Kakšen nacionalni interes

Prvič se mi je zgodilo, da se izrazito ne strinjam s tako pomembnimi pravnimi strokovnjaki, profesorji in avtoritetami, kot so (tudi moj) profesor France Bučar, vodilni najvplivnejši pravniki Marko Pavliha, Miro Cerar, Nataša Pirc Musar, Aleksander Čeferin, Verica Trstenjak, pa Čebulj, Jerovšek, Starman, Virant… niti z vodilnimi politiki pomladnih strank kot so Janša, Peterle, Novakova, Žerjav… Gre pa za enega najvažnejših vprašanj našega časa in neposredne prihodnosti – načina reševanja mejnega spora s Hrvaško in arbitražnega sporazuma.

Ker jih vse zelo cenim in v celoti priznavam njihovo pravniško in politično kompetenco, sem skušal še enkrat preveriti, kako bi si jaz kot povprečen pravnik in bivši politik sploh drznil ugovarjati njihovim pravnim argumentom. Pa sem ugotovil, da jih skoraj ni! Pravnih argumentov namreč. Med politiki jih niti ne bi toliko pričakoval, med pravniki pač. Tistih nekaj spornih definicij, kjer bi res lahko šlo za pravna vprašanja, so pa tudi drugi pravniki (Patrik Vlačič, Katarina Kresal, minister Zalar, Matevž Krivic) že omajali na neposrednih srečanjih v Odmevih ali na njihovih blogih. Na primer, kaj pomeni »junction« (stik, dostop?) do odprtega morja. Za enega (pravnika) nekaj, za drugega pa nekaj čisto tretjega.

Ko sem ponovno analiziral številna negativna stališča pravnikov in politikov, sem ugotovil, da v njih prevladujejo pravzaprav: 1. pomisleki o ustreznosti postopka, po katerem je prišlo do arbitražnega sporazuma (ni bil dosežen nacionalni konsenz, sprejemljiv tudi za opozicijo) in 2. svarila zaradi ogrožanja nacionalnega interesa (če tovrstne »argumente« izločimo iz prispevkov najuglednejših pravnikov, ostane še prav malo besedila). Ni pa sledu o kakšnih resničnih pravnih dilemah.

V Sloveniji se ta trenutek vsi (politiki, pravniki, mediji, javno mnenje) delimo na dva tabora pravzaprav v oceni, za kakšen nacionalni interes gre! Vsak (pravnik, politik, državljan), ki misli, da je na tehtnici VELIK nacionalni interes, ne more iz svoje kože ter daje (pre)veliko težo tudi manj pomembnim pravnim ter političnim problemom, pri čemer poudarja svoje skepticistične poglede na arbitražni sporazum. V bistvu se boji(jo), da bi njegova realizacija bila za Slovenijo škodljiva. Arbitražni senat bi lahko odločil tako, da bi nekaj velikega izgubili (za vse večne čase).

Jaz pa sem prepričan, da gre v bistvu le za MANJŠI nacionalni interes! Priznam, da sedaj izgleda zelo velik, po vseh teh letih medijske pozornosti, Jorasove hiše, padcev v vodo, strganih mrež, kazanja zadnjice, zemljevidov, analiz, intervjujev, obljub, groženj, tihe in glasne diplomacije itd. itd.

Pa poskusimo vse to odmisliti! Vprašajmo se: »Za kaj pravzaprav gre?« Pri tem nam lahko veliko pomagajo tujci, ki ne morejo razumeti trmastega vztrajanja obeh držav. Za kaj pravzaprav gre? Ali gre za kakšne večje teritorialne zahteve (ene ali druge strani)? Ali gre za sporna mesta ali vasi? Ali gre za bogata podmorska nahajališča? Ali gre za kakšno zatirano manjšino (na eni ali drugi strani)? Ali gre za kakšne vojaško-obrambne pomembne strateške točke? Ali gre za (realno) možne pomorske blokade? Ne, ne gre! Celo pri zadnjem vprašanju, kjer so arbitro-skeptiki gotovo kar poskočili (z vprašanjem: »Kaj pa, če nam bo Hrvaška blokirala morsko pot do odprtega morja?«), jih lahko kar hitro pomirimo (v Pahorjevem slogu): »So what?« Bodo pa ladje zavile malo na desno in se v širni svet odpeljale kar po italijanskem morju. Saj smo ja (in bo kmalu tudi Hrvaška) v EU in v Schengenskem območju! Ali se nismo zmenili za prost pretok blaga in storitev na celotnem območju EU? Ali ne bodo vse tri države članice EU? Ali se bodo blokirale znotraj Schengena? Ali nismo vstopili v EU čisto zares in (verjetno) za vedno?

