Umetna inteligenca za telebane

»Umetna inteligenca za telebane« - takšen naslov sem dal spodnjemu pisanju, da bi se s tem prisilil neko zelo zahtevno in abstraktno tematiko prikazati tako, da bi jo lahko razumeli tudi nestrokovnjaki. Svoj načrt sem namreč moral prikazati številnim kolegom pravnikom, potencialnim investitorjem, partnerjem …

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knjigo »Artificial Intelligence, A Modern Approach« (second Edition) by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije… Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje… In jaz naj sedaj na preprost način pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca ter pravnike za povrhu še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: prav dosti nimajo skupnega z umetno inteligenco razni ekspertni sistemi, pa če izgledajo še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni. Tako kot smo tudi pri družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo »Družinski pravnik«, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posameznih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za nek konkretni primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni…

Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejanem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa je bilo prav vse in do zadnje vejice določeno in postavljeno s strani ljudi, strokovnjakov, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebne kakršnekoli korekcije (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje - avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte, pa postane človeški faktor preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato posledično tudi neučinkovit ter komercialno ne-obetaven.

Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, potem bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje z znanjem (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence.

In celo, če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (n.pr. slovenskega) ter naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (tudi brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna vso snov le naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj ne razmišlja…

Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi – učiti - in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če umet(el)ni algoritmi ne bodo imeli s strani svojih ustvarjalcev (programerjev) vnesenega pravila, da ni logičen izraz »kazen izvršbe« (in ga velikokrat tudi res ne bodo imeli), potem bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo – strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo enostavno povedano: ker računalnik ne bo podobne besedne zveze – »kazen izvršbe« našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel »običajen« izraz in bo na to tudi opozoril. Nasprotno pa bo izraze, katere bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer »se kaznuje za prekršek fizična oseba«), celo v primeru, če bodo napisani s pomoto (na primer »se kaznuje za prekršek fuzična oseba«)…

Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa… velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj.

*Priporočeni link: http://www.ai-in-law.com/

Prodati za 1 milijon dolarjev ljubezenskih pisem

Projekt »LLx – Aplikacija za Facebook« je bil v bistvu zasnovan že pred 20 leti! Takrat sem izdelal nekaj, kar je bilo še zelo pred časom (v DOSu, brez grafike, brez interneta, brez uporabnikov …) – Program za pisanje govorov GOVORNIK. Če ne verjamete, si oglejte članek v Mladini (tisti pravi Mladini iz časa slovenske pomladi), kjer je bila ta moja inovacija opisana …Približno 10 let kasneje sem Govornika posodobil in s pomočjo sodelavcev družbe IUS SOFTWARE tudi postavil na internet, kjer si ga lahko še danes ogledate*. Marsikoga je že do solz nasmejal, meni osebno pa se zdi še posebej dragocena zbirka izrazov socialističnega žargona. Stavim, da mladina že vsaj pri polovici pojmov ne ve, za kaj gre … Starejši pa se še dobro spominjamo, kaj je to »svobodna menjava dela«, kajne?

No, in danes ugotavljam, da bi bil prav Facebook idealno okolje za podobne »zafrkancije«, kot jih nudi Govornik. Glede na strukturo tega (mladega) družbenega (družabnega!) omrežja, bi bilo vredno najprej začeti z Ljubezenskim pismom.

Prilagoditev in izpopolnitev uporabnine GOVORNIK bi bila lahko zelo primerna za uporabo in marketing v okolju Facebook, kjer se nahaja že preko 60 milijonov ljudi. Ker so očitno mnogi pripravljeni plačati 1$ za »darilo« (navadno slikico), bi bili gotovo pripravljeni kupiti kakšno aplikacijo z mnogo več dodane vrednosti.

Ko sem to svojo idejo predstavil nekaterim svojim »FB prijateljem«, so bili takoj za to (posebno še FB prijateljice …) in odprli smo posebno zaprto Skupino (Secret Group) ter začeli zbirati ideje.

Predvideli smo postopen vstop na trg Facebooka, približno v naslednjih fazah (glede na rezultate in izkušnje iz prejšnje faze):
1. Ljubezensko pismo v slovenščini (enostavno, tako kot na Govorniku) – brezplačna uporaba
2. Ljubezensko pismo v angleščini (enostavno, prevedeno iz slovenščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
3. Ljubezensko pismo v nekaj drugih jezikih (enostavno, prevedeno iz angleščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
4. Ljubezensko pismo – bolj razvito, z več funkcionalnosti (različne nianse in razpoloženja, s pobranimi lastnostmi iz Facebooka) – nekoliko višja cena
5. Pogodbe in druge uporabnine – najprej v slovenščini, nato v angleščini in drugih jezikih (vključeno vse več znanja ter razvojnih rezultatov družb INform d.o.o. ter AI-in-Law Future Technologies Inc). Glavna prednost: moduli umetne inteligence!

Vedel sem, da je za uspeh projekta bistveno, da bodo njegovi (vsebinski) nosilci mladi ljudje, iz vrst bodočih uporabnikov (v prvi fazi ljubezenskih pisem). Oni bodo najbolje vedeli, kaj je za mlade zanimivo in pozornosti vredno, kaj pa »brez veze« in »beda« …

Formalni nosilki sta bili sicer družbi AI-in-Law ter INform d.o.o., ki pa sta večino aktivnosti zaupali tistim posameznikom, ki so se najbolje izkazali s svojimi idejami in aktivnostmi (organizacija, programiranje, marketing, besedila, prevajanje itd.). Predvideli smo možnost partnerstva v projektu, ki bo omogočalo % delitev prihodkov.

Prvi cilj (milestone): prodati za 1 MIO $. Nato sledi druga faza, ki bo v primeru uspeha potekala v okviru nove gospodarske družbe, s solastništvom najbolj uspešnih partnerjev.

Pred poletjem 2008 smo se vse zmenili, podpisali Dogovor o sodelovanju pri projektu in začeli z delom. Večina ustvarjalcev je bila pač študentov in jim je počitniški čas kar odgovarjal.

Pred časom mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih pozvali, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in preverjali, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa lahko uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…


*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/govornik

Dva klika do 100-milijonskega trga

Družbena omrežja, kot Facebook, lahko predstavljajo tudi velik podjetniški izziv, ki pa seveda zahteva povsem nov pristop. Najprej je potrebno najti (razumeti) bistvo nove »facebook« ekonomije, nato pa izdelati povsem nove in okolju primerne uporabnine (kako lepa beseda za tujko - »aplikacijo«) ter se tudi marketinga lotiti na povsem nov način …
Na prvi pogled gre pri družbenih omrežjih pravzaprav za eno veliko navlako in lahko bi kar zamahnili z roko in se strinjali tudi s tako precizno definicijo »facebook ekonomije« kot je tale: »How to make money by throwing crap at people.”

Jaz pa rajši gledam na ta fenomen pozitivno in zato vidim neskončne nove možnosti, tudi za (mlade!) slovenske podjetnike. Si predstavljate, da je pred vami ogromna tržnica (zaradi mene lahko tudi bolšji trg) s preko 60 milijoni možnih kupcev, oddaljenih le po nekaj klikov in sekund! Edina omejitev (in ovira do hitre obogatitve) je: vaša domišljija in iznajdljivost! Bojim se, da kaj takega (tako velike šanse tudi za majhne) ni nikjer drugje na svetu!

Ljudje so namreč pripravljeni kupiti (ali vsaj »kupiti«) prav vse, v določenih motivacijah in situacijah. V »resničnem« (bolje: materialnem) svetu bi glede tega lahko imeli celo kakšne moralne pomisleke – »Ali je pošteno, da jim prodajam tole kramo?«. Tule pa gre za tako nizke zneske (na primer 1$), da se lahko tolažimo z mislijo: »Ja, če so pa tako neumni, da plačajo za eno navadno .gif slikico en dolar, so si pa sami krivi.«.

In gremo lahko še naprej, tako kot gredo prodajalci daril (.gif slikic) in se iz naivnežev še malo ponorčujemo – tako kot se vsakodnevno avtorji popularne aplikacije »Gifts«: Ob (skrajno enostavni) slikici gumba napišemo: »Only 91.528 left!«, ob slikici banane pa: »Sold out!«. Ha, ha, ha, pa smo jih nafarbali. Če bodo pridni, bomo pa morda spet obnovili zalogo (slikic) banan in jih prodali še kakšnih 200.000 (po zelo ugodni ceni 1$ za kos). Navali narode!

Narod pa gleda, se zmrduje, klika naprej, pozabi, spet gleda, zavrne, gleda, pozabi, spet vidi, pa enkrat pač kupi … Kaj pa je to en dolar? Za rojstni dan kolegice … Pri plačevanju s kreditno kartico pa še malo zaokroži – navzgor – takole na 10$ /in jih ima še za 9$ v dobrem).

Čar je seveda v tem, da se gremo lahko take igrice v milijonski množici in še tako majhen odstotek (promil) prodajnega uspeha, lahko daje prav solidne rezultate!

Pri veliki večini Facebook aplikacij pa niti ni treba uporabniku česarkoli plačati s pravim denarjem (niti tistega 1$ ne). Menjalna enota je tukaj v glavnem klik (beri: pozornost). Podjetniki – avtorji uporabnin - pač že sami kasneje vnovčijo veliko zanimanje (število uporabnikov) za prave valute. Velika večina članov Facebooka se niti ne zaveda svoje pomembne vloge v tej novi ekonomiji, čeprav jo igra ves čas, od prvega do zadnjega klika. Če so dali podatek o svojem rojstnem dnevu, so s tem omogočili nekemu (komercialnemu) subjektu, da jim bo ob pravem času čestital, hkrati pa še kaj ponudil … Če jih zanima komični video, ga bodo morda poslali še svojim prijateljem in s tem obogatili verižni marketing neke multinacionalke …

Priznati je treba, da so takšna družbena omrežja, kot je Facebook (in sploh nova generacija interneta Web 2.0) dokaj demokratična in odprta za vse, tudi za izrazito podjetniške ambicije. V tem ogromnem oceanu je lahko ribič vsakdo, da si zna le ustvariti dobro mrežo in jo spretno uporabljati. Nosilci to celo vzpodbujajo, saj so pripravili posebna razvojna orodja - Facebook Platform, ki so vsakomur na voljo. Drugega jim tudi ne preostane, če želijo, da se bo omrežje razvijalo in širilo samo od sebe, izkoriščajoč ogromne inovativne potenciale »širokih množic«.

In smo spet pri bistvu fenomena novega interneta: izkoristiti velike ustvarjalne potenciale posameznikov, zbranih na enotni »platformi«, da se pospešuje osnovna (podjetniška) ideja. Tako kot uporabniki z novimi aplikacijami povečujejo privlačnost omrežja Facebook (in s tem polnijo mošnjičke njenih lastnikov), tako bodo lahko tudi (sami!) razširjali VAŠO aplikacijo, če bo le zadosti zanimiva, posrečena, ljubka, odštekana, uporabna (to je morda še najmanj pomembno) … in če boste na ta način privabili kakšen milijonček klikov, potem bo tudi v vaš mošnjiček kaj priteklo (če ne drugega od oglaševalcev) …

Ja, kot prave podjetnike je tudi nas zamikalo, da bi kaj priteklo tudi v naše mošnjičke … In smo si rekli: »Ja, če so pa nekateri pripravljeni plačevati po 1$ za navadne slikice, smo jim pa mi za ta denar sposobni nuditi kaj bistveno boljšega!«

In smo se lotili projekta LLx …