28. november 2008

Pametne uporabnine

V začetku leta 2003 sem iskal soustanovitelje nove gospodarske družbe, ki bi se ukvarjala s posredovanjem pri pretoku znanja. Že tedaj sem bil prepričan, da je takšna ideja enostavno »obsojena na uspeh«. Tako kot sem mislil pred 20 leti, ko sem ustanovil družbo IUS SOFTWARE, ki se ukvarja z distribucijo pravnih informacij v elektronski obliki …
Le da gre tokrat za dosti bolj široko, ambiciozno ter obetavno dejavnost: INform ne bo uporabnikom prihranil časa le z DOSTAVO informacije, temveč ga bo lahko prihranil še veliko več, s tem, da bo uporabnikom pomagal tudi USTVARITI (bolj ali manj zahtevne ter kompleksne) informacije kot »outpute«.

Našo idejo, okrog katere se je takrat zbralo 20 soustanoviteljev, smo morali sprva marsikdaj razlagati tudi v dokaj banalni obliki – kot pametne obrazce – ali vsaj poenostavljeni – kot koristne UPORABNINE. Začeti s tako inovativno dejavnostjo pač ni bilo možno samo z uveljavljenimi miselnimi obrazci in z obstoječimi oznakami pojmov, zato smo morali kakšno novo besedo tudi ustvariti. Primer za to je ravno pojem »uporabnina«, brez katere nam enostavno ni šlo. V angleščini bi temu še nekako ustrezal izraz »application«, v slovenščini pa je bila najbližja le tujka »aplikacija«, ki pa povprečnemu človeku sama po sebi ne pove nič več kot naša nova »uporabnina«.

Prepričan sem, da se bo ta nova beseda uveljavila in prijela, kakor hitro jo bodo ljudje srečali v praksi. Da bi se lahko ukvarjali s pretokom znanja, ga bomo morali definirati v posebnih modulih (ustvarjenih v okolju in z orodji družbe INform), ki pa bodo v praksi sestavljeni iz navodil, vprašalnikov, obrazcev, postopkovnikov, pravne podlage, komentarjev, linkov itd. Uporabniki bodo kmalu spoznali, da med uporabnino za vpis otroka v vrtec in uporabnino za izvedbo joint-venture projekta ni bistvenih razlik v načinu priprave ter izvedbe, ampak le v količini vloženega znanja, ustreznemu prihranku časa in konec koncev tudi temu ustrezni ceni.

Že na začetku, ko smo programerjem razlagali, kako si predstavljamo centralni portal kot okolje za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki, smo želeli, da bi bilo to okolje in vsa potrebna orodja izdelana tako, da bo vse delovalo 100% spletno: a) nikomur ne bo potrebno namestiti kakršnegakoli dodatnega programa b) vsakdo lahko vse svoje funkcije (vključno z urejanjem WYSWYG) opravlja od koderkoli, samo z običajnim brskalnikom. Vesel sem, da so programerji to vzeli dobesedno in nam do danes pripravili prav takšno okolje. In čeprav se šele sedaj širše uveljavlja ideja »pametnih obrazcev«, se ne bojim, da bi nas možni konkurenti prav hitro lahko ujeli. Marsikdo lahko na hitrico sprogramira marsikakšen obrazec, na pogled morda tudi bolj »šik«, vendar pa brez vloženega dela približno dveh let (kot smo za to rabili mi) tudi ne bo razvil približno tako kompleksnega sistema (orodij, pravic, kontrole kvalitete, publiciranja, ažuriranja itd.) kot je tisti, na katerem temelji portal »informiran.si«!

Tako, kot sem za doslej objavljene in nameščene obrazce na slovenskem delu interneta ocenil, da so v »kameni dobi« možnega razvoja, tako tudi najnovejše naše uporabnine INforma postavljam v »industrijsko« razvojno dobo in se hkrati veselim nadaljnjega razvoja in prehoda v postindustrijsko in moderno dobo. Takrat bo (na podlagi naših sedanjih osnov in principov) prevladovala umetna inteligenca, predvsem pa bodo inputi ter outputi povezani s končnimi subjekti (naslovniki) izdelanih informacij (znanja). Upam, da bomo tudi v prihodnosti ohranili našo vodilno vlogo na tem področju – in to ne samo v Sloveniji, temveč med najrazvitejšimi!