O nacionalnem interesu pač lahko vsi govorimo in si pri tem vsak svoje predstavljamo. Zato si bom tudi jaz drznil malo eksperimentirati in ga celo ovrednotil (seveda popolnoma subjektivno). Recimo, da je mera za nacionalni interes %NI in da je maksimalna vrednost 100. To bi bila verjetno premožna, varna in srečna sedanjost in prihodnost slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije… itd. itd. V preteklosti je bil slovenski nacionalni interes že večkrat resno ogrožen. Točnih izračunov ni, po nekaterih (mojih) ocenah pa najbolj takrat, ko smo izgubili Celovec in Koroško (za okrog 25 %NI), Trst in Primorsko (30 %NI), med drugo svetovno vojno (preko 50 %NI), leta 1991 (33 %NI).

V primerjavi s preteklimi kriznimi obdobji lahko ocenim(o) tudi sedanjo ogroženost (leta 2009) slovenskega nacionalnega interesa zaradi spora s sosednjo Hrvaško (če odmislimo medijski vpliv). Mislim, da je ta nekje med 0,2 in 0,3 %NI (z besedami; ničcelihtridesetinke), če pa upoštevamo še sporna področja ob reki Muri, pa se ta številka lahko dvigne tudi do 0,5 %NI. To je seveda v absolutnem znesku še kako velika vrednost, tako v materialnem smislu, še bolj pa v nematerialnem, političnem. Arbitražni senat bo imel zato veliko odgovornost in le želimo si lahko, da jo bo kar najbolje upravičil.

Kaj pa če do arbitraže ne bo prišlo in državi še naslednjih 18 let ne bosta mogli rešiti medsebojnega spora? Tudi v tem primeru bo trpel slovenski nacionalni interes – in to morda še bolj, kot v gornjem primeru! Zapletalo (in vsekakor zavlačevalo) se bo pri vstopanju Hrvaške v EU, pri čemer pa se bo vse bolj kot glavni »krivec« (upravičeno ali ne) pri drugih državah kazalo na Slovenijo (ki bo verjetno blokirala pristop). Namesto da bi se Slovenija znebila zunanje meje Schengena, jo bo ta še dolgo obremenjevala (pritisk ilegalnih priseljencev se bo verjetno še krepi), Hrvaška pa se bo vse bolj destabilizirala (probleme ima tudi na drugih mejah). Posledično se bo zavleklo tudi pridruževanje drugih držav Zahodnega Balkana v EU, s tem pa se bodo odpirale nove krizne točke (BiH). Na tem območju bo stagniral družbeni standard, trgi se bodo razvijali počasneje in to bo imelo negativen vpliv tudi na slovensko gospodarstvo. Mislim, da ne pretiravamo, če škodljivi vpliv takšnega razvoja na slovenski nacionalni interes ocenimo na cca 2 %NI (z besedami: dva). Pri tem pa niti niso upoštevani negativni (vendar težko izmerljivi) vplivi kontinuiranega spornega razmerja s sosednjo državo – na notranjepolitično vzdušje ter dodatno napete razmere med koalicijo in opozicijo v Sloveniji.

Prepričan sem, da bi tudi skupina najvplivnejših slovenskih pravnikov (in politikov), ki so negativno razpoloženi do arbitražnega sporazuma, opustila precej svojih pomislekov, če bi se strinjala z mojo tezo, da gre v bistvu za veliko manjši ogroženi nacionalni interes (0,5 %NI), kot pa se (nam) prikazuje, posebno v primerjavi s tem, kaj sledi (2 %NI), če ne gremo naprej kot je zastavljeno (nihče od kritikov arbitražnega sporazuma še ni podal kakšnega prepričljivega konstruktivnega predloga).

