02. januar 2009

Kdor ne napreduje, nazaduje

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes…

Še več: majhni se na nek način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom, kot pa velikani (čeprav znajo nekateri od teh dobro izkoristiti prednosti, ki jih nudi velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« na svoji pretekli slavi in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«

Pardon… Samo trenutek… Ja, odlična ilustracija: Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res!). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspešnih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini… in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče… in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali…

In sedaj tisto najvažnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali! Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov…

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala »povsem na robu«, »iz nič« in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, katero je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko Velikih hitro-dostavnih družb – DHL in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov ter zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci.

Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg!) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je v veliki meri tudi vsem na voljo. Tako je možno (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav in razvoja s praktično vseh področij.

Zato je možno tudi, da se manjše organizacije ali skupine (podjetniki) lotijo (nadaljnjega) razvoja tudi na najzahtevnejših in najperspektivnejših področjih. Naj kar nekaj predlagam, kar se vam bo zdelo sprva kot nekaj nemogočega, pa vendar to ni…

Če bi kdo zbral nekaj desetin mladih slovenskih glavic (strokovnjakov, med njimi tudi nekaj nevrologov, psihologov, elektronikov, predvsem pa informatikov) bi se lahko lotil projekta, ki bi pripeljal do tega, da bi lahko računalniku (namesto z gibi ali glasom) ukazovali z mislijo! Kdor ima le malo domišljije, si lahko predstavlja, kako pomembno bo to v prihodnosti in kakšen komercialni potencial lahko to predstavlja.

Pa nikar ne mislite, da bi bile potrebne ne vem kakšne uvodne študije in raziskave. To je bilo že vse narejeno in je vsakomur dostopno na internetu! Samo zbrati je treba. Kaj pa draga oprema in laboratoriji? Mislim, da tudi to ni potrebno: vse bo temeljilo na običajnem EEG-ju (morda bi si ga lahko tudi izposodili?). Potrebno bo zajemati veliko elektro signalov iz naših glav, jih pravilno interpretirati, eksperimentirati, eksperimentirati, eksperimentirati, programirati, programirati… Na tej podlagi bo potrebno priti do določenih kombinacij oziroma algoritmov, ki ujamejo določeno človeško misel. Na začetku le to, kaj je levo, kaj desno, kaj potrditev, kaj zanikanje, kako je z barvami itd.

Pa nikar ne mislite, da bi bili prvi. Tega so se le lotili že štirje podjetniki leta 2003, ko so ustanovili družbo Emotiv Systems. Čeprav se danes ponašajo že s prvim produktom (naglavnim aparatom s 16 senzorji, ki že omogoča določeno ukazovanje računalniku z mislijo), se nikar ne ustrašite. Na (vsem svetovnem) trgu bo prostora za stotine podobnih proizvajalcev. Morda boste pa prav vi dosegli boljše rezultate?


*Priporočeni link: http://emotiv.com/

Nove možnosti v sploščenem svetu

Včasih smo imeli težave, ko smo majhnim otrokom prvič razlagali, da je naša zemlja okrogla. Nekako jim ni (bilo) logično, da ne pademo kam dol (ali gor?)… Danes pa je potrebno (nekoliko večjim) otrokom razlagati nekaj drugega: da je naš sodobni svet sploščen, tako kot v svoji knjigi »Flat World« lepo dokazuje Thomas Friedman…

To seveda ne velja za fizično obliko Zemlje, temveč za naše družbeno in predvsem tudi gospodarsko okolje. Pred pojavom globalizacije in internetne revolucije je prevladovala vertikalna miselnost: države so bile avtarkične, tako so morala biti organizirana podjetja, vedelo se je, kdo je zgoraj in kdo (daleč) spodaj. Imeli smo razvito Zahodno civilizacijo in podrejeno vzhodno… Trgi so bili lepo ločeni z varnimi oceanskimi pregradami, delovna sila je bila razdeljena na kvalitetno (in drago) ter na tretjerazredno in neskončno poceni…