Prepričan sem, da so slovenski strokovnjaki na vseh področjih – tudi na informacijskem – lahko povsem v »špici« razvoja, med najboljšimi in polno konkurenčni. Potrebno jim je le dati ustrezne podjetniške usmeritve, razvojne cilje in naloge, ter minimalna potrebna sredstva in orodja za nadaljnje delo. Pri družbi INform smo nekaj tega že dosegli, vidim pa še veliko več možnosti. Trenutno smo sami še prešibki za resen in obetaven nastop na tujih trgih. Upam, da se nas bo našlo več takšnih gospodarskih subjektov, ki ne bi zaplankano videli le možnost konkurence v Sloveniji, ampak temu namenjeno energijo rajši izrabili za sodelovanje in skupen nastop navzven.

Iz lastnih izkušenj opažam tudi (pre)veliko opreznost in premalo podjetniške smelosti med slovenskimi managerji in vlagatelji. Če jim bo kdo prikazal obsežen in dobro ilustriran ter opremljen poslovni načrt za novo trgovino ali kvečjemu za novo restavracijo, se bodo dali kaj hitro prepričati za akcijo in denar. Zelo redki pa so tisti, ki bi imeli malo več vizije in volje po večjem poslovnem tveganju, čeprav jih (samo na ta način) lahko čakajo veliko večji zaslužki in uspehi. S takšnimi podjetniki bi se z veseljem pogovarjal tudi o nadaljnjem razvoju naše nove dejavnosti posredovanja pri pretoku znanja.

Že ob ustanovitvi sem vedel: če tega ne bomo naredili mi, bo pa kdo drug! Danes pa že vem, da smo imeli srečo tudi pri izbiri programerjev in vseh drugih ustvarjalcev novega sistema za pretok znanja in da nas bo težko kdo prehitel.


*Priporočeni link: http://www.informiran.si

25. november 2008

Pretok znanja kot poslovni model

Če bi pred 10 leti trdil, da se lahko tudi majhna slovenska gospodarska družba le v nekaj letih vrtoglavo dvigne v družbo največjih in najbogatejših korporacij, bi me gotovo nihče ne jemal povsem resno (pravzaprav tega še sam ne bi verjel). Danes (v času interneta) pa sem v to tako prepričan, da tega ne bom samo govoril, ampak se trudil, da to lahko tudi dokažem(o).
Na tem mestu pa opozarjam na primer, kot dokaz takšne možnosti – da se lahko tudi iz majhne države – Luxemburg – skupina mladih ljudi, ki ima pravo podjetniško vizijo in dovolj znanja – v nekaj letih povzpne v sfero milijardnih zaslužkov. Ocenjujem, da je bil njihov uspeh predvsem posledica tega, da se niso dali »zastrupiti« neizprosnim pravilom uradne ekonomije o omnipotentnosti »break-even« točke ter da so namesto pisanja podrobnih elaboratov in poslovnih načrtov delali na uresničevanju svoje osnovne podjetniške zamisli.

Družbo Skype je leta 2002 ustanovila skupina mladih zanesenjakov iz Luxemburga, septembra 2005 pa so jo prodali družbi eBay za 4,1 milijarde $ (od tega 1,300.000.000 $ v gotovini, 1,300.000.000 $ v delnicah ter 1.500.000.000 $ odloženo do leta 2009). Pri tem je najbolj zanimivo to, da je družba Skype še eno leto prej (2004) imela samo 7.000.000 $ prihodkov, da je še dosti kasneje dosegla break-even!

