27. maj 2015

Tito ga je ubil



Saj nisem mislil, da bo treba spet odgrinjati žalostno resnico in spet drezati v boleče rane. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (vsaj mlade ljudi) opozoril na sprevrženost današnje povampirjene slovenske levice, ki (edina v Evropi) skuša legitimirati pol stoletja trajajočo komunistično diktaturo in njene voditelje, s Titom na čelu. Povsod drugod v Evropi vse totalitarizme (nacizem, fašizem, komunizem) jasno zavračajo in obsojajo, zločine pa priznavajo (Katin!) in razkrivajo.

Pri nas pa vsak dan hodimo po ulicah in trgih imenovanih po diktatorju (kar v Ustavo si je dal zapisati dosmrtno predsedstvo) in masovnem morilcu! Kar molčati pa o tem tudi ne moremo…

Resnica bo neizbežno prišla na dan… Ampak zakaj bi bila do nje prikrajšana že današnja mladina?

Pa ponovimo: Tako kot je dal Stalin ukaz, naj pobijejo (med vojno) 20.000 Poljakov, tako je dal Tito ukaz, naj pobijejo (vsaj) 12.000 Slovencev (zraven pa še kakšnih 100.000 drugih narodnosti) – PO VOJNI!

Pa saj tega niti ni skrival: v začetku maja je z balkona (današnje univerze) vpil nekako takole (citiram po spominu, vendar zagotavljam, da je vsebina popolnoma točna, saj je govor posnet na filmskem traku):

»Naši narodi so končno dočakali svobodo. Ne bodo pa je dočakali narodni izdajalci, ki se sicer še skrivajo izza meje, vendar jih bo naša roka dosegla. Potem ne bodo nikoli več občudovali lepot te naše čudovite domovine…« Skratka: napovedal je, da jih bo skušal dobiti nazaj in da bodo nato pobiti!

Nekaterih pa niti ni bilo treba vračati (iz Avstrije), ampak so na svojo usodo čakali kar v Ljubljani – v Šentvidu. Med njimi je bil tudi moj stric France Vodlan.

Kako grozno grozljivo in v vesolje vpijoče krivično je moralo biti v tistih breznih, kjer je PO drugi svetovni vojni bilo usmrčenih na desettisoče nedolžnih Slovencev! In to ne od kakšnih tujih okupatorjev, temveč od rojakov! Seveda se ne morem izogniti misli na ubogega strica – brata moje mame Franceta Vodlana, za katerega še vedno ne vemo, v katerem breznu gnijejo njegove kosti.

Mama mi je njegovo zgodbo skrivala tja do mojih 15 let, kot je podobne zgodbe skrivalo še na tisoče drugih slovenskih staršev. Če bi otroci nevede kaj od tega povedali v šoli ali med prijatelji, bi lahko ostali zaznamovani in dodatno onemogočeni za vse življenje. Poznam žensko mojih let, kateri mama do svoje smrti (pred nekaj) leti ni povedala nič o tem, kdaj, kako in zakaj je bila ubita njena sestra. Vso bolečino je nosila v sebi in logično je, da jo je hčerka velikokrat zalotila, kako na samem joka…

Franceta je imela moja mama najrajši od vseh šestih bratov. Bil je še najbolj rahločuten in pokroviteljski do sestrice, ki se je morala boriti za svoje mesto kot edina v moški družbi. Izučil se je za čevljarja, se ukvarjal s telovadbo, se nekajkrat nesmrtno zaljubil in bil na vrhuncu svoje mladosti, ko je napočila (2. svetovna) vojna. Ta del Slovenije je bil okupiran od Nemcev in kmalu se je rodil tudi odpor. Kakšen od bratov je bil mobiliziran v nemško vojsko, drugi deportiran v Avstrijo, France pa je leta 1943 prostovoljno in zavestno odšel v partizane. Ves čas je bil v 2. četi Šlandrove brigade. Ker se je zadrževal v okolici doma, ga je sestra večkrat obiskala (mu nosila hrano in obleko) in sta se tudi iskreno pogovarjala, tako da je lahko zasledovala tako razvoj v tem odporniškem gibanju, kot tudi v bratovem razpoloženju in mišljenju.

