31. oktober 2012

Moje kolesarske ture v letu 2012

My Bike Tours in 2012 Slideshow: Anton’s trip to 13 cities including and Las Vegas was created with TripAdvisor TripWow!

13. september 2012

Ata so mi povedali


Jabolko ne pade daleč od drevesa! Ta ljudska modrost na preprost način opozarja, da se iz generacije na generacijo prenašajo lastnosti prednikov. Pri tem pa ne gre samo za genetski material, ampak tudi za vse tisto, kar se prenese ob skupnem življenju staršev in otrok.

Čeprav se z odraščanjem vse bolj povečuje vpliv »konkurenčnega« okolja in družbe, pa imajo vsaj glede osnovnih življenjskih vrednot (lahko) najmočnejši vpliv na otroka prav starši. Točneje: predniki – saj tudi mnogi stari starši lahko, posebno v prvih letih otrokovega življenja, veliko dodajo pri vzgoji in osebnostni rasti.

Dobra ilustracija tega so lahko številni primeri iz obdobja prve povojne (moje) generacije Slovenije, ki je leta 1945 samo zamenjala obliko totalitarizma. Ker je nastopila zelo ostra »svoboda«, je bilo treba zelo paziti na vsako besedo… kot je to lepo prikazano v filmu Moj ata socialistični kulak. Na en ali drug način smo to občutili vsi tedanji otroci… lahko tudi tako, da se tega še zavedali nismo…

Zaradi izrazite in vsesplošne indoktrinacije je bil tedaj zelo moten in prekinjen normalen način medsebojne komunikacije, tudi družinske. Starši so morali zato zelo paziti, kaj so se doma pogovarjali, saj je obstajala nevarnost, da bi majhni otroci (ki ozadja niti niso poznali) njihove besede ponovili izven doma, predvsem tudi v šoli, kar bi lahko resno ogrozilo stabilnost in varnost celotne družine. (ilustracija: http://www.youtube.com/watch?v=p4dDrFAuEsI )

Čeprav so bile v številnih slovenskih družinah še precej let po »osvoboditvi« prisotne hude čustvene bolečine (pri moji materi na primer zaradi povojnega poboja njenega brata), so jih morali strogo skrivati pred svojimi otroci. Na številna in vse bolj logična vprašanja so se morali (z)lagati ali pa molčati. Kako neumno se jim je moralo zdeti, ko so svojemu osnovnošolcu pomagali pri pisanju prostega spisa o »domačih izdajalcih«, ne da bi mu smeli povedati resnice (in s tem ogroziti njegovo kasnejšo kariero)! Meni je mama pošteno razkrila dejansko stanje šele, ko sem bil že v gimnaziji (ker mi je zaupala, da tega ne bom »govoril okrog«), mnogi moji sošolci pa so še naprej čutili veliko »črno luknjo« v preteklosti svoje družine. Znanka mi je pred nekaj leti, torej že v zrelih letih, povedala, da ji mama vse do svoje smrti (torej še tri desetletja po vojni) ni povedala, da so njeno sestro med vojno na grozovit način ubili domači »terenci«. To je zvedela šele po dejanski osvoboditvi 1991.

Neverjetno, kako močno so se lahko preproste besede resnice (in s tem tudi vrednote) vtisnile v otroško dušo tudi preko starih staršev! Od tistega, kar so mi ata (tedaj smo jih še »onikali«) povedali za pečjo ob dolgih zimskih večerih, sem si marsikaj zapomnil še do današnjih dni, saj je bilo tako presenetljivo drugače, kot v šoli (ali celo pri bolj previdnih starših). Da v »ranjki« avstro-ogrski monarhiji le ni bilo vse tako gnilo, kot so nas učili v šoli… Da predvojni tovarnarji niso bili vsi le »izkoriščevalci delavskega razreda«, ampak lahko tudi pravični in dobrotljivi… Da lahko v Ameriki človek s pridnostjo naravnost obogati… Da »tabeli« niso bili vsi zločinci… – več pa tudi ne: »Boš že še enkrat zvedel..« Pretiravali pa ata seveda tudi niso, čeprav mi je mama (veliko kasneje, na stara leta) zaupala, da so bili že pred vojno odločno proti komunizmu in da so vedno svarili, da lahko boljševistična revolucija privede - točno do tistega, do česar je kasneje res tudi pripeljala (množični poboji, dolgoletna diktatura). Toliko so bili pa ata že previdni, da so mi svoje vrednote prenašali previdno in do te mere, da niso ogrozili mojega nadaljnjega šolanja. Hvala vam, ata! Mislim, da vam je uspelo: imam vaše vrednote in jih bom skušal prenašati naprej.

