Kako reševati slovensko-hrvaški spor?

Ne tako kot doslej!

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem smo zašli v nevarno spiralo populizma med politiko ter mediji na eni strani in javnim mnenjem državljanov na drugi strani. Zato je odstotek prevladujočega mnenja (enostranskega) v edino svoj PRAV že blizu 100% (enoumje), kar je paradoksalno v času brezmejne komunikacije in že skoraj zrele demokracije v obeh državah.

Bojim(o) se, da bodo že naslednje volitve (v Sloveniji tiste za Evropski parlament) spiralo ne-prijateljstva še bolj zategnile, morda že kar do sovražnosti. Politiki bodo svoja stališča še zaostrili, mediji pa prilivali olja na ogenj, tako da noben kandidat ne bo imel nikakršne možnosti, če bi izjavil kaj logično-razumskega (=nepatriotičnega).

Obema državama pa se bo še naprej delala velika škoda. Slovenija bo s svojimi blokadami ali celo s kakšnim neumnim referendumom počasi izgubljala pridobljeni mednarodni ugled resne in uspešne srednjeevropske države z velikim potencialom za umirjanje strasti na sosednjem nesrečnem Balkanu. Hrvaška pa si bo za (kar?) nekaj let preložila vstop v Evropsko unijo, odpiranje v Schengen, prevzem skupne evropske valute ter si zaradi tega nakopala ogromno gospodarsko škodo.

Zaradi česa? Ali je to vredno?

Kaj je tistih nekaj km pustega morja in par potrganih ribiških mrež v primerjavi s tisoči kilometrov čudovite obale in bogatih otokov tako izrazito pomorske države kot je Hrvaška? Ali bi se za vekov veke iz zgodovine izbrisal ponos Hrvaške (ali pa bi pridobila simpatije vse mednarodne skupnosti), če bi Slovencem prepustili tisti njihov tako zaželjeni »prehod na odprto morje«, če jim že toliko pomeni? Saj, resnici na ljubo – niti ne pričakujejo, da bodo kdaj sami zaustavljali in nadzorovali mednarodni ladijski promet do Kopra in Trsta.

Ali bi povprečni Slovenci nikakor in nikdar ne preboleli tragične izgube kakšne parcele (ali Bog ne daj celo kakšne hiše), če pa so se morali sprijazniti celo z izgubo celotne Koroške in Trsta? Ali ne bi lahko vsaj še nekaj let potrpeli in na poti v »njihovo« običajno letovišče pokazali svoje osebne izkaznice kakšen kilometer prej, kot bi bilo po zatrjevanju kakšnega njihovega politika spodobno? Saj bodo mejni prehodi tako ali tako porušeni, ko bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica EU.

V velikih mednarodnih ozemeljskih sporih (s tem pa tudi arbitražah in sodnih sporih) gre po navadi tudi za res velike (skrite ali prikrite) gospodarske interese (zaloge nafte ali rudnin, vojaško-strateške položaje, prometne povezave itd.). V sporu med Hrvaško in Slovenijo pa je to (lahko) zanemarljivo! Gre res bolj za princip! Za nacionalne interese! (Precej abstraktne)

Kje je tu zdravi razum?

Politiki na obeh straneh nam vsakodnevno servirajo izjave, ki ne prenesejo nobenega preizkusa zdrave pameti, pa pri tem niti ne (zardijo ali) trenejo z očmi. V nevarnih (celo za demokracijo samo) razmerah enoumja si nihče ne upa podvomiti v lokalne nacionalne aksiome, na katerih sta se združili (kot že dolge ne) koalicija in opozicija.

»Hrvaška je za pogajanja in arbitražo. Ne bo pa niti z enim pednjem hrvaškega ozemlja kupovala članstva v EU!« »Hrvaška je za pravno rešitev spora! Ne pristane pa na pravično rešitev spora!«

»Slovenija je za pogajanja in mediacijo! Nikoli pa se ne bo pogajala o tistih delih spornega območja, ki so del njenega suverenega ozemlja!« »Slovenija izhaja iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska občina pa ni bila pravično razdeljena po II. svetovni vojni.«

Pustimo zgodovino!

