s pomočjo tradicionalne IT industrije) imeli ljudje (v zasebnem in poslovnem življenju) tudi zalogo hitro dosegljivih »aktivnih« informacij – intelektualnih pripomočkov za njihovo izražanje? Z uporabo rutinskih miselnih sklopov bodo prihranili čas za pomembnejše ustvarjalne ideje. Ker se bo tako lahko povečala tudi njihova produktivnost, bodo za hitro dosegljive koristne pripomočke pripravljeni tudi plačati (več kot le za pasivne informacije).

Gornje ugotovitve se gotovo že odsevajo tudi v raznih oblikah podjetniške iniciative in jih je možno najti vsepovsod tudi na svetovnem spletu (razni obrazci in drugi pripomočki), vendar kaže, da doslej le bolj slučajno in razdrobljeno. Nismo pa jih doslej še nikjer zasledili kot izrazito utemeljene in zavestno usmerjane v smer povsem nove industrije – posredovanja pri izmenjavi znanja s pomočjo najsodobnejše IT – spletne tehnologije.

Skoncentriranje na prav specifičen način povezovanja med avtorji in uporabniki idej (znanja) kot splošno metodo – na vseh področjih! – pa daje njenim nosilcem določeno tržno prednost: če bodo uspeli prvi vzpostaviti ustrezen poslovni model ter stkati (spletno) omrežje, ki bo omogočalo načrtovan in nadzorovan pretok znanja in temu ustrezno provizijo. Če bi nam takšen model uspelo ustvariti v Sloveniji, potem ne vidim nobenih ovir, da ne bi nekaj podobnega ponudili tudi v svetovnem merilu, seveda s povezovanjem z ustreznimi tujimi partnerji.

Z novim modelom pa bo na primer za odvetnike lahko nastala še ena zanimiva (in ne za vsakogar pozitivna) posledica: preko spleta bo možno dobiti (narediti) veliko dokumentov, ki izhajajo iz raznih vzorcev (pogodb, oporok, poravnav, vlog itd.) in to precej ceneje, kot pri njih. Pokazalo se bo, da tudi na njihovem področju dela ni vse čista pravna pomoč, ampak da veliko zaslužijo tudi z administrativnimi storitvami, katere v praksi lahko izvedejo kar njihove tajnice. Tega pa tudi zakon ne prepoveduje: da si ljudje pri sestavi (tudi pravnih) dokumentov lahko pomagajo tudi sami, celo, če jim pri tem kdo pomaga s pomembnimi sestavinami... posebno še, če pri tem kaj prihranijo.

Z odvetniki bo pa tako: nekateri bodo zato res malo manj zaslužili z rutinskimi opravili, bodo pa zato imeli več časa za tisto pravo in z zakonom zaščiteno pravno pomoč (ne pozabimo, da pa je pravno svetovanje dovoljeno vsakomur!). Nekateri (verjetno mlajši in bolj računalniško vešči) odvetniki pa bodo lahko zaslužili še več: če se bodo povezali z novo gospodarsko družbo in sodelovali pri pripravi in vzdrževanju obrazcev. Splošni rezultat bo tako gotovo družbeno koristen: povečanje stanovske produktivnosti in zmanjšanje stroškov za končne uporabnike.

Vsi poznavalci sodobne IT dejavnosti priznavajo, da je njena bodočnost v vsebini (»Content is the King«). Dolgoročno se najbolj krepijo tiste gospodarske družbe, ki zbirajo in obvladujejo velike količine informacij.

Pri svojem poslovanju bo takšna nova gospodarska družba nenehno zbirala tudi veliko kvalitetnega znanja – tega bo seveda morala nenehno tudi nadzorovati in vzdrževati (ali vsaj izločati). S tem bo lahko postajala vse pomembnejši referenčni subjekt in potencialni partner tudi za številne druge fizične, gospodarske in druge subjekte, njena vrednost pa bo s tem nenehno naraščala, tudi zaradi vse več lastnega akumuliranega znanja.



*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

28. november 2008

Pametne uporabnine

V začetku leta 2003 sem iskal soustanovitelje nove gospodarske družbe, ki bi se ukvarjala s posredovanjem pri pretoku znanja. Že tedaj sem bil prepričan, da je takšna ideja enostavno »obsojena na uspeh«. Tako kot sem mislil pred 20 leti, ko sem ustanovil družbo IUS SOFTWARE, ki se ukvarja z distribucijo pravnih informacij v elektronski obliki …
Le da gre tokrat za dosti bolj široko, ambiciozno ter obetavno dejavnost: INform ne bo uporabnikom prihranil časa le z DOSTAVO informacije, temveč ga bo lahko prihranil še veliko več, s tem, da bo uporabnikom pomagal tudi USTVARITI (bolj ali manj zahtevne ter kompleksne) informacije kot »outpute«.

Našo idejo, okrog katere se je takrat zbralo 20 soustanoviteljev, smo morali sprva marsikdaj razlagati tudi v dokaj banalni obliki – kot pametne obrazce – ali vsaj poenostavljeni – kot koristne UPORABNINE. Začeti s tako inovativno dejavnostjo pač ni bilo možno samo z uveljavljenimi miselnimi obrazci in z obstoječimi oznakami pojmov, zato smo morali kakšno novo besedo tudi ustvariti. Primer za to je ravno pojem »uporabnina«, brez katere nam enostavno ni šlo. V angleščini bi temu še nekako ustrezal izraz »application«, v slovenščini pa je bila najbližja le tujka »aplikacija«, ki pa povprečnemu človeku sama po sebi ne pove nič več kot naša nova »uporabnina«.

Prepričan sem, da se bo ta nova beseda uveljavila in prijela, kakor hitro jo bodo ljudje srečali v praksi. Da bi se lahko ukvarjali s pretokom znanja, ga bomo morali definirati v posebnih modulih (ustvarjenih v okolju in z orodji družbe INform), ki pa bodo v praksi sestavljeni iz navodil, vprašalnikov, obrazcev, postopkovnikov, pravne podlage, komentarjev, linkov itd. Uporabniki bodo kmalu spoznali, da med uporabnino za vpis otroka v vrtec in uporabnino za izvedbo joint-venture projekta ni bistvenih razlik v načinu priprave ter izvedbe, ampak le v količini vloženega znanja, ustreznemu prihranku časa in konec koncev tudi temu ustrezni ceni.

Že na začetku, ko smo programerjem razlagali, kako si predstavljamo centralni portal kot okolje za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki, smo želeli, da bi bilo to okolje in vsa potrebna orodja izdelana tako, da bo vse delovalo 100% spletno: a) nikomur ne bo potrebno namestiti kakršnegakoli dodatnega programa b) vsakdo lahko vse svoje funkcije (vključno z urejanjem WYSWYG) opravlja od koderkoli, samo z običajnim brskalnikom. Vesel sem, da so programerji to vzeli dobesedno in nam do danes pripravili prav takšno okolje. In čeprav se šele sedaj širše uveljavlja ideja »pametnih obrazcev«, se ne bojim, da bi nas možni konkurenti prav hitro lahko ujeli. Marsikdo lahko na hitrico sprogramira marsikakšen obrazec, na pogled morda tudi bolj »šik«, vendar pa brez vloženega dela približno dveh let (kot smo za to rabili mi) tudi ne bo razvil približno tako kompleksnega sistema (orodij, pravic, kontrole kvalitete, publiciranja, ažuriranja itd.) kot je tisti, na katerem temelji portal »informiran.si«!

Tako, kot sem za doslej objavljene in nameščene obrazce na slovenskem delu interneta ocenil, da so v »kameni dobi« možnega razvoja, tako tudi najnovejše naše uporabnine INforma postavljam v »industrijsko« razvojno dobo in se hkrati veselim nadaljnjega razvoja in prehoda v postindustrijsko in moderno dobo. Takrat bo (na podlagi naših sedanjih osnov in principov) prevladovala umetna inteligenca, predvsem pa bodo inputi ter outputi povezani s končnimi subjekti (naslovniki) izdelanih informacij (znanja). Upam, da bomo tudi v prihodnosti ohranili našo vodilno vlogo na tem področju – in to ne samo v Sloveniji, temveč med najrazvitejšimi!

Prepričan sem, da so slovenski strokovnjaki na vseh področjih – tudi na informacijskem – lahko povsem v »špici« razvoja, med najboljšimi in polno konkurenčni. Potrebno jim je le dati ustrezne podjetniške usmeritve, razvojne cilje in naloge, ter minimalna potrebna sredstva in orodja za nadaljnje delo. Pri družbi INform smo nekaj tega že dosegli, vidim pa še veliko več možnosti. Trenutno smo sami še prešibki za resen in obetaven nastop na tujih trgih. Upam, da se nas bo našlo več takšnih gospodarskih subjektov, ki ne bi zaplankano videli le možnost konkurence v Sloveniji, ampak temu namenjeno energijo rajši izrabili za sodelovanje in skupen nastop navzven.

Iz lastnih izkušenj opažam tudi (pre)veliko opreznost in premalo podjetniške smelosti med slovenskimi managerji in vlagatelji. Če jim bo kdo prikazal obsežen in dobro ilustriran ter opremljen poslovni načrt za novo trgovino ali kvečjemu za novo restavracijo, se bodo dali kaj hitro prepričati za akcijo in denar. Zelo redki pa so tisti, ki bi imeli malo več vizije in volje po večjem poslovnem tveganju, čeprav jih (samo na ta način) lahko čakajo veliko večji zaslužki in uspehi. S takšnimi podjetniki bi se z veseljem pogovarjal tudi o nadaljnjem razvoju naše nove dejavnosti posredovanja pri pretoku znanja.

Že ob ustanovitvi sem vedel: če tega ne bomo naredili mi, bo pa kdo drug! Danes pa že vem, da smo imeli srečo tudi pri izbiri programerjev in vseh drugih ustvarjalcev novega sistema za pretok znanja in da nas bo težko kdo prehitel.


*Priporočeni link: http://www.informiran.si

25. november 2008

Pretok znanja kot poslovni model

Če bi pred 10 leti trdil, da se lahko tudi majhna slovenska gospodarska družba le v nekaj letih vrtoglavo dvigne v družbo največjih in najbogatejših korporacij, bi me gotovo nihče ne jemal povsem resno (pravzaprav tega še sam ne bi verjel). Danes (v času interneta) pa sem v to tako prepričan, da tega ne bom samo govoril, ampak se trudil, da to lahko tudi dokažem(o).
Na tem mestu pa opozarjam na primer, kot dokaz takšne možnosti – da se lahko tudi iz majhne države – Luxemburg – skupina mladih ljudi, ki ima pravo podjetniško vizijo in dovolj znanja – v nekaj letih povzpne v sfero milijardnih zaslužkov. Ocenjujem, da je bil njihov uspeh predvsem posledica tega, da se niso dali »zastrupiti« neizprosnim pravilom uradne ekonomije o omnipotentnosti »break-even« točke ter da so namesto pisanja podrobnih elaboratov in poslovnih načrtov delali na uresničevanju svoje osnovne podjetniške zamisli.

Družbo Skype je leta 2002 ustanovila skupina mladih zanesenjakov iz Luxemburga, septembra 2005 pa so jo prodali družbi eBay za 4,1 milijarde $ (od tega 1,300.000.000 $ v gotovini, 1,300.000.000 $ v delnicah ter 1.500.000.000 $ odloženo do leta 2009). Pri tem je najbolj zanimivo to, da je družba Skype še eno leto prej (2004) imela samo 7.000.000 $ prihodkov, da je še dosti kasneje dosegla break-even!