Protiverska propaganda je skušala čim bolj otežiti prenos starih tradicionalnih vrednot na novo generacijo, čeprav je oblast vsaj za »navadno ljudstvo« dopuščala minimalno cerkveno dejavnost. Za vojaške in policijske osebe, uradnike, učitelje… pa je dobesedno prepovedala vse verske obrede in s tem seveda tudi prenos verske vzgoje na njihove potomce. Če bi dal oficir svojega otroka krstiti, bi gotovo izgubil službo in tudi učitelji si niso upali svojih otrok pošiljati k verouku. Tedaj pa so spet pogosto stari starši (bolj na skrivaj) priskočili na pomoč in svojim vnukom na nevsiljiv način pod kožo vgradili prepovedane vrednote. Marsikatera stara mama je radovednemu otroku vcepila vsaj osnove vere in mu s tem omogočila, da je kasneje v življenju lahko sam odkril Boga ter preskočil to črno luknjo v slovenski zgodovini. Nekateri so svoje vnučke celo dali na skrivaj krstiti, če so le poznali dovolj pogumnega duhovnika.

Starejši kot človek postaja, bolj se zaveda, kako veliko in na kako različne načine so mu predniki posredovali svoje vrednote in modrosti. Pogosto celo nekaj let po smrti ugotovimo, kako prav so imeli s kakšnimi stališči, za katere smo sprva misli, da so »brez veze«. Ker sem bil v zrelih letih dokaj zaposlen s poklicnimi, podjetniškimi in intelektualnimi aktivnostmi, kar nisem mogel sprejeti maminih predlogov, naj obdelujem vrt in sam pridelujem hrano za svojo družino… Sedaj pa vse bolj spoznavam, kako prav je imela in koliko prednosti ima samooskrba (zdrava hrana, prihranki, rekreacija itd.)… Pa še več časa imam kot upokojenec… Upam, da vsaj iz nebes vidi, kako sem se popravil!

Pa še ena ilustracija, kako nam lahko predniki kaj sporočajo tudi še po svoji smrti. Ko sem letos malo bolj temeljito prenavljal našo hišo (zgrajeno pred 60 leti), sem med odstranjevanjem ometa naletel tudi na - aluminijast reliefni odlitek – Stalinove glave. Očitno jo je zazidal moj oče, čeprav bi bilo verjetno bolj varno, da bi se je znebil. Naj povem, da je bil vse prej kot simpatizer Stalina… pa vendar mi je njegovo sporočilo jasno: »Pred nekaj leti smo MORALI izobešati Stalina, kmalu nato pa je bilo to PREPOVEDANO… Jaz ga bom pa zanalašč tule zazidal… Saj se bodo časi spremenili… Morda ga bo tedaj našel moj sin… in videl, da nisem bil kar tako… da sem si tudi jaz kaj upal…« Razumem, ata!

Anton Tomažič

 

05. junij 2012

Dobra poslovna ideja



Ko so me pri Financah vprašali za kakšen praktičen nasvet mladim podjetnikom začetnikom (startup), sem malo pomislil in iz svoje zaloge (upam, da dobrih) idej, potegnil naslednjo:

Ko iščemo zamisli za nove proizvode in storitve, moramo izhajati iz POTREB čim večjega števila možnih uporabnikov. Ti sicer včasih ŠE NIMAJO potrebe, vendar jo bodo morda enkrat še dobili. Če ne drugače, jim bomo pa do kakšne nove potrebe pomagali priti, predvsem seveda s pomočjo drugih proizvajalcev sodobne tehnološke opreme. Vse pogosteje pa se z razvojem tehnologije šele pojavljajo tehnične MOŽNOSTI za zadovoljevanje potreb, za katere včasih nismo niti mislili, da so uresničljive! Takšen je tudi tale primer:

Ko se (z radovednim otrokom z roko v roki) sprehajamo po travniku in/ali nabiramo zdravilna zelišča (morda pa le občudujemo ter fotografiramo naravo) ali po gozdu nabiramo gobe, se nenehno srečujemo z ugankami: "Katera pa je tale roža?", "Ali je tole morda zdravilna rastlina?", "Ali je tale goba užitna?", »Katera rastlina ima pa tako velike liste, da bi jih imeli lahko za pokrivalo?", "Ali je tole bor ali macesen?", »Katero drevo ima pa takole značilno upognjene veje?«, »Kaj je to za ena palma?«, itd. itd. Odkar (vedno) nosimo  s seboj pametni telefon, lahko s pomočjo »obogatene resničnosti« (augmented reality), odgovore na takšna in podobna vprašanja dobimo kar hitro:

Slikamo rožo, njene liste, drevo ali njegove plodove, gobe in druge predmete in takoj dobimo eno ali več sugestij, kaj bi to lahko bilo. Praktična uporabnina W.I.T. (What is This?) takoj prepozna tipične oblike, strukturo, barve itd. ter iz svoje zaloge ali iz spleta takoj najde večjezične  izraze, opise in podrobne fotografije, povezave itd. ter nam s tem polepša svet. Če rezultat ni takoj zadovoljiv, postopek ponovimo, slikamo z nekoliko drugačnega zornega kota. Kot pri vseh tehničnih novostih, se bo zanesljivost in prijaznost uporabnine (aplikacije) nenehno izboljševala.

Pa poglejmo še nekaj slabih in nekaj dobrih strani navedene ideje s PODJETNIŠKEGA vidika:

Težko bi jo patentno zaščitili, saj gre za dokaj splošno idejo, ki je lahko realizirana na najrazličnejše načine in predvsem tudi z zelo različnimi programskimi rešitvami. Zato lahko zanesljivo računamo, da se je bo lotil marsikdo po svetu, saj je tudi potencialni trg povsem globalen. Ampak – potrebna bo tudi zelo kvalitetna rešitev, kjer pa bo pač treba biti konkurenčen! Za prodor na trg pa bodo seveda imeli prednost tisti, ki bodo (med) prvi(mi). Lahko pa z gotovostjo sklepamo: če se tega ne bomo lotili mi, se bo pa gotovo kdo drug! Ideja je tako rekoč neizogibna prihodnost.

Lepa stran ideje (posebno tudi za manjša poslovna okolja, kot je Slovenija) pa je v tem, da ne zahteva prav veliko finančnega vlaganja – če je na voljo dovolj ZNANJA, tako programerskega kot tudi marketinškega (predvsem tudi obvladovanja interneta). Prednost bodo imeli tisti, ki bodo zbrali največ (dobrega!) akumuliranega znanja na področju vektorskega programiranja, obvladovanja grafike, prepoznavanja v sliki (in videu?) in to z vmesniki, delujočimi na operacijskih sistemih pametnih telefonov. Ker na internetu obstajajo že ogromne zaloge kvalitetno urejenih in vsem odprtih fotografij (enciklopedij) rastlin, niti ne bo potrebno predmetov obdelave (prepoznavanja) na novo slikati, ampak le poiskati v podatkovnih oblakih.

Prodajni model se ponuja kar sam od sebe: osnovna aplikacija W.I.T. je brezplačna in se sama širi prek spletnih prodajaln namenjenih mobilnim telefonom (kot n.pr. App Store za iPhone), kasneje pa se »zasvojencem« nudijo bogatejše verzije (funkcionalno bogatejše, predvsem pa tudi lokalno obarvane, saj je rastlinstvo po celinah lahko zelo različno), za nizko ceno (okrog 1$), kot je običajna v prodajalnah mobilnih aplikacij. Vzor je lahko kar Talkling Tom, ki je (slovenskim) avtorjem prinesel pravo bogastvo.

Anton Tomažič 


30. marec 2012

Kakšen je smisel življenja?



Za odhod na romarsko pot k svetemu Jakobu v Santiago de Compostela – »Camino« - sem se psihično in fizično pripravljal že v pred velikonočnem postnem času (brez mesa in alkohola) in tako sem med svojimi kolesarjenji začel premišljevati tudi o smislu življenja.

Tako kot se za romarsko pot spodobi, bom v tem obdobju odložil številne obveznosti, navade in udobja ter ugodja in celo nekatere tehnične predmete. Če bi bil dosleden, niti telefona ne bi vzel s seboj, vendar ga bom imel pri sebi predvsem zaradi tega, da bom včasih poklical domov, da jih ne bo preveč skrbelo. Nikakor pa ne bom kaj dosti uporabljal (meni sicer zelo ljubega) interneta, niti se ne bom javljal na socialna omrežja. Včasih (se) je pač treba resnično odklopiti.

Bo pa zato toliko več časa za premišljevanje in za pogovor s samim seboj. En majhen načrt sem si že naredil in to prav v smeri iskanja bistva v našem (mojem) življenju: Kaj so bistvene stvari v življenju? Zakaj sem pravzaprav na svetu? Kaj je (bil doslej) moj cilj? Bi ga moral v prihodnosti še kaj korigirati?