Če se obe državi strinjata, da je izhodišče za določitev meje dejansko stanje v trenutku njune osamosvojitve leta 1991, potem je odveč kakršnokoli poseganje v zgodovino. Nepremišljene izjave politikov so sicer zelo koristne za njihov notranjepolitični »image«, vendar pa še bolj škodljive za samo reševanje meddržavnega spora. V bistvu so pravo prilivanje olja na nepotrebni ogenj(ček) mednacionalnega sovraštva. Kakšno zvezo ima osvobajanje Trsta z mejo na Dragonji? Kakšno zvezo ima ustaštvo s sodobno demokratično Hrvaško? Ob takšnih izjavah politikov nas je navadne državljane enostavno sram (da imamo takšne politike)!

Mehčati in ne zaostrovati!

Civilizirana rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ne bo možna, če bosta obe državi vztrajali na svojih maksimalističnih pozicijah. Obe državi morata pošteno in jasno priznati, da je določen del njunega mejnega ozemlja SPOREN (in ga po potrebi tudi definirati, narisati). Obe državi morata priznati, da je Jorasova hiša na SPORNEM ozemlju. S tem bodo šele doseženi pogoji za nadaljnje reševanje spora (sodno, arbitražno ali mediacijsko).

Neodgovorni politiki in mediji potencirajo nerealna pričakovanja v obeh državah, kar pa že vnaprej zmanjšuje možnosti za takšno rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. Ni namreč dovolj samo, da nekako pride do odločitve (sodne, arbitražne ali pogodbene), ampak morata to sprejeti tudi obe državi in še posebej njuni javnosti, ne pa da bo (samo) ena zelo razočarana, druga pa zadovoljna.

Tako kot morata biti za vsak spor potrebna dva, tako je tudi za njegovo rešitev potrebno popuščanje na obeh straneh. Čeprav je v navijaškem ozračju obeh skupnosti težko sploh priti do neobremenjenih in iskrenih (tudi samokritičnih!) mnenj, pa je nujno razširiti krog mnenjskih voditeljev tudi na civilno družbo in predvsem na takšne moralne avtoritete, ki niso vezane na mandat (umetnike, akademike, škofe, športnike, neodvisne novinarje, prijateljska društva, itd.), tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Ne žrtvujmo sedanjosti na račun prihodnosti!

Danes pač neposrednih (sploh pa ne gospodarskih) koristi od svoje »zmage« ne more pričakovati nobena od obeh držav. Sloveniji v dogledni prihodnosti ne grozi nobena realna nevarnost za zaprtje izhoda na morje, saj je to le neka teoretična možnost iz daljne prihodnosti. Hrvaški se za tistih nekaj kvadratnih kilometrov ne preveč bogatega morskega dna in vse redkejših ribjih jat v naslednjih nekaj letih še ne bo bistveno povečal nacionalni družbeni proizvod, odkritje bogatih nahajališč nafte in plina pa je tudi bolj znanstvena fantastika. Določeni deli levega ali desnega rečnega korita Mure na slovenski ali hrvaški strani se pa tudi lahko zamenjajo…

Skratka: Če odmislimo velike besed o nacionalnem interesu, neomejeni suverenosti, pednjih Hrvaške zemlje, okupiranem Slovenskem ozemlju, itd. v bistvu ne gre za ne vem kaj! Posredne koristi od hitre rešitve spora, tukaj in sedaj v Evropi, pa so za obe državi lahko neprimerno večje, kot neka potencialna škoda v oddaljeni prihodnosti zaradi ne ravno idealno zarisanih črt na zemljevidih tam nekje v negotovi prihodnosti (ko bodo meje vse manj pomembne).