V čem je (bila) torej njihova tako velika vrednost? V dobri (poslovni) ideji, ki obeta, da bo v prihodnosti in v rokah dobrega (ter premožnega) lastnika prinašala velike zaslužke (veliko večje, kot bi jih lahko ustvarili sami!). Skype smo prvič srečali, ko smo se lahko v živo (kot po telefonu) pogovarjali preko interneta. Seveda – bilo je brezplačno in kdor se je na ta način navadil, ga ni več opustil in tako je Skype do danes zbral preko 300 milijonov uporabnikov. Počasi sicer vpeljuje plačevanje za razne oblike z več dodane vrednosti, glavni potenciali pa se bodo razvili šele v okviru drugih večjih sistemov (za nakup so se zanimali tudi Microsoft, Yahoo, Google itd.). Ustanovitelj, direktor in novopečeni milijarder Zennstrom pojasnjuje, da nikoli niso bili usmerjeni (le) v hitro rast in velik dobiček, ampak je bil njihov cilj, da postavijo dobre temelje za dober posel (»to build the business«).

Ko v Sloveniji srečam veliko mladih sposobnih ljudi (tudi pravih poslovnih genijev), pa tudi neizkoriščenega investicijskega potenciala, si ne morem kaj, da jih ne bi skušal zbližati in usmeriti v kakšno tako perspektivno smer visokih tehnologij, ki bi omogočila podobno zgodbo o uspehu, kot so jo napisali mladi iz Luksemburga. Ker mora biti to vsekakor povezano z internetom (ta izenačuje šanse vseh poslovnih subjektov na celem planetu in s tem tudi daje možnosti »manjšim«) in ker je »naše največje bogastvo (…bla, bla) seveda ZNANJE – mislim, da smo imeli kar srečo z našo idejo o posredovanju pri pretoku znanja ter z ustanovitvijo družbe INform d.o.o.

Danes, po petih letih delovanja, lahko zatrdim, da je naša inovativna ideja za povsem nov poslovni model preverjeno dobra in da je tudi ekipa dovolj kvalitetna, da načrtovano tudi izpelje, seveda z ustreznimi kadrovskimi ter finančnimi okrepitvami.

Vsakdo se lahko na portalu www.informiran.si sam prepriča, da smo ustvarili kvalitetno okolje in orodja za izmenjavo (modulov) znanja, prve delujoče uporabnine pa tudi potrjujejo prijaznost in koristnost takšnega ustvarjanja in zajemanja informacij. Pozitivne so tudi reakcije zvestih uporabnikov, pa tudi samodejna rast obiskanosti, še pred začetkom pravega resnega marketinga. Glede na program bomo na slovenskem portalu zasledovali cilj 5.000 praktičnih »obrazcev« ter jih začeli komercialno izkoriščati. Pri tem pa nam je že sedaj jasno, da bo to lahko le prvi laboratorijski portal (kar naj bi ostal tudi v nadaljnjih fazah, ko bomo v uporabnine uvajali vse več umetne inteligence – v povezavi z družbo AI-in-Law Future Technologies Inc), katerega pa lahko prenesemo na katerikoli tuji trg. Začeli bomo tako, da bomo v vsaki državi dobili vsaj po enega lokalnega partnerja, ki bo portal napolnil z vsebino, mi pa bomo skrbeli za tehnologijo in nadaljnji razvoj.


*Priporočeni link: http://www.skype.com



Reblog this post [with Zemanta]

08. november 2008

Ameriške volitve od blizu

Letos sem imel to srečo, da sem si lahko od blizu ogledal ameriške volitve (v Južni Karolini), vključno s predvolilnimi zborovanji, pogovori s kandidati, predavanji o njihovem volilnem sistemu, pogovori z lokalnimi oblastmi, obiskom volišč, na koncu pa seveda tudi velikim praznovanjem – »election party«…

Tako sem si lahko ustvaril kar realno sliko o značilnostih tega enkratnega, zgodovinsko pogojenega volilnega sistema, posebno še, ker sem bil v stiku z aktivisti obeh največjih strank, demokratske in republikanske. Na tem mestu lahko povzamem le nekaj najbolj svežih vtisov in lastnih spoznanj, do katerih sem prišel, potem ko sem seveda osnove ameriškega volilnega sistema že poznal, toliko kot jih pač pozna povprečni evropski pravnik.

Čeprav se nad sistemom »indirektnih« elektorskih glasov veliko ljudi zgraža, češ da »vsi glasovi volivcev niso enako pomembni« ali da »zmagovalec dobi vse, poraženec pa nič«, pa sem prepričan, da Američani svojega volilnega sistema še dolgo ne bodo spremenili. To pa predvsem zato, ker naravnost omogoča in ščiti sedanji »dvostrankarski« politični sistem. Onemogoča praktično vse ekstremistične pobude in skupine, vodilne politike pa usmerja v zmerne, sredinske smeri, tako da se obe vodilni stranki v bistvu relativno malo razlikujeta glede najvažnejših političnih vprašanj.

Kritikov ameriškega volilnega sistema je vedno dovolj, vendar pa so njihovi argumenti v bistvu po navadi bolj na krhkih nogah, če seveda dobro razumemo bistvo problema. Ko se zgražajo, da je Ross Perot leta 1992 kot predsedniški kandidat dobil 18,9% vseh oddanih glasov, pa niti enega elektorskega glasu (imajo pač večinski volilni sistem), pozabljajo, da pa sta druga dva kandidata oba dobila veliko več glasov. Nerealno je pričakovati, da bo postal predsednik nekdo, za katerega glasuje le 18,9% volivcev! In potem mu tudi 18,9% glasov - ali pač elektorskih glasov - nič ne pomaga. Na koncu je treba vse zaokrožiti na eno osebo, drugače pač ne more biti. Tudi letos je vseh 42% glasov, katere si je priboril McCain, »ukradel« Obama…

Mislim, da imamo Slovenci še najmanj pravice Američanom očitati, da vsi glasovi volivcev niso enako pomembni, saj imajo oni že v zakonih (ali celo v ustavi) zagotovljeno, da se (obvezno!) vsakih toliko let (mislim, da na 10 let) preverjajo in po potrebi popravljajo meje volilnih okrožij, tako da na enega kandidata (na primer za predstavniški dom države) pride enako število volivcev. Kot je znano, so pri nas tovrstne razlike lahko kar nekajkratne…

Glavni razlog, da ni pričakovati kakšnih bistvenih sprememb v ameriškem volilnem sistemu, pa je v tem, da so bistvene določbe (in to zelo konkretno) določene že kar v ustavi (na primer tudi to, da morajo biti predsedniške volitve na prvi torek v novembru). Morebitni amandmaji bi zahtevali dvotretjinsko soglasje v vsaj tri četrt zveznih državah. To pa je povsem nerealno pričakovati, posebno še po letošnjih tako uspešnih volitvah.

Še več kot vsebinskih razlik (v primerjavi z evropskimi sistemi) pa je povsem tehničnih posebnosti in te so me še bolj zanimale.

Zanimivo je, da se mora za registracijo svoje volilne pravice potruditi vsak državljan sam! Če se ni pravočasno registriral (in pri tem pridobil ustreznega potrdila), pač ne bo smel voliti. Seveda pa pri registraciji zelo in z veseljem pomagata obe vodilni stranki, predvsem tudi že zaradi predhodnih strankarskih volitev. Zaradi velike angažiranosti velike večine ameriške javnosti, letos to sploh ni bilo problematično. Nasprotno: ljudje so po nekaj ur stali v vrstah (pa seveda ne povsod; tam, kjer sem bil sam opazovalec, je bila frekvenca volivcev enaka kot pri nas), samo da bi lahko čim prej (kar so lahko v nekaterih državah naredili že dva tedna pred 4. novembrom) izrazili svojo voljo.

Evropejci se premalo zavedamo, da so ameriške volitve po pravilu vedno zelo obsežne (volijo hkrati veliko funkcionarjev, sodnikov in drugih javnih uslužbencev; na primer tudi mrliškega oglednika…) in združene z večimi referendumi. Tam, kjer sem bil opazovalec jaz, so se izrekali o tako različnih vprašanjih, kot je starostna meja za kriminalizacijo spolnih odnosov z mladoletno žensko (14 ali 16 let) ali pa uvedba posebnega dodatnega prometnega davka v višini 1% za izgradnjo in modernizacijo šolskega sistema od vrtcev do visokih šol (ker je referendum uspel, bodo v naslednjih 10 letih tako zbrali več sto milijonov dolarjev*). Po vsebini gre pravzaprav za povsem isto, kar smo mi včasih imenovali »samoprispevek« po obliki pa za pravo in resnično »samoupravljanje«!

Potem je seveda razumljivo, da so ameriške glasovnice zelo obsežne in da je logično, da si pomagajo s tistimi značilnimi »volilnimi aparati« (po fiasku na Floridi so jih zelo izboljšali). Tako sedaj v veliki večini volijo elektronsko (izjemoma pa tudi še pismeno, na primer na domu, po pošti itd. – v tem primeru ima glasovnica vsaj kakšnih 8 strani). Praktični kot so, pa so spet s svojevrstno potezo olajšali glasovanje tako, da je na začetku glasovnice izbira »Straight Party«, navedene pa so vse tiste stranke, ki imajo v nadaljevanju vsaj enega kandidata. V Južni Karolini so to poleg demokratske in republikanske še: »Green«, »Libertarian« in »Constitution«. Če izbereš »Republican«, si s tem glasoval za vse kandidate te stranke, od predsedniškega do šerifa in se ti ni treba naprej truditi… Kot glavno prednost »volilnih strojev« vidim v dejstvu, da je seštevanje opravljeno tako rekoč sproti in da so rezultati lahko objavljeni takoj po zaprtju volišč. Sicer pa sam še vedno (in vedno bolj) mislim, da je »čas za (enostavne) e-Volitve« - http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=38054&Skatla=17 – tako pri nas kot v Ameriki. Mimogrede: njihove opisane volitve ne gredo v to smer, saj se prav hvalijo s tem, da sistem ni v nobeni povezavi z internetom (zaradi varnosti) in da po volitvah hranijo podatke v samih volilnih napravah (vzamejo ven kaseto s podatki in jo zapečatijo).

Naj poudarim, da gornji primeri morda drugje sploh niso relevantni, saj imajo v ZDA kar 50 različnih volilnih sistemov (zakonodaj) in da tudi vprašanje glasovnic rešuje vsaka država po svoje, nekatere bolj, druge manj uspešno.

Na koncu pa naj opišem še svoje največje presenečenje, ki je bilo posledica mojih očitno napačnih pričakovanj. Pod vtisom (tudi) slovenske predvolilne kampanje sem pričakoval, da me bo ob prihodu v Južno Karolino (5 dni pred volitvami) na javnih mestih pričakalo malo morje volilnih letakov in panojev s fotografijami raznoraznih kandidatov. Pa nič od tega! Nič. Čeprav sem se po tej državi veliko potoval, nisem nikjer videl niti enega letaka s sliko kakšnega kandidata! Niti obeh predsedniških ne! (Na televiziji sem ju pač videl…) Očitno so Američani tisto fazo v razvoju predvolilnih kampanj, ko vse temelji na »plakatih« že opustili. Upam, da jim bomo počasi sledili tudi mi. Saj: zakaj pa je treba toliko »onesnaževanja« z vsemi tistimi jumbo plakati? Ali kandidati ne najdejo drugih poti do volivcev? Ali ni bolj važna vsebina (ki pa se dosti bolje razširja osebno, preko televizije, interneta, shodov itd.) kot pa le (bolj ali manj posrečeno polepšani) obrazi politikov?
Pa še pospravljati jim ni treba vse te navlake…

O napetem spremljanju torkovega glasovanja in o večerni povolilni zabavi pa kdaj drugič…


*Priporočeni link: http://www.horrycounty.org/election/BallotQues08.pdf

Pa še moje slike: http://www.tomazic.info/MyrtleBeach2008.htm

15. oktober 2008

Znanje kot ekonomska kategorija

Slovenski vladi res ni mogoče očitati pomanjkanja vizije, ko je za prioriteto svojih usmeritev in poudarkov predsedovanja EU 2008 določila razvoj in pospeševanje znanja. Prav na tem področju se Sloveniji obetajo največje razvojne možnosti in največji potencialni viri (»resursi«). Znanje kot ekonomska kategorija!