Posebno pravniki bi se morali bolj zavedati dejstva, da gre resnično za dvostranski SPOR in da ima druga stran pač lahko povsem drugačna stališča (hrvaški pravniki, politiki, javnost) in da nikakor ne bomo nič dosegli s kakšnimi povsem enostranskimi predlogi. Razsodnik – sodišče ali arbitraža – mora vedno prisluhniti obema strankama in jih tudi upoštevati. Populistični predlogi imajo lahko »uspeh« le na notranjem področju ene države, nasproti drugi pa le prilivajo olje na ogenj. Zato me zelo čudijo stališča nekaterih slovenskih pravnikov, ki ne izhajajo iz stanja na dan 25.6.1991, ampak spet omenjajo Kardelja in Bakariča, s tem pa odpirajo pot ekstremističnim politikom, ki bi se vračali kar v leto 1918. Se bomo morali potem spet prepirati tudi za Primorsko? Halo, živimo v moderni Evropi 21. Stoletja!

Morda mi bo kdo očital, da preveč na lahko jemljem vprašanje meje v Piranskem zalivu, ki bi že samo po sebi moralo biti v nacionalnem interesu. Pa se tega povsem zavedam in tudi že vidim povsem sprejemljivo rešitev v arbitražnem sporazumu: Sloveniji BO zagotovljen stik (dostop) z odprtim morjem. Arbitražni senat pa bo določil, v kakšnem obsegu in na kakšen način. Morska meja v Piranskem zalivu bo verjetno nekakšen kompromis: Slovenija bo dobila nekaj vmes med polovico (50%) in večino (90%). Povsem iluzorno pa bi bilo pričakovati (zahtevati), da bi dobila 100% Piranskega zaliva in da bi kopalci pri Savudriji že po enem metru plavali v slovenskem morju… takšne rešitve ni nikjer po svetu.

Premalo se poudarja tudi dejstvo, da je v arbitražnem sporazumu predvidena tudi možnost sprotne mediacije in da državi lahko sami pospešita postopek ter rešita spor. Tako kot minister Zalar, tudi jaz ostajam optimist in verjamem, da bo do tega morda tudi resnično prišlo in da bo to še boljša rešitev, kot pa odločitev arbitražnega senata. Morda bo imela celo sedanja opozicija (če bo zmagala na naslednjih volitvah) v tej klavzuli svojo priložnost, da se zapiše v zgodovino?

Resnici na ljubo (pa tudi sedanji Vladi, do katere sem tudi jaz sicer zelo kritičen) pa naj dodam še nekaj v obrambo postopka, ki naj bi pripeljal do potrditve arbitražnega sporazuma. Zelo krivični se mi zdijo očitki, da se Vlada skuša kakorkoli znebiti svoje odgovornosti, posebno glede možnega referenduma. Mislim, da se Vlada sama niti ne bi spomnila na referendum, če ne bi bila glede tega deležna kritike. Predsednik Pahor bi podpisani sporazum pač poslal v Državni zbor v sprejem in nadaljnji postopek. Ker pa je opozicija začela »groziti« z referendumom (takrat še trdno prepričana, da bi bil rezultat negativen), si Pahor ni želel še nadaljnjih očitkov in je pristal na referendum (verjetno pa je že imel tudi drugačne ocene – da bo referendum potrjen). Predlagal je tudi že celo (precej obširno) referendumsko vprašanje, katerega pa je opozicija (in tudi javnost) takoj (upravičeno) raztrgala in zahtevala zelo kratko in jasno vprašanje. Pahor jim je spet vzel veter iz jader in na to pristal: pa naj bo tak referendum, kot ga želite. Od tu naprej mu pa spet očitajo: »Zakaj referendum?« Nasprotniki arbitražnega sporazuma vse bolj soočeni z dejstvom, da bi ljudje verjetno radi enkrat že naredili tem (že kar »politikantskim«) sporom konec. Takšen odziv vidim tudi na Facebooku, kjer se vse bolj širi skupina DOST MAMO:

http://www.facebook.com/anton.tomazic?ref=name#/group.php?gid=151673262324

Kako reševati slovensko-hrvaški spor?

