24. september 2015

Skupinski dialog

Težko bi našli bolj primeren čas za okvirno temo Socialnega tedna – »Dialog«, kot (verjetno) prelomno leto 2015 (za Evropo) begunsko-migrantske krize. In težko se je pri javnem komuniciranju izogniti (za večino) nepričakovani problematiki migrantov in beguncev.

Kdor bi se v teh časih izogibal dilemam med čustvi sočutja in čustvi pripadnosti, bi si zatiskal oči in ušesa pred največjim problemom, s katerim se sooča Evropa po drugi svetovni vojni (upoštevaje, kaj vse še očitno prihaja).

Zaradi usodnosti negotovega bodočega razvoja so lahko enako zaskrbljeni najpreprostejši posamezniki, kot politiki največjih organizacij (pa ne samo v Evropi). Tudi svoja mnenja lahko v dobi podrobne medijske pokritosti in razširjenih socialnih omrežij lahko prispeva vsakdo.

Čeprav naj bi bil kvaliteten dialog možen predvsem med dvema subjektoma, ki se dobronamerno skušata približati (pravi?) resnici, pa se nekakšen »skupinski dialog« oblikuje tudi v zvezi s tekočimi dogodki in problemi zaradi v Evropo prihajajočih migrantov. Praviloma se prevladujoča mnenja, predvsem glede dileme »sočutje s posamezniki – zaskrbljenost za domovino« oblikujejo v okviru obstoječih držav. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Čeprav imamo v trenutnem javnem »skupinskem dialogu« številne strastne zagovornike ene ali druge »resnice«, pa se skoraj nihče ne more izogniti vsaj delnemu strinjanju z nasprotnimi stališči. Gotovo se mnogi begunci smilijo tudi tistim, ki bi takoj popolnoma zaprli državne meje, prišleke pa poslali nazaj, od koder so prišli. In gotovo morajo tudi tisti, ki jih preveva sočutje in izrekajo dobrodošlico vsem migrantom, priznati, da ne bi bilo dobro, če bi ISIS med njih podtaknil bodoče teroriste, ki bodo metali bombe po Evropi. Varnostni vidik je tudi pomemben! Humanitarna pomoč pa iskrena in brezpogojna!

Dialog (tudi skupinski) je možen in koristen le, če nasprotne argumente tudi upoštevamo, o njih razmislimo in smo pripravljeni svoja stališča tudi spremeniti, korigirati (zaradi koristnih dodatnih informacij). Važen je tudi vsaj kolikor toliko spoštljiv način komuniciranja ter izogibanje osebnim žalitvam in diskvalifikacijam.

Tudi sam sem v zadnjih tednih kar precej korigiral svoja prvotna stališča, od bolj »trdih« do nekoliko »mehkejših«, kar je verjetno opazno tudi pri mojih odzivih na Twitterju in Facebooku.

Saj še vedno mislim, da večina prišlekov sploh ni beguncev (najbolj pomoči potrebni so še ostali v begunskih taboriščih in niti nimajo možnosti priti do sem), temveč ekonomskih migrantov, ki si iščejo boljše življenje. Ker se tok še zlepa na bo ustavil, me skrbi, da bodo milijoni prišlekov drugih kultur temeljito spremenili družbeno strukturo doslej stabilne Evrope in da bo multi-kulturalizem prinesel veliko novih problemov ter destabiliziral tako Evropsko unijo, kot posledično tudi Slovenijo. Bolje bi bilo, če migrantov ne bi bilo, če pa že bodo, bo pa treba nadzorovati njihov prihod in veliko dodatne energije in sredstev nameniti varnostnim ukrepom.

