Jabolko ne pade daleč od drevesa! Ta ljudska modrost na
preprost način opozarja, da se iz generacije na generacijo prenašajo lastnosti
prednikov. Pri tem pa ne gre samo za genetski material, ampak tudi za vse
tisto, kar se prenese ob skupnem življenju staršev in otrok.
Čeprav se z odraščanjem vse bolj povečuje vpliv
»konkurenčnega« okolja in družbe, pa imajo vsaj glede osnovnih življenjskih
vrednot (lahko) najmočnejši vpliv na otroka prav starši. Točneje: predniki –
saj tudi mnogi stari starši lahko, posebno v prvih letih otrokovega življenja,
veliko dodajo pri vzgoji in osebnostni rasti.
Dobra ilustracija tega so lahko številni primeri iz obdobja
prve povojne (moje) generacije Slovenije, ki je leta 1945 samo zamenjala obliko
totalitarizma. Ker je nastopila zelo ostra »svoboda«, je bilo treba zelo paziti
na vsako besedo… kot je to lepo prikazano v filmu Moj ata socialistični kulak.
Na en ali drug način smo to občutili vsi tedanji otroci… lahko tudi tako, da se
tega še zavedali nismo…
Zaradi izrazite in vsesplošne indoktrinacije je bil tedaj
zelo moten in prekinjen normalen način medsebojne komunikacije, tudi družinske.
Starši so morali zato zelo paziti, kaj so se doma pogovarjali, saj je obstajala
nevarnost, da bi majhni otroci (ki ozadja niti niso poznali) njihove besede
ponovili izven doma, predvsem tudi v šoli, kar bi lahko resno ogrozilo
stabilnost in varnost celotne družine. (ilustracija: http://www.youtube.com/watch?v=p4dDrFAuEsI
)
Čeprav so bile v številnih slovenskih družinah še precej let
po »osvoboditvi« prisotne hude čustvene bolečine (pri moji materi na primer
zaradi povojnega poboja njenega brata), so jih morali strogo skrivati pred
svojimi otroci. Na številna in vse bolj logična vprašanja so se morali
(z)lagati ali pa molčati. Kako neumno se jim je moralo zdeti, ko so svojemu
osnovnošolcu pomagali pri pisanju prostega spisa o »domačih izdajalcih«, ne da
bi mu smeli povedati resnice (in s tem ogroziti njegovo kasnejšo kariero)! Meni
je mama pošteno razkrila dejansko stanje šele, ko sem bil že v gimnaziji (ker
mi je zaupala, da tega ne bom »govoril okrog«), mnogi moji sošolci pa so še
naprej čutili veliko »črno luknjo« v preteklosti svoje družine. Znanka mi je
pred nekaj leti, torej že v zrelih letih, povedala, da ji mama vse do svoje
smrti (torej še tri desetletja po vojni) ni povedala, da so njeno sestro med
vojno na grozovit način ubili domači »terenci«. To je zvedela šele po dejanski
osvoboditvi 1991.
Neverjetno, kako močno so se lahko preproste besede resnice
(in s tem tudi vrednote) vtisnile v otroško dušo tudi preko starih staršev! Od
tistega, kar so mi ata (tedaj smo jih še »onikali«) povedali za pečjo ob dolgih
zimskih večerih, sem si marsikaj zapomnil še do današnjih dni, saj je bilo tako
presenetljivo drugače, kot v šoli (ali celo pri bolj previdnih starših). Da v
»ranjki« avstro-ogrski monarhiji le ni bilo vse tako gnilo, kot so nas učili v
šoli… Da predvojni tovarnarji niso bili vsi le »izkoriščevalci delavskega
razreda«, ampak lahko tudi pravični in dobrotljivi… Da lahko v Ameriki človek s
pridnostjo naravnost obogati… Da »tabeli« niso bili vsi zločinci… – več pa tudi
ne: »Boš že še enkrat zvedel..« Pretiravali pa ata seveda tudi niso, čeprav mi
je mama (veliko kasneje, na stara leta) zaupala, da so bili že pred vojno
odločno proti komunizmu in da so vedno svarili, da lahko boljševistična
revolucija privede - točno do tistega, do česar je kasneje res tudi pripeljala
(množični poboji, dolgoletna diktatura). Toliko so bili pa ata že previdni, da
so mi svoje vrednote prenašali previdno in do te mere, da niso ogrozili mojega
nadaljnjega šolanja. Hvala vam, ata! Mislim, da vam je uspelo: imam vaše
vrednote in jih bom skušal prenašati naprej.
Protiverska propaganda je skušala čim bolj otežiti prenos
starih tradicionalnih vrednot na novo generacijo, čeprav je oblast vsaj za »navadno
ljudstvo« dopuščala minimalno cerkveno dejavnost. Za vojaške in policijske
osebe, uradnike, učitelje… pa je dobesedno prepovedala vse verske obrede in s
tem seveda tudi prenos verske vzgoje na njihove potomce. Če bi dal oficir
svojega otroka krstiti, bi gotovo izgubil službo in tudi učitelji si niso upali
svojih otrok pošiljati k verouku. Tedaj pa so spet pogosto stari starši (bolj
na skrivaj) priskočili na pomoč in svojim vnukom na nevsiljiv način pod kožo
vgradili prepovedane vrednote. Marsikatera stara mama je radovednemu otroku
vcepila vsaj osnove vere in mu s tem omogočila, da je kasneje v življenju lahko
sam odkril Boga ter preskočil to črno luknjo v slovenski zgodovini. Nekateri so
svoje vnučke celo dali na skrivaj krstiti, če so le poznali dovolj pogumnega
duhovnika.
Starejši kot človek postaja, bolj se zaveda, kako veliko in
na kako različne načine so mu predniki posredovali svoje vrednote in modrosti.
Pogosto celo nekaj let po smrti ugotovimo, kako prav so imeli s kakšnimi
stališči, za katere smo sprva misli, da so »brez veze«. Ker sem bil v zrelih
letih dokaj zaposlen s poklicnimi, podjetniškimi in intelektualnimi
aktivnostmi, kar nisem mogel sprejeti maminih predlogov, naj obdelujem vrt in
sam pridelujem hrano za svojo družino… Sedaj pa vse bolj spoznavam, kako prav
je imela in koliko prednosti ima samooskrba (zdrava hrana, prihranki,
rekreacija itd.)… Pa še več časa imam kot upokojenec… Upam, da vsaj iz nebes
vidi, kako sem se popravil!
Pa še ena ilustracija, kako nam lahko predniki kaj sporočajo
tudi še po svoji smrti. Ko sem letos malo bolj temeljito prenavljal našo hišo
(zgrajeno pred 60 leti), sem med odstranjevanjem ometa naletel tudi na - aluminijast
reliefni odlitek – Stalinove glave. Očitno jo je zazidal moj oče, čeprav bi
bilo verjetno bolj varno, da bi se je znebil. Naj povem, da je bil vse prej kot
simpatizer Stalina… pa vendar mi je njegovo sporočilo jasno: »Pred nekaj leti
smo MORALI izobešati Stalina, kmalu nato pa je bilo to PREPOVEDANO… Jaz ga bom
pa zanalašč tule zazidal… Saj se bodo časi spremenili… Morda ga bo tedaj našel
moj sin… in videl, da nisem bil kar tako… da sem si tudi jaz kaj upal…«
Razumem, ata!
Anton Tomažič
Objave
