04. september 2010

Dnevnik V


Četrtek, 2. septembra

Včasih načrtujem(o) izlet dva tedna naprej, do vseh podrobnosti… potem pa nastopi slabo vreme in lahko vse propade. Sinoči pa sem se odločil kar naenkrat, prav zaradi napovedi lepega stabilnega (sončnega) vremena: »Jutri grem pa kolesarit, da malo preverim svojo kondicijo!«.

Za vsak slučaj sem torbo napolnil s tistimi dodatki, ki mi omogočajo prenočitev, čeprav je bil to le plan B. Če mi bo uspelo, bom turo opravil kar v enem kosu (dnevu): od Škofje Loke na Petrovo Brdo, nato vzpon na Soriško planino, potem pa spust na drugo, bohinjsko stran, pa preko Bleda in Kranja nazaj v Škofjo Loko.
Odkar imam na strehi moje Pande prtljažnik za kolo, si lahko privoščim bolj oddaljene ture… seveda pa je vedno problem, če se vrnem na izhodišče, kjer me čaka avto… Da mi ne bi bilo treba iskati pomoči pri prijateljih (ki me občasno kam zapeljejo, ali pridejo po mene), sem se tokrat odločil za krožno pot, katere delovni načrt je kar »Okoli Jelovice«.

Potem ko opravim običajna domača »dela« (nakup v trgovini, taksi za moja šolarja, facebook) je ura že kar 9, kar je res pozno za dober štart. Ob pol 10h pa že sopiham po Selški dolini, potem ko sem avto pustil v Škofji Loki. Okolico Železnikov so pa že kar dobro sanirali po tistih groznih poplavah, tako da se posledice komaj še opazijo. V gornjem delu doline me kot vedno razveselijo njihovi posebni kozolci: ki imajo za razliko od običajnih lesenih – zidane nosilce. Žal pa jih je vedno manj…

Direktna cesta za Sorico je še vedno zaprta, zato zavijem na obvoz preko Petrovega brda. Predvidevam, da bi s kolesom verjetno kljub temu prišel mimo poškodovanih odsekov, siguren pa nisem, zato nočem tvegati, da bi moral obrniti pred kakšnim prepadom…

Vsepovsod okrog a Jelovice je toliko gob, da imam kar problem: kadarkoli sem se ustavil, da bi "odtočil" ob cesti v bližnjem gozdu, sem moral prav paziti, da ne bi kakšno poškropil...

Ko se mi končno odpre pogled (od zgoraj) na čudoviti Sorico, ob cesti zalotim en simpatičen britanski par, ki občuduje našo lepo Slovenijo. Z najetim avtom sta prišla iz Kobarida in kar ne moreta prehvaliti te lepote, obsijane s soncem in okrašene z izjemno fotogeničnimi oblaki.

Naslednji angleži, katere srečam na poti proti Soriški planini, pa v meni vzbudijo kar malo vznemirjenja ali celo ljubosumja… Medtem ko jaz v potu svojega obraza gonim navzgor, se oni v skupini razposajeno pripeljejo navzdol, pa niti prepoteni niso in prav nič utrujeni ne zgledajo? Če bi na prelaz, ki naj bi bil drugi najhujši v Sloveniji (za Vršičem) prikolesarili iz Bohinjske Bistrice, potem ne bi mogli izgledati tako spočiti… Ena starejša gospa je bila celo v krilu in salonarjih… Ne morem drugače, da ne bi mojega izzvanega samoljubja potolažil drugače, kot z mislijo, da so jih morda na vrh pripeljali kar z avtomobili (rent a bike), jih za silo opremili, potem pa spustili navzdol na veselo zaviranje?