Po drugi strani pa razumem veliko večino prišlekov, ki v svojih okoljih ne vidijo nobene prihodnosti za normalno življenje sebe in svojih bližnjih. Čeprav sem na začetku še »lajkal« kakšno stališče »Zakaj se pa mladi fantje doma ne borijo za svobodo svoje domovine?«, pa so me prepričali njihovi odgovori »Za koga in proti komu naj se pa borim? Saj niti jaz, niti mednarodna skupnost ne vemo, katera stran bo prej prinesla mir.«

Moje strahove so nekoliko pomirile izjave uglednih strokovnjakov, tudi iz Nemčije, da bo zaradi demografskih problemov Evropa  v naslednjih desetletjih potrebovala 50 milijonov priseljencev, predvsem za normalno funkcioniranje gospodarstva. Globalizacija je svetovni problem in očitno se bo morala Evropa zgledovati tudi po ZDA, ki so že stoletje talilni lonec različnih kultur. Pač ne bomo več mogli imeti »etnično čiste« Evrope, niti Slovenije…

Predvsem pa so me kot kristjana prepričale besede papeža Frančiška ter podobne izjave in stališča (tudi naše) Cerkve! Ne moremo ravnati drugače, kot nas uči Jezus! Svojemu bližnjemu moramo pomagati po svojih močeh! Ne moremo biti dobri kristjani brez usmiljenja in sočutja! Saj ljubezen je vendar bistvo naše vere!

Vsaka čast slovenskim policistom in številnim prostovoljcem (raznih vladnih in nevladnih organizacij), ki so se prav lepo izkazali v zadnjih tednih! Ampak ne smemo pozabiti tudi na to, da je dobrodelnost konstanta v delovanju katoliške Cerkve in da toliko dobrega za soljudi (po vsem svetu) kot so v preteklem stoletju naredili slovenski misijonarji in Karitas, niso naredile vse druge dobrodelne organizacije skupaj. Ni samo legenda Pedro Opeka tisti, ki zgradi na desettisoče domov za brezdomce, ampak podobno delo opravljajo tudi številni drugi, manj znani slovenski misijonarji. Pri tem jim seveda že od nekdaj pomagamo slovenski kristjani, tudi s tihimi nabirkami, o katerih mediji nikoli ne poročajo.

Kako bi torej ne pomagali ljudem, ki potrkajo na naša lastna vrata?


Anton Tomažič  

27. maj 2015

Tito ga je ubil



Saj nisem mislil, da bo treba spet odgrinjati žalostno resnico in spet drezati v boleče rane. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (vsaj mlade ljudi) opozoril na sprevrženost današnje povampirjene slovenske levice, ki (edina v Evropi) skuša legitimirati pol stoletja trajajočo komunistično diktaturo in njene voditelje, s Titom na čelu. Povsod drugod v Evropi vse totalitarizme (nacizem, fašizem, komunizem) jasno zavračajo in obsojajo, zločine pa priznavajo (Katin!) in razkrivajo.

Pri nas pa vsak dan hodimo po ulicah in trgih imenovanih po diktatorju (kar v Ustavo si je dal zapisati dosmrtno predsedstvo) in masovnem morilcu! Kar molčati pa o tem tudi ne moremo…

Resnica bo neizbežno prišla na dan… Ampak zakaj bi bila do nje prikrajšana že današnja mladina?

Pa ponovimo: Tako kot je dal Stalin ukaz, naj pobijejo (med vojno) 20.000 Poljakov, tako je dal Tito ukaz, naj pobijejo (vsaj) 12.000 Slovencev (zraven pa še kakšnih 100.000 drugih narodnosti) – PO VOJNI!

Pa saj tega niti ni skrival: v začetku maja je z balkona (današnje univerze) vpil nekako takole (citiram po spominu, vendar zagotavljam, da je vsebina popolnoma točna, saj je govor posnet na filmskem traku):

»Naši narodi so končno dočakali svobodo. Ne bodo pa je dočakali narodni izdajalci, ki se sicer še skrivajo izza meje, vendar jih bo naša roka dosegla. Potem ne bodo nikoli več občudovali lepot te naše čudovite domovine…« Skratka: napovedal je, da jih bo skušal dobiti nazaj in da bodo nato pobiti!

Nekaterih pa niti ni bilo treba vračati (iz Avstrije), ampak so na svojo usodo čakali kar v Ljubljani – v Šentvidu. Med njimi je bil tudi moj stric France Vodlan.

Kako grozno grozljivo in v vesolje vpijoče krivično je moralo biti v tistih breznih, kjer je PO drugi svetovni vojni bilo usmrčenih na desettisoče nedolžnih Slovencev! In to ne od kakšnih tujih okupatorjev, temveč od rojakov! Seveda se ne morem izogniti misli na ubogega strica – brata moje mame Franceta Vodlana, za katerega še vedno ne vemo, v katerem breznu gnijejo njegove kosti.

