28. maj 2008

Pogumno začeti tudi z majhnimi sredstvi

Ker je tole pisanje namenjeno predvsem tudi (mladim) začetnikom v podjetništvu, se že takoj kot zelo pomembno pojavi vprašanje začetega kapitala. Ali je v vsakem primeru potrebno »žicati« in se dostikrat tudi naravnost poniževati (če ne drugače, pri sorodnikih in prijateljih) za (investicijski) denar? Ali ni možno (obetavnega) podjetja začeti tudi brez (kakršnegakoli?) denarnega vlaganja?

Vesela novica: okolje za podjetniške iniciative še nikoli ni bilo tako ugodno, kot je danes – in lahko vam zagotovim, da bo jutri še bolj. In to prav glede vprašanja, koliko sredstev potrebujemo za začetek delovanja, da se kot nova družba vsaj lahko predstavimo okolju in začnemo vsaj z osnovnimi poslovnimi komunikacijami!

Še pred desetimi leti (ko je bilo sicer tudi računalništvo že normalna sestavina vsake solidne pisarne) so bili nujni začetni stroški veliko večji, kot so danes. Potreben je bil vsaj en dober (in zato precej drag) računalnik, na katerem je bil nameščen strežnik. Precej stroškov je bilo tudi z izdelavo in namestitvijo domače strani, poštnega odjemalca, itd. Nujni so bili Windowsi in (pošteno priznajmo) vsaj najcenejša verzija programa Office, pa še marsikakšen drug program. Da niti ne omenjamo časa, energije in stroškov postavitve svoje lastne spletne trgovine (ja, prodajati je pač nujno, kajne?)…

Danes si novopečeni podjetnik za deset (ali manj) evrov lahko takoj kupi domeno in za kakšnih 40 $ (da, dolarjev – prav ste prebrali!) na leto (da, na leto – prav ste prebrali!) najame kompletno strežniško storitev z 10 GB (da, gigabajtov, prav ste prebrali!) ter 100 e-naslovi (da, STO – prav ste prebrali!)… S tem pa dobi tudi spletno trgovino, forume, bloge itd., za tiste bolj zapravljive in ambiciozne pa je tu še DeLux Plan, ki navedene nujne poslovne stroške bistveno podraži, saj je mesečna naročnina kar 6,64$ (da, na mesec – prav ste prebrali!), ampak za 150 GB + 25 MySQL databases… GoDaddy*

Tudi načelo odprte kode že deluje in tisti najbolj »škrti« si ne bodo privoščili niti Windowsov (jaz bi si jih, da ne bo pomote…), saj jim zadošča brezplačno (no, skoraj…) Linux. Za Škote in Gorenjce tudi ne bo dileme med MS Office ($$) in OpenOffice (brezplačno!). Resnici na ljubo nam (bo) Google s svojimi spletnimi storitvami (Docs!) nudi(l) večino bistvenih funkcionalnosti, zaradi katerih se nam je MS Pisarna doslej zdela nepogrešljiva. Nasprotno: temu se bo moral pridružiti tudi Microsoft…

Konvencionalni starejši podjetniki ob tem branju gotovo nejeverno (ali celo malo ljubosumno) zmagujejo z glavami, češ: »Pa je vendar še veliko drugih nujnih potrebnih zagonskih sredstev…« »Like what?« »… Na primer oblikovanje?«. Seveda, če so (že takoj na začetku) nujne kvalitetne profesionalne in edinstvene storitve. Vedno pa (na začetku!) niso. In tako lahko vsakdo za svojo prvo domačo stran (tudi za svoje novo podjetje) izbere (brezplačno!) super podlago (template), kakršne so pripravljene za bloge. Lahko si izdela express banerje, z veliko animacije in najnovejših trikov…

Živimo pač v »krasnem novem – sploščenem - svetu« in vse vrste storitev, katere je mogoče širiti preko interneta (frizerji oddahnite si: za vas to ne velja…) so izpostavljene neusmiljeni konkurenci, ki cene znižuje do nule. Zato se bo gotovo (če se že ni?) pojavila tudi storitev brezplačne telefonske tajnice in bo tudi ta strošek odpadel za našega vrlega podjetnika začetnika.