Ne tako kot doslej!

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem smo zašli v nevarno spiralo populizma med politiko ter mediji na eni strani in javnim mnenjem državljanov na drugi strani. Zato je odstotek prevladujočega mnenja (enostranskega) v edino svoj PRAV že blizu 100% (enoumje), kar je paradoksalno v času brezmejne komunikacije in že skoraj zrele demokracije v obeh državah.

Bojim(o) se, da bodo že naslednje volitve (v Sloveniji tiste za Evropski parlament) spiralo ne-prijateljstva še bolj zategnile, morda že kar do sovražnosti. Politiki bodo svoja stališča še zaostrili, mediji pa prilivali olja na ogenj, tako da noben kandidat ne bo imel nikakršne možnosti, če bi izjavil kaj logično-razumskega (=nepatriotičnega).

Obema državama pa se bo še naprej delala velika škoda. Slovenija bo s svojimi blokadami ali celo s kakšnim neumnim referendumom počasi izgubljala pridobljeni mednarodni ugled resne in uspešne srednjeevropske države z velikim potencialom za umirjanje strasti na sosednjem nesrečnem Balkanu. Hrvaška pa si bo za (kar?) nekaj let preložila vstop v Evropsko unijo, odpiranje v Schengen, prevzem skupne evropske valute ter si zaradi tega nakopala ogromno gospodarsko škodo.

Zaradi česa? Ali je to vredno?

Kaj je tistih nekaj km pustega morja in par potrganih ribiških mrež v primerjavi s tisoči kilometrov čudovite obale in bogatih otokov tako izrazito pomorske države kot je Hrvaška? Ali bi se za vekov veke iz zgodovine izbrisal ponos Hrvaške (ali pa bi pridobila simpatije vse mednarodne skupnosti), če bi Slovencem prepustili tisti njihov tako zaželjeni »prehod na odprto morje«, če jim že toliko pomeni? Saj, resnici na ljubo – niti ne pričakujejo, da bodo kdaj sami zaustavljali in nadzorovali mednarodni ladijski promet do Kopra in Trsta.

Ali bi povprečni Slovenci nikakor in nikdar ne preboleli tragične izgube kakšne parcele (ali Bog ne daj celo kakšne hiše), če pa so se morali sprijazniti celo z izgubo celotne Koroške in Trsta? Ali ne bi lahko vsaj še nekaj let potrpeli in na poti v »njihovo« običajno letovišče pokazali svoje osebne izkaznice kakšen kilometer prej, kot bi bilo po zatrjevanju kakšnega njihovega politika spodobno? Saj bodo mejni prehodi tako ali tako porušeni, ko bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica EU.

V velikih mednarodnih ozemeljskih sporih (s tem pa tudi arbitražah in sodnih sporih) gre po navadi tudi za res velike (skrite ali prikrite) gospodarske interese (zaloge nafte ali rudnin, vojaško-strateške položaje, prometne povezave itd.). V sporu med Hrvaško in Slovenijo pa je to (lahko) zanemarljivo! Gre res bolj za princip! Za nacionalne interese! (Precej abstraktne)

Kje je tu zdravi razum?

Politiki na obeh straneh nam vsakodnevno servirajo izjave, ki ne prenesejo nobenega preizkusa zdrave pameti, pa pri tem niti ne (zardijo ali) trenejo z očmi. V nevarnih (celo za demokracijo samo) razmerah enoumja si nihče ne upa podvomiti v lokalne nacionalne aksiome, na katerih sta se združili (kot že dolge ne) koalicija in opozicija.

»Hrvaška je za pogajanja in arbitražo. Ne bo pa niti z enim pednjem hrvaškega ozemlja kupovala članstva v EU!« »Hrvaška je za pravno rešitev spora! Ne pristane pa na pravično rešitev spora!«

»Slovenija je za pogajanja in mediacijo! Nikoli pa se ne bo pogajala o tistih delih spornega območja, ki so del njenega suverenega ozemlja!« »Slovenija izhaja iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska občina pa ni bila pravično razdeljena po II. svetovni vojni.«

Pustimo zgodovino!