V čem je (bila) torej njihova tako velika vrednost? V dobri (poslovni) ideji, ki obeta, da bo v prihodnosti in v rokah dobrega (ter premožnega) lastnika prinašala velike zaslužke (veliko večje, kot bi jih lahko ustvarili sami!). Skype smo prvič srečali, ko smo se lahko v živo (kot po telefonu) pogovarjali preko interneta. Seveda – bilo je brezplačno in kdor se je na ta način navadil, ga ni več opustil in tako je Skype do danes zbral preko 300 milijonov uporabnikov. Počasi sicer vpeljuje plačevanje za razne oblike z več dodane vrednosti, glavni potenciali pa se bodo razvili šele v okviru drugih večjih sistemov (za nakup so se zanimali tudi Microsoft, Yahoo, Google itd.). Ustanovitelj, direktor in novopečeni milijarder Zennstrom pojasnjuje, da nikoli niso bili usmerjeni (le) v hitro rast in velik dobiček, ampak je bil njihov cilj, da postavijo dobre temelje za dober posel (»to build the business«).

Ko v Sloveniji srečam veliko mladih sposobnih ljudi (tudi pravih poslovnih genijev), pa tudi neizkoriščenega investicijskega potenciala, si ne morem kaj, da jih ne bi skušal zbližati in usmeriti v kakšno tako perspektivno smer visokih tehnologij, ki bi omogočila podobno zgodbo o uspehu, kot so jo napisali mladi iz Luksemburga. Ker mora biti to vsekakor povezano z internetom (ta izenačuje šanse vseh poslovnih subjektov na celem planetu in s tem tudi daje možnosti »manjšim«) in ker je »naše največje bogastvo (…bla, bla) seveda ZNANJE – mislim, da smo imeli kar srečo z našo idejo o posredovanju pri pretoku znanja ter z ustanovitvijo družbe INform d.o.o.

Danes, po petih letih delovanja, lahko zatrdim, da je naša inovativna ideja za povsem nov poslovni model preverjeno dobra in da je tudi ekipa dovolj kvalitetna, da načrtovano tudi izpelje, seveda z ustreznimi kadrovskimi ter finančnimi okrepitvami.

Vsakdo se lahko na portalu www.informiran.si sam prepriča, da smo ustvarili kvalitetno okolje in orodja za izmenjavo (modulov) znanja, prve delujoče uporabnine pa tudi potrjujejo prijaznost in koristnost takšnega ustvarjanja in zajemanja informacij. Pozitivne so tudi reakcije zvestih uporabnikov, pa tudi samodejna rast obiskanosti, še pred začetkom pravega resnega marketinga. Glede na program bomo na slovenskem portalu zasledovali cilj 5.000 praktičnih »obrazcev« ter jih začeli komercialno izkoriščati. Pri tem pa nam je že sedaj jasno, da bo to lahko le prvi laboratorijski portal (kar naj bi ostal tudi v nadaljnjih fazah, ko bomo v uporabnine uvajali vse več umetne inteligence – v povezavi z družbo AI-in-Law Future Technologies Inc), katerega pa lahko prenesemo na katerikoli tuji trg. Začeli bomo tako, da bomo v vsaki državi dobili vsaj po enega lokalnega partnerja, ki bo portal napolnil z vsebino, mi pa bomo skrbeli za tehnologijo in nadaljnji razvoj.


*Priporočeni link: http://www.skype.com



Reblog this post [with Zemanta]

08. november 2008

Ameriške volitve od blizu

Letos sem imel to srečo, da sem si lahko od blizu ogledal ameriške volitve (v Južni Karolini), vključno s predvolilnimi zborovanji, pogovori s kandidati, predavanji o njihovem volilnem sistemu, pogovori z lokalnimi oblastmi, obiskom volišč, na koncu pa seveda tudi velikim praznovanjem – »election party«…

Tako sem si lahko ustvaril kar realno sliko o značilnostih tega enkratnega, zgodovinsko pogojenega volilnega sistema, posebno še, ker sem bil v stiku z aktivisti obeh največjih strank, demokratske in republikanske. Na tem mestu lahko povzamem le nekaj najbolj svežih vtisov in lastnih spoznanj, do katerih sem prišel, potem ko sem seveda osnove ameriškega volilnega sistema že poznal, toliko kot jih pač pozna povprečni evropski pravnik.