Da, računalniki res niso več to, kar so včasih (pred nekaj leti) bili! Naši otroci nanje občasno še kaj nameščajo (inštalacija), vnuki pa si niti ne bodo mogli predstavljati, zakaj bi morali nekaj dajati prav v (samo!) njihov računalnik… Ta naprava, sestavljena iz tipkovnice in ekrana (no to se pa še dolgo ne bo spremenilo…) bo služila le za komunikacijo! Da se priklopi(mo) na splet – na »Računalniški oblak« (cloud computing) in s tem na katero od družbenih omrežij (social networking«)…


*Priporočeni link: https://www.godaddy.com/gdshop/default.asp

20. maj 2008

Kako v eni minuti pritegniti investitorja

Za mlade podjetnike (in druge začetnike) je zelo težko priti do poslovnih angelov in drugih investitorjev, kaj šele imeti dovolj časa, da jim predstavijo svoje poslovne načrte. Ko pa se z njimi končno le srečajo, pa četudi le v dvigalu, jih je potrebno prav na hitro in spretno pritegniti za svoj projekt. Tako je nastal izraz »Elevator pitch«: sposobnost da v eni minuti, kolikor traja vožnja z dvigalom, predstaviš svojo podjetniško idejo…

Uspeh (v tej prvi, a zelo pomembni fazi) je že v tem, če te investitor povabi v svojo pisarno in ti da naslednjih pet minut, da mu podrobno (hic?) razložiš svojo podjetniško idejo in vse bistvene sestavine (hic?) poslovnega načrta. Če boš pri tem preveč okleval, jecljal in kompliciral, potem pri tem gospodu ne boš imel nikoli več (svojih) pet minut… In če boš z njim skušal ponoviti trik v dvigalu, te bodo naslednjič vrgli ven varnostniki…

Glede na veliko pomembnost sposobnosti svoje ideje učinkovito in hitro predstaviti (včasih tudi v javnosti), se po svetu organizirajo tudi tekmovanja »Elevator Pitch«. »Prepričajte investitorja v eni minuti« je dogodek, katerega v Sloveniji organizira Podjetniški center CEED Slovenija. Gotovo se bomo vsi tisti poslušalci, ki smo bili prisotni na prvem »šprintu« (leta 2007 v hotelu Mons) tega z veseljem še kdaj udeležili, saj je bila to zelo zanimiva, koristna, na trenutke pa celo zabavna prireditev. Jaz sem si jo še posebno dobro zapomnil iz dveh razlogov.

Zmagovalec prvega »državnega prvenstva« v (dobrem) predstavljanju (dobre) ideje je bil namreč moj prijatelj, partner, sodelavec in direktor (družbe INform d.o.o.) – Boris Kozlevčar. Žirijo in poslušalstvo je najbolj prepričal s podjetniško idejo, katero smo skupaj zaplodili pred nekaj leti – pametni obrazci na internetu.*

Zanimivo je bilo tudi primerjati tekmovalce, na kako različne načine so skušali pridobiti pozornost in simpatije poslušalcev. Nekdo je tvegal vsaj kakšnih 20 sekund, da se je počasi privlekel do mikrofona, šepajoč in s pomočjo bergle. Namesto, da bi nas začel zasipati s številkami in velikimi obljubami o profitabilnosti njegove ideje (tako kot vsi ostali), je mirno zajel sapo in dejal nekako takole: »Priznam, da bi se vam rad vsaj toliko zasmilil, da bi me povabili na drugi del (v finale), ko bi imel malo več časa, da bi vam razložil svojo podjetniško idejo…« Še vedno ne vem, ali je imel nogo res poškodovano, ali se je le (dobro) pretvarjal…

Dobro je, da so bili v žiriji tudi izkušeni profesionalni ocenjevalci investicijskih projektov iz tujine in da so nam vsem skupaj predstavili tudi precej izkušenj in koristnih nasvetov za vse tiste, ki pripravljajo podjetniške načrte. Mislim, da smo bili vsi tisti, ki smo kdaj sestavljali poslovne načrte, kar malo šokirani ob njihovem (tako rekoč soglasnem) priznanju, da nikoli ne preberejo celotnega dokumenta. Predstavnica »venture« kapitala iz Amerike je izrecno posvarila pred predolgimi (preobširnimi) poslovnimi načrti: takšnega s preko 50 strani ni še nikoli prebrala… Takšne s preko 100 stranmi takoj vrže v koš… Morda v celoti kdaj prebere prvo stran, nato jih nekaj »diagonalno« preleti…