Malo nad Sorico zaslišim zvoniti Angel gospodov in ne morem si kaj da ne bi spotoma zmolil tri Zdrave Marije, kot je bil to včasih običaj (zjutraj ob 7h, opoldne in zvečer ob 7h). Zadnje čase sem se (spet) celo navadil, da se tudi pokrižam, vsakič ko peljem mimo križa ali kapelice, tako kot so nas včasih učili: »Hvaljen Jezus!«.
Ves čas med garanjem navzgor se tolažim z mislijo, kako zlahka bom potem drvel navzdol na drugo stran… Sem kar zadovoljen s svojo kondicijo, saj mi ni treba niti na najbolj strmih odsekih kaj pešačiti… Vozim in vozim, lepo počasi… Saj vidim, kako se zmrdujejo resni rekreativni kolesarji, nad tako samohvalo… ampak… ne pozabite na mojih 60 let…

Končno: Soriška planina! Po dolgem času spet obedujem v Litostrojski koči. Spomnim se še tistih časov, ko je bila to le majhna kočica, kamor sem zahajal, ko sem bil član Planinskega društva Litostroj. O, to so bili časi!

Po slastnem ričetu in hladnem pivu si privoščim še malo uživanja na s soncem obsijanem ležalniku.

Pa ne za dolgo, saj komaj čakam na svoje »maščevanje«: krasen in neprekinjen spust do Bohinjske Bistrice! Po vijugasti asfaltni cesti (spominjam se še, kako je bila včasih makadamska) drvim s preko 60 km/h in kar vriskam od užitka…

Preostanek poti je bil sicer še dolg, vendar bolj kot nekakšen »mus«, da preidem nazaj do avta v Škofjo Loko. V Bledu je bilo že prepozno, da bi se ustavljal… Zavijem proti Ribnemu in iščem vzporedne manj prometne (pa zato večkrat tudi strme) ceste tja proti Kranju. Ko izlet »zašpičim« v Škofji Loki, pa že kar čutim mišice na nogi (pa tudi tisto vmes)…

Bilanca: 118 km prevoženih kilometrov v 7 urah in pol; 1453 m premagane nadmorske višine; 7133 porabljenih kalorij.

Petek, 3. septembra

Dopoldne imam v Ljubljani sestanek v zvezi s projektom uvajanja umetne inteligence v pravo »AI-in-Law«. Na žalost je prav ta projekt, ki se mi zdi najbolj obetaven od vseh mojih podjetniških pobud, doživel največjo škodo zaradi te presnete globalne finančne krize.

Že več kot 20 let spremljam (tudi) razvoj AI na področju prava – v svetu - in ugotavljam, da se je v tem obdobju veliko delalo, projektiralo, teoretiziralo, naredilo, razvilo, pisalo, predavalo, zapravilo, vendar vse pretežno v akademski sferi. Poznam veliko združenj, avtorjev, razvojnih inštitutov, revij, konferenc itd. in sedaj je čas, da se tovrstne aktivnosti usmerijo v komercialne okvire. Obstaja vse več praktičnih potreb po uporabi umetne inteligence v pravu in tega bo v prihodnjih letih še več in več. Zato sem dal iniciativo, da se nas združi nekaj najnaprednejših iz raznih držav (imam zveze tudi v Italiji, Nemčiji, Angliji, Nizozemski, ZDA) in da ustanovimo družbo »AI-in-Law, Future Technologies«, ki bo najkasneje v 5 letih razvila nekaj izrazito uporabnih in komercialno zanimivih modulov AI, jih nato prodala razvijalcem sodnih, upravnih in drugih sistemov ter jih nato seveda še naprej vzdrževala in razvijala.

Če bi (bomo?) projekt realizirali, bi lahko Slovenci imeli vodilno vlogo, v svetovne merilu! Imamo neverjetno veliko kvalitetnih kadrov tudi na področju umetne inteligence! Seveda bomo morali to kombinirati z nekoliko bolj aplikativnimi dosežki, kot so to na primer jezikovne tehnologije. Če bi ustanovitelji Amebisa svoje delo začeli v Ameriki bi bili danes pravi bogataši.

Če bi našli skupen jezik s politiki in slovenskimi funkcionarji v Bruslju, bi projekt morda lahko tudi malo bolj »evropsko« usmerili in se najprej skoncentrirali na takšne naloge (module), ki bi se najbolj vklopili v razvojne načrte EU ter prispevali k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva.

