03. april 2008

Simulacija e-kaznivega dejanja

Ameriški predsednik George W. Bush si je zaželel dobiti neposredne informacije o tem, kako po svetu sprejemajo njegova mirovna prizadevanja na Bližnjem vzhodu in je zato kar sam malo posurfal po internetu. Med številnimi pohvalami in odobravanji pa je nenadoma naletel na stavek, ki ga je globoko pretresel in užalil: »President Bush is a piece of shit.« Ker se je zavedal, da je takšno podcenjevanje predsednika najmočnejše države na svetu tudi voda na mlin svetovnemu terorizmu, je poklical Condoleezzo Rice, naj obvesti slovaškega zunanjega ministra. Inkriminirani stavek je namreč našel na slovenski strani www.povejmo.si...

Telefoni so zapeli in minister Rupel je moral kar sredi noči zbuditi Barbaro Brezigar, naj preveri, če lahko kaj ukrepa. Čeprav je Kazenski zakonik poznala skoraj na pamet, je vseeno prižgala računalnik in preko sistema IUS-INFO preverila detajle: 169. člen: »Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.« 175. člen: »Kdor javno stori dejanje iz členov 169 do 173 tega zakonika proti poglavarju tuje države … se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.« In ker je iz višine glasu zunanjega ministra takoj spoznala, da je predsednik ZDA dejansko BIL užaljen, ni bilo nobenega dvoma, da bo potrebno uvesti preiskavo in najti storilca… Ekipa tožilcev za posebne namene je zjutraj že analizirala vse najrazličnejše možnosti ter pri tem prišla do osupljivih zaključkov…

Po diplomatski mreži so najprej iz Washingtona dobili pomembno informacijo, da je bil gospod predsednik opremljen s sprotnim prevajalnikom in da se v originalu žaljivi stavek glasi: »Predsednik Bush je en drekac.« Ker je šlo za pomembno vprašanje ustreznosti prevoda, so za pomoč zaprosili še dve neodvisni inštituciji (kot je to v Sloveniji običajno): pridobili so si mnenje prof. dr. Mira Cerarja in študijo prof. dr. Rajka Pirnata. Pri obeh avtoritetah so dobili zagotovilo, da je prevod kar ustrezen, pri tem pa je dr. Pirnat opozoril še na to, da bi bilo dobro v preiskavi ugotoviti, ali je presumpcija, da na zadnji črki stavka manjka strešica, ustrezna ali ne…

V nadaljevanju so se razne inštitucije slovenskega pregona in pravosodja (tudi policija, preiskovalni sodnik, razne instance, itd.) oprle predvsem na to zadnjo (Pirnatovo) možnost in so tako lahko postopek vodile lepo počasi in po pravilih, kot je to običajno.

Meseci so tekli (in kmalu tudi že leta), spisi so se debelili in zadeva bi normalno zastarala, toda kot za nalašč se je proti koncu tretjega leta slučajno predsednik Bush srečal s slovenskim predsednikom Dr. Drnovškom (ko mu je ustavil na avtocesti med Washingtonom in New Yorkom) ter ga povprašal, če so na Slovaškem že kaj ukrepali v zvezi s tisto lažjo. Slovenski predsednik je iz najbližje telefonske govorilnice takoj poklical v Ljubljano (kar je bilo ceneje kot s prenosnim telefonom), takoj dobil predsednika Vlade in zahteval pojasnila. Ker se pravosodni minister Šturm ni želel, niti smel, vtikati v konkretne kazenske postopke, je Janez Janša kar sam poklical Barbaro Brezigar in zahteval poročilo.

Posebna skupina tožilcev je še pospešila svoje delo ter se posvetila predvsem vprašanju: KDAJ je bilo kaznivo dejanje storjeno. Od tega je bilo namreč odvisno, če ni morda prišlo že do zastaranja… In sedaj je šlo že za ure in minute…

Kljub pomislekom, da je ugotavljanje vzročne zveze za nazaj kazenskopravno nerelevantno, pa so se morali spoprijeti s povsem novo situacijo: prvič v zgodovini je pri nastanku (verjetnega) kaznivega dejanja aktivno sodeloval računalnik. Šlo je tako rekoč za prvo e-kaznivo dejanje! Morda bo enkrat v prihodnosti potrebno ustanoviti (še eno) novo mednarodno sodišče – za računalnike?

Sklepali pa so takole:
1. Predsednik tuje države je bil užaljen oziroma razžaljen v trenutku »zero«, ko je stavek prebral.
2. Stavek je v angleščini nastal kakšno minuto pred tem, torej v trenutku »zero-1min«

3. Stavek v slovanščini je prišel na predsednikov zaslon še malo prej – »zero-2min«

4. Stavek je prišel iz strežnika v Ljubljani v manj kot sekundi – »zero-2min-1sek«

5. Stavek je bil vnesen na spletno stran www.povejmo.si osem ur pred tem – »zero-8ur-2min-1sek«

6. Uporabnik »Okty« je stavek prekopiral s spletne strani GOVORNIK, za kar je rabil 10 sekund – »zero-8ur-2min-11sek«

7. Pred tem je uporabnik »Okty« enajst minut bral govor, katerega je program sestavil samodejno in po načelu slučajnosti – »zero-8ur-13min-11sek«

8. Strežnik, na katerem deluje GOVORNIK je rabil tri sekunde (od trenutka, ko je »Okty« kliknil na gumb za sestavo govora), da je iz pripravljenih besed in slovničnih algoritmov sestavil govor, v katerem je bil tudi inkriminirani stavek – »zero-8ur-13min-14sek«

9. Program GOVORNIK je bil na strežnik nameščen pred štirimi leti – »zero-4let-8ur-13min-14-sek«

10. Avtor Anton Tomažič je prvo verzijo programa GOVORNIK sestavil že leta 1988 – »zero-18let-8ur-13min-14sek«

Glavno presenečenje preiskave je bilo v spoznanju, da do kaznivega dejanja sploh ne bi prišlo, če bi izostalo katerokoli dejanje iz gornjega seznama 10 akcij, ki so pripeljale do obravnavane užalitve!

Še najbolj varen se je počutil avtor programa GOVORNIK, saj mu 18 let zadošča za zastaranje še kakšnih hujših kaznivih dejanj, povzročenih s pomočjo računalnika… Razen seveda KD »ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve”, kjer je zastaralni rok kar 25 let…

Potem ko so preiskovalci razkrinkali pravo identiteto uporabnika z oznako »Okty« (izkazalo se je, da gre za znanega kolumnista Matijo Jamnika) ter ga ustrezno zaslišali, se je izkazalo, da je šlo za pomoto, saj je nameraval sporni stavek opremiti s svojim komentarjem, »da se tako res ne označuje poglavarjev tuje države«…

Zadevo je na sebi lasten način diplomatsko rešil Zunanji minister Republike Slovenije Dimitrij Rupel, ki je s tajno diplomatsko noto (preko svoje kolegice Condoleezze) ameriškemu predsedniku pojasnil, da je šlo zgolj za nerodno napako v eksperimentalni fazi računalniškega programa umetne inteligence, kjer sta bili zamenjani besedi »Bush« in »Ahmadinedžad«…



Za boljše razumevanje gornje humoreske predlagam branje svoje prejšnje kolumne.

Vir, 23. 9. 2006