Mama mi je njegovo zgodbo skrivala tja do mojih 15 let, kot je podobne zgodbe skrivalo še na tisoče drugih slovenskih staršev. Če bi otroci nevede kaj od tega povedali v šoli ali med prijatelji, bi lahko ostali zaznamovani in dodatno onemogočeni za vse življenje. Poznam žensko mojih let, kateri mama do svoje smrti (pred nekaj) leti ni povedala nič o tem, kdaj, kako in zakaj je bila ubita njena sestra. Vso bolečino je nosila v sebi in logično je, da jo je hčerka velikokrat zalotila, kako na samem joka…

Franceta je imela moja mama najrajši od vseh šestih bratov. Bil je še najbolj rahločuten in pokroviteljski do sestrice, ki se je morala boriti za svoje mesto kot edina v moški družbi. Izučil se je za čevljarja, se ukvarjal s telovadbo, se nekajkrat nesmrtno zaljubil in bil na vrhuncu svoje mladosti, ko je napočila (2. svetovna) vojna. Ta del Slovenije je bil okupiran od Nemcev in kmalu se je rodil tudi odpor. Kakšen od bratov je bil mobiliziran v nemško vojsko, drugi deportiran v Avstrijo, France pa je leta 1943 prostovoljno in zavestno odšel v partizane. Ves čas je bil v 2. četi Šlandrove brigade. Ker se je zadrževal v okolici doma, ga je sestra večkrat obiskala (mu nosila hrano in obleko) in sta se tudi iskreno pogovarjala, tako da je lahko zasledovala tako razvoj v tem odporniškem gibanju, kot tudi v bratovem razpoloženju in mišljenju.

Kmalu se je pokazalo, kako zlorabljani so »navadni« partizani, saj so imeli vse vajeti v rokah dobro organizirani komunisti, katerim še zdaleč ni bila prvenstvena osvoboditev od okupatorjev, temveč izvedba revolucije in prevzem oblasti. Tako so se že zelo kmalu začeli zelo oholo in nasilno obnašati ter niso niti dovoljevali nobene druge oblike odpora proti tujim okupatorjem, celo izrecno so jo prepovedali. Tiste rojake, ki se jim niso podredili, so enostavno likvidirali.

Če so na začetku partizani še vsi spali in jedli v enakih pogojih, je kmalu prišlo do diferenciacije in lonci, kjer so bili vodilni, so bili dosti bolj polni mesa, kot pri ostalih. Franceta je to vse bolj begalo, posebno še, ker je bil tako naiven, da komunistične zarote dolgo niti ni spregledal. Zelo so me pretresle njegove besede, kot jih je dobesedno izrekel svoji sestri (moji mami): »Veš Micka, čutim, da bo Slovenija še svobodna! Samo jaz te svobode ne bom užival. Čutim, da bom umrl.«.

Pa je doživel konec vojne! Ne pa tudi svobode, temveč kruto smrt! Zgodaj spomladi 1945 mu je bilo končno jasno, kaj imajo za bregom komunisti in je zato partizane zapustil. Tega niti ni storil na kakšen posebno aktiven način, temveč se je le prepustil domobrancem, ko je bil bolan, saj je imel malarijo. Ni sicer imel posebne želje, da bi se pridružil nasprotni vojaški formaciji domobrancev, saj so bili ti tedaj v ne preveč zavidljivi situaciji, vendar se je moral zaradi zaščite lastnega življenja (partizani bi ga sicer ubili) povezati tudi z njimi. Gotovo pa je, da ni v teh zadnjih dneh vojne (kot tudi ne prej) nikomur naredil nič slabega, kaj šele da bi koga ubil (mama je prepričana, da se je tega izognil tudi v prejšnjih dveh letih).

In ko je v začetku maja prišla »svoboda«, je bil France takoj aretiran in odpeljan v Šentvid pri Ljubljani, v taborišče, ki je bilo zbiralnica za množične poboje. Ob oddaljenih burnih zvokih zmagoslavja se je tukaj v nečloveških razmerah nahajalo na tisoče žrtev državljanske vojne, ki je potekala v Sloveniji znotraj svetovne vihre. Sestra je bila z njim v stikih še ves mesec maj in do polovice junija. Preko uslužnih znancev mu je pošiljala pozdrave. Od njega je dobila le pozdrave, kaj več si tudi ni upal povedati.