Na kaj drugega pa naj se opremo? Na naravne vire? Tovarne z velikoserijskimi Proizvodi smo v glavnem že kar odpisali (predvsem zaradi konkurence). Če katera še vztraja in se hvali z dobrimi rezultati, kot je to n.pr. Helios, potem gre to predvsem na račun okoliških prebivalcev (na Viru), katerim smrdijo najrazličnejše kemikalije ali na račun narave, kot je to v primeru Papirnice Količevo ter njenega kanalizacijskega odtoka – Kamniške Bistrice. Upajmo, da jim bodo evropski normativi kmalu zmanjšali profite…

Naš (zaenkrat še) paradni konj – farmacevtska industrija je že dosti bolj sofisticirana in manj onesnažuje okolje, predvsem pa svojo dodano vrednost ustvarja na zelo poudarjenem raziskovanju ter znanju belih ovratnikov. Bog daj, da bi se še dolgo držala tako dobro, kot se sedaj!

Promocija kraških jam, lipicancev in kmečkega turizma (bio prehrane) v smeri idilične deželice kot rajskega otoka Evrope, je sicer ena od naših možnih primerjalnih prednosti, vendar je žal dokaj omejena v možnostih svoje širitve.

Trgovina? Ja, seveda, doma smo nepremagljivi! Če pa kdo misli, da smo tudi za svetovno ekspanzijo bolj talentirani, kot Židje, Kitajci in Arabci (Dubaj…) s svojimi stoletnimi tradicijami, potem naj svoje trgovske verige kar neomajno razširja…

Torej nam za potrebe 21. stoletja ostane kar tisto, kar je na tem planetu še najbolj enakomerno in pošteno (po)razdeljeno: ZNANJE. (Kdo nas je že učil: »učiti se, učiti se in še enkrat učiti se…?«).

Ali pa je (čisto) znanje lahko tudi ekonomska (in s tem komercialna, podjetniška) kategorija?

Saj to v veliki (!) meri (in v splošni obliki) že je!

V izobraževanju (obveznem in prostovoljnem, rednem in izrednem, javnem in zasebnem) je (merska) enota pač človek. Gotovo se da oceniti, koliko stane 9-letno osnovno šolanje (=dajanje znanja) enega učenca in to gre pač na rovaš (stroške) države. Še bolj natančno se seveda ve, koliko stane leto (ali celoten študij) na visokih šolah in v nekaterih primerih to pokriva pretežno država, drugje pač tudi uporabniki.

Še bolj po ekonomskih zakonitostih potekajo druge oblike izobraževanja, kot so razni konkretni seminarji, konference, sejmi itd. Tudi vsaka knjiga je oblika (pre)(pro)dajanja znanja.

Tudi številne in najrazličnejše svetovalne storitve so (že dolgo) oblika pretoka znanja, na ekonomski podlagi. Cene se lahko povsem prosto oblikujejo, v nekaterih primerih pa so celo državno regulirane (potrjene), kot na primer v primeru odvetniške tarife.

Prepričan sem, da se bo prav kmalu prodajalo tudi (vse) več drugega znanja, za vsa področja in za vse potrebe!

Na internetu (ki to novo gospodarsko dejavnost prvič omogoča) se bodo pojavile (preoblikovale že obstoječe) prave (vele)blagovnice znanja! Kupili bomo lahko prav vse možno znanje (če bomo imeli denar).

Iz enega mesta bomo v nekaj sekundah lahko dobili vse potrebne informacije, napotke, navodila, velikokrat pa tudi že povsem praktične pripomočke za naše manjkajoče znanje:

Kako preklicati darilno pogodbo? Kako zakupiti kmetijo? Kako vzgojiti limonino drevo? Kako urediti pripravništvo? Kako napisati opravičilo? Kako narediti poslovni načrt? Kako se poročiti in kako ločiti? Kako izterjati regres za letni dopust? Kako cepiti mačka? Kako lumparijo prijaviti tržnemu inšpektorju?...

Za vsako opravilo, kjer se zahteva neko znanje (kje se pa ne?) je možno ustvariti (zaviti, »zapakirati«) modul, ki to znanje definira. Ponavadi bodo to vsaj (nekateri) naslednji elementi: opis problema, navodila, vprašalnik(i), inteligentni obrazci, postopkovnik, seznam potrebnih opravil in akcij, pravna podlaga, linki na druga ustrezna mesta… Internet je že v sedanji fazi povsem zadovoljiv medij za distribucijo tovrstnih (pozor: nov pojem) UPORABNIN.

Kdor si bo s tem prihranil kakšno urico (za prijavo otroka v vrtec), bo rad plačal nekaj evrov… kdor pa bo tako pridobil več dni ali celo tednov (izvedba joint venture projekta) pa tudi precej več.

In kdo bo tu zaslužil? Tako kot pri vseh drugih proizvodih in storitvah: »proizvajalci« - avtorji in (nekaj tudi) trgovci (z znanjem)… V prvi fazi bo potrebno le zagotoviti okolje in o(g)rodja za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki.

Zanimivo, da je prva tako zasnovana (bodoča VELE)blagovnica za pretok znanja začela s poslovanjem prav na majhnem slovenskem trgu:


*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

12. oktober 2008

Umetna inteligenca za telebane

»Umetna inteligenca za telebane« - takšen naslov sem dal spodnjemu pisanju, da bi se s tem prisilil neko zelo zahtevno in abstraktno tematiko prikazati tako, da bi jo lahko razumeli tudi nestrokovnjaki. Svoj načrt sem namreč moral prikazati številnim kolegom pravnikom, potencialnim investitorjem, partnerjem …

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knjigo »Artificial Intelligence, A Modern Approach« (second Edition) by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije… Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje… In jaz naj sedaj na preprost način pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca ter pravnike za povrhu še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: prav dosti nimajo skupnega z umetno inteligenco razni ekspertni sistemi, pa če izgledajo še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni. Tako kot smo tudi pri družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo »Družinski pravnik«, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posameznih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za nek konkretni primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni…

Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejanem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa je bilo prav vse in do zadnje vejice določeno in postavljeno s strani ljudi, strokovnjakov, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebne kakršnekoli korekcije (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje - avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte, pa postane človeški faktor preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato posledično tudi neučinkovit ter komercialno ne-obetaven.

Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, potem bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje z znanjem (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence.

In celo, če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (n.pr. slovenskega) ter naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (tudi brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna vso snov le naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj ne razmišlja…

Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi – učiti - in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če umet(el)ni algoritmi ne bodo imeli s strani svojih ustvarjalcev (programerjev) vnesenega pravila, da ni logičen izraz »kazen izvršbe« (in ga velikokrat tudi res ne bodo imeli), potem bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo – strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo enostavno povedano: ker računalnik ne bo podobne besedne zveze – »kazen izvršbe« našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel »običajen« izraz in bo na to tudi opozoril. Nasprotno pa bo izraze, katere bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer »se kaznuje za prekršek fizična oseba«), celo v primeru, če bodo napisani s pomoto (na primer »se kaznuje za prekršek fuzična oseba«)…

Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa… velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj.

*Priporočeni link: http://www.ai-in-law.com/

Prodati za 1 milijon dolarjev ljubezenskih pisem

Projekt »LLx – Aplikacija za Facebook« je bil v bistvu zasnovan že pred 20 leti! Takrat sem izdelal nekaj, kar je bilo še zelo pred časom (v DOSu, brez grafike, brez interneta, brez uporabnikov …) – Program za pisanje govorov GOVORNIK. Če ne verjamete, si oglejte članek v Mladini (tisti pravi Mladini iz časa slovenske pomladi), kjer je bila ta moja inovacija opisana …Približno 10 let kasneje sem Govornika posodobil in s pomočjo sodelavcev družbe IUS SOFTWARE tudi postavil na internet, kjer si ga lahko še danes ogledate*. Marsikoga je že do solz nasmejal, meni osebno pa se zdi še posebej dragocena zbirka izrazov socialističnega žargona. Stavim, da mladina že vsaj pri polovici pojmov ne ve, za kaj gre … Starejši pa se še dobro spominjamo, kaj je to »svobodna menjava dela«, kajne?

No, in danes ugotavljam, da bi bil prav Facebook idealno okolje za podobne »zafrkancije«, kot jih nudi Govornik. Glede na strukturo tega (mladega) družbenega (družabnega!) omrežja, bi bilo vredno najprej začeti z Ljubezenskim pismom.

Prilagoditev in izpopolnitev uporabnine GOVORNIK bi bila lahko zelo primerna za uporabo in marketing v okolju Facebook, kjer se nahaja že preko 60 milijonov ljudi. Ker so očitno mnogi pripravljeni plačati 1$ za »darilo« (navadno slikico), bi bili gotovo pripravljeni kupiti kakšno aplikacijo z mnogo več dodane vrednosti.

Ko sem to svojo idejo predstavil nekaterim svojim »FB prijateljem«, so bili takoj za to (posebno še FB prijateljice …) in odprli smo posebno zaprto Skupino (Secret Group) ter začeli zbirati ideje.

Predvideli smo postopen vstop na trg Facebooka, približno v naslednjih fazah (glede na rezultate in izkušnje iz prejšnje faze):
1. Ljubezensko pismo v slovenščini (enostavno, tako kot na Govorniku) – brezplačna uporaba
2. Ljubezensko pismo v angleščini (enostavno, prevedeno iz slovenščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
3. Ljubezensko pismo v nekaj drugih jezikih (enostavno, prevedeno iz angleščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
4. Ljubezensko pismo – bolj razvito, z več funkcionalnosti (različne nianse in razpoloženja, s pobranimi lastnostmi iz Facebooka) – nekoliko višja cena
5. Pogodbe in druge uporabnine – najprej v slovenščini, nato v angleščini in drugih jezikih (vključeno vse več znanja ter razvojnih rezultatov družb INform d.o.o. ter AI-in-Law Future Technologies Inc). Glavna prednost: moduli umetne inteligence!

Vedel sem, da je za uspeh projekta bistveno, da bodo njegovi (vsebinski) nosilci mladi ljudje, iz vrst bodočih uporabnikov (v prvi fazi ljubezenskih pisem). Oni bodo najbolje vedeli, kaj je za mlade zanimivo in pozornosti vredno, kaj pa »brez veze« in »beda« …

Formalni nosilki sta bili sicer družbi AI-in-Law ter INform d.o.o., ki pa sta večino aktivnosti zaupali tistim posameznikom, ki so se najbolje izkazali s svojimi idejami in aktivnostmi (organizacija, programiranje, marketing, besedila, prevajanje itd.). Predvideli smo možnost partnerstva v projektu, ki bo omogočalo % delitev prihodkov.

Prvi cilj (milestone): prodati za 1 MIO $. Nato sledi druga faza, ki bo v primeru uspeha potekala v okviru nove gospodarske družbe, s solastništvom najbolj uspešnih partnerjev.

Pred poletjem 2008 smo se vse zmenili, podpisali Dogovor o sodelovanju pri projektu in začeli z delom. Večina ustvarjalcev je bila pač študentov in jim je počitniški čas kar odgovarjal.

Pred časom mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih pozvali, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in preverjali, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa lahko uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…


*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/govornik

Dva klika do 100-milijonskega trga

Družbena omrežja, kot Facebook, lahko predstavljajo tudi velik podjetniški izziv, ki pa seveda zahteva povsem nov pristop. Najprej je potrebno najti (razumeti) bistvo nove »facebook« ekonomije, nato pa izdelati povsem nove in okolju primerne uporabnine (kako lepa beseda za tujko - »aplikacijo«) ter se tudi marketinga lotiti na povsem nov način …
Na prvi pogled gre pri družbenih omrežjih pravzaprav za eno veliko navlako in lahko bi kar zamahnili z roko in se strinjali tudi s tako precizno definicijo »facebook ekonomije« kot je tale: »How to make money by throwing crap at people.”

Jaz pa rajši gledam na ta fenomen pozitivno in zato vidim neskončne nove možnosti, tudi za (mlade!) slovenske podjetnike. Si predstavljate, da je pred vami ogromna tržnica (zaradi mene lahko tudi bolšji trg) s preko 60 milijoni možnih kupcev, oddaljenih le po nekaj klikov in sekund! Edina omejitev (in ovira do hitre obogatitve) je: vaša domišljija in iznajdljivost! Bojim se, da kaj takega (tako velike šanse tudi za majhne) ni nikjer drugje na svetu!