Čeprav se nad sistemom »indirektnih« elektorskih glasov veliko ljudi zgraža, češ da »vsi glasovi volivcev niso enako pomembni« ali da »zmagovalec dobi vse, poraženec pa nič«, pa sem prepričan, da Američani svojega volilnega sistema še dolgo ne bodo spremenili. To pa predvsem zato, ker naravnost omogoča in ščiti sedanji »dvostrankarski« politični sistem. Onemogoča praktično vse ekstremistične pobude in skupine, vodilne politike pa usmerja v zmerne, sredinske smeri, tako da se obe vodilni stranki v bistvu relativno malo razlikujeta glede najvažnejših političnih vprašanj.

Kritikov ameriškega volilnega sistema je vedno dovolj, vendar pa so njihovi argumenti v bistvu po navadi bolj na krhkih nogah, če seveda dobro razumemo bistvo problema. Ko se zgražajo, da je Ross Perot leta 1992 kot predsedniški kandidat dobil 18,9% vseh oddanih glasov, pa niti enega elektorskega glasu (imajo pač večinski volilni sistem), pozabljajo, da pa sta druga dva kandidata oba dobila veliko več glasov. Nerealno je pričakovati, da bo postal predsednik nekdo, za katerega glasuje le 18,9% volivcev! In potem mu tudi 18,9% glasov - ali pač elektorskih glasov - nič ne pomaga. Na koncu je treba vse zaokrožiti na eno osebo, drugače pač ne more biti. Tudi letos je vseh 42% glasov, katere si je priboril McCain, »ukradel« Obama…

Mislim, da imamo Slovenci še najmanj pravice Američanom očitati, da vsi glasovi volivcev niso enako pomembni, saj imajo oni že v zakonih (ali celo v ustavi) zagotovljeno, da se (obvezno!) vsakih toliko let (mislim, da na 10 let) preverjajo in po potrebi popravljajo meje volilnih okrožij, tako da na enega kandidata (na primer za predstavniški dom države) pride enako število volivcev. Kot je znano, so pri nas tovrstne razlike lahko kar nekajkratne…

Glavni razlog, da ni pričakovati kakšnih bistvenih sprememb v ameriškem volilnem sistemu, pa je v tem, da so bistvene določbe (in to zelo konkretno) določene že kar v ustavi (na primer tudi to, da morajo biti predsedniške volitve na prvi torek v novembru). Morebitni amandmaji bi zahtevali dvotretjinsko soglasje v vsaj tri četrt zveznih državah. To pa je povsem nerealno pričakovati, posebno še po letošnjih tako uspešnih volitvah.

Še več kot vsebinskih razlik (v primerjavi z evropskimi sistemi) pa je povsem tehničnih posebnosti in te so me še bolj zanimale.

Zanimivo je, da se mora za registracijo svoje volilne pravice potruditi vsak državljan sam! Če se ni pravočasno registriral (in pri tem pridobil ustreznega potrdila), pač ne bo smel voliti. Seveda pa pri registraciji zelo in z veseljem pomagata obe vodilni stranki, predvsem tudi že zaradi predhodnih strankarskih volitev. Zaradi velike angažiranosti velike večine ameriške javnosti, letos to sploh ni bilo problematično. Nasprotno: ljudje so po nekaj ur stali v vrstah (pa seveda ne povsod; tam, kjer sem bil sam opazovalec, je bila frekvenca volivcev enaka kot pri nas), samo da bi lahko čim prej (kar so lahko v nekaterih državah naredili že dva tedna pred 4. novembrom) izrazili svojo voljo.