Če se obe državi strinjata, da je izhodišče za določitev meje dejansko stanje v trenutku njune osamosvojitve leta 1991, potem je odveč kakršnokoli poseganje v zgodovino. Nepremišljene izjave politikov so sicer zelo koristne za njihov notranjepolitični »image«, vendar pa še bolj škodljive za samo reševanje meddržavnega spora. V bistvu so pravo prilivanje olja na nepotrebni ogenj(ček) mednacionalnega sovraštva. Kakšno zvezo ima osvobajanje Trsta z mejo na Dragonji? Kakšno zvezo ima ustaštvo s sodobno demokratično Hrvaško? Ob takšnih izjavah politikov nas je navadne državljane enostavno sram (da imamo takšne politike)!

Mehčati in ne zaostrovati!

Civilizirana rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ne bo možna, če bosta obe državi vztrajali na svojih maksimalističnih pozicijah. Obe državi morata pošteno in jasno priznati, da je določen del njunega mejnega ozemlja SPOREN (in ga po potrebi tudi definirati, narisati). Obe državi morata priznati, da je Jorasova hiša na SPORNEM ozemlju. S tem bodo šele doseženi pogoji za nadaljnje reševanje spora (sodno, arbitražno ali mediacijsko).

Neodgovorni politiki in mediji potencirajo nerealna pričakovanja v obeh državah, kar pa že vnaprej zmanjšuje možnosti za takšno rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. Ni namreč dovolj samo, da nekako pride do odločitve (sodne, arbitražne ali pogodbene), ampak morata to sprejeti tudi obe državi in še posebej njuni javnosti, ne pa da bo (samo) ena zelo razočarana, druga pa zadovoljna.

Tako kot morata biti za vsak spor potrebna dva, tako je tudi za njegovo rešitev potrebno popuščanje na obeh straneh. Čeprav je v navijaškem ozračju obeh skupnosti težko sploh priti do neobremenjenih in iskrenih (tudi samokritičnih!) mnenj, pa je nujno razširiti krog mnenjskih voditeljev tudi na civilno družbo in predvsem na takšne moralne avtoritete, ki niso vezane na mandat (umetnike, akademike, škofe, športnike, neodvisne novinarje, prijateljska društva, itd.), tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Ne žrtvujmo sedanjosti na račun prihodnosti!

Danes pač neposrednih (sploh pa ne gospodarskih) koristi od svoje »zmage« ne more pričakovati nobena od obeh držav. Sloveniji v dogledni prihodnosti ne grozi nobena realna nevarnost za zaprtje izhoda na morje, saj je to le neka teoretična možnost iz daljne prihodnosti. Hrvaški se za tistih nekaj kvadratnih kilometrov ne preveč bogatega morskega dna in vse redkejših ribjih jat v naslednjih nekaj letih še ne bo bistveno povečal nacionalni družbeni proizvod, odkritje bogatih nahajališč nafte in plina pa je tudi bolj znanstvena fantastika. Določeni deli levega ali desnega rečnega korita Mure na slovenski ali hrvaški strani se pa tudi lahko zamenjajo…

Skratka: Če odmislimo velike besed o nacionalnem interesu, neomejeni suverenosti, pednjih Hrvaške zemlje, okupiranem Slovenskem ozemlju, itd. v bistvu ne gre za ne vem kaj! Posredne koristi od hitre rešitve spora, tukaj in sedaj v Evropi, pa so za obe državi lahko neprimerno večje, kot neka potencialna škoda v oddaljeni prihodnosti zaradi ne ravno idealno zarisanih črt na zemljevidih tam nekje v negotovi prihodnosti (ko bodo meje vse manj pomembne).

Poudariti koristi, preložiti probleme!