Ljudje so namreč pripravljeni kupiti (ali vsaj »kupiti«) prav vse, v določenih motivacijah in situacijah. V »resničnem« (bolje: materialnem) svetu bi glede tega lahko imeli celo kakšne moralne pomisleke – »Ali je pošteno, da jim prodajam tole kramo?«. Tule pa gre za tako nizke zneske (na primer 1$), da se lahko tolažimo z mislijo: »Ja, če so pa tako neumni, da plačajo za eno navadno .gif slikico en dolar, so si pa sami krivi.«.

In gremo lahko še naprej, tako kot gredo prodajalci daril (.gif slikic) in se iz naivnežev še malo ponorčujemo – tako kot se vsakodnevno avtorji popularne aplikacije »Gifts«: Ob (skrajno enostavni) slikici gumba napišemo: »Only 91.528 left!«, ob slikici banane pa: »Sold out!«. Ha, ha, ha, pa smo jih nafarbali. Če bodo pridni, bomo pa morda spet obnovili zalogo (slikic) banan in jih prodali še kakšnih 200.000 (po zelo ugodni ceni 1$ za kos). Navali narode!

Narod pa gleda, se zmrduje, klika naprej, pozabi, spet gleda, zavrne, gleda, pozabi, spet vidi, pa enkrat pač kupi … Kaj pa je to en dolar? Za rojstni dan kolegice … Pri plačevanju s kreditno kartico pa še malo zaokroži – navzgor – takole na 10$ /in jih ima še za 9$ v dobrem).

Čar je seveda v tem, da se gremo lahko take igrice v milijonski množici in še tako majhen odstotek (promil) prodajnega uspeha, lahko daje prav solidne rezultate!

Pri veliki večini Facebook aplikacij pa niti ni treba uporabniku česarkoli plačati s pravim denarjem (niti tistega 1$ ne). Menjalna enota je tukaj v glavnem klik (beri: pozornost). Podjetniki – avtorji uporabnin - pač že sami kasneje vnovčijo veliko zanimanje (število uporabnikov) za prave valute. Velika večina članov Facebooka se niti ne zaveda svoje pomembne vloge v tej novi ekonomiji, čeprav jo igra ves čas, od prvega do zadnjega klika. Če so dali podatek o svojem rojstnem dnevu, so s tem omogočili nekemu (komercialnemu) subjektu, da jim bo ob pravem času čestital, hkrati pa še kaj ponudil … Če jih zanima komični video, ga bodo morda poslali še svojim prijateljem in s tem obogatili verižni marketing neke multinacionalke …

Priznati je treba, da so takšna družbena omrežja, kot je Facebook (in sploh nova generacija interneta Web 2.0) dokaj demokratična in odprta za vse, tudi za izrazito podjetniške ambicije. V tem ogromnem oceanu je lahko ribič vsakdo, da si zna le ustvariti dobro mrežo in jo spretno uporabljati. Nosilci to celo vzpodbujajo, saj so pripravili posebna razvojna orodja - Facebook Platform, ki so vsakomur na voljo. Drugega jim tudi ne preostane, če želijo, da se bo omrežje razvijalo in širilo samo od sebe, izkoriščajoč ogromne inovativne potenciale »širokih množic«.

In smo spet pri bistvu fenomena novega interneta: izkoristiti velike ustvarjalne potenciale posameznikov, zbranih na enotni »platformi«, da se pospešuje osnovna (podjetniška) ideja. Tako kot uporabniki z novimi aplikacijami povečujejo privlačnost omrežja Facebook (in s tem polnijo mošnjičke njenih lastnikov), tako bodo lahko tudi (sami!) razširjali VAŠO aplikacijo, če bo le zadosti zanimiva, posrečena, ljubka, odštekana, uporabna (to je morda še najmanj pomembno) … in če boste na ta način privabili kakšen milijonček klikov, potem bo tudi v vaš mošnjiček kaj priteklo (če ne drugega od oglaševalcev) …

Ja, kot prave podjetnike je tudi nas zamikalo, da bi kaj priteklo tudi v naše mošnjičke … In smo si rekli: »Ja, če so pa nekateri pripravljeni plačevati po 1$ za navadne slikice, smo jim pa mi za ta denar sposobni nuditi kaj bistveno boljšega!«

In smo se lotili projekta LLx …

04. oktober 2008

Koga ste pa vi danes kliknili

Na Facebook sem vabil že pred nekaj meseci, kmalu zatem, ko sem se na to socialno omrežje priklopil. Sedaj, ko imam za sabo že veliko več vtisov in izkušenj (posebno pa še »prijateljev«), lahko takšno vabilo le še ponovim! V tem okolju sem precej zanimivih ljudi: spoznal; ponovno srečal; bolje spoznal; večkrat kontaktiral … pri tem pa dnevno za ta »luksus« ne porabim kaj dosti več kot kakšnih 10 minut (no, ja, morda 15?)…
Če ste samotarski in nedružabni, potem Facebook ni za vas. Če pa ste radoživi in odprti, potem se nam kar takoj pridružite! Ali se ni prijetno po koncertu na družabnem sprejemu malo sprehoditi med drugimi obiskovalci, pozdraviti znance, spoznati nove ljudi, se prilepiti h kakšni zanimivi skupini, prisluhniti zanimivim pogovorom (ali vsaj čenčam)? In Facebook je namenjen prav temu…

Priznam, da me na področju informacijskih tehnologij že dolgo ni nobena stvar bolj navdušila kot Facebook (morda samo še pojav interneta samega?). In potem seveda ne morem kaj, da ne bi navduševal še drugih…

Saj to ni edina oblika (danes tako modernega) družbenega mreženja (social networking), je pa verjetno najbolj dovršena in predvsem tudi že razširjena. Meni veliko pove že dejstvo, da je vstopil med solastnike (za več sto milijonov dolarjev) tudi Microsoft. Ali pa to, da sem že ob prijavi na Facebook tam našel 650 članov iz gimnazije Bežigrad. Tam je že tudi preko 350 »prijateljev« iz Pravne fakultete v Ljubljani, pa ne dosti manj iz Maribora. Prepričan sem, da se bo število slovenskih članov od preko 30.000 prav kmalu povzpelo na 100.000. To pa je že prav lepa zaloga potencialnih prijateljev! Zraven pa še na milijone drugih iz vsega sveta!
Vsak od teh udeležencev je le nekaj klikov in nekaj sekund oddaljen od mene! Ali ni to fascinantno?

Vem… vem…, takoj mi boste servirali cel kup pomislekov…

Zato pa vam jih nekaj kar takoj (za)vračam:

Kdor se boji razkritja svoje zasebnosti, si lahko namesti na stotine omejitev (tudi slike mu ni treba kazati, če si tega ne želi: mimogrede – tukaj so najprimernejši neokravateni, morda celo malo »odštekani« portreti).

Kogar motijo drugi sloji (na primer mladina s svojimi lahkotnejšimi in zabavnejšimi vsebinami), naj si izbira strokovne skupine (obstaja tudi že zelo razvita »Facebook Economy«). Jaz sem našel super skupino mednarodnih navdušencev za umetno inteligenco.

Kdor se boji, da bo izgubil preveč svojega dragocenega časa, naj se potolaži s tem, da Facebook lahko (praviloma) prav dobro funkcionira, če ga uporabljamo dnevno samo toliko, kot porabimo za eno kavico. Njegov fenomen je ravno v tem, kako učinkovit je in koliko časa nam (lahko!) prihrani.

Kogar je strah, da bi se težko vključil v nekaj čisto novega, naj mu zagotovim, da bolj enostavnega programa doslej gotovo še ni uporabljal! Pripravi naj si le eno (svojo) fotografijo, pa bo v 10 minutah že ON (»IN«).

Delodajalec, ki se boji, da bodo zaposleni zapravili preveč dragocenega delovnega časa, naj jim uporabo Facebooka pač prepove, oni pa se bodo lahko, tako kot doslej, igrali pasjanso in druge igrice iz 20. stoletja (dokler ne najdejo druge službe, pri delodajalcu, ki vzpodbuja uporabo inovativnih tehnologij).

Ljubezensko pismo - STRASTNO



Predraga moja Marija, marija moja najdražja!

ah kar pustil bom tiste velike začetnice in vejice in pike in klicaje in vprašaje in slovnico in vsa pravila tega sveta

zakaj bi se trudil z nebistvenim bistvo pa je v tem da te neskončno ljubim in da te pogrešam in da si te želim in da si te bom vedno želel in bom vedno samo tvoj to sem ti želel povedati že neštetokrat ampak se nisem in nisem mogel odločiti bil sem reva ena navadna reva

dokler mi ni končno danes prekipelo dovolj je tega sem si rekel dovolj je teh muk in samozatajevanja in prikrivanja pravih čustev moram povedati mariji da jo ljubim moram ji to povedati

in sem se napil da pošteno sem se napil saj samo tako lahko pride iz mene parava resnica in vsa rasnica

to pa je draga moja marija da sem mpopolnoma naro nate in da ne mislim že čisto na nič drugega kot nate prosim usmili se me in me vsaj poslušaj vsaj enkrat v življenju potem me lahko tudsi zavržeš in se več ne ozreš na tega patetičnega bednika ki v življenju ni nič dosegel in tudi nima nobenega drugega cilja kot biti blizu tebe moja draga marija

kot vidiš sem se rres poštenio nalil ne niti napak nebom za sam+bo popravlajl zakaja ZAKAJ? saj si ne bom upal tega oddati…

Sem spez zamočil ane?

Oprosti Marija!

TVOJ Jože

Ljubezensko pismo - ROMANTIČNO



Predraga Marija!

Sedim pred zaslonom in strmim v tvojo sliko (kot ponavadi ob tej uri).

Ker me pogled v tvoje obličje zaziblje v omamne fantazije, sem si tvojo fotografijo (tisto, katero imaš na svojem FB profilu) nastavil tudi kot ohranjevalnik zaslona… Tako se mi ni treba niti truditi z občasnim pritiskom na miško… Pojavijo se raznobarvni mehurčki in božajo tvoj obraz…

Ne upam se ti priznati, kako pogosto moram očistiti zamegljeni zaslon, saj se moje ustnice kar same približajo mrzlemu steklu s čudovito vsebino tvoje virtualne toplote…

Imam pač dobro tipkovnico, saj bi sicer gotovo že odpovedala zaradi prepogoste navlaženosti z mojimi solzami ginjenosti nad tvojo nebeško lepoto…

Poslušam glasbo – »FB Favourite music« - in si predstavljam, da med nama ni tega mrzlega stekla in kilometrov razdalje, temveč, da si pred mano ti, živa in prava, draga Marija…

… Da sediva ob lepo pogrnjeni in s svečami razsvetljeni mizi, na mivkasti plaži čarobnih Maldivov… in da je tvoj obraz rdeče ožarjen z zadnjimi žarki zahajajočega sonca…

… najine bose noge občasno hladijo valčki toplega morja… iz sosednje vasice pa odmevajo vabljivi zvoki zapeljive salse, katerim se kasneje gotovo ne bova uprla…

… kot tudi ne polni luni, ki naju bo proti jutru pospremila do najine kočice…

… najprej pa se posvetiva prijaznemu natakarju, ki nama je prinesel v izbor kar ducat omak za najinega jastoga…

… in s kozarčkom lokalne penine nazdraviva najini ljubezni…

… morda imava na rokah tudi dva nova, podobna prstana?...

Oprosti Marija, takole sanjarim skoraj vsak dan… in danes sem svoje najlepše misli prvič delil tudi s tabo…

Želim si, da bi se to enkrat tudi uresničilo!

Kaj pa ti?

Tvoj oboževalec Jože

Ljubezensko pismo - PRIZEMLJENO




Draga Marija!