Poudariti koristi, preložiti probleme!

Namesto da se v obeh državah ukvarjamo predvsem (in skoraj že samo) s problemi (nesoglasji glede meje), jih rajši preložimo in se ukvarjajmo z vzajemnimi koristmi, dobrososedskimi odnosi, gospodarskim sodelovanjem, razširjanjem Evropske unije, stabilizacijo regije, energetsko diverzifikacijo, prometnimi tokovi, z gospodarsko krizo, itd.! Vse to lahko poteka nemoteno še na mnoga leta, tudi ob sedanjih nerešenih mejnih vprašanjih. Verjetno bodo naši zanamci dosti lažje rešili probleme, ki se nam zdijo tako Veliki, za njih pa bodo le orumeneli in zastareli zemljevidi…

Praktična rešitev

Državi naj pripravita (najbolje kar sami, po potrebi pa tudi s posredovanjem mediatorjev) sporazum o prekinitvi medsebojnega mejnega spora, Evropska unija pa naj bo nekakšna »priča« in hranitelj sporazuma (morda tudi za avtentično razlago?).
V tem aktu naj bodo našteti in kot taki priznani vsi SPORNI deli meje med Slovenijo in Hrvaško. Državi naj izjavita, da zaradi praktičnih in vzajemnih koristi prelagata dokončno vsebinsko določanje meje na čas, ko bo za obe državi veljal Schengenski režim, oziroma ko bo Evropska unija celovito urejala status priobalnega morja.

Slovenija naj izjavi, da ne bo ovirala, ampak celo pospeševala vstop Hrvaške v EU.

Hrvaška naj izjavi, da ne bo nikoli ovirala slovenskega dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Obe državi naj izjavita svojo namero, da bosta porušili vse mejne objekte, ko bo za obe veljal Schengenski režim.

Obe državi naj se strinjata, da lahko na spornih ozemljih izvajata vsaka svojo državno suverenost, vendar se bosta izogibali kakršnimkoli konfliktom. To pomeni, da bi lahko slovenska policija na spornem ozemlju aretirala svojega državljana, Hrvaška pa (na tem istem ozemlju) svojega državljana.

Morebitne nesporazume pri izvajanju (podvojene) suverenosti na spornem ozemlju rešuje posebno skupno telo, po potrebi tudi z več lokalnimi izpostavami.

Državi imata pravico, da uporabljata vsaka takšne zemljevide, kot se jima zdi ustrezno. To v praksi pomeni, da izrecno lahko obstajajo različni zemljevidi.

S takšnim sporazumom bi se dvojec sosednjih držav Slovenije in Hrvaške povsem »rehabilitiral« v mednarodni politični javnosti in se dvignil na raven stabilnih in zrelih demokracij, njune politične elite pa bi si med svojimi volivci povrnile veliko ugleda in političnih točk.

Čeprav je (bila) politika glavni krivec za nepotrebni spor, pa ga ne bo možno rešiti brez DOBRIH politikov na obeh straneh!

(Napisano v začetku leta 2009)(pa še vedno aktualno...)

Velika priložnost v gospodarski krizi

Če v normalnih časih za gospodarske subjekte velja pravilo »Kdor ne napreduje, nazaduje«, potem se v obdobju finančnih in gospodarskih kriz to še precej bolj zaostri: »Kdor preživi, se okrepi«. Za večino podjetnikov obstaja veliko večja nevarnost, da propadejo, gredo v stečaj, za najbolj sposobne pa se pojavi velika (največja!) priložnost, da hitreje in bolj izrazito uspejo (in celo obogatijo).