Kmalu se je pokazalo, kako zlorabljani so »navadni« partizani, saj so imeli vse vajeti v rokah dobro organizirani komunisti, katerim še zdaleč ni bila prvenstvena osvoboditev od okupatorjev, temveč izvedba revolucije in prevzem oblasti. Tako so se že zelo kmalu začeli zelo oholo in nasilno obnašati ter niso niti dovoljevali nobene druge oblike odpora proti tujim okupatorjem, celo izrecno so jo prepovedali. Tiste rojake, ki se jim niso podredili, so enostavno likvidirali.

Če so na začetku partizani še vsi spali in jedli v enakih pogojih, je kmalu prišlo do diferenciacije in lonci, kjer so bili vodilni, so bili dosti bolj polni mesa, kot pri ostalih. Franceta je to vse bolj begalo, posebno še, ker je bil tako naiven, da komunistične zarote dolgo niti ni spregledal. Zelo so me pretresle njegove besede, kot jih je dobesedno izrekel svoji sestri (moji mami): »Veš Micka, čutim, da bo Slovenija še svobodna! Samo jaz te svobode ne bom užival. Čutim, da bom umrl.«.

Pa je doživel konec vojne! Ne pa tudi svobode, temveč kruto smrt! Zgodaj spomladi 1945 mu je bilo končno jasno, kaj imajo za bregom komunisti in je zato partizane zapustil. Tega niti ni storil na kakšen posebno aktiven način, temveč se je le prepustil domobrancem, ko je bil bolan, saj je imel malarijo. Ni sicer imel posebne želje, da bi se pridružil nasprotni vojaški formaciji domobrancev, saj so bili ti tedaj v ne preveč zavidljivi situaciji, vendar se je moral zaradi zaščite lastnega življenja (partizani bi ga sicer ubili) povezati tudi z njimi. Gotovo pa je, da ni v teh zadnjih dneh vojne (kot tudi ne prej) nikomur naredil nič slabega, kaj šele da bi koga ubil (mama je prepričana, da se je tega izognil tudi v prejšnjih dveh letih).

In ko je v začetku maja prišla »svoboda«, je bil France takoj aretiran in odpeljan v Šentvid pri Ljubljani, v taborišče, ki je bilo zbiralnica za množične poboje. Ob oddaljenih burnih zvokih zmagoslavja se je tukaj v nečloveških razmerah nahajalo na tisoče žrtev državljanske vojne, ki je potekala v Sloveniji znotraj svetovne vihre. Sestra je bila z njim v stikih še ves mesec maj in do polovice junija. Preko uslužnih znancev mu je pošiljala pozdrave. Od njega je dobila le pozdrave, kaj več si tudi ni upal povedati.

In potem se je začela velika morija, brez primere v zgodovini našega naroda! Med vsemi petimi leti vojne ni bilo takšnih pobojev, kot po vojni, ko je šlo le še za politični obračun z drugače mislečimi (komunisti so se tako odkrižali večine tistih, ki bi lahko ogrozili njihov prevzem oblasti)! Brez kakršnegakoli sojenja ali ugotavljanja krivde so (sedaj že) oblastniki pobili več deset tisoč domobrancev in drugih političnih nasprotnikov ter njihovih družinskih članov, med njimi tudi veliko otrok.

Tragično in ironično je, da se je največji skupini že uspelo rešiti in se preko mejnega predora prebiti do Avstrije ter se tam vdati (prepustiti) zmagovitim (zahodnim) zaveznikom, nakar so jih angleške vojaške oblasti zvijačno (z obljubo, da bodo šli v Italijo) spravile v živinske vagone in jih transportirale nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih prevzeli partizani. Mojemu stricu je bil prihranjen ta izlet v Avstrijo, likvidiran pa je bil tako kot drugi, gotovo na enem od (sedaj že znanih) množičnih morišč.

In kako nečloveško surovo so opijanjeni likvidatorji ravnali z obupanci, kot je bil gotovo tudi France! Potem ko je bila sprejeta odločitev – na vsak način na najvišjem vrhu – je operacija predstavljala le še velik logistični problem. Kam s tisoči trupel? Spomnili so se, da v nekaterih delih Slovenije zaradi geografskih posebnosti obstajajo globoke vrtače, jame in tja noter se jih bodo znebili. Ker bi bil prevoz trupel dosti težji od živih teles, so jih s posebnimi transporti, vlaki in kamioni na desettisoče in v točno razporejenih terminih vozili na morišče.