Verjetno te bo tole pismo presenetilo, vendar sem ga napisal po zares dolgem premisleku. Pravzaprav sem imel pripravljenih že kar nekaj verzij, nazadnje pa sem se odločil za enostavno – iskrenost. Strgal sem vse tiste prejšnje osnutke s sladkimi besedami in oguljenimi frazami (priznam, da sem nekaj celo prepisal iz nekakšnih »vzorcev« ljubezenskih pisem; vendar, prosim, da tega ne jemlješ kot nekaj slabega; iskal sem res najlepše besede, ki bi edine lahko izrazile moja čustva do tebe…). Da, v tej končni izpovedi, ne bo več nobenih fraz in prikrivanja… ampak ena sama resnica in iskrenost… če jo bom seveda uspel dokončati?

Marija, resnica pa je ena sama: da sem vate zaljubljen!

Tako, spravil sem na zaslon (in upam, da tudi do tvojih oči)…

Mi je že bolje. Poti nazaj ni več…

Saj sem se tudi na tale Facebook prijavil samo zato, ker sem vedel, da si tukaj tudi ti! Morda se ti bom v tem virtualnem svetu lažje približal in do konca povedal, kaj čutim? (Če bi te najprej nagovoril v realnem svetu, dvomim, da bi dokončal kaj dosti več, kot en stavek… potem pa bi se zmedel in stekel daleč proč…)

Tole omrežje je res kot naročeno za takšne zaljubljence, kot sem jaz. Kako bi se ti lahko tolikokrat na dan (da o noči niti ne govorim) približal, kot tukaj. Prijavim se gotovo vsaj po 20 krat na dan, in že vidim tvoj lepi obraz (prosim, ne spremeni slike na tvojem profilu vsaj še kakšno leto), takole vsaj za nekaj minut…

Seveda te nočem kaj dosti vznemirjati in tako ti za svojega oboževalca nit ne veš, kako velikokrat se vrača k tebi. Morda me med svojimi številnimi frendi niti nisi kaj dosti opazila?

Ne veš, kako sem bil srečen tisti dan, ko si potrdila, da me sprejmeš kot FB prijatelja! Za tebe je bilo to verjetno le hipno dejanje pritiska na tipko »Accept«, za mene pa začetek novega življenja…

Seveda si želim le tega, da bi me (vsaj delno) sprejela tudi v resničnem življenju… Za začetek (?) morda vsaj za kakšno kavico? Več si ta trenutek ne upam niti predstavljati… Saj je prelepo, da bi bilo res…

Če sem bil preveč predrzen, takoj zbriši tole sporočilo in mi ne dajaj nobenih upov za prihodnost… Odstrani me iz seznama svojih prijateljev, prosim te! Ne smem več imeti dostopa do tvoje bližine, niti v navideznem svetu ne…

Sicer pa morda pritisni le »Reply«…?

In še enkrat: oprosti za iskrenost!

Jože

03. oktober 2008

Industrija računalniških iger

Upam, da ste opazili, da je bil moj prejšnji prispevek (VP – 18) nekakšna humoreska … Če pa (bo)ste se predlaganega podjetniškega projekta kljub temu lotili, ne pozabite, kdo vam je dal idejo! Tokrat pa bom povsem resen, pa čeprav boste morda na začetku mislili, da spet nakladam … Opozoril bom namreč na velike možnosti, ki se potencialnim (mladim seveda) slovenskim (kot tudi vsem drugim, jasno) podjetnikom obetajo na področju računalniških igric …

Ta dejavnost (Game Industry«) je namreč po prihodkih že nekajkrat prehitela – verjeli ali ne – glasbeno industrijo! Ob vseh teh milijardah, ki se zapravijo (pardon: porabijo) za igre na računalnikih, CD-jih, DVD-jih, internetu, konzolah, mobilcih, … bi se lahko gospodarstvo neke majhne države (saj ste uganili, na katero mislim, kajne?) specializiralo le na tovrsten razvoj in proizvodnjo ter opustilo vse ostale dejavnosti, prišlo na prvo mesto po DBP in imelo zagotovljeno svetlo (in bogato) prihodnost tja v naslednje stoletje.

Značilno za področje računalniških iger je namreč to (in tako bo tudi še ostalo!), da se nenehno razvija in izboljšuje (v pogojih čiste konkurence). Igre so (in bodo) vse boljše in boljše! Liki so vse bolj realistični (ali pa fantazijski). Njihove kretnje vse bolj »naravne«. Njihova koža (pardon: površina) vse bolj razločna. Njihovi izrazi vse bolj zgovorni. Njihova okolica vse bolj zanimiva. Rastline vse bolj podrobne. Grafične zakonitosti vse bolj prepričljive. Bitke vse bolj zanimive … vojske vse bolj iznajdljive … Ja, seveda, tudi na tem področju bo (je) vse več umetne inteligence (ne samo na področju prava)!

Naj samo omenim tudi velike dobičke, ki jih zaradi takšnega nenehnega razvoja dosegajo veliki proizvajalci strojne opreme, ki bi sicer povprečnemu uporabniku prodajali računalnik na vsakih 10 let, zaradi sinergije z interesi softverašev, pa jih lahko dosti pogosteje. Danes ne diktirajo več razvoja procesorjev zahtevni direktorji in profesorji, zaradi Excelovih tabel, temveč njihove 6-letne hčerke, ki bi rade imele bolj gladko gibanje njihovih ljubljenčkov Simsih. Pa pustimo hardware tistim največjim …

Ogromne možnosti se danes nudijo sposobnim posameznikom na področju izdelave (novih) in izboljšave (obstoječih) računalniških igric! Vse, od same idejne zasnove, vsebine, »scenarija«, oblikovanja likov, njihove konstrukcije, vesoljskega (domišljija) in zemeljskega (foto in video) ozadja, animacije (HriBar), govora, mode, glasbe, zvočnih in svetlobnih efektov, do kakršnihkoli malih inovacij ter izboljšav …

Ko se bo iskriv mladenič enkrat naveličal samega igranja (in se bo morda zgražal nad neumno, vedno enako reakcijo sovražnikovega ostrostrelca), pa se bo morda podal na (še dosti bolj vznemirljivo) področje USTVARJANJA novih iger ali efektov. Dodaten stimulans bo lahko namreč tudi finančni!

(Občutljive osebe in mladoletnike opozarjam, da ta odstavek vsebuje izraze in pojme, ki niso za vsakogar primerni)
Kot na vsakršnem podjetniškem področju, pa bo seveda bistvena samoiniciativnost! Če je naš mladenič opazil, da kaplje krvi, ki škropijo iz svežih strelnih ran, niso dovolj prepričljive, ker ne puščajo sence, se bo morda lotil tega novega problema in izdelal dodaten algoritem, ki bo odslej omogočal še bolj doživete prikaze raztreščenih trupel – grdih pošasti iz vesolja. Stavim, da bi lahko pri proizvajalcih raznih »streljačin« za svoj skromni prispevek k večji realnosti prikazanih dogodkov zaslužil kar nekaj tisočakov.
(Konec odstavka z morbidno vsebino)

Opazil sem, da se je že kar nekaj slovenskih družb začelo (uspešno) ukvarjati z igračarskim podjetništvom. Upam, da bo tega vse več in več, saj priložnosti za zaslužek na tem področju ne bo nikoli zmanjkalo. Pa ne le za razne manjše dopolnitve in podizvajalske vloge, temveč tudi za samostojne projekte!

Simpatičen mi je tale primer, ki predstavlja novost le v smislu poslovnega pristopa (modela). Njegovi nosilci so izkoristili stanje (nezadovoljstvo uporabnikov), ko je potrebno (še vedno) igre najprej namestiti (kako primeren slovenski izraz za »inštalirati«!) na lokalni računalnik, pred tem pa ponavadi tudi prenesti (download), včasih celo resetirati računalnik, se prijaviti, … tako da te »že vse mine«, ko se igra lahko začne …

Pri »InstantAction«* pa so igre v celoti (prilagojene) na internetu. Uporabniki ne obremenjujejo svojih računalnikov, vse gre preko brskalnika. No, saj takšnih primerov je(bilo) že veliko, posebno za otroke (usedejo se za računalnik, »poguglajo« najljubše igrice in igrajo), tule pa je še nekaj drugih zanimivih trikov…

Uporabnikom njihovih igric nameravajo najprej »priti pod kožo«, zato je na začetku vse brezplačno in zelo enostavno. To je pravi (sodobni) pristop! Pritegniti pozornost! In kako kasneje zaslužiti? Oni že vedo! Morda bodo prodajali nove vrste minometalcev, ki bodo močnejši od običajnih (brezplačnih)? Morda se boste lahko malo nališpale in zamenjale vedno enake kostume? Morda se vam bodo odprli povsem novi svetovi? Če boste do takrat že dovolj zasvojeni, boste že plačali kakšen dolar ali dva …

Predvsem pa imamo pred sabo (spet) eno novo kategorijo (poslovni model) – »social gaming« … Če bi le z enim samim klikom lahko na hitrico povabili oddaljenega kolega (v drugi službi), da se vam pridruži pri iskanju izgubljenega zaklada, zakaj pa ne? Za oba je pripravljena tudi že posebna (EXIT) tipka, če se prikaže vaš (njegov) šef …


*Priporočeni link: http://www.instantaction.com/

23. september 2008

Čas je za (enostavne) e-Volitve

Tako, kot je Vlada v preteklem mandatu pogumno poenostavila napoved dohodnine in celotni davčni postopek, lahko nova do naslednjih volitev modernizira volitve ter hkrati s tem prihrani tudi velika proračunska sredstva. Možnost za to je nastopila s trenutkom, ko ima večina volilnih upravičencev dostop do interneta…
Vzorcev pa ni potrebno iskati kjerkoli v tujini (še najmanj pa v Ameriki, kjer se svojih nerodnih volilnih strojev še dolgo ne bodo znebili), ampak lahko sami pridemo do najbolj enostavnih (in s tem najboljših) rešitev. Ne rabimo pa prav nobenih posebnih naprav, niti računalnikov ne (saj jih lahko na volišče za tisti dan prinesejo iz občine ali krajevne skupnosti).

Takole:

Vsakemu volilnemu upravičencu država pošlje zaprto kuverto z vabilom in njegovim unikatnim geslom (samo za te volitve ali referendum) ter informacijo o spletnem naslovu, kjer se lahko voli.

V določenem obdobju (na primer v enem tednu) lahko volivec odda svoj glas na najbolj enostaven način (seveda od doma ali od kjerkoli; tudi iz tujine), tako da vnese svoje geslo in izbere stranko. To se seveda takoj evidentira in ponovno ne more več glasovati, niti preko interneta, niti na volišču.

Zadnji dan glasovanja (ponavadi ob nedeljah) je odprto tudi nekaj »dežurnih« volišč (teh bo potrebno vedno manj), kamor lahko pridejo volit vsi tisti, ki tega ne morejo narediti sami preko interneta. Volilni odbor ima namesto pismenih seznamov pred sabo na mizi računalnik, povezan s centralnim strežnikom in tako lahko zavrne vsako morebitno ponovno glasovanje.

Na volišču se lahko glasuje preko interneta ali na star način. Za volivce, ki ne bi znali sami glasovati preko interneta, so na voljo še vedno klasične glasovnice, katere na koncu volilni odbor vnese v računalnik (teh pa bo vedno manj in manj).

Tako smo ohranili enako možnost glasovanja za vse državljane, hkrati pa smo naprednemu delu naredili veliko uslugo: ni jim več potrebno hoditi na volišča, lahko pa glasujejo tudi če so na potovanju.

Lahko samo ugibamo, koliko hitreje bomo prišli do rezultatov in koliko stroškov (manj ljudi za pripravo volišč, za štetje in pisanje poročil) bo s tem prihranjenih.

Sedaj pa k pomislekom:

Glavni je verjetno v tem, da s takšno rešitvijo nismo zagotovili, da bo v vsakem primeru glasoval volivec sam, saj bi lahko svoj glas komu odstopil ali celo prodal. Tehten pomislek!

Pa vendar ne tako usoden, če dobro pomislimo.