Evropejci se premalo zavedamo, da so ameriške volitve po pravilu vedno zelo obsežne (volijo hkrati veliko funkcionarjev, sodnikov in drugih javnih uslužbencev; na primer tudi mrliškega oglednika…) in združene z večimi referendumi. Tam, kjer sem bil opazovalec jaz, so se izrekali o tako različnih vprašanjih, kot je starostna meja za kriminalizacijo spolnih odnosov z mladoletno žensko (14 ali 16 let) ali pa uvedba posebnega dodatnega prometnega davka v višini 1% za izgradnjo in modernizacijo šolskega sistema od vrtcev do visokih šol (ker je referendum uspel, bodo v naslednjih 10 letih tako zbrali več sto milijonov dolarjev*). Po vsebini gre pravzaprav za povsem isto, kar smo mi včasih imenovali »samoprispevek« po obliki pa za pravo in resnično »samoupravljanje«!

Potem je seveda razumljivo, da so ameriške glasovnice zelo obsežne in da je logično, da si pomagajo s tistimi značilnimi »volilnimi aparati« (po fiasku na Floridi so jih zelo izboljšali). Tako sedaj v veliki večini volijo elektronsko (izjemoma pa tudi še pismeno, na primer na domu, po pošti itd. – v tem primeru ima glasovnica vsaj kakšnih 8 strani). Praktični kot so, pa so spet s svojevrstno potezo olajšali glasovanje tako, da je na začetku glasovnice izbira »Straight Party«, navedene pa so vse tiste stranke, ki imajo v nadaljevanju vsaj enega kandidata. V Južni Karolini so to poleg demokratske in republikanske še: »Green«, »Libertarian« in »Constitution«. Če izbereš »Republican«, si s tem glasoval za vse kandidate te stranke, od predsedniškega do šerifa in se ti ni treba naprej truditi… Kot glavno prednost »volilnih strojev« vidim v dejstvu, da je seštevanje opravljeno tako rekoč sproti in da so rezultati lahko objavljeni takoj po zaprtju volišč. Sicer pa sam še vedno (in vedno bolj) mislim, da je »čas za (enostavne) e-Volitve« - http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=38054&Skatla=17 – tako pri nas kot v Ameriki. Mimogrede: njihove opisane volitve ne gredo v to smer, saj se prav hvalijo s tem, da sistem ni v nobeni povezavi z internetom (zaradi varnosti) in da po volitvah hranijo podatke v samih volilnih napravah (vzamejo ven kaseto s podatki in jo zapečatijo).

Naj poudarim, da gornji primeri morda drugje sploh niso relevantni, saj imajo v ZDA kar 50 različnih volilnih sistemov (zakonodaj) in da tudi vprašanje glasovnic rešuje vsaka država po svoje, nekatere bolj, druge manj uspešno.

Na koncu pa naj opišem še svoje največje presenečenje, ki je bilo posledica mojih očitno napačnih pričakovanj. Pod vtisom (tudi) slovenske predvolilne kampanje sem pričakoval, da me bo ob prihodu v Južno Karolino (5 dni pred volitvami) na javnih mestih pričakalo malo morje volilnih letakov in panojev s fotografijami raznoraznih kandidatov. Pa nič od tega! Nič. Čeprav sem se po tej državi veliko potoval, nisem nikjer videl niti enega letaka s sliko kakšnega kandidata! Niti obeh predsedniških ne! (Na televiziji sem ju pač videl…) Očitno so Američani tisto fazo v razvoju predvolilnih kampanj, ko vse temelji na »plakatih« že opustili. Upam, da jim bomo počasi sledili tudi mi. Saj: zakaj pa je treba toliko »onesnaževanja« z vsemi tistimi jumbo plakati? Ali kandidati ne najdejo drugih poti do volivcev? Ali ni bolj važna vsebina (ki pa se dosti bolje razširja osebno, preko televizije, interneta, shodov itd.) kot pa le (bolj ali manj posrečeno polepšani) obrazi politikov?
Pa še pospravljati jim ni treba vse te navlake…

O napetem spremljanju torkovega glasovanja in o večerni povolilni zabavi pa kdaj drugič…


*Priporočeni link: http://www.horrycounty.org/election/BallotQues08.pdf

Pa še moje slike: http://www.tomazic.info/MyrtleBeach2008.htm