Kar šokantno, kajne? Ja, zakaj se pa potem tako mučimo z vsebino poslovnih načrtov? Naj jih kar drastično skrajšamo in izločimo čim več konkretnih argumentov? Lahko poskusite, ampak jaz tega ne bi svetoval: ocenjevalec bi si znal to napačno razlagati – da nimate argumentov in dokazil za perspektivnost vaše podjetniške ideje…

To je podobno kot s formalno izobrazbo v podjetništvu… Ni ravno nujna, saj je že mnogim uspelo z nedokončanimi fakultetami in brez Masters študijev… Zakaj bi zaključeval še četrti letnik ekonomske fakultete, če pa sem že tako uspešen in perspektiven direktor? Zakaj bi se loteval še podiplomskega študija, ko pa vsi vidijo, da sem pravi talent za finančne manipulacije in sem bogat že pri tridesetih?

Odločite se sami… Ampak jaz bi vsakomur svetoval, da se izobražuje, kolikor se le da… In če bom imel kdaj pred sabo dva kandidata s približno enakimi (ocenjenimi) sposobnostmi, se bom odločil za tistega, ki ima tudi višjo formalno izobrazbo… Po statistiki pač od njega lahko več pričakujem…

In če se vrnemo k poslovnim angelom (to pa so včasih tudi starši ali celo babica) ter drugim investitorjem: ali (zakaj) so res tako pomembni? Je v vsakem primeru potrebno »žicati« in se dostikrat tudi naravnost poniževati za (investicijski) denar? Ali ni možno (obetavnega) podjetja začeti tudi brez (kakršnegakoli?) denarnega vlaganja? Odvisno od dejavnosti…

*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

14. maj 2008

Najtežje je zaslužiti prvi milijon

Vsak uspešen podjetnik se bo strinjal, da je (bilo) najtežje prislužiti prvi milijon. Začne se po navadi z »genialno« idejo, iskanjem in prepričevanjem partnerjev, poslovnim načrtom, pripravami… (prvič) pa se zatakne pa pri povsem banalni zadevi: pomanjkanju potrebnih začetnih sredstev. Ker se slednja lahko vedno zreducirajo na čisto navaden denar, se (bodoči) podjetniki po navadi lotijo najožje okolice ter »žicajo« od bližnjih sorodnikov in prijateljev…

Kmalu se izkaže, da nekaj deset tisoč (evrov ali dolarjev) ne bo zadoščalo, ampak bo potrebno zbrati nekaj sto tisoč… Takrat pa sorodstvena in prijateljska solidarnost odpove… Ker so resne banke in veliki investitorji (in po pravilu tudi investicijski skladi ter »VC - venture capital«) kar previsoko oddaljeni, se je pač potrebno obrniti na – poslovne angele.

Tudi ta blagoslovljena elita je sad nekaj zadnjih desetletij, sestavljajo pa jo dokaj različno motivirani in premožni posamezniki (vse bolj pa tudi povezani v jate in omrežja). Nekateri so morda upokojeni milijonarji, ki bi radi pomagali mladim in tudi njim omogočili vstop v poslovni svet, zraven pa se morda še izkazali kot priljubljeni mentorji ali celo dobrotniki. Drugi so povsem špekulantsko usmerjeni: sanjajo le o tem, da bodo za zelo malo denarja postali večinski lastniki hitro rastočega podjetja (start-up) z veliko prodajno uspešnico, čez eno leto izvedli dokapitalizacijo, pretvorbo v delniško družbo (IPO), čez dve leti našli drugega kupca in pri tem bajno zaslužili. Najdejo pa se tudi takšni, ki jih resnično zanima sama vsebina proizvoda ali storitve, jih to veseli in bi morda radi mladim idealistom pomagali uresničiti to, kar njim doslej samim ni uspelo…