Predvsem je v Sloveniji danes demokracija že dokaj zrela. Velika večina ljudi ne bi niti pomislila, da bi svoj glas komu odstopila, saj bi jim bilo to »pod častjo«. Vsekakor pa ne bi mogli pričakovati masovnega trgovanja z glasovi. Saj takšnega bi lahko tudi preprečili. Enostavno (za vsak slučaj) z zakonom prepovemo prenašanje (ali celo mešetarjenje) glasov in uvedemo kazen za kršitev (kot je to na primer za kršitev volilnega molka). Ker tega ne bi bilo dovoljeno javno početi ali celo oglaševati, bi bili primeri neodgovornega prenosa volilnega glasu res izjema. Teoretično pa je to tako ali tako možno tudi že sedaj, saj poznamo primere (zelo redke izjeme), ko so komu ponujali po nekaj evrov, da bi glasoval (mislim, da na referendumu) po nareku, to pa preverjali tako, da je moral »prodajalec« (z mobilcem) obkroženo glasovnico fotografirati in tako dokazati, da je izpolnil svojo »pogodbeno« zavezo.

Še pred časom bi bilo veliko tudi čisto tehničnih pomislekov, predvsem glede zanesljivosti, varnosti, e-podpisovanja itd. danes pa je vse to že rešljivo. Če se dnevno prenašajo ogromna bančna nakazila, odvajajo davki in vlagajo bilance, potem tudi za en glas navadnega državljana ne bo kaj usodnega. Morda bi bila kuverta z geslom lahko priporočena, vendar verjetno tudi to ne bo nujno…

Če bi bilo le preveč pomislekov zaradi tako enostavnega sistema, kakršnega predlagam, so možne tudi nekoliko bolj »zanesljive« (komplicirane) rešitve, kot na primer v Estoniji, kjer so e-volitve že izvedli - na lokalnem nivoju. Uporabili so pač glasovanje s pomočjo osebne izkaznice, ki je hkrati tudi »pametna kartica«. Čeprav jaz kakšne posebne prednosti tukaj ne vidim (nastopijo pa spet novi problemi, ker na vsakem računalniku kartice pač ne moremo uporabiti), saj nekdo lahko svoj glas »prepusti« drugemu tudi tako, da mu »posodi« kartico za glasovanje…

Ko bo enkrat zaživel takšen način e-Volitev in se bodo uveljavili tudi e-Referendumi, se bodo oblasti lahko (morale?) večkrat odločile, da povprašajo svoje državljane, kaj menijo o določenem vprašanju.

To bo samo dobro za vse bolj pomembno e-Demokracijo!


*Priporočeni link: http://www.vvk.ee/engindex.html

21. september 2008

Nepremočljive knjige

Ste se že kdaj namakali v kakšni banji, kjer je bilo prav prijetno, ste se pa vendarle dolgočasili? Ste že kdaj zdolgočaseno sedeli v kakšnem jaccuzziju (doma, v termah ali celo na križarjenju), pa niste vedeli, kako se tudi razvedriti? Bi vam prijalo ure in ure sedeti na peščeni plaži z nogami v vodi in brati napeto kriminalko? Ali pa brati celo na pozibavajoči se blazini, drvečem čolnu ali mokri jadrnici?
Jasno da to ne gre! Ker se knjige ne smejo zmočiti (ali zamazati z oljem za sončenje …).

Rešitev je v novem izdelku: »Water-proof Books«™ - »Nepremočljive knjige«™

Tako, kot ste doslej pri nakupu knjige izbirali med trdo in mehko vezavo ter žepno izdajo, pa bodo v prihodnosti imeli v (boljših) knjigarnah, letaliških prodajalnah, hotelskih trgovinah, turističnih krajih, stojnicah na plaži itd … knjige z (o)znako(m) »Water-proof Books«™, katere boste lahko brez skrbi in povsem sproščeno brali, zamazali, prali ter namakali v vodi.

Za izvedbo te moje genialne podjetniške ideje, katero pa vam velikodušno podarjam, je potrebno storiti le nekaj enostavnih korakov, po naslednjih navodilih:

1. Čim prej prijavite patent in registrirajte blagovno znamko (kdor bo čakal na ponedeljek, bo mogoče že prepozen, zato priporočam spletno prijavo). Ne varčujte z denarjem in patentirajte v vseh državah, razen morda v Mongoliji …
2. Poiščite kakšnega dobrega inženirja (kemijske, grafične ali papirniške smeri), da se bo lotil tehničnega problema: kako izdelati nekaj papirju podobnega, kar pa se lahko brez posledic zmoči … Po mojem mnenju bi bila to neke vrste plastika ?
3. Poiščite malo bolj napredno tiskarno, kjer vam bodo naredili prototip. Knjiga mora navzven izgledati povsem enako, kot če bi bila iz papirja, vključno s platnicami.
4. Namakajte jo vsaj dve uri v banji, od tega pol ure pod močnim curkom vode. Ta faza testiranja je zelo pomembna, tako rekoč kritična točka projekta! Če vam bo knjiga razpadla, se vrnite na točko 2.
5. Poiščite kakšnega pravnika, da vam bo pripravil predlog franšizne pogodbe, katero boste ponudili običajnim založnikom: knjige naj tiskajo tako kot papirnate, le da mora biti na teh novih oznaka »Water-proof Books«™ in da vam pripada 5% od prodajne cene …
6. Ko boste imeli podpisanih dovolj franšiznih pogodb (na primer z Mladinski knjigo, GV Založbo, od tujih pa priporočam predvsem Amazon), najemite še kakšnega ekonomista, da vam izdela poslovni načrt, ustanovi podjetje ter opravi druge formalnosti …

Poslovnega načrta se sicer lahko lotite tudi sami … V tem primeru vam bodo prišli prav tile napotki:
http://www.mta.ca/rendezvousbiosciences/day3panel-ppt/Roger%20Bernier.ppt

Nekaj prednosti in nekaj pomanjkljivosti:

PROs: Ogromen (globalni) trg. Doslej brez konkurence. Milijonski profiti. Možnost razširitve od knjig tudi na revije.

CONs: Hitra obogatitev (slovenski sindrom): ljudje vam bodo zavidali; morda vas bodo celo označili za tajkuna; nadležni mediji; psihološke težave.

Morda še namig za tako imenovano »Exit Strategy«: ne najemajte kakršnihkoli kreditov, ne podpisujte nobenih dokumentov, nikomur nič ne zaupajte !

Pa veliko uspeha!

*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/images/10a.jpg

31. avgust 2008

Koga naj volim?

Na to pomembno vprašanje, ki se nekaj tednov pred volitvami postavlja kar kakšni tretjini volivcev, bo odslej lahko pomagal odgovoriti tudi računalnik. Pripravili smo namreč spletno uporabnino "Koga naj volim?", kjer uporabnik lahko preizkuša sorodnost njegovih stališč in vrednot do aktualnih družbenih vprašanj – s stališči političnih strank…

Za začetek je pripravljenih 15 kartic s povsem jasnimi vprašanji (na primer glede uvedbe kazni dosmrtnega zapora) ter dvema nasprotnima odgovoroma (skrajni stališči) ter drsnikom, ki prikazuje pomembnost tega vprašanja.

Na začetku akcije so dobile politične stranke enake vprašalnike, preko katerih so lahko odgovorile, kakšna so njihova stališča glede posameznih vprašanj (tako, da so se med obema skrajnostma pozicionirale z vnosom številke od 1 do 100) in kako pomembna se jim zdi ta tema (z vnosom številk od 1 – nepomembno, do 200 – zelo pomembno).

Ko sedaj uporabnik na spletu odgovarja na vseh 15 vprašanj (tako, da z drsnikom določa stopnjo (ne)strinjanja in stopnjo (ne)pomembnosti problematike), se njegovi odgovori primerjajo s stališči strank in tako se na koncu ustvari »lestvica« strank glede na podobnost (sorodnost) stališč z bodočim volivcem.

Za vse tiste, ki so bili doslej še neodločeni, koga bodo volili, bi si težko predstavljali boljši nasvet, kako naj oddajo svoj glas.

No, jaz si že predstavljam, kako bi se dalo aplikacijo še bistveno izboljšati, v smeri (še) večje objektivnosti in si bom po svojih močeh prizadeval, da bo pri naslednjih parlamentarnih volitvah (upam, da šele čez štiri leta!) to že možno.

Potrebno bo namreč dodati še objektivne, zunanje, stvarne pokazatelje stališč (in tudi aktivnosti!) političnih strank, predvsem parlamentarnih. Predvolilne obljube (parole) sicer nekaj že povedo o usmerjenosti in ideoloških izhodiščih strank, vendar pa se praktično delovanje od tega dostikrat precej razlikuje.

Glede na to, da sem trden vernik v naraščajočo pomembnost umetne inteligence v prihodnosti (predvsem seveda na pravnem področju, vendar tudi na vseh drugih), sem prepričan, da bi bilo možno s kvalitetno obdelavo vseh dokumentov ter magnetogramov Državnega zbora (in vse to JE že danes dosegljivo v digitalni obliki) preteklega štiriletnega mandata, priti do ogromno zaključkov o tem, za kaj so poslanci posameznih strank glasovali, predlagali, nasprotovali, podpirali, vlagali, dopolnjevali itd.

Tako pridobljene matematične ponderje bi bilo potrebno dodati (korigirati) k uradnim predvolilnim stališčem, obljubam ter napovedim političnih strank in takoj bi dobili (še malo) bolj zanesljiva priporočila o tem, za koganajvolim.si…

Naj opozorim še na eno pomembno odliko opisane uporabnine. Presenetljivo (za politično področje) je povsem nevtralna glede na običajne politične opredelitve, kot so desno – levo, napredno – nazadnjaško, liberalno – konzervativno itd. Teh pojmov vprašalnik sploh ne vsebuje in jih boste zaman iskali. V bistvu smo jih tudi skrili, saj bodo drsnik enkrat odločno postavili na desno stran tisti, ki so sicer prepričani levičarji, drugič pa desničarji z največjim užitkom na levo…

In prav je tako. Ljudje smo svobodna bitja in se tudi glede političnih vprašanj ne moremo (smemo) vedno opredeljevati le tako, kot se (naše) stranke. Če se morda (pogojno označene) tipične leve stranke v neki državi zavzemajo na nižje zaporne kazni, pa ima kakšen posamični levičar gotovo pravico, da pa se mu zdi boljši dosmrtni zapor. In če verjetno (pogojno označene) tipične desne stranke ne podpirajo porok istospolnih partnerjev, imajo pa gotovo posamični njihovi člani in simpatizerji do tega vprašanja lahko drugačno stališče.

Če se bo »računalniško svetovanje« volivcem v prihodnosti še bolj(e) razvilo (in jaz sem prepričan, da se bo!) in bo možno izpolniti še precej več kot 15 kartic, potem bo morda prišlo tudi do zanimivih situacij, ko bo marsikateri uporabnik spoznal, da doslej morda sploh ni glasoval za pravo stranko!!!! Da je le nasedal lepim besedam in karizmi voditelja? In da dejansko njegove vrednote in stališča bolje zastopa neka druga stranka, ki pa morda ni imela tako dobrih »piarovcev«…

Skratka: tudi na področju e-Demokracije se bo zgodilo še marsikaj zanimivega in koristnega…


*Priporočeni link: http://www.koganajvolim.si/

27. avgust 2008

Vse slovensko pravo na obesku za ključe

Ko se lotevamo ambicioznega projekta umetne inteligence, po katerem bi v digitalno (računalniško) obliko spravili (tudi) pomenski del prava (z vsemi pravnimi pravili vred), potem se nam upravičeno zastavi tudi vprašanje o možnem obsegu takšne na novo ustvarjene (ne več samo podatkovne) zbirke znanja …
Temeljit premislek pa nas pripelje do zapeljive pomisli, da bi dobro organizirano ter kvalitetno obdelano celotno znanje o pravnem sistemu ene države lahko stisnili kar na – eno samo zgoščenko – posledično pa tudi na USB obesek za ključe?

