19. december 2010

Saj ni tako hudo


V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti in po možnosti tudi dvigniti. Jaz sem se pred 10 leti precej oddaljil od Slovenije, po hudi nesreči na karibskem otoku Nevis, pa tudi skoraj od življenja. Osem dni osamljene borbe z naravo in gledanja smrti v oči je temeljito spremenilo moje življenje. Predvsem znam od tedaj naprej ločiti bistvene od nebistvenih problemov ter biti hvaležen za vsak dodaten dan življenja ter za neštete drobne radosti, ki jih prinaša.

Za to grenko izkušnjo sem Bogu zelo hvaležen, saj me je z njo utrdil, pa tudi razsvetlil. Ne morem si kaj, da ne bi vsaj občasno nastopal tudi kot nekakšen pričevalec: »Hej, ljudje, ne sekirajte se po nepotrebnem! Kaj pa je to takega, če morate kakšno urico potrpeti v prometni zagati? Ali ste zaradi tega v eksistenčni stiski? Ali ste tako žejni, da bi morali piti svoj urin, kot sem ga moral takrat jaz? Ali obstaja resna možnost, da ne boste mogli več videti svojih najbližjih?« Z nekaj takšnimi samo-vprašanji se lahko razumen človek kar hitro potolaži…

Tako se lahko tudi na širšem nivoju potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali je res treba ukiniti še referendum kot zadnje orodje za korekcijo slabe politike? Ali nam res vladajo odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite, razglejte ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče!

Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – povsem normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poslušajmo pametne ljudi, ignorirajmo paničarje! Po mojem mnenju se Sloveniji še resetirati ni treba… saj se ob takšnem šoku lahko izgubi preveč zgodovinskega spomina in dobrih izkušenj. Potrebno se je do neke mere reformirati, nikakor pa ne reformatirati! Še ena revolucija? Ne, hvala! Potrpimo tudi s sedanjo vlado: na oblast je prišla povsem legalno in legitimno – za štiri leta. Predčasne volitve gredo v smer izrednih razmer, teh pa nam ni treba. Opozicija naj pa še malo potrpi: čez dve leti bo imela za zmago še več možnosti kot danes…

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni?

Pošteni odgovori na gornja vprašanja nam pač lahko izostrijo sprevrženo ogledalo (katero nam seveda »po službeni dolžnosti« vsakodnevno nastavlja predvsem opozicija, česar ji tudi ne moremo zameriti) ter pokažejo realno sliko, ob kateri se nam ni treba sramovati pred mnogimi drugimi nacijami, katere kriza še bolj stiska.

Ob polnoletnosti naše države Slovenije in ob 20-letnici našega slavnega plebiscita lahko, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Upam, da bo ta moja slika slovenskega gozda »iz zadostne oddaljenosti« vsaj kakšnemu bralcu odprla oči ter mu malo razsvetlila praznične dni. Če ni ravno hudo bolan ali v drugih resnih osebnih težavah, potem naj mi kar verjame: »Saj ni tako hudo!«, vsaj s Slovenijo ne!

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike!«