V turbulentnih časih se karte pač temeljito premešajo. Potres lahko povsem uniči veliko mesto. Strahovita nesreča, ki vse prizadene. Pa vendar: nova priložnost! Mesta se po navadi zatem povsem obnovijo, na novo zarišejo širše avenije, postavijo večje in lepše stavbe. Skoraj vsako sedanje lepo in uspešno mesto je imelo v svoji zgodovini kakšno katastrofo, ki pa je bila hkrati tudi prelomnica v njenem razvoju.

Skoraj na vsakem pogorišču zraste novo življenje. Tudi vse bogate in močne države so nastale po razpadu prejšnjih imperijev, cesarstev, kraljestev, totalitarizmov… Kar je v moji mladosti izgledalo čvrsto in nepremagljivo za vse večne čase (ZSSR), je prav na hitro razpadlo in omogočilo številnim narodom, da so si (nekateri prvič v zgodovini) priborili svoje države in se začeli veliko bolj uspešno razvijati. Tudi naša Slovenija je nastala iz velike družbene krize konec prejšnjega stoletja.

V tej luči moramo gledati tudi na veliko finančno in gospodarsko krizo, ki je nastopila v drugi polovici leta 2008. Pri vsem grozljivem dogajanju ob (pro)padanju delnic, ekspresnih stečajih, bančnih polomijah, vse večji recesiji, naraščanju brezposelnosti… moramo pogumno gledati proti obzorju, kdaj se bo pojavila svetloba novih rešitev. Ko sem bil novembra 2008 v Ameriki, sem ta večni optimizem že takoj zaslutil: nekateri so kot stransko posledico zadnje Velike krize opazili tudi to, da se je dolar spet okrepil in da so cene goriva (končno!) spet začele padati. Ti dve »malenkosti« sta namreč še pred pol leta Američane še najbolj jezili… Hkrati pa so v novoizvoljenem predsedniku videli tudi že prve znake izhoda iz krize.

Seveda nastajajo nepojmljive izgube in celo katastrofe za vse imetnike vrednostnih papirjev, ko tečaji na borzi strmo padajo! Njihovi večletni zaslužki so lahko izgubljeni v nekaj dneh. Po drugi strani pa ravno tako nizki tečaji delnic predstavljajo izvrstne - velike priložnosti za tiste, ki si lahko privoščijo, da jih kupijo. Potem bodo morali samo še čakati in njihovo premoženje se bo samo od sebe povečevalo (saj vemo, da se krivulje na dolgi rok vedno spet dvignejo). Prepričan sem, da se bo po letu 2009 pojavil nov rod bogatašev, tako kot so se na primer današnji tajkuni po obdobju tranzicije na prelomu tisočletja.

Kaj pa realno gospodarstvo (podjetništvo)? Tukaj se pač ne da uspeti s špekuliranjem, ampak le s trdim delom? Dopolnjujem: s PAMETNIM trdim delom! »Štancarji« bodo na žalost obsojeni na propad, pa četudi bo s tem ostanlo brez dela na tisoče ljudi. Zasluži in preživi se lahko le s pametnim prilagajanjem na razmere globalnega trga in sploščenega sveta. Štancalo se lahko le tam, kjer bo obstajala optimalna kombinacija med surovinami, logistiko in ceno delovne sile.

Obstoječa podjetja se bodo morala še bolj kot doslej prilagajati zaostrenim razmeram, zmanjševati stroške, povečevati prodajo (to bo še dosti težje), uvajati nove proizvode in storitve, opuščati neuspešne programe, se združevati, iskati nove trge itd. Morda bo pa propadel njihov najhujši konkurent? Morda se bo v turizmu povečalo število domačih gostov, če ne bodo mogli več toliko potovati v tujino? Če si bodo ljudje težje privoščili avtomobile, se bo pa morda prodalo več motorjev?