In potem se je začela velika morija, brez primere v zgodovini našega naroda! Med vsemi petimi leti vojne ni bilo takšnih pobojev, kot po vojni, ko je šlo le še za politični obračun z drugače mislečimi (komunisti so se tako odkrižali večine tistih, ki bi lahko ogrozili njihov prevzem oblasti)! Brez kakršnegakoli sojenja ali ugotavljanja krivde so (sedaj že) oblastniki pobili več deset tisoč domobrancev in drugih političnih nasprotnikov ter njihovih družinskih članov, med njimi tudi veliko otrok.

Tragično in ironično je, da se je največji skupini že uspelo rešiti in se preko mejnega predora prebiti do Avstrije ter se tam vdati (prepustiti) zmagovitim (zahodnim) zaveznikom, nakar so jih angleške vojaške oblasti zvijačno (z obljubo, da bodo šli v Italijo) spravile v živinske vagone in jih transportirale nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih prevzeli partizani. Mojemu stricu je bil prihranjen ta izlet v Avstrijo, likvidiran pa je bil tako kot drugi, gotovo na enem od (sedaj že znanih) množičnih morišč.

In kako nečloveško surovo so opijanjeni likvidatorji ravnali z obupanci, kot je bil gotovo tudi France! Potem ko je bila sprejeta odločitev – na vsak način na najvišjem vrhu – je operacija predstavljala le še velik logistični problem. Kam s tisoči trupel? Spomnili so se, da v nekaterih delih Slovenije zaradi geografskih posebnosti obstajajo globoke vrtače, jame in tja noter se jih bodo znebili. Ker bi bil prevoz trupel dosti težji od živih teles, so jih s posebnimi transporti, vlaki in kamioni na desettisoče in v točno razporejenih terminih vozili na morišče.

Da bodo tam dočakali smrt, je moralo biti vsakomur povsem jasno, saj so jih pred vkrcanjem do golega slekli in po dva in dva zvezali z ostrimi žicami. Marsikomu so tudi še izbili kak zlat zob, da o drugih malenkostih, katere so jim pobrali in o poniževanjih niti ne govorimo.

V gozdovih Kočevskega Roga so svoje sonarodnjake nagnali iz kamionov, jih postavljali v vrsto pred nekaj deset metrov globokimi jamami in jih pokosili s strojnicami, tako da so se mrtvi ali ranjeni zvračali v globino. Padali so drug na drugega, marsikdo še živ. Hlastali so po zraku, pili in pljuvali kri ter se z odrivanjem trupel skušali držati pri vrhu gomile in pri zraku. Njihovi rablji so si vsakih nekaj ur vzeli malo časa za počitek in obnovo municije in takrat so se nekateri v strahu in smrtni tišini med seboj tudi šepetaje pogovarjali.

Kako vse to vemo? Ker se jih je nekaj kljub zelo strogim »varnostnim ukrepom« le uspelo rešiti, pobegniti v tujino in pričevati o strahotnem zločinu.

Tisti z največ sreče in spretnosti, so se namreč prikopali na vrh stotin trupel, se potuhnili, zaščitili s tujimi udi in celo uspeli preživeti zaključna večerna miniranja, s katerimi so hoteli izvršitelji zasuti trupla in za vedno skriti dokaze. Po nekaj dneh, ko se je na poletni vročini že razširil neznosen smrad gnijočega mesa in krvi in se je pozornost stražarjev nekoliko zmanjšala, je trojici ali četverici uspelo iz brezna splezati ponoči s pomočjo naslonjenega debla podrtega drevesa in se golim ter ranjenim odplaziti v noč.

Sedanji oblastniki v Sloveniji niso mogli povsem prikriti informacij o teh velikih madežih v Slovenski zgodovini, čeprav se zelo trudijo, da bi bili ti dogodki čimbolj minimizirani in relativizirani. To vem iz lastnih izkušenj, ko sem bil nekaj let vodja posebne komisije za raziskavo povojnih pobojev v moji lastni občini Domžale. Predstavniki strank kontinuitete so si nenehno prizadevali, da bi kaj prikrili ali vsaj delali nekakšne posmrtne klasifikacije: ta je vreden spomina, ta pa je bil »narodni izdajalec«. Le stežka smo naredili seznam okrog 280 imen z imeni lokalnih žrtev, pri čemer sem spoznal veliko prav tragičnih usod.