Kakšen bi bil lahko obseg (teža) celotne pravne vede neke države, n.pr. Slovenije … In kje bi lahko bolj(e) obvladali pravo, kot na Pravni fakulteti? Saj tam ga pravniki tudi predavajo ... Seveda pa toliko spet ne bom poenostavljal, da bi iskal razliko v teži med brucem in diplomiranim pravnikom… Konec koncev študentke v teh letih pazijo na postavo in bi na rezultate vplivali še drugi dejavniki …

Kje je meja med navadnim (»normalnim«) človekom in pravnikom? V diplomi! Pravi Pravnik je tisti, ki je prebral vse pravne UČBENIKE, poslušal vsaj nekaj predavanj (ZAPISKI), spoznal nekaj PREDPISOV in morda še kakšen JUDIKAT – in potem na izpitu to tudi dokazal.

Po tej logiki lahko pridemo tudi do nekaj kvantitativnih ocen, seveda ne v KG, temveč v MB. Zložimo skupaj vse učbenike Pravne fakultete, jih skeniramo, OCR-amo, podobno storimo z zapiski, glede ostalega pa vzamemo kar točne podatke iz IUS-INFA …

Ob tem naj opozorim na to, da golo besedilo v digitalni obliki, očiščeno raznih oblikovnih dodatkov, predstavlja presenetljivo majhen obseg glede na današnje spominske kapacitete naše računalniške opreme! Obligacijski zakonik obsega 614 kB. Povprečen učbenik kakšen MB (manj kot ena sama fotografija iz sodobnega žepnega fotoaparata). Tako imate lahko že na obesku za ključe po nekaj sto knjig (učbenikov) …

Čistopisi vseh veljavnih predpisov obsegajo manj kot pol Giga (= 500 MB), relevantni judikati pa dva- do trikrat več. Zbirka strokovnih člankov iz preteklih let lahko obseg še poveča, po drugi strani pa lahko velik obraten učinek dosežemo z »zipanjem« …

Hitro lahko ugotovimo, da bi na eno zgoščenko (DVD) zlahka spravili VSA pravna pravila nekega pravnega sistema. Toda – ali je to tudi že znanje? Seveda ne! To so le goli podatki. Znanje je potrebno iz njih šele izluščiti (knowledge extraction), ga na nek način (znati) interpretirati. Poudarjam: na nek način – do neke mere – kolikor se mehanično to sploh da. Toliko, da takšno »znanje« lahko predstavlja dober pripomoček in koristno orodje – povprečnemu uporabniku, pravniku, sodniku. Pri tem se dobro zavedam velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v svoji kolumni na IUS-INFU večkrat opozarja prof. Miro Cerar: das Rechtsgefühl).

Ker bodo meta podatki (takšni, ki vidno besedilo sicer bogatijo, vendar se pri branju “ne vidijo”) gotovo za nekajkrat povečali obseg celotne podatkovne zbirke o nekem pravnem sistemu, si ne upam trditi, da bi že danes lahko celotno pravo stisnili na eno zgoščenko (DVD), upam pa si napovedati, da bo že ob kateri od prvih naslednjih generacij teh prenosnih medijev zagotovo možno “celotno pravo” nositi s seboj – ne samo v glavi, temveč tudi - v žepu.

Iz svoje kože pač ne moremo … In tako tudi mene vsakršna podjetniška razmišljanja slej kot prej privedejo na pravno področje. Sem pač pravnik in podjetnik. Ampak čisti »fah idiot« pa tudi nisem … in občasno dobim tudi kakšne ideje iz ne-pravniškega področja …

Eno vam bom, zvestim bralcem v zahvalo, razkril v naslednjem prispevku. Ampak – pozor! To bo ena prav zares odlična in še neizkoriščena podjetniške ideja, Vredna takole … kakšnih 50 MIO EUROv … Pričakujem, da mi bo prisvojitelj (kar izrecno dovolim) priznal vsaj kakšnih 5% od čistega zaslužka …

Ste radovedni, zakaj se potem realizacije ne lotim kar sam? Zaradi prezasedenih kapacitet! Pomanjkanje resursov …

Lahko mi zaupate, da bom kot dober patriot dal nekaj prednosti slovenskim podjetnikom: preden bo moja kolumna prevedena v še kak drug jezik (to pa bo gotovo šele čez nekaj mesecev), imajo lahko slovenski podjetneži že narejen poslovni načrt, morda pa tudi že prototip izdelka ?


*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/govornik/Default.htm

21. avgust 2008

Umetna inteligenca za telebane

Leta 2006 sem na internetu objavil svojo podjetniško iniciativo (glej originalno besedilo povzetka**) in pri tem naletel v mednarodnih krogih na tako dober odziv, da smo še istega leta ustanovili družbo »AI-in-Law Future Technologies Inc«, ki se ukvarja z uvajanjem umetne inteligence v pravo …

Čeprav je bila družba* ustanovljena v ZDA, pa so njeni glavni partnerji in sodelavci iz Evrope in sicer iz Slovenije, Nizozemske, Madžarske in Italije. Ker bo šlo za visoko inovativne tehnologije, ki zahtevajo zelo visoko stopnjo zaščite industrijske lastnine (vključno s patentiranjem programskih rešitev in algoritmov), je bila njihova ocena, da je to trenutno bolje in lažje doseči v ZDA, poleg tega pa je na tem trgu čutiti tudi največji interes za komercialni razvoj družbe in celo oploditev s tveganim kapitalom.

Družba AI-in-Law bo skušala s pomočjo pretežno pravniških timov zgraditi (dopolniti že obstoječe) pravne ontologije (najprej splošne, kasneje pa tudi za posebna področja), tako da bodo programerji lahko iz besedil (celotne) zakonodaje in judikatov (preteklih sodnih odločb) potegnili pomen vsakega posameznega stavka. Z jezikovnimi tehnologijami se ne bodo ukvarjali, temveč bodo uporabili (kupili) že odlične rezultate (pri nas je to družba Amebis), ki so doseženi že skoraj v vseh pomembnejših jezikih. Del tega bo tudi izražanje v »naravnem jeziku«, kar bo kasneje omogočilo, da bo uporabnik svoj (pravni) problem vnesel opisno in neformalno, v obliki poljubnih stavkov.

V drugi fazi bodo s pomočjo specialnih tehnologij (že razvite splošne umetne inteligence), predvsem »strojnega učenja« še zelo izboljšali odstotek točnosti pri (raz)poznavanju besednih in stavčnih povezav. Tu si bodo pomagali z obstoječimi pravnimi slovarji in tezavri, predvsem pa tudi s statistiko (pojmov, ki se ponavadi in normalno pojavljajo skupaj). Vse to jim bo omogočilo, da bodo v bistvu zelo obogatili praktično vrednost besedilnih podatkovnih zbirk.

Tako obogatene zbirke (sedaj že tudi ZNANJA) bodo služile za številne druge koristne namene in projekte, od katerih bo »matična« družba AI-in-Law razvijala le nekatere, praviloma pa jih bodo uporabljali drugi subjekti, na podlagi dokumentacije, specifikacije in navodil osnovnega razvojnega sistema.

Moduli umetne inteligence (temelječi na obogatenih zbirkah pravnega znanja) bodo lahko koristno uporabljeni prav pri vsakem projektu modernizacije (kateregakoli) sodnega sistema, saj jih bodo izvajalci lahko uporabili za izdelavo ekspertnega sistema za spremljanje sodnih postopkov. Krona tega bo gotovo na koncu, ko bodo sodniki lahko s pomočjo računalnika dobili osnutek (predlog, katerega bodo lahko sprejeli, zavrgli ali dopolnili) sodbe z obrazložitvijo.

Podobno (ali pa še bolj) uporabni bodo moduli AI (kot obogatene zbirke pravnega znanja) na področju javne uprave in drugih zahtevnih sistemov množičnega komuniciranja z uporabniki. Vloge v elektronski obliki so (le) prvi korak … do končnega cilja, da vlagatelj dobi tudi kvalitetno in hitro rešitev.

Ko bodo celotne zakonodaje posameznih držav (EU) obdelane in obogatene z znanjem (meta podatki), jih bo tudi lažje med seboj primerjati in usklajevati (s predpisi EU). In ker bodo takšni sistemi med seboj povezani, bo neprimerno lažje naprej graditi kvalitetne in kompatibilne pravne sisteme. Ob spremembi enega (člena) zakona, bodo na več mestih zasvetili rdeči gumbi: v upravnem postopku za izdajanje potnih listov, v spletni aplikaciji za izvršilne predloge, v komercialnem programu za odvetniške pisarne, v službi za evropske zadeve, v mednarodnem programu za medsebojno obveščanje državnih tožilstev itd.

Jasno je, da se bo uporaba umetne inteligence v pravu, od zakonodajnega postopka naprej, poznala tudi pri kvaliteti, saj bo v pravnih predpisih ter sodnih in upravnih odločbah manj leporečja, nejasnosti, dvoumnosti, napak, podvajanj, itd.

Družba AI-in-Law je svoje vmesne rezultate (po dveh letih petletnega projekta) tudi že javno predstavila na pomembni in odmevni mednarodni konferenci »e-Pravosodje & e-Pravo 2008«, katero je organizirala Slovenija v okviru predsedovanja EU. V Portorožu so bila vsa predavanja strokovnjakov družbe AI-in-Law pred 400 udeleženci sprejeta z velikim zanimanjem in odobravanjem.

Bil sem zelo ponosen, ko sem videl, da smo Slovenci enkrat za spremembo uspešno nekaj »učili« informacijske strokovnjake iz Avstrije, Nemčije, Francije, Velike Britanije, Španije …

**We plan to connect the best researchers and developers from various countries on the field of AI & Law with investors who believe that well planed and produced modules of AI could be of great value for different future (say - 5 year) projects involving e-justice, e-administration, e-forms, e-legislation, online created documents, etc. The newly established company will try to take and maintain the leading position in this area of endless opportunities. We truly believe that this practical collaborative approach would first of all raise general awareness about tangible benefits AI would bring into the legal world, and secondly, motivate investors to help with the current and future projects and research.

18. avgust 2008

Brez umetne inteligence je računalnik neumen

Pred nami je največja revolucija na področju iskalnih strojev! Dosedanja gola zaporedja znakov (strings of characters) v besedilih se bodo dala računalniku prepoznati s pomočjo vse bolj razvite umetne inteligence. Potem ne bo več tako usodnega pomena, če smo pri iskanju izbrali ustrezne »ključne besede«, saj bo bolj pomemben POMEN besedil (tudi iskalnega izraza), kot pa znaki s katerimi so napisani …

Bolj kot razvijamo in obvladujemo informacijske tehnologije, bolj spoznavamo, kako fantastično razvita in popolna s(m)o že milijone let delujoča živa bitja - in mi ljudje, kot krona stvarstva še posebej. Sedaj, ko imamo že super hitre procesorje, gigabajtne nosilce »spomina« in celo terabajtno svetovno omrežno podporo, uspevamo počasi (in zelo nezanesljivo) računalniško prepoznavati obraze na (ustrezno kvalitetnih) slikah, kar je sicer prava malenkost za vsakega povprečnega otroka, pa čeprav tudi preko človeškega očesa informacije pridejo v možgane preko tisočih pikčastih impulzov (v bistvu tudi digitalnih) …

Družbe, kot Riya*, ki so doslej uspele še najbolje spoznati vsebino slik (»Visual Search«), se hvalijo s tem, da so še največ dosegle na enem od področij umetne inteligence – »computer vision«. Slike, katere mi spoznamo in »razumemo, sprejmemo« v sekundi, morajo računalniki najprej spremeniti v matematične algoritme in šifre (povprečne slike jih imajo vsaka po 6.000), nato pa se začne strašno komplicirano »računanje« zato, da bi se našle znane in smiselne kombinacije … In če naj bi nek obraz prepoznali za potrebe bio-metričnih potnih listov, potem je treba dobljene kombinacije primerjati še s tisoči in tisoči drugih slik … (kar mi spet naredimo ponavadi kar mimogrede, ko se spomnimo znanca izpred 10 let) …

Na vizualno področje sem opozoril zato, da bi si lažje predstavljali, na kakšen zapleten način mora »neumni« računalnik začeti delovati tudi na področju besedil. Zaporedje črk in drugih znakov je potrebno najprej »na grobo« spoznati in razdeliti na besede in stavke. Umetna inteligenca je potrebna od tu naprej, začenši z že dokaj razvitimi jezikovnimi tehnologijami. Visok nivo (formalnega) prepoznavanja besedil tudi v slovenščini si lahko ogledate pri Microsoftovih orodjih v Pisarni – Office 2003, kjer vam računalnik lahko že kar koristno pomaga pri odpravljanju slovničnih napak.