Namesto da se v obeh državah ukvarjamo predvsem (in skoraj že samo) s problemi (nesoglasji glede meje), jih rajši preložimo in se ukvarjajmo z vzajemnimi koristmi, dobrososedskimi odnosi, gospodarskim sodelovanjem, razširjanjem Evropske unije, stabilizacijo regije, energetsko diverzifikacijo, prometnimi tokovi, z gospodarsko krizo, itd.! Vse to lahko poteka nemoteno še na mnoga leta, tudi ob sedanjih nerešenih mejnih vprašanjih. Verjetno bodo naši zanamci dosti lažje rešili probleme, ki se nam zdijo tako Veliki, za njih pa bodo le orumeneli in zastareli zemljevidi…

Praktična rešitev

Državi naj pripravita (najbolje kar sami, po potrebi pa tudi s posredovanjem mediatorjev) sporazum o prekinitvi medsebojnega mejnega spora, Evropska unija pa naj bo nekakšna »priča« in hranitelj sporazuma (morda tudi za avtentično razlago?).
V tem aktu naj bodo našteti in kot taki priznani vsi SPORNI deli meje med Slovenijo in Hrvaško. Državi naj izjavita, da zaradi praktičnih in vzajemnih koristi prelagata dokončno vsebinsko določanje meje na čas, ko bo za obe državi veljal Schengenski režim, oziroma ko bo Evropska unija celovito urejala status priobalnega morja.

Slovenija naj izjavi, da ne bo ovirala, ampak celo pospeševala vstop Hrvaške v EU.

Hrvaška naj izjavi, da ne bo nikoli ovirala slovenskega dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Obe državi naj izjavita svojo namero, da bosta porušili vse mejne objekte, ko bo za obe veljal Schengenski režim.

Obe državi naj se strinjata, da lahko na spornih ozemljih izvajata vsaka svojo državno suverenost, vendar se bosta izogibali kakršnimkoli konfliktom. To pomeni, da bi lahko slovenska policija na spornem ozemlju aretirala svojega državljana, Hrvaška pa (na tem istem ozemlju) svojega državljana.

Morebitne nesporazume pri izvajanju (podvojene) suverenosti na spornem ozemlju rešuje posebno skupno telo, po potrebi tudi z več lokalnimi izpostavami.

Državi imata pravico, da uporabljata vsaka takšne zemljevide, kot se jima zdi ustrezno. To v praksi pomeni, da izrecno lahko obstajajo različni zemljevidi.

S takšnim sporazumom bi se dvojec sosednjih držav Slovenije in Hrvaške povsem »rehabilitiral« v mednarodni politični javnosti in se dvignil na raven stabilnih in zrelih demokracij, njune politične elite pa bi si med svojimi volivci povrnile veliko ugleda in političnih točk.

Čeprav je (bila) politika glavni krivec za nepotrebni spor, pa ga ne bo možno rešiti brez DOBRIH politikov na obeh straneh!

(Napisano v začetku leta 2009)(pa še vedno aktualno...)

Velika priložnost v gospodarski krizi

Če v normalnih časih za gospodarske subjekte velja pravilo »Kdor ne napreduje, nazaduje«, potem se v obdobju finančnih in gospodarskih kriz to še precej bolj zaostri: »Kdor preživi, se okrepi«. Za večino podjetnikov obstaja veliko večja nevarnost, da propadejo, gredo v stečaj, za najbolj sposobne pa se pojavi velika (največja!) priložnost, da hitreje in bolj izrazito uspejo (in celo obogatijo).

V turbulentnih časih se karte pač temeljito premešajo. Potres lahko povsem uniči veliko mesto. Strahovita nesreča, ki vse prizadene. Pa vendar: nova priložnost! Mesta se po navadi zatem povsem obnovijo, na novo zarišejo širše avenije, postavijo večje in lepše stavbe. Skoraj vsako sedanje lepo in uspešno mesto je imelo v svoji zgodovini kakšno katastrofo, ki pa je bila hkrati tudi prelomnica v njenem razvoju.

Skoraj na vsakem pogorišču zraste novo življenje. Tudi vse bogate in močne države so nastale po razpadu prejšnjih imperijev, cesarstev, kraljestev, totalitarizmov… Kar je v moji mladosti izgledalo čvrsto in nepremagljivo za vse večne čase (ZSSR), je prav na hitro razpadlo in omogočilo številnim narodom, da so si (nekateri prvič v zgodovini) priborili svoje države in se začeli veliko bolj uspešno razvijati. Tudi naša Slovenija je nastala iz velike družbene krize konec prejšnjega stoletja.