V sploščenem svetu pa prevladujejo horizontalni kontakti. Države in gospodarske družbe so med seboj vse bolj povezane. Razlike med posamičnimi trgi so vse manjše. Delovna sila je postala gibljiva, predvsem pa so se neprimerno povečale možnosti za podjetnike iz vsega sveta. Povečana konkurenčnost je v takšnem okolju seveda lahko tudi prava mora – za tiste podjetnike, ki se niso sposobni novemu okolju prilagoditi, lahko pa je tudi – Velika priložnost – za tiste, ki se znajdejo in pogumno zaplavajo v nove tržne oceane.

Prvi del »trojne konvergence«, kot jo opisuje Friedman je v tem, da se je v tem stoletju pojavilo neko novo okolje (igrišče, »playing field«), ki omogoča povsem nove oblike sodelovanja (kolaboracije) na vseh nivojih. Neverjetno se je razširila delitev znanja in dela in to v realnem času. Tega bo v prihodnosti še več in prepričan sem, da bo šel razvoj prav v smer, katero smo pred petimi leti zasnovali z ustanovitvijo družbe »INform Pretok znanja d.o.o.« (angleško: »INform Knowledge Distribution«).

Hkrati in kot posledica tega so se pojavili tudi povsem novi načini zadovoljevanja potreb in poslovne prakse, katerih si pred tem nismo mogli niti zamisliti. Velikokrat pa seveda tudi ni bilo za njih nobene potrebe. Sodobni sploščeni svet, prepreden z internetom pa ne omogoča novih poslovnih priložnosti le velikim igralcem, temveč vsem, celo najmanjšim (seveda bistrim) udeležencem.

Ko se bodo začeli na primer slovenski trgovci zares obnašati (še) malo bolj konkurenčno, bodo lahko uvajali nove prodajne metode in trike ter priboljške za svoje stranke. Morda bo kdo ponudil posebne popuste pri velikih nabavah? Če pri nas kupite pralni prašek za celo leto, lahko dobite dodaten popust, ni pa vam potrebno vseh vrečk takoj odpeljati, ampak jih lahko jemljete sproti, kot jih rabite. Vaša zaloga bo vedno evidentirana na vaši kartici ali v našem centralnem računalniku. Koristi bosta imeli obe strani…

Najvažnejši del trojne konvergence pa je v tem, da so se v 90 letih pojavili povsem novi igralci (ja, nam so se takrat kazali le v obliki »poceni kitajske robe«) in to na vseh nivojih, od aktivnih gospodarskih subjektov do potrošnikov ter delovne sile. Friedman ocenjuje, da se je kmalu po padcu Berlinskega zida sploščeni svet povečal za 3 milijarde ljudi. Na »sceno« so namreč prišli: Rusija in Vzhodna Evropa zaradi padca komunizma, Kitajska zaradi uvedbe tržnega kapitalizma in Indija zaradi opustitve dotedanjega avtarkičnega razvoja.

Četudi je danes morda šele kakšna desetina teh novih množic že dovolj izobražena ter informacijsko »priklopljena«, gre še vedno za ogromne številke in fantastičen delovni, inovacijski ter podjetniški potencial. Seveda pa se bo ta odstotek zelo hitro povečeval, posebno še za potrošniški del: ti novi subjekti bodo hitro imeli (dobili) iste potrebe, kot doslej razvajeni zahodnjaki. Na Kitajskem so v glavnem fazo masovne ožičene telefonije kar preskočili in že takoj prehiteli ZDA po številu mobilnih telefonov…

Ali naj se Slovenci kot majhen narod kaj ustrašimo tega hitrega razvoja in razširitve sploščenega sveta? Seveda ne! V tem moramo videti in izkoristiti nove možnosti in večje trge za našo ustvarjalnost. Biti moramo celo med najboljšimi!


*Priporočeni link: http://www.thomaslfriedman.com/bookshelf/the-world-is-flat