Ponosen sem

Vesel sem, da so tudi mladi ljudje ponosni na vlogo male Slovenije v veliki Evropi. Tem bolj pa smo lahko zadovoljni in ponosni tisti, ki smo živeli tudi že v prejšnjem sistemu in znamo ceniti tudi takšne »malenkosti«, ki se današnji mladi generaciji morda zdijo same po sebi umevne. Pri tem imam v mislih predvsem tudi vlogo in pomen slovenskega jezika, ki je danes na najvišji zgodovinski stopnji.

Slovenski jezik ni bil še nikoli toliko razvit, uporabljan, razširjen, popularen, samoumeven, kot danes! Čeprav je sicer tudi globalizacijsko ogrožen (kot so tudi drugi jeziki), pa se množično uporablja tudi preko svetovnega spleta, mobilnih naprav in tako lahko naši rojaki kjerkoli v svojem jeziku berejo dnevne novice. V slovenščini izhaja mnogo najkvalitetnejših revij, tako domačih, kot tudi prestižnih tujih, od Playboya do National Geographica. Preko kabelskega omrežja je ves dan možno spremljati ogromno podnaslovljenih tujih programov. Možne sinhronizacije tujih filmov se moramo že kar braniti…

Kako lepo je slišati naše poslance, ki v Evropskem parlamentu govorijo lepo po slovensko in je vse sproti prevajano. Ponosen sem na našega predsednika vlade, ki je ob svojem uvodnem nagovoru ob predsedovanju EU možnost prevajanja tudi izkoristil in parlamentarce nagovoril v svojem jeziku.

Kdor pozna razmere v nekdanji Jugoslaviji namreč ve, da je teoretična možnost prevajanja (v vse »enakopravne bratske jezike«) tudi takrat obstajala; in so bili včasih pripravljeni tudi prevajalci, vendar pa so naši politiki praviloma (hlapčevsko) mlatili svojo »slo-srbo-hrvaščino«. Tudi če je bil sestanek v Sloveniji, so takoj »prešaltali« na »drugove i drugarice«, če je bil prisoten le kak neslovensko govoreč udeleženec.

Naj za ilustracijo, kako ukoreninjen je bil takšen poniževalen odnos do lastnega jezika, navedem anekdoto iz časov okrog leta 1985.

Kot se bodo spomnili starejši kolegi, je bilo vsako leto Jugoslovansko posvetovanje pravnikov v gospodarstvu – v Opatiji. Mene so zaprosili, da naj bi predaval o uporabi računalnikov v pravu. Napisal sem referat ter ga pravočasno poslal, tudi prevedenega (v srbohrvaščino), tako da so ga lahko udeleženci prejeli v obliki pismenega gradiva. Ker sem vedel, da so dotlej vsi (številni) slovenski predavatelji »iznašali« svoje prispevke v slo-srbo-hrvašćini, sem bil v dilemi, ali naj svojo namero, da bom pa jaz govoril kar v slovenščini, pred tem izrecno napovem (in tvegam, da me bodo zelo intenzivno prijateljsko prepričevali, da to pač ni praktično, da me ne bo noben nič razumel itd…) ali pač izkoristim svojo ustavno pravico kar direktno pred skoraj 1.000 glavo množico, zbrano v veliki kristalni palači. Odločil sem se pač za slednje, čeprav sem kar malo slutil, da ne bo šlo vse gladko.

Mladim bralcem naj pojasnim, da je bila načelna raba (vsaj) vseh (treh) jezikov v Jugoslaviji povsod zapisana (v ustavi, zakonih in tudi v statutu Zveze društev pravnikov Jugoslavije…), vendar se je nekako kar predpostavljalo, da n.pr. Slovenci razumejo Srbe, slednji pa njih ne in da je zato logično, da se na vseh skupnih sestankih govori srbsko(hrvaško). Meni pa se je zdelo neumno, da Slovenci ne izkoriščamo niti tistega, do česar imamo vso pravico…

Ko sem stopil za govornico, sem takoj povedal, da imajo vsi udeleženci prevod mojega referata pred seboj na mizi in da mi bodo potem pač lahko sledili. Ampak, jaz sem to povedal v slovenščini in že to je bilo dovolj… Zašumelo je kot v čebelnjaku… Bil sem pripravljen in sem začel govoriti… Zašumelo je še bolj… Po nekaj stavkih se je začelo žvižganje… Nadaljeval sem… (če se ne bi že prej psihološko pripravil, bi bilo to bolj težko)… Ljudje so začeli vstajati… Nisem se dal… Skušali so me prekini s ploskanjem… Malo sem se pohecal: »Hvala, hvala, vidim, da vas to novo področje prav navdušuje.«. To jih je še bolj razbesnelo! Čeprav sem se zavedal, da je delovno predsedstvo (po eden iz vsake republike in pokrajine) v veliki zadregi, sem tudi vedel, da poti nazaj ni več. Čeprav sem srbohrvaščino sicer obvladal, pač nisem hotel popustiti…

Zadevo je do neke mere potem rešil slovenski član delovnega predsedstva – prof. Šime Ivanjko, ki se je ponudil, da bo simultano prevajal. S tem sem se seveda strinjal in pristopil je k govornici in sva začela… Potem ko je dobra tretjina udeležencev zapustila dvorano (pa je še vedno ostalo več kot 500 ljudi), sva lepo nadaljevala, stavek za stavkom, jaz v slovenščini, on v srbohrvaščini… Takih prizorov je bilo dotlej v Jugoslaviji bolj malo… Ampak, bili smo pač v 80-ih letih in vse to je imelo v bistvu že globoko ozadje… Velikosrbski načrti za močnejšo centralizacijo države so povzročali nestrpnost z njihove strani, med Slovenci pa je bilo tudi vse več nezadovoljstva in disidentskih akcij, kot je bila tudi moja…