Mladi podjetniki, ki poslovne angele (po navadi) krvavo rabijo, pogosto pristanejo na zelo »oderuške« pogoje, saj druge izbire morda niti nimajo. V tej fazi se pač sprijaznijo, da bodo (enkrat čez dolgih nekaj let) dobili prav majhen del pogače – da bo le velika ali celo ogromna. Tudi če bodo ostali le 5% lastniki »svojega« podjetja, bo to morda enkrat predstavljalo milijonsko premoženje… Prav nič izbirčni niso pri odločitvi za poslovnega angela – ta je lahko tudi ateist…

Obema skupinama pa je skupno tole: eno zelo veliko tveganje! Prav majhen odstotek »genialnih« podjetniških idej se namreč tudi uspešno realizira. Razlogov za to je lahko neskončno veliko, lahko so objektivni ali subjektivni, na eni ali na drugi strani… Morda je mladi podjetnik sicer zaplodil dobro poslovno idejo, vendar pa je ni sposoben tudi realizirati (nima organizacijskih sposobnosti, dobrih sodelavcev itd.). Morda so zadevo dobro izpeljali že do samega (odličnega) proizvoda, pa je zmanjkalo denarja za marketing, poslovni angel pa ne spozna, da je za rešitev projekta nujna dokapitalizacija…

Poslovne angel(čk)e imamo tudi že v Sloveniji, tako posameznike, kot tudi združenja. Mladi podjetniki jih bodo zlahka našli, saj jim jih bodo priporočili tudi na številnih valilnicah, razvojnih centrih, šolah, seminarjih, tečajih.

Imam to srečo, da poznam zadevo z obeh strani. Pred leti sem se s svojimi projekti prilizoval marsikateremu angelu, sedaj pa si kdaj »pripnem krila« tudi že sam in upam, da bom tudi s svojimi izkušnjami lahko pomagal kakšnemu začetniku. Zaradi svojih izkušenj na drugi strani bom skušal biti čim bolj »uvideven« in logičen. Takšen pač ni bil tisti angel, ki nas je z zanimanjem poslušal in ko smo povedali vse ter se z upanjem zazrli vanj, nam je dejal nekako takole: »Fantje – odlično! Dobra ideja! Ste me prepričali! No, skoraj – sedaj mi morate dokazati le še nekaj: da se da s to idejo tudi res dobro in hitro zaslužiti! Takole bom rekel: pridite spet čez eno leto in mi pokažite en kovček denarja. Potem se bomo pa naprej pogovarjali!« Mi smo se seveda spogledali, poslovili in si mislili: »Ja, kar misli si! Če bomo mi čez eno leto imeli poln kovček denarja, pač ne bomo več k tebi hodili…«

V času prve .com balonske ekonomije (konec prejšnjega stoletja) so bili poslovni angeli (in drugi investitorji) tako pomembni in vzvišeni, da je bilo za mlade podjetnike zelo težko do njih priti, kaj šele imeti dovolj časa, da jim predstavijo svoje poslovne načrte. Takrat je nastal izraz »Elevator pitch«: sposobnost da v eni minuti, koliko traja vožnja z dvigalom, predstaviš svojo podjetniško idejo, vsaj toliko, da te bo Investitor povabil v svojo pisarno (za pet minut)… Sicer te bodo varnostniki vrgli ven…

08. maj 2008

Omejitev je le v naši iznajdljivosti

Dandanes ima kakšen zelo bister in s še drugimi potrebnimi talenti obdarjen deček (in celo deklica) iz Indije (pa tudi iz Gvatemale, Ukrajine ali Slovenije) resnično enake možnosti za uspeh, kot podoben deček iz Seattla, New Yorka ali Londona. Njegov prvi in najvažnejši korak do uspeha je v tem, da pride do (povprečnega) računalnika in do (dobre) povezave v internet! Tako se bo na(j)prej izobrazil, razgledal in povezal v ta krasni novi poslovni svet…

Pa bo šlo tudi brez začetnega kapitala? So se razmere tako spremenile, da niso potrebna niti osnovna vlaganja v ustanovitev podjetja, prostore in opremo in druge tekoče stroške?