Zanimiv je primer, ki ilustrira, kako neusmiljeni so bili oblastniki celo do običajne posmrtne pietete, ki se v vsaki družbi predpostavlja že tisočletja. Partizani so (mislim, da leta 1944) ubili nekega narodno (desno) usmerjenega fanta iz sosednjega naselja ter njegovo truplo zagrebli na travniku v bližini gozda. Ko je nastopila »svoboda« so starši in bratje želeli kosti prenesti na pokopališče v Dob, vendar jim oblasti še več let tega nikakor niso dovolile. Pet let po koncu vojne so se bratje končno toliko opogumili, da so neke noči odkopali kosti in jih skrili v domači kleti. Ko je čez nekaj let umrl oče ubitega, so izkoristili fizično okoliščino, da je bil oče brez ene noge in so k truplu na tisto mesto, kjer bi bila sicer noga, podtaknili bratove kosti ter oba skupaj končno pokopali. Zaupali so mi, da so na sedmini prav zadovoljno spili še kak dodaten kozarček, da so tako uspešno prelisičili oblast, ki jim ni dovolila niti najosnovnejših civilizacijskih dejanj. Odslej so ob prazniku Vseh svetih (tudi ta oznaka tradicionalnega slovenskega praznika je bila odpravljena in nadomeščena z izrazom »dan mrtvih«) imeli dosti boljši občutek, ko so stali pri grobu, kjer je bilo sicer napisano le očetovo ime, a oni so vedli, da so tukaj shranjeni tudi ostanki mrtvega brata.

Ti strahotni dogodki, ki so nastali v pijani evforiji slučajnih zmagovalcev, so po krivici v svetu še premalo poznani, tudi zaradi slabega občutka (sokrivde) angleških oblasti, ki (še) ne priznajo, da so tudi oni naredili usodno napako. Gotovo je tudi njih že tedaj preslepil zvijačni Tito, ki je nato še desetletja igral spretno vlogo nekakšnega (simpatičnega) prosvetljenega diktatorja in na svoj pogreb zbral ves cvet svetovne politike.

Dejstvo pa je, da je maja in junija Tito imel v celotni Jugoslaviji oblast trdno v svojih rokah in da je bila organizacija tako vojaških kot civilnih struktur povsem centralistična. Nemogoče si je zamisliti, da bi (drago) operacijo likvidacije desettisočev (vojnih) ujetnikov izvedli brez njegovega izrecnega soglasja in ukaza. Seveda je prav tako gotovo, da je o slovenskem delu pobojev bilo seznanjeno (in se je s tem strinjalo) tudi celotno  slovensko komunistično vodstvo na čelu z Edvardom Kardeljem. Pri sistematičnem nasilju in teptanju človekovih pravic pa ni šlo le za burno kratko obdobje po vojni, temveč za večletni proces. Tito je še dolgo v petdeseta leta vzdrževal najzahodnejše koncentracijsko taborišče v Evropi, za svoje politične nasprotnike – na Golem otoku, ki je bil, tudi paradoksalno, pravi pekel sredi prelepega Jadrana.

Krasen dokaz navaja Igor Omerza v svoji knjigi »Edvard Kocbek osebni dosje št. 584«, ko ugotavlja da »je prav Tito o pokolu domobrancev in ostalih množičnih povojnih pomorih v Sloveniji in Jugoslaviji vedel prav vse oz. je zanje zgodovinsko najbolj odgovoren; brez njegove privolitve / odločitve se sploh ne bi mogli zgoditi.«:

»In tako, kot smo se po letu 1948 zgražali nad stalinskimi klevetami in napadi, tako smo pred tem bili ponosni na Stalinove pohvale. Ko mi je visoki funkcionar poljskega ministrstva za zunanje zadeve – premlad za tako visok položaj, toda komunist – poleti leta 1946, v avtu na cesti Bled-Ljubljana pravil o tem, kako je Stalin zmerjal poljsko delegacijo, v kateri je bil tudi on, zaradi mlačnosti proti nasprotnikom, in hvalil Tita: 'Tito je junačina (rusko – molodjec), on jih je vse pobil' – sem tako jaz kot tovariši iz CK, katerim sem to pripovedoval, občutili surov, toda ne tudi neugoden ponos.« Milovan Đilas, Druženje s Titom, založniško podjetje Goran Zemun 1990, str.53.