Ker pa nam tega ni uspelo do leta 2008, smo zamudili vlak in sedaj čakamo na novega… Po domače povedano: viri financiranja, kot smo jih potrebovali za tako kompleksen projekt, so bili pred dvemi leti zagotovljeni (beri: obljubljeni s strani zainteresiranih investitorjev), potem pa je vse usahnilo. Počutim(o) se kot ena od domin v vrsti…

Ker pa sem večni optimist, intenzivno iščem nove možnosti (=vire financiranja) za nadaljevanje projekta.

Zvečer se zapeljem na Vrhniko, kjer je predstavitev knjige mojega sošolca iz Gimnazije - Mila Selan: »S kolesi po srednji Italiji – II. Del: južna Toskana in severni Lacij«. Bravo Milan! Izvrsten in privlačen priročnik, ki vsebuje tudi opis zgodovinskih pojmov, krajevnih zanimivosti, zgodb in legend… ogromno slik, zemljevidov… in celo kuharskih receptov.

Z Milanom se prav prisrčno pozdraviva, saj sva skupaj začela uresničevati najine potovalne ambicije: leta 1969 sva skupaj odšla na stop (pa tudi delo) v Anglijo…

Sobota, 4. september

Toni in Marjanca sta vesela (jaz pa tudi), da danes odpadejo običajne sobotne dolžnosti: pospravljanje, košnja trave, pometanje pločnika, nabiranje sadja… ker gremo že kmalu po (poznem) zajtrku na en prav prijeten in poduhovljen dogodek. Naša prijateljska družina (s katero gremo po navadi tudi skupaj na počitnice) Erženovih nas je povabila na Zabrdo – nad Sorico, kjer bo blagoslov njihove prenovljene, stare kmečke »Boštjanove« hiše.

Občudujem svoje dobrega prijatelja, vrhunskega kirurga in izobraženca dr. Janeza Eržena, ki ima sicer stanovanje in službo v Ljubljani, pa so ga tako pritegnile korenine svojih prednikov, da je kupil hišo, v kateri je bila rojena njegova babica (in še starejši predniki), visoko v hribih in 6 km oddaljeno od asfaltne poti, ter jo ne samo rešil propada, temveč tudi v celoti in do najmanjših detajlov obnovil.

Restavrirati je dal celo štiri zanimive freske na zunanji strani hiše! Tri so z nabožno vsebino, ena pa prav posvetna in iz nje lahko sklepamo, kako veseli in radoživi ljudje so bili Janezovi predniki. Predstavljeni so namreč štirje muzikantje, s štirimi, za tisti čas verjetno tipičnimi inštrumenti: oprekelj, klarinet, violina in bas. Zraven pa še dva para plesalcev.

Današnji blagoslov prenovljene hiše je bil obogaten tudi z zelo kvalitetnim, predvsem pa pomenljivim programom. Janez je k sodelovanju pritegnil etno skupino Folk Volk, s prav takšnimi inštrumenti, kot so na freski. Ko smo poslušali njihovo čudovito glasbo, smo se še kako zavedali, kaj je (bila) PRAVA slovenska narodna glasba (pač ne tista polke-valčki, ki se je pojavila pred manj kot 100 leti).

Čeprav smo bili v tako preprostem okolju pa smo danes bili deležni vrhunskega kulturnega programa. Višek je bil v (tudi lepo prenovljeni) sosednji stavbi, bivši šoli, kjer nam je nekaj virtuoznih skladb zaigral sam prof. Tone Potočnik, eden od vodilnih slovenskih orglavcev. Doslej si nisem predstavljal kako ne-cerkveno lahko orgle tudi zvenijo, če se z njimi malo pošali pravi virtuoz!

Dobri Bogec nas je kar lepo počakal s plohami, da smo se lahko v miru in na soncu pogovorili in prigriznili. Vesel sem, da sem spoznal tudi Janezovega brata ter kar tri sestre (posebno še Betko Eržen). Da je bilo vse v (starinskem) stilu, so se ustrezno (za spomin na stare čase) napravile v avtentične »tamašne« dolge obleke tudi pevke ženskega terceta iz Sorice.

Seveda smo, tako kot se spodobi, z dobrim vinčkom tudi nazdravili Erženovi staro-novi hiši… Še na mnoga (sto)leta!

P.S. Slike in video posnetke tega lepega dogodka bom objavil na svojem facebook profilu…