Da bodo tam dočakali smrt, je moralo biti vsakomur povsem jasno, saj so jih pred vkrcanjem do golega slekli in po dva in dva zvezali z ostrimi žicami. Marsikomu so tudi še izbili kak zlat zob, da o drugih malenkostih, katere so jim pobrali in o poniževanjih niti ne govorimo.

V gozdovih Kočevskega Roga so svoje sonarodnjake nagnali iz kamionov, jih postavljali v vrsto pred nekaj deset metrov globokimi jamami in jih pokosili s strojnicami, tako da so se mrtvi ali ranjeni zvračali v globino. Padali so drug na drugega, marsikdo še živ. Hlastali so po zraku, pili in pljuvali kri ter se z odrivanjem trupel skušali držati pri vrhu gomile in pri zraku. Njihovi rablji so si vsakih nekaj ur vzeli malo časa za počitek in obnovo municije in takrat so se nekateri v strahu in smrtni tišini med seboj tudi šepetaje pogovarjali.

Kako vse to vemo? Ker se jih je nekaj kljub zelo strogim »varnostnim ukrepom« le uspelo rešiti, pobegniti v tujino in pričevati o strahotnem zločinu.

Tisti z največ sreče in spretnosti, so se namreč prikopali na vrh stotin trupel, se potuhnili, zaščitili s tujimi udi in celo uspeli preživeti zaključna večerna miniranja, s katerimi so hoteli izvršitelji zasuti trupla in za vedno skriti dokaze. Po nekaj dneh, ko se je na poletni vročini že razširil neznosen smrad gnijočega mesa in krvi in se je pozornost stražarjev nekoliko zmanjšala, je trojici ali četverici uspelo iz brezna splezati ponoči s pomočjo naslonjenega debla podrtega drevesa in se golim ter ranjenim odplaziti v noč.

Sedanji oblastniki v Sloveniji niso mogli povsem prikriti informacij o teh velikih madežih v Slovenski zgodovini, čeprav se zelo trudijo, da bi bili ti dogodki čimbolj minimizirani in relativizirani. To vem iz lastnih izkušenj, ko sem bil nekaj let vodja posebne komisije za raziskavo povojnih pobojev v moji lastni občini Domžale. Predstavniki strank kontinuitete so si nenehno prizadevali, da bi kaj prikrili ali vsaj delali nekakšne posmrtne klasifikacije: ta je vreden spomina, ta pa je bil »narodni izdajalec«. Le stežka smo naredili seznam okrog 280 imen z imeni lokalnih žrtev, pri čemer sem spoznal veliko prav tragičnih usod.

Zanimiv je primer, ki ilustrira, kako neusmiljeni so bili oblastniki celo do običajne posmrtne pietete, ki se v vsaki družbi predpostavlja že tisočletja. Partizani so (mislim, da leta 1944) ubili nekega narodno (desno) usmerjenega fanta iz sosednjega naselja ter njegovo truplo zagrebli na travniku v bližini gozda. Ko je nastopila »svoboda« so starši in bratje želeli kosti prenesti na pokopališče v Dob, vendar jim oblasti še več let tega nikakor niso dovolile. Pet let po koncu vojne so se bratje končno toliko opogumili, da so neke noči odkopali kosti in jih skrili v domači kleti. Ko je čez nekaj let umrl oče ubitega, so izkoristili fizično okoliščino, da je bil oče brez ene noge in so k truplu na tisto mesto, kjer bi bila sicer noga, podtaknili bratove kosti ter oba skupaj končno pokopali. Zaupali so mi, da so na sedmini prav zadovoljno spili še kak dodaten kozarček, da so tako uspešno prelisičili oblast, ki jim ni dovolila niti najosnovnejših civilizacijskih dejanj. Odslej so ob prazniku Vseh svetih (tudi ta oznaka tradicionalnega slovenskega praznika je bila odpravljena in nadomeščena z izrazom »dan mrtvih«) imeli dosti boljši občutek, ko so stali pri grobu, kjer je bilo sicer napisano le očetovo ime, a oni so vedli, da so tukaj shranjeni tudi ostanki mrtvega brata.