V tej luči moramo gledati tudi na veliko finančno in gospodarsko krizo, ki je nastopila v drugi polovici leta 2008. Pri vsem grozljivem dogajanju ob (pro)padanju delnic, ekspresnih stečajih, bančnih polomijah, vse večji recesiji, naraščanju brezposelnosti… moramo pogumno gledati proti obzorju, kdaj se bo pojavila svetloba novih rešitev. Ko sem bil novembra 2008 v Ameriki, sem ta večni optimizem že takoj zaslutil: nekateri so kot stransko posledico zadnje Velike krize opazili tudi to, da se je dolar spet okrepil in da so cene goriva (končno!) spet začele padati. Ti dve »malenkosti« sta namreč še pred pol leta Američane še najbolj jezili… Hkrati pa so v novoizvoljenem predsedniku videli tudi že prve znake izhoda iz krize.

Seveda nastajajo nepojmljive izgube in celo katastrofe za vse imetnike vrednostnih papirjev, ko tečaji na borzi strmo padajo! Njihovi večletni zaslužki so lahko izgubljeni v nekaj dneh. Po drugi strani pa ravno tako nizki tečaji delnic predstavljajo izvrstne - velike priložnosti za tiste, ki si lahko privoščijo, da jih kupijo. Potem bodo morali samo še čakati in njihovo premoženje se bo samo od sebe povečevalo (saj vemo, da se krivulje na dolgi rok vedno spet dvignejo). Prepričan sem, da se bo po letu 2009 pojavil nov rod bogatašev, tako kot so se na primer današnji tajkuni po obdobju tranzicije na prelomu tisočletja.

Kaj pa realno gospodarstvo (podjetništvo)? Tukaj se pač ne da uspeti s špekuliranjem, ampak le s trdim delom? Dopolnjujem: s PAMETNIM trdim delom! »Štancarji« bodo na žalost obsojeni na propad, pa četudi bo s tem ostanlo brez dela na tisoče ljudi. Zasluži in preživi se lahko le s pametnim prilagajanjem na razmere globalnega trga in sploščenega sveta. Štancalo se lahko le tam, kjer bo obstajala optimalna kombinacija med surovinami, logistiko in ceno delovne sile.

Obstoječa podjetja se bodo morala še bolj kot doslej prilagajati zaostrenim razmeram, zmanjševati stroške, povečevati prodajo (to bo še dosti težje), uvajati nove proizvode in storitve, opuščati neuspešne programe, se združevati, iskati nove trge itd. Morda bo pa propadel njihov najhujši konkurent? Morda se bo v turizmu povečalo število domačih gostov, če ne bodo mogli več toliko potovati v tujino? Če si bodo ljudje težje privoščili avtomobile, se bo pa morda prodalo več motorjev?

Veliko priložnosti pa se bo pojavilo za ustanovitev tudi povsem novih storitev, predvsem tudi finančnih, glede na to, da se bo prav finančni sistem najbolj temeljito spremenil. Danes je še težko napovedati, v kakšno smer bo najbolje (zav)iti, gotovo pa bodo najboljši podjetniki to kmalu sami ugotovili in se tega tudi brez odlašanja lotili. Čez deset let bo gotovo v javnosti vsakomur poznano kar nekaj družb, za katere danes še nihče ne ve (ali sploh še ne obstajajo), katerih ustanovitelji bodo takrat veljali za najbolj uspešne in spoštovane podjetnike.

Resnično zveni kar malo cinično, ko po eni strani ugotavljamo, da bodo nekatera podjetja pač propadla, njihovi lastniki izgubili velik del svojega premoženja, delavci pa izgubili delo, po drugi strani pa bodo novi uspešneži izkoristili Veliko priložnost, katero jim prinaša gospodarska kriza in posledično celo obogateli (delavci pa pri njih dobili nove zaposlitve).

Ampak tako pač je! Nenehni boj za obstanek! Samo druga oblika te stalne konkurence, ki naš človeški rod že tisočletja vodi naprej in naprej…

Naša generacija ima (v Sloveniji) svojevrstno srečo: bili smo priča velike družbene krize ob koncu dvajsetega stoletja, katero smo prav dobro izkoristili, da smo se osamosvojili v uspešni državi, sedaj pa se nam obeta še ena velika gospodarska kriza – nova Velika priložnost.