Okoliščine SO SE zelo spremenile, vendar bodo res izjemni primeri, ko lahko nekdo začne denar služiti kar takoj, brez kakršnegakoli vlaganja. S kakšnim masovnim klikanjem se lahko pride le do drobiža. Več možnosti obstaja v svetu navidezne resničnosti. V SecondLifu je možno najprej s svojimi storitvami najprej zaslužiti prve »navidezne« dolarje, ko pa se bo teh nabralo veliko, jih bo možno tudi vnovčiti za »taprave«. S temi se nato lahko kupijo »prave« parcele in druge nepremičnine v navideznih mestih in začne »pravi« biznis.

No, lepo po vrsti: kako v navideznem svetu zaslužiti tiste prve, tako zaželjene in (pre)potrebne dolarje (pa naj bodo že »navidezni« ali »pravi«). Brez talenta nikakor ne bo šlo! Iznajdljivost je verjetno tista lastnost, ki bo prva dala rezultate. Kakšna 16-letna deklica iz vasice na koralnem otočku Maldivov (ki je imela to srečo, da so njeni šoli mednarodne humanitarne organizacije v okviru pomoči ob cunamiju omogočile solidno internetno povezavo v svet) pa bo morda znala tako lepo dekorirati navidezne apartmaje in lokale na SecondLifu, da ji bodo navdušenci radi odrinili kakšen dolar.

Med milijoni vsakodnevnih mladih indijskih obiskovalcev svetovnega spleta se bo gotovo našel kakšen genialni (potencialni) pisatelj. Do nedavna bi se lahko prej postaral, kot pa doživel zasluženo svetovno slavo. Sedaj pa bo prišel uspeh veliko lažje in hitreje. Sunit Bumbasa si lahko (da bo šlo še hitreje…) pod imenom Dough Phillips namesti (seveda brezplačno) svoj blog (na podlagi podlog takoj profesionalno oblikovan) in začne pisati. Če bo pisal res dobro, se bo zelo hitro začelo povečevati število bralcev, začel se bo vzpenjati po blogerskih lestvicah in slava (z njo pa tudi denar) se mu ne bo izmuznila. Inspiracije mu pa tudi ne bo zmanjkalo, če ima le dovolj domišljije in raziskovalne žilice. Ne pozabite: pred sabo ima, le nekaj klikov oddaljeno (skoraj) celotno svetovno znanje, zgodovino, tekoče dogajanje, novice, slavne ljudi… Omejitev je le njegova (naša!) iznajdljivost!

Tako je na primer še pred nekaj leti obstajalo za Francija Hribarja iz Hotedršice (Slovenija) kar veliko ovir, če je čutil, da ima talent za profesionalnega fotografa in imel veliko željo, da se tega čim prej poklicno loti. Nujen bi bil fotografski studio, zelo draga oprema, vsaj nekaj uspešnih razstav, posredniške agencije itd. Da ne bo pomote: oprema je (lahko) draga tudi danes (ali pa še bolj) – vendar pa sedaj JE MOŽNO začeti tudi z zelo malo denarja. Tudi s kompaktnim, nekaj deset evrov vrednim fotoaparatom (ali celo z mobilcem) je možno narediti dobro fotografijo! Prvotni posnetek namreč lahko neverjetno izboljšamo, obogatimo ali celo povsem spremenimo z zelo kvalitetnimi programi, tudi brezplačnimi*. Neverjetno se je tudi skrajšala pot do kupcev fotografij, saj obstajajo odlične borze (Stock Photo), kjer lahko vsakdo takoj začne prodajati svoje umetnine. Franci bo tako iz svoje deške sobe dosegel že kar zavidljiva profesionalna orodja, tako za obdelavo kot tudi za distribucijo in promocijo njegovih fotografij. Za začetek kar dovolj.
*Da boste imeli vsaj kakšno korist od tega branja, naj vam priporočim prvi takšen program, ki deluje izključno preko vašega brskalnika: Photoshop Express https://www.photoshop.com/express/landing.html

Čeprav je danes možno začeti posel tudi povsem brez začetnega kapitala, pa je taka možnost omejena le na dejavnosti, ki so odvisne predvsem od osebnih talentov njihovih nosilcev. Po navadi pa brez denarja tudi ne bo šlo in v tem primeru bo pač potrebno postrgati po svojih prihrankih, »nažicati« kaj od staršev (»pa tudi babica bo nekaj dala?«…), ali pa najti (predvsem pa tudi prepričati) kakšnega - poslovnega angela…