Da bom lahko ugotovil morebitne pozitivne (negativnih si res ne predstavljam) učinke svojega romanja, sem skušal najti nekaj možnih odgovorov na vprašanje o bistvu življenja že kar pred odhodom.
Kašni so torej možni (verjetni) odgovori na vprašanje »Kaj
je v mojem življenju bistveno?«:

DOLGO ŽIVETI – (zadostno zdravje)
UŽIVATI – (hrana, pijača, seks…)
IMETI POTOMSTVO – (nadaljevati svoj rod)
PRITI V NEBESA – (in se zato izogibati greha)
ČASTITI BOGA – (hvaležnost stvarniku)
LJUBITI – (najti sorodno dušo)
BITI USPEŠEN – (bogastvo in slava)
ZLIVATI SE Z NARAVO – (zdravo življenje)
DELATI DOBRO – (altruizem, patriotizem, dobrodelnost)

Res bi se težko odločil za en sam odgovor! Tudi če bi lahko izbral dva, tri ali pet odgovorov, bi dolgo okleval glede prioritet
… če sem čisto iskren s samim seboj, moram priznati, da bi (vsaj) kak odstotek dobil VSAK od naštetih možnih odgovorov! Nekateri seveda veliko več kot drugi… vendar nekaj pač vsi… Pa še kakšen dodaten bi se našel…

11. marec 2012

Knjiga v manj kot minuti


Razcvet ustvarjalnosti, katerega omogočajo sodobne informacijske tehnologije, se izraža tudi v veliko večji (lažji ter cenejši) možnosti, da ambiciozni ljudje izdajo svoje knjige. Odpadla je namreč največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!
Knjigo lahko danes vsakdo naredi, izda in prodaja kar sam.
Recimo, da ima za kakšnih 200 strani besedila, pa še kakšnih 20 slik za dodatek.
Prva in najvažnejša odločitev je, ali ste pripravljeni za izdajo knjige tudi kaj seči v žep (in koliko), ali pa ne(morete).
Ja, tudi povsem (skoraj) brez stroškov bi šlo! Na internetu najdete kakšen brezplačen program za urejanje knjig (»publishing software«), če nimate v računalniku že MS Office – Publisher. Svojo prvorojenko boste lahko v miru oblikovali in prevedli v format PDF ter »objavili« na svojem blogu. Tam si knjigo lahko vsakdo ogleda, naloži (download) ali celo stiska (na svoje stroške). Ob takšni skromni varianti se lahko tolažite z mislijo na možnost, da bo vašo prvo knjigo prebral kak pravi založnik (direktor MK), se zanjo navdušil in vas prosil, da bi jo izdal(i) tudi v tiskani obliki …
Ampak to ni to, kajne? Saj moramo še kratke članke najprej natisniti, da jih potem lepo z užitkom beremo … Kdo bi torej čakal na direktorja MK? Knjiga pač mora biti v papirnati obliki in tudi zvezana, kot se spodobi! Pa naj stane, kar hoče! Tudi nekaj 100 dolarjev (ja, Američani so seveda najbolj podjetni v tem smislu) …
Za solidno ceno bomo dobili vsa potrebna navodila, orodja, vzorce (template á la Dr. Živago), marketinške poti … predvsem pa bomo knjigo lahko držali v rokah že DANES! Šlo bo namreč za »naredi sam«, vendar z res odličnimi pripomočki. Primer takšne založbe je http://selfpublishing.com/ .
Za bolj resne avtorje, ki bi si želeli res kvalitetno knjigo, pa bo seveda treba le seči malo globlje (za kakšnih 1.000$) v žep. Knjigo bodo namreč izdali pri kakšni pravi (spletni) založbi, kot je to na primer AuthorHouse* ob človeški pomoči pravih urednikov ter tržnikov.
Ko bodo skupaj definirali projekt, mu bodo odprli posebno delovno mesto, kjer se bo srečeval z uredniki, lektorji, oblikovalci, tiskarji … Takšen postopek bo trajal kar nekaj mescev, vendar pa bo na koncu nastala res profesionalno pripravljena knjiga. Avtor jo bo seveda ves čas nastajanja že videval, točno v takšni obliki, kot bo v tej fazi in tudi njeno končno podobo.Ko bodo odobrene vse potrebne faze, bo knjiga pripravljena za tiskanje in avtor bo seveda nestrpno čakal na prvi fizični izvod. Ko ga bo dobil, bo sicer zadovoljen, ne bo pa (zaenkrat) kvaliteta še enaka, kot bi bila pri MK.
Tiskanje bo skoraj zagotovo po sistemu POD – »Print on Demand«. To pomeni, da založnik(i) nikoli ne bo(do) imel(i) na zalogi niti enega samega izvoda knjige! Vse bo le v računalniku – ker je takšen način skladiščenja neprimerno cenejši.
Marketing bo potekal izključno preko interneta, predvsem seveda tudi preko Amazona, Kadarkoli bo kdo naročil (kupil!) knjigo, bo poslana ta informacija v eno od posebnih, najmodernejših in ogromnih tiskarn (12 vzporednih tiskarskih strojev), kjer bo knjiga natisnjena, zvezana in zapakirana v manj kot minuti …
Tako kot pri blogih, bo seveda tudi pri samozaloženih knjigah kvaliteta dostikrat bolj tako – tako, ampak to je problem avtorjev (katerih bralci ne bodo prav množično brali, kaj šele kupovali). Dejstvo pa je, da se bo med to maso izdelkov našlo tudi marsikaj zelo kvalitetnega in da bo ta nova tehnologija (demokracija) zelo olajšala prodor mladim in nadarjenim avtorjem, ki bi se sicer morali (tako kot prej) boriti z birokratskimi in finančnimi ovirami.
*Priporočeni link: http://www.authorhouse.com/