Trdo delo pa se tu seveda šele začenja: ugotoviti, kaj besedilo POMENI, in to potem povezati z drugimi ustreznimi pojmi in besedili. Za to pa je potrebno (biti vključeno) že zelo specifično znanje. Umetna inteligenca na področju medicine (ki je tudi že precej razvita), mora povezati težave s krvnim pritiskom z (ne)primerno prehrano in z ustreznimi terapijami in zdravili.

Nepogrešljivi iskalni stroji doslej niso imeli ustreznih rešitev, niti vključenih elementov umetne inteligence. Google bi nas na področju medicine verjetno hitro pripeljal tudi od visokega pritiska do ustreznih zdravil (s plačanimi oglasi). Za splošno iskanje je tudi to ponavadi dovolj, nikakor pa ni to prava smer za bolj zahtevno in kvalitetno iskanje – predvsem tudi ne na pravnem področju. Z vidika iskalnika je namreč celotni internet ena sama ogromna zakladnica najrazličnejših besed (na določenih straneh), skupaj s povezavami med temi besedami in stranmi. Pa prav nič več!

Upam si celo trditi, da še tako izpopolnjen(i) iskalnik(i) á la Google predstavlja(jo) povsem neustrezno smer (»dead end«) nadaljnjega razvoja obdelave informacij, razen seveda, če jim bodo določili povsem novo arhitekturo. Kot si lahko predstavljate, bodo morali pri (zasnovi in) izdelavi novega (pravega) iskalnika na medicinskem področju sodelovati predvsem zdravniki, na pravnem pa – predvsem pravniki. Med bilijoni in bilijoni besed (pogosto obdanih z morjem navlake) bo možno dobro informacijo najti le z uporabo pravega ZNANJA (ki pa doslej ni bilo ustrezno vkomponirano v iskalnike).

Imamo srečo, da je prav pravo eno od najbolj ustreznih področij človeške dejavnosti za obvladovanje s pomočjo računalnikov, saj se študentje na nek način vsa leta študija učijo predvsem raznih PRAVIL.

S pomočjo umetne inteligence bo torej potrebno najprej vsa ta pravila (in njihove povezave) predstaviti računalniku, ki bo odslej znal prepoznati tudi nova (pravna) besedila in nam jih predstaviti preko iskalnika. Postopek bo sicer dopolnjen s spoznanji strojnega učenja in statistike, vendar bo temeljil na znanju in pravilih, katera bodo definirali pravniki.

Takšnega zelo ambicioznega (in dolgotrajnega) projekta uporabe umetne inteligence v pravu smo se prvi lotili Slovenci, skupaj s partnerji iz nekaterih najrazvitejših držav EU. Zaradi boljše možnosti zaščite intelektualne (»industrijske«) lastnine smo družbo »AI-in-Law Future Technologies Inc« sicer ustanovili v ZDA, vendar lahko napovem, da bodo uporabniki sistema IUS-INFO eni prvih, ki bodo uporabljali PRAVI pravni iskalnik.


*Priporočeni link: http://www.riya.com/

11. avgust 2008

Project LLx - 0811

To poletje smo vsi malo zaljubljeni… Pripravljamo namreč našo prvo aplikacijo za Facebook, ki pa bo imela zelo zanimivo vsebino: ljubezenska pisma (in druge podobne izraze simpatije), prilagojena lastnostim (profilu) naslovljenca/ke…

Sedaj torej že lahko razkrijem pomen imena našega skrivnostnega »Projekta LLx«… Seveda: »Love Letters, X- version«…

Zadevo bomo naredili najprej za slovenske uporabnike (in ta bo tudi v celoti brezplačna!), nato pa bomo vse skupaj prevedli (in priredili) v angleščino in druge jezike. Priznam, da nameravamo potem to tudi tržiti… No, ja kakšen dolar bo pa že vreden vzorec kakšnega kvalitetnega pisemca, prilagojenega ljubljeni osebi in naravi razmerja z avtorjem, saj bo izdelek tudi lepo okrašen, z grafiko in (malo kasneje) razpoloženjsko glasbo v ozadju. Posebno če to primerjamo s popularnimi »darili«, katera ljudje za 1$ kupujejo, čeprav gre le za najmanjšo slikico torte ali srčka…

Poskusiti ni greh… Bomo videli, kako globoko se nam bo uspelo preriniti v 90 milijonski trg FB uporabnikov, ki so vsi le kakšno sekundo in nekaj klikov oddaljeni… Takole smo razmišljali na začetku za korajžo: »Če jih prodamo le 1 miljon, pa smo že na konju…«

Danes smo imeli usklajevalni sestanek in sem kar zadovoljen s potekom in dosedanjim delom ekipe. Programerji so si lepo razdelili naloge in se eden ukvarja z vmesnikom, drugi z analizo besedil, tretji z ozadjem na strežniku, četrti s Facebook okoljem itd. Vesel sem, da se je naš »competitive dialogue« tako lepo iztekel in da se našlo delo za vsakega, ki se nam je pridružil.

Malo kritično pa je postalo z vsebino!? Ker rabimo veliko različnih vzorcev (ljubezenskih pisem), smo se odločili da uporabimo kar »crowd-sourcing«: k sodelovanju bomo povabili kar malo širši krog naših prijateljev in prijateljic na Facebooku! Konec koncev je bo to tudi naša končna »ciljna skupina« in se bo prav tu najlažje izoblikovala ustrezna vsebina glede na okus publike…

08. avgust 2008

Svetovna zakladnica znanja na dlančniku

Google je sicer (prvi) daleč največji in najvažnejši iskalni stroj na svetu, vendar pa ni edini »veliki igralec«, saj imajo skoraj v vseh (večjih) državah tudi še kakšnega nacionalno (regionalno) usmerjenega »playerja«. Slovenski »Najdi.si« žal nima tako (hvaležno) velikega trga, kot na primer ruski »Yandex« …

Če bi imel trenutno kaj prostih investicijskih sredstev, bi jih zlahka nekaj namenil tudi napovedanim novim delnicam Yandexa (IPO), saj že danes obvladuje kar 40% ruskega trga iskanih strojev (Google le 30%). Po velikosti je celo drugi največji (iskalni gonilnik) v Evropi. Očitno se tudi kar spodobno prilagaja razvojnemu trendu v smeri Web 2.0, saj je prevzel tudi MoiKrug.ru (ja, seveda: Moj krog), ki je največje socialno omrežje za ruske poslovneže. Dobra kombinacija!

Poznavalci vedo, da se bo v naslednjih letih ogromno sredstev obrnilo (in potrošilo) na področju SEO – »Search Engine Optimization«.

Po že večkrat omenjeni svetovni zakladnici znanja na internetu, je seveda treba iskati in ker je »zadetkov« praviloma vedno preveč, je zelo pomembno, kateri od teh so (nam) prikazani na začetku, na vrhu (vsi ostali bodo verjetno ostali neizkoriščeni, neprebrani). Tukaj pa se prepletajo vse mogoče tehnologije, algoritmi, triki in (oglaševalski) interesi.

Optimizacija se lahko izvaja na obeh straneh: »aktivno« pri samem iskalnem stroju, kot tudi na »pasivni« strani – spletnih straneh, ki bodo poindeksirane ter vsrkane v »goooga-bazo.

Poznam kar nekaj informatikov (tudi v Sloveniji), katerih se drži oznaka (pohvala), da znajo spletne strani tako dobro opremiti z ustreznimi (meta) oznakami, da jih bodo iskalniki kot Google ali Najdi.si prikazali visoko na seznamu zadetkov. V bistvu gre za razne trike, ki pa morajo biti seveda nenehno posodabljani, saj se na drugi strani upravljalci iskalnikov nenehno trudijo s »proti-triki« (podobno razmerje, kot na področju nadlegovalne pošte).

Takšna referenca »dobrega optimizatorja iskanja« je med poslovneži tako pomembna, da lahko predstavlja tudi odločilni kriterij pri zaposlovanju informatikov. V tej novi spletni ekonomiji, posebno še pri trgovini, je pač ključnega pomena, da se bo naš proizvod (ali storitev) znašel na vrhu seznama zadetkov. »Pa naj stane koliko hoče!« In tudi stane: če iskalnemu stroju (Googlu je to glavni prihodek!) dobro plačate, se pač lahko znajdete višje, kot bi se sicer …

Na začetku smo se ob tem celo nekaj zmrdovali, češ da to »ni fair«, da gre za goljufanje, zaslužkarstvo … No, danes smo to pač sprejeli kot nekaj normalnega … Podobno, kot se tudi več ne zgražamo, ker so vrhunski športniki vsi po vrsti profesionalci… Pred nekaj desetletij so jih zaradi tega še izganjali iz Olimpijade …

V bistvu je že lokalni pristop neka oblika optimiziranja iskalnih gonilnikov! In zato tudi šansa za manjše lokalne Davide proti GG (Google Golijat).

Če iščete »lopato« na Googlu, dobite ponudbo družbe »Lopata, Flegel & Company LLP” za razne konzultantske in izobraževalne storitve … česar pa verjetno niste iskali … Če pa vnesete “lopato” na domačem “Najdi.si”, dobite to, kar ste iskali: “nerjaveče lopate iz polipropilena, ki so izjemno lahke in primerne za odmetavanje snega ali drugih materialov” (ProSigma).

Naslednji razlog za pomembnost (in perspektivnost) tudi lokalnih iskalcev pa je povsem tehnični. Mi smo sicer probleme z našimi tremi šumniki v glavnem že rešili (ali se jih navadili) in je prednost našega Davida (Najdi.si) pred Golijatom (da ga več ne ponavljam …) le še minimalna, drugače pa je pri nekaterih bolj vzhodnjaških civilizacijah. Popolnoma drugačne pisave (kitajska, japonska, korejska) so gotovo (vsaj na začetku) dajale prednost domačim rešitvam in zato ni čudno, da imajo tudi tam takšne lokalne velikane (pa še večje) iskalce, kot je Yandex.

Da, samo na začetku … Saj v drugi fazi se lahko tudi globalni »playerji« kar hitro ponižajo in prilagodijo … Kar vnesite malo drugačno verzijo Googla - http://www.google.ae/ - pa boste videli, da se iskalni izraz vnaša od desne proti levi, ker gre za arabsko pisavo …

Prepričan sem, da se bo v prihodnosti največja optimizacija iskanja dosegla (izvedla) na strani »strežnika«, še najbolj seveda pri GG. Tukaj je še ogromno možnosti. Na začetku je šlo predvsem za takšne algoritme, ki so ugotavljali pogostost obiskovanja spletne strani (ki je predmet indeksiranja), njeno pomembnost (od kje so nanjo nameščeni linki), rangiranje pri drugih, itd. Temu so se dodajali vse bolj zahtevni statistični algoritmi, ki pa se vse doslej (vsaj kolikor je meni znano) niso spuščali v pravi POMEN besedil, temveč so se omejevali na besede in besedne zveze v mehaničnem smislu.

Največja revolucija na področju iskalnih gonilnikov pa je še pred nami! Dosedanja gola zaporedja znakov (strings of characters) v besedilih se bodo dala računalniku prepoznati s pomočjo vse bolj razvite umetne inteligence. Potem ne bo več tako usodnega pomena, ali smo pri iskanju izbrali ustrezne »ključne besede«, saj bo bolj pomemben POMEN besedil (tudi iskalnega izraza), kot pa znaki s katerimi so zapisani …

*Priporočeni link: http://www.yandex.com/