03. maj 2008

Blagor današnji generaciji

Blagor današnji generaciji! Uspeh posameznika je bolj kot kadarkoli v zgodovini odvisen predvsem od njegovih ambicij in sposobnosti. Za mlade ljudi je bistveno to, da imajo lahko pred sabo zelo visoke cilje za uspeh in da ne obstajajo nobene formalne ovire, da tega sčasoma ne bi tudi (lahko) dosegli. Ideja o hitri obogatitvi je bila verjetno nekako imanentna že od nekdaj vsem podjetnežem, vendar pa še nikoli ni bila tako uresničljiva, kot je danes…

Seveda ne morejo in ne bodo nikoli mogli uspeti vsi, ki si to želijo in bodo realne možnosti še vedno podobne tistim, ko kupimo srečko na loteriji. Bistvo pa je seveda v tem, da brez nakupa srečke, zadetka sploh ne more biti in da tudi podjetniškega uspeha ne more biti, če si ga ne postavimo za svoj cilj.

Hopla! Stoj! Ali bo to zopet ena izmed serij »Kako postati uspešen podjetnik«? To nikakor ni moj namen. (Pa ne, da si tega ne bi želel… ampak vem, da je kaj takega nemogoče napisati.) Rad bi le vzpodbudil (opogumil) vse tiste (predvsem mlade), ki se čutijo sposobne, da se tudi lotijo svoje ideje izpeljati. Seveda jim pa ne priporočam, da se tega lotijo solo. Nasprotno: nujno se je povez(ov)ati in združevati potenciale za prodor na – neusmiljeno tekmovalen svetovni trg.

Iz zadnjega stavka seveda logično izhaja, da se ni treba truditi z nadaljnjim branjem vsem tistim potencialnim podjetnikom, ki bi se povsem zadovoljili, če bi imeli soliden frizerski lokal, najboljši spa center v občini ali celo največji avtoservis v (bodoči) pokrajini. To so vsega spoštovanja vredni in tudi zelo težko dosegljivi podjetniški cilji, ki lastnika morda tudi povsem zadovoljijo, mu omogočijo visok standard in pričakovan življenjski stil, niso pa začetek kakšne bolj zanimive zgodbe o uspehu.

Mi pa se bomo v nadaljevanju ukvarjali bolj s tistimi zgodbami, ki so se začele v garaži, končale pa na svetovnih borzah. Takšni primeri so se pojavili že v 19. stoletju, seveda predvsem v Ameriki, povezani pa so ponavadi z avtomobili, motorji, elektriko, nafto (oglejte si film: »Tekla bo kri«)… V dvajsetem stoletju je sicer ogromno podjetnikov uspelo tudi »od ničle«, vendar pa je značilno, da je to vsekakor moralo biti v eni od najbolj razvitih (zahodnih) držav, predvsem v ZDA in v Evropi. V drugih delih sveta so bogataši nastali predvsem na podlagi (sreče zaradi) izkoriščanja naravnih virov, kdor pa ni bil iz vladajočega (posestniškega) stanu, ni imel kaj dosti možnosti, da postane milijonar.

Tudi Bill Gates ne bi imel še nobene šanse, da uspe, tako kot je uspel, če bi bil rojen v Indiji, saj je še vedno otrok 20., pred-internetnega stoletja. Za svoje prve podjetniške uspehe je še vedno moral (fizično) trkati na številna vrata, nadlegovati IBM-ove velikane, posedati na mukotrpnih sestankih – in to na pravih (ameriških) mestih. Navidezne pisarne (virtual offices) so nastale šele kasneje, tudi po njegovi veliki zaslugi…

Danes, na začetku 21. stoletja pa že lahko rečemo, da ima kakšen zelo bister in s še drugimi potrebnimi talenti obdarjen deček (in celo deklica) iz Indije (pa tudi iz Gvatemale, Ukrajine ali Slovenije) resnično enake možnosti za uspeh, kot podoben deček iz Seattla, New Yorka ali Londona. Njegov prvi in najvažnejši korak do uspeha je v tem, da pride do (povprečnega) računalnika in do (dobre) povezave v internet!