07. februar 2012

Kultura: iz muhe delajo slona


Glede na pozno-tranzicijsko stanje družbene zavesti v Sloveniji je povsem jasno, da bodo mediji (in s tem tudi razne javnosti) pričakali novo Janševo vlado - na nož.
Fronta se ni še niti dobro odprla, pa že poteka prva huda ofenziva: zaradi »ukinitve« ministrstva za kulturo. Politični opoziciji se niti ni treba razkrivati, saj je poslala v napad široko fronto kulturnikov, podprtih z medijsko kanonado. Kako bi se lahko temu upiralo javno mnenje, naivna mladina ter sindikalne množice?
Pa v bistvu ne gre za nič posebnega in usodnega! Vse stranke so v predvolilni kampanji kar tekmovale v obljubah, koliko bodo skrčile vlado in kako malo ministrstev bodo imele (za vsak slučaj pa rajši niso naštevale, katera ministrstva bodo ukinjala). Tako se je morala tudi nova desno-sredinska koalicija držati obljubljenega in temeljito skrčiti število resorjev. Logično je, da je pri tem združevala manjša ministrstva, kamor gotovo sodi tudi ministrstvo za kulturo. Ob tem (še) ni nič krčila načrtovanih proračunskih sredstev, niti ni kakorkoli drugače zmanjševala pomena posameznih resorjev, še najmanj seveda kulturnega. Bolj pomembne odločitve bodo sledile kasneje – nujno potrebno varčevanje – vendar to nikakor ne bo nujno vezano na razporeditev resorjev.
Pa vendar: kost je bila vržena in najširša kulturna srenja jo je hitro zgrabila (izrabila) in z njo divja po sceni: Janša je proti kulturi! Pomladna koalicija je izdala svojega zaveznika! Desnica bo hlapec kapitala! Itd. itd. Kulturni praznik je kot nalašč za enoumno kričanje populističnih gesel…
V takšnih okoliščinah bi jaz svetoval Janševi novi koaliciji, da (»zaradi božjega miru«, »ker pametnejši odneha«) vzame veter iz jadra opozicije in kar z dvema spremembama v trenutku obrne javno mnenje v drugo smer (pri tem pa JJ tudi dokaže, da se je že precej naučil iz prejšnjega mandata kar se tiče odnosa do javnosti in medijev):
1. Pa naj se obdrži ministrstvo za kulturo! Nihče več ne bo mogel očitati koaliciji, da se ne drži svojih obljub o krčenju števila ministrstev, saj je to iskreno poskusila.
2. Pa naj tožilstvo ostane pod ministrom za pravosodje! Zakaj ne bi poslušali široke strokovne kritike… saj skoraj vsi pravniki vidij(m)o tožilce pač v tem resorju.
Prav nič tragičnega ne bi ti dve spremembi pomenili za siceršnji reformski in varčevalni program nove vlade, se bo pa lahko kmalu posvečala bolj bistvenim vprašanjem, predvsem tistim o varčevanju, ne da bi bila že izčrpana od prve ofenzive. Hkrati pa bi številne nasprotnike spremenila v zaveznike…