Žalostno je, da še danes v velikih slovenskih mestih obstajajo ulice in trgi s Titovim imenom in da se v prestolnici Ljubljane še vedno košati Kardeljev spomenik.

Žalostno je, da slovenska država s svojim represivnim aparatom (sodišča, tožilstva, policija) še vedno ni našla dovolj moči, da bi (vsaj simbolično) sprožila ustrezne preiskovalne
sodne postopke proti tistim (glavnim) še živečim pripadnikom (funkcionarjem) prejšnjega režima, ki so sami med vojno in predvsem po vojni zagrešili številne uboje ali drugim ukazali množične poboje, brez posebnih pravnih zadržkov pa so več let sodno preganjali enega pripadnika domobrancev zaradi očitanega enega uboja! Kar je bila očitno v nebo vpijoča manifestacija zlorabe pravosodja v politične namene.

Sicer bo pa zgodovina še vse postavila na svoje mesto, če ne takoj, pa malo pozneje. Tito bo takrat imel v šolskih učbenikih svoje zasluženo mesto le še v družbi Hitlerja, Musolinija, in Stalina.

Anton Tomažič



28. september 2014

Pogled od zunaj


V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti, skočiti ven in se po možnosti tudi dvigniti. Zelo koristna so tudi potovanja v tujino, posebno še, če imamo možnost tam obiskati ljudi na njihovih domovih in se z njimi iskreno pogovoriti. Po navadi potem v vsaki tudi družbi spoznamo številne probleme, o katerih se nam prej niti sanjalo ni. Ob dobrem premisleku potem lahko ugotovimo, da so mnogi narodi navznoter dosti bolj »razklani«, kot smo si mi tujci doslej predstavljali.

Ob primerjavah tujih držav z našo domovino se lahko dostikrat kar potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji, »skoči ven«, ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dobrih dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali nam res vladajo (samo) odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa povsem nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili  vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite in razglejte, skočite ven ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče! Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – precej povprečna, če ne celo normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto! Ugledni in vsekakor zelo objektiven Economist je v svoji zadnji analizi »Kje bi se bilo vredno roditi?« (The Where-to-be-born index 2013« našo Slovenijo uvrstil na 32. mesto! Za nami so na primer: Poljska, Madžarska, Grčija, Hrvaška, Turčija, baltske države itd. itd… Seveda niso upoštevani samo ekonomski kazalci, ampak še marsikateri drugi, ki vplivajo na kvaliteto življenja, predvsem pa tudi nekakšna predvidevanja o nadaljnjem razvoju države in o njeni perspektivi!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni? Socialni sistem v resnici zelo dobro deluje! Dolgoletni pedagog in izkušen ravnatelj Dušan Merc pravi, da so »v osnovni šoli otroci predebeli, niso lačni (debeli so, v nasprotju z dopovedovanjem Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska politika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju na svetu (poleg drugih socialnih transferjev za prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in tudi srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni sliki: kriza je vedno večja, blagostanje v osnovni in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, starši, novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, pa tudi dopisovalci v pisma bralcev in udeleženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o materialni krizi…« (Dušan Merc, Kriza blagostanja )

Včasih imam občutek, da potenciranje naših problemov in splošni defetizem vzpodbujajo (preko lakajskih medijev) prevsem tisti (levi) politični krogi, ki se nikdar niso iskreno sprijaznili z največjo zmago demokracije v slovenski zgodovini – zlomom komunizma 1990 in osamosvojitvijo 1991! Zato negujejo, pogrevajo in podaljšujejo jugo-nostalgijo ter razne ideologije socializma! Razvita in uspešna samostojna Slovenija jim kar ne gre v glavo…

Četrt stoletja po slovenski pomladi, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni  in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike! (Ne pa vsakič znova spet nasedali na »nove obraze« in ad hoc ustanovljene politične stranke!)«


Anton Tomažič