Glokalizacija

Globalizacije se danes verjetno že vsi zavedamo in bojim se, da pri večini prevladuje odpor ali celo strah pred njo. Če pa jo sprejmemo kot realnost in se ji prilagodimo ter vanjo aktivno vključimo, se lahko spremeni v veliko prednost in izzivalno priložnost, tako za posameznika, kot (in predvsem tudi) za Slovenijo…

Kar najprej zgleda slabo ali celo katastrofalno, se lahko kmalu izkaže za koristno in prinaša nove, prej povsem neslutene možnosti. Ko so v Ameriki začeli izgubljati delovna mesta zaradi poceni kitajskih izdelkov, so se najprej vznemirjali, potem pa začeli usmerjati v panoge in storitve z večjo dodano vrednostjo (predvsem informacijske tehnologije) in prepričan sem, da bodo še dolgo imeli vodilno vlogo v inovativni ekonomiji.

Tudi nam ne bo prav nič pomagalo, če se nam bo tožilo po dobrih starih tekstilnih in čevljarskih tovarnah in prav škodljivo bo, če bomo skušali (s kakršnimikoli subvencijami ali z državno pomočjo) obdržati delovna mesta, ki niso konkurenčna – v svetovnem merilu. Manj škode je, če vsa tista delovna mesta, ki so očitno neperspektivna (nekonkurenčna) takoj