S prof. Ivanjkom se rada spominjava tega prizora in vedno nasmejeva, ko omeniva »miško«. Tega izraza dotlej v zvezi z računalništvom še niso kaj dosti uporabljali in ko sem prvič omenil, da z miško nekaj lahko podčrtamo, si profesor pač še ni znal predstavljati, kako to zgleda in kako bi pojem »miška« ustrezno pojasnil. Za njegovo vlogo sem mu še vedno globoko hvaležen, tudi zato, ker mi ni moje »nacionalistične avanture« tudi nikoli očital (kot so to tedaj storili številni drugi slovenski pravniški strokovnjaki).

Paradoksalno je danes (tedaj drugorazredni) slovenski jezik dosegel najvišji mednarodni ugled, kot se je videlo zadnjič na skupni tiskovni konferenci slovenskega in srbskega zunanjega ministra: pred tujimi novinarji je naš minister odgovarjal v slovenščini (kar je kot eden od jezikov predsedovanja sproti prevajano), srbski pa v (odlični!) angleščini.

Da ne bo nesporazuma: nikogar in nobenega jezika nočem podcenjevati. Iskreno upam, da bo tudi Srbija čim prej vstopila v EU in da bo tudi lepi srbski jezik uradni jezik te skupnosti.
Sem pa realist in se zavedam tudi vseh številnih problemov (na primer komaj še razumljiva slovenščina, katero preko mobilcev vsakodnevno uporablja naša mladina) in nevarnosti (da bo preko svetovnega spleta prevladala kar angleščina) ter praktičnih problemov (da bodo morali naši politiki pogosto pri predsedovanju tudi govoriti v tujih jezikih), vendar – o tem kdaj drugič…
Danes si dovolim to zadovoljstvo, da sem ponosen na Slovenijo in na slovenski jezik!

Vabim vas na Facebook

Če ste samotarski in nedružabni, potem Facebook ni za vas. Če pa ste radoživi in odprti, potem se nam kar takoj pridružite! Ali se ni prijetno po koncertu na družabnem sprejemu malo sprehoditi med drugimi obiskovalci, pozdraviti znance, spoznati nove ljudi, se prilepiti h kakšni zanimivi skupini, prisluhniti zanimivim pogovorom (ali vsaj čenčam)? In Facebook je namenjen prav temu…

Priznam, da me na področju informacijskih tehnologij že dolgo ni nobena stvar bolj navdušila kot Facebook (morda samo še pojav interneta samega?). In potem seveda ne morem kaj, da ne bi navduševal še drugih…

Saj to ni edina oblika (danes tako modernega) družbenega mreženja (social networking), je pa verjetno najbolj dovršena in predvsem tudi že razširjena. Meni veliko pove že dejstvo, da je vstopil med solastnike (za več sto milijonov dolarjev) tudi Microsoft. Ali pa to, da sem že ob prijavi na Facebook tam našel 650 članov iz gimnazije Bežigrad. Tam je že tudi preko 350 »prijateljev« iz Pravne fakultete v Ljubljani, pa ne dosti manj iz Maribora. Prepričan sem, da se bo število slovenskih članov od preko 30.000 prav kmalu povzpelo na 100.000. To pa je že prav lepa zaloga potencialnih prijateljev! Zraven pa še na milijone drugih iz vsega sveta!
Vsak od teh udeležencev je le nekaj klikov in nekaj sekund oddaljen od mene! Ali ni to fascinantno?

Vem… vem… takoj mi boste servirali cel kup pomislekov…

Zato pa vam jih nekaj kar takoj (za)vračam:

Kdor se boji razkritja svoje zasebnosti, si lahko namesti na stotine omejitev (tudi slike mu ni treba kazati, če si tega ne želi: mimogrede – tukaj so najprimernejši neokravateni, morda celo malo »odštekani« portreti).

Kogar motijo drugi sloji (na primer mladina s svojimi lahkotnejšimi in zabavnejšimi vsebinami), naj si izbira strokovne skupine (obstaja tudi že zelo razvita »Facebook Economy«). (Jaz sem našel super skupino mednarodnih navdušencev za umetno inteligenco).

Kdor se boji, da bo izgubil preveč svojega dragocenega časa, naj se potolaži s tem, da Facebook lahko (praviloma) prav dobro funkcionira, če ga uporabljamo dnevno samo toliko, kot porabimo za eno kavico. Njegov fenomen je ravno v tem, kako učinkovit je in koliko časa nam (lahko!) prihrani.

Kogar je strah, da bi se težko vključil v nekaj čisto novega, naj mu zagotovim, da bolj enostavnega programa doslej gotovo še ni uporabljal! Pripravi naj si le eno (svojo) sliko, pa bo v 10 minutah že ON (»IN«).

Delodajalec, ki se boji, da bodo zaposleni zapravili preveč dragocenega delovnega časa, naj jim uporabo Facebooka pač prepove, oni pa se bodo lahko, tako kot doslej, igrali pasjanso in druge igrice iz 20. stoletja (dokler ne najdejo druge službe, pri delodajalcu, ki vzpodbuja uporabo inovativnih tehnologij).

Sicer je pa tako: do poletja bo tako ali tako večina vaših kolegov pravnikov na Facebooku… Do jeseni pa bodo tam tudi že vsi tisti slovenski politiki, ki bodo kandidirali na volitvah…