Veliko priložnosti pa se bo pojavilo za ustanovitev tudi povsem novih storitev, predvsem tudi finančnih, glede na to, da se bo prav finančni sistem najbolj temeljito spremenil. Danes je še težko napovedati, v kakšno smer bo najbolje (zav)iti, gotovo pa bodo najboljši podjetniki to kmalu sami ugotovili in se tega tudi brez odlašanja lotili. Čez deset let bo gotovo v javnosti vsakomur poznano kar nekaj družb, za katere danes še nihče ne ve (ali sploh še ne obstajajo), katerih ustanovitelji bodo takrat veljali za najbolj uspešne in spoštovane podjetnike.

Resnično zveni kar malo cinično, ko po eni strani ugotavljamo, da bodo nekatera podjetja pač propadla, njihovi lastniki izgubili velik del svojega premoženja, delavci pa izgubili delo, po drugi strani pa bodo novi uspešneži izkoristili Veliko priložnost, katero jim prinaša gospodarska kriza in posledično celo obogateli (delavci pa pri njih dobili nove zaposlitve).

Ampak tako pač je! Nenehni boj za obstanek! Samo druga oblika te stalne konkurence, ki naš človeški rod že tisočletja vodi naprej in naprej…

Naša generacija ima (v Sloveniji) svojevrstno srečo: bili smo priča velike družbene krize ob koncu dvajsetega stoletja, katero smo prav dobro izkoristili, da smo se osamosvojili v uspešni državi, sedaj pa se nam obeta še ena velika gospodarska kriza – nova Velika priložnost.

Dobra ideja še ni vse

Od dobre ideje – in tudi kakšne Velike priložnosti – do uspeha (predvsem finančnega) je po navadi še dolga in naporna pot. Genialna ideja še zdaleč ni garancija za to, da bo iz nje res kaj dobrega nastalo. Najmanj tako pomembna je realizacija sama in dobre sposobnosti ter lastnosti nosilcev, ki se tega lotijo…


Marsikdaj zelo dober podjetnik uspe pripeljati do (finančnega) uspeha tudi povsem povprečno idejo, pač s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo. Težko si sicer predstavljam, da bi bil to lahko uspeh v svetovnem merilu in da bi brez dobre ideje nekdo postal ravno milijonar. Verjetno je skrajni domet takšnega »rutinskega« podjetja na nekakšnem obrtniškem nivoju in v lokalnem okolju omejene »zgodbe o uspehu«…

Druga skrajnost so tako imenovani »sejalci idej«, iz katerih kar vrejo poslovne pobude, nasveti, poduki, obljube, optimistične napovedi, poslovni načrti, obetavne kalkulacije… Kdor se omejuje na produkcijo genialnih idej, ponavadi konča v kakšnem podjetniškem pospeševalnem centru, valilnici podjetij, tehnološkem parku, inovacijskem krožku… Ali pa celo napiše kakšno knjigo a la »Kako postati uspešen podjetnik?«, »Kako ustanoviti dobro podjetje?« ali pa kar »Kako obogateti?«! (Praviloma pa noben od takšnih avtorjev ni ravno bogat…)

Paradoks je v tem, da je lahko knjiga z naslovom »Kako dobro voditi kmečki turizem?« avtorja Urbana Kralja lahko resnično dobra in koristna v vsakem oziru, tako da bi jo morali imeti vsi, ki se s kmečkim turizmom poklicno ukvarjajo – da pa gospod Kralj ne bi nikdar sam uspel s takšnim podjetjem, ker pač nima primernih lastnosti. Tako kot Micka Podbregar čudovito vodi svojo turistično kmetijo in navdušuje številne obiskovalce, ne bi pa nikdar znala tega opisati v kakšni knjigi.