Ti strahotni dogodki, ki so nastali v pijani evforiji slučajnih zmagovalcev, so po krivici v svetu še premalo poznani, tudi zaradi slabega občutka (sokrivde) angleških oblasti, ki (še) ne priznajo, da so tudi oni naredili usodno napako. Gotovo je tudi njih že tedaj preslepil zvijačni Tito, ki je nato še desetletja igral spretno vlogo nekakšnega (simpatičnega) prosvetljenega diktatorja in na svoj pogreb zbral ves cvet svetovne politike.

Dejstvo pa je, da je maja in junija Tito imel v celotni Jugoslaviji oblast trdno v svojih rokah in da je bila organizacija tako vojaških kot civilnih struktur povsem centralistična. Nemogoče si je zamisliti, da bi (drago) operacijo likvidacije desettisočev (vojnih) ujetnikov izvedli brez njegovega izrecnega soglasja in ukaza. Seveda je prav tako gotovo, da je o slovenskem delu pobojev bilo seznanjeno (in se je s tem strinjalo) tudi celotno  slovensko komunistično vodstvo na čelu z Edvardom Kardeljem. Pri sistematičnem nasilju in teptanju človekovih pravic pa ni šlo le za burno kratko obdobje po vojni, temveč za večletni proces. Tito je še dolgo v petdeseta leta vzdrževal najzahodnejše koncentracijsko taborišče v Evropi, za svoje politične nasprotnike – na Golem otoku, ki je bil, tudi paradoksalno, pravi pekel sredi prelepega Jadrana.

Krasen dokaz navaja Igor Omerza v svoji knjigi »Edvard Kocbek osebni dosje št. 584«, ko ugotavlja da »je prav Tito o pokolu domobrancev in ostalih množičnih povojnih pomorih v Sloveniji in Jugoslaviji vedel prav vse oz. je zanje zgodovinsko najbolj odgovoren; brez njegove privolitve / odločitve se sploh ne bi mogli zgoditi.«:

»In tako, kot smo se po letu 1948 zgražali nad stalinskimi klevetami in napadi, tako smo pred tem bili ponosni na Stalinove pohvale. Ko mi je visoki funkcionar poljskega ministrstva za zunanje zadeve – premlad za tako visok položaj, toda komunist – poleti leta 1946, v avtu na cesti Bled-Ljubljana pravil o tem, kako je Stalin zmerjal poljsko delegacijo, v kateri je bil tudi on, zaradi mlačnosti proti nasprotnikom, in hvalil Tita: 'Tito je junačina (rusko – molodjec), on jih je vse pobil' – sem tako jaz kot tovariši iz CK, katerim sem to pripovedoval, občutili surov, toda ne tudi neugoden ponos.« Milovan Đilas, Druženje s Titom, založniško podjetje Goran Zemun 1990, str.53.

Žalostno je, da še danes v velikih slovenskih mestih obstajajo ulice in trgi s Titovim imenom in da se v prestolnici Ljubljane še vedno košati Kardeljev spomenik.

Žalostno je, da slovenska država s svojim represivnim aparatom (sodišča, tožilstva, policija) še vedno ni našla dovolj moči, da bi (vsaj simbolično) sprožila ustrezne preiskovalne
sodne postopke proti tistim (glavnim) še živečim pripadnikom (funkcionarjem) prejšnjega režima, ki so sami med vojno in predvsem po vojni zagrešili številne uboje ali drugim ukazali množične poboje, brez posebnih pravnih zadržkov pa so več let sodno preganjali enega pripadnika domobrancev zaradi očitanega enega uboja! Kar je bila očitno v nebo vpijoča manifestacija zlorabe pravosodja v politične namene.

Sicer bo pa zgodovina še vse postavila na svoje mesto, če ne takoj, pa malo pozneje. Tito bo takrat imel v šolskih učbenikih svoje zasluženo mesto le še v družbi Hitlerja, Musolinija, in Stalina.

Anton Tomažič