Noben zajtrk ni zastonj

Eden glavnih problemov, s katerimi se bodo v naslednjih letih srečevali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev (na globalnem trgu), je naslednji: Kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?

Ja, znajti se bo treba!

Čudežna beseda in (možna) rešilna bilka za marsikaterega spletnega podjetnika danes je – reklamiranje. Če denarja ne bomo mogli zaslužiti na drugačen (direkten) način, bomo poskusili pa vsaj z reklamnimi oglasi (banerji)… Potreben bo seveda (ah, kakšna malenkost …) soliden promet, veliko dnevnih obiskov, klikov, ogledov … pa se bo že našel kakšen velik(i) oglaševalec, ki nam bo plač(ev)al, da bomo njegov baner namestili na našo domačo stran.

Ste že uganili, da je ta(kšna)le računica (logika) še iz prejšnjega obdobja (Web 1.0)? Pred več kot desetimi leti je bila »IN« tako imenovana »push tehnologija«, psihološko zasnovana še na TV miselnosti: Pošljimo našemu (ubogemu) uporabniku (consumer) tisto, kar MI mislimo, da je dobro zanj, takrat in toliko, kot MI mislimo, da bo najbolje. Ni vrag, če mu bomo nekaj ponudili 100 krat, se bo pa že naveličal in enkrat kliknil…

Začetek je bil še kar obetaven in nedolžen. Sledila pa je prava vojna … Vse več in več »porivanja«, vse bolj polni poštni nabiralniki, SPAM, ANTI-spam, padajoče (drop-down) reklame, blokiranje padajočih reklam, triki in anti-triki … Pri vsem tem se je (bilo) najbolje zanesti na lastno obrambo: enostavno ignorirati kar največ reklam(nih) banerjev. Kot da jih ni …

Seveda to ni moglo dolgo trajati … Pojavile so se tako nemogoče deviacije, da človek težko verjame. Še do danes obstaja nekakšna »klikarska« industrija, ki obljublja plačevanje za samo klikanje. Veliko število klikov naj bi namreč bolj odprlo mošnjičke velikih oglaševalcev in preko vmesnih posrednikov naj bi nekaj priteklo tudi do ubogih klikajočih garačev. Navadna spletna kmečka logika nam da spoznati, da gre pri tem lahko le za časovno omejene špekulacije.

Mislim, da se je v zadnjem času glavnina oglaševalskih zaslužkov preselila na samo nekaj velikanov a la Google, Yahoo, YouTube, velika večina vseh ostalih pa se mora (začasno?) zadovoljiti le z drobtinicami. Potrebni bodo povsem drugačni pristopi in prijemi.

Druga generacija interneta (Web 2.0) pomeni (bolj kot tehnološko) predvsem civilizacijsko (sociološko) revolucijo. Spreminja se odnos uporabnikov do interneta, ki ni več le okolje za enosmerne komunikacije, temveč vse bolj tudi za povratne. S tem, ko postajajo vse bolj aktivni uporabniki, pa se spreminja tudi narava oglaševanja. Namesto načela »Push« se vse bolj uveljavlja pravilo »Pull«. Uporabnik interneta ni več le potrošnik, temveč vse bolj - udeleženec. Kot tak pa pričakuje tudi, da bo sam izbiral informacije, katere ga zanimajo, vključno z »reklamami«.

In tukaj se bodo morali oglaševalci (v najširšem smislu) vse bolj znajti! Pritegniti pozornost udeležencev (v pozitivnem smislu)! Jih pritegniti z zanimivo vsebino! Jih nagraditi z drobnimi pozornostmi! Se jim zahvaliti in jih vljudno povabiti, naj se spet kaj oglasijo! Jih zadovoljiti …

To se danes tudi že v polni meri dogaja! Navzven se nam ta pojav (lahko) kaže tudi, kot da je (bo) nenadoma na internetu vse zastonj. Pravilo »There is no such a thing as a free lunch!« seveda še vedno velja, vendar je vse težje ugotoviti, »v čem je trik« - Zakaj se nekomu »splača« nekaj dajati (nuditi) »zastonj«? Ponavadi vse okoliščine »brezplačne« storitve (predvsem pa glavni motiv) pozna le tisti, ki jih nudi, vprašanje pa je, če se mu bo računica tudi izšla …

Mi kot uporabniki (pardon: udeleženci) pa si ponavadi niti ne belimo glave z vprašanjem, zakaj je nekaj zastonj, ampak to veselo uporabljamo. Tako, kot na primer tole novost, ki bi bila po svojem pomenu in ambiciji (s tem pa tudi po podjetniških dimenzijah) lahko tudi povsem globalna (gre pa za slovenski projekt): mojID*

Na prvi pogled je to majhna storitev, ki pa bi nam lahko prihranila veliko časa in sivih las. Po mojem občutku se danes tudi že po več kot 10 krat na dan nekam prijavljam, izpolnjujem polja za uporabniško ime in geslo (tudi po dvakrat), vse to med seboj zamenjujem ter pozabljam (gesla) …

In zato še malo reklame (nenaročene s strani ponudnika storitve):

“Z OpenID identiteto ne potrebujete več številnih uporabniških imen za prijavo na spletne servise. Dovolj je le ena, centralna identiteta, s katero se lahko prijaviš povsod, kjer je omogočena OpenID prijava.”

Storitev je za vas (seveda!) brezplačna, kako pa bo ponudnik spremenil pozornost v denar, pa že on sam ve …

Tako, kot se vedno znova in znova pri našem vsakdanjem delu vračam(o) na Google, tako ga moram tudi tu pogosto omenjati in se mu vsekakor ne morem izogniti, ko pišem o oglaševanju. Tudi največji iskalni stroji, ki »pokasirajo« pretežni del ogromne oglaševalske pogače, se prilagajajo (in se bodo morali še bolj) na Web 2.0, tako po vsebini, kot po obliki. In tudi tu se bodo lahko našle kakšne drobtinice, ki bi lahko obogatile slovenskega podjetnika z dobrimi idejami …


*Priporočeni link: http://www.mojid.com/