In katere so primerne (potrebne) lastnosti za dobrega podjetnika (ki edini lahko dobro idejo tudi realizira)? To je težko opisati, saj gre v bistvu kar za talent, ki kompleksno zaznamuje človeka. Razno razne šole, do slavne MBA, lahko samo iz mladega človeka izoblikujejo in usposobijo dobrega podjetnika, ne morejo pa ga narediti, če kandidat nima za to »prave žilice«. Intuicija je zelo pomembna, še bolj pa po mojem mnenju dober smisel za delo z ljudmi. Potreben je pozitiven pristop, ki sodelavce in partnerje priteguje in stimulira, ne pa odbija in odvrača. Da o kančku sreče niti ne govorimo…

V dveh desetletjih svojega podjetništva sem bil dnevno obdan z (bolj ali manj) obetavnimi novimi idejami, pa vendar se jih je uresničilo zelo, zelo malo. Veliko sem jih imel že sam, vse več pa sem jih dobival tudi od (vse več) sodelavcev in partnerjev. Glavni problem je bil vedno v selekcioniranju resnično obetavnih (svojih in drugih) idej in v tem da je bilo treba neskončno več idej zavreči in opustiti, kot pa jih sprejeti in se lotiti njihove realizacije. Vedno namreč obstajajo omejitve v virih, predvsem kadrovskih in finančnih in pa nenehne časovne stiske.

Umetnost pravega dobrega podjetništva (za razliko od teoretikov, ki o tem le pišejo knjige) je ravno v odločanju za uresničljive dobre ideje, močni volji po njihovi realizaciji in (po potrebi) tudi o njihovi (pravočasni) opustitvi.

Ne vem, če kdo lahko živi le od dobrih (poslovnih) idej. Če bi jih kje prodajali le »same po sebi«, bi bile verjetno bolj poceni in bi jih moral avtor prodati zelo veliko… Razne »borze idej« obstajajo že danes, še več pa jih bo verjetno v prihodnosti (eno tako zanimivo idejo sem zasledil tudi med slovenskimi podjetniki: Getidea.net). Če bi jaz na takšno borzi že kaj kupil, potem bi zahteval kar celoten paket: Idejo + nekaj dobrih izvajalcev… Če bi dobil samo prvo, bi si jo verjetno kmalu zataknil za klobuk…

Kot sem si tisto genialno idejo o izdajanju vodno-odpornih knjig »Waterproof Books®«…

Zakaj? Zaradi pomembnih izkušenj o pomanjkanju virov…

Če je bila na začetku ideja o »Waterproof Books®« še 100% dobra, se je z dobrim premislekom ta optimizem vse bolj zmanjševal:

Če nimam prostih sredstev, niti toliko časa, da bi iskal zunanje partnerje, je le še 50%...
Če še ni tehnične rešitve, ki bi papir nadomestila s plastiko, je le še 25%...
Če bo zato cena knjige višja, bo le še 10%...
Če me kdo prehiti, bo le še 2%...

In sem se kot soliden podjetnik rajši lotil drugih projektov, ki so (za mene) bolj obetavni…

Na področju spletnega podjetništva se kar iskri od dobrih idej (tudi v Sloveniji!) Mnogi podjetniki znajo takšne dobre ideje tudi uresničiti in ustvariti res koristne, dobre in prijetne uporabnine (še vedno mislim, da je to dober prevod za aplikacijo). To pa je lahko seveda šele polovični uspeh, če ne znajo iz tega tudi dobro zaslužiti (takšen polovični uspeh pa se seveda lahko slej ko prej spremeni v neuspeh).

Morda pa je razkorak (razdalja) med dobro spletno uporabnino in njenim finančnim uspehom še večji kot med (splošno) dobro idejo in njeno uresničitvijo! Dobro spletno uporabnino (na primer privlačen in dobro obiskan portal ali socialno omrežje) je zelo težko unovčiti! Posebno še, če se nosilci omejijo na tako majhen trg, kot je Slovenija.

Kljub tem realističnim opozorilom (in ravno zaradi njih) pa se moram kot večni optimist seveda spet vrniti na začetek in ponovno vzpodbuditi mlade podjetnike, da se lotijo ambicioznih projektov - v svetovnem merilu.

Ponavljam:

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!


*Priporočeni link: http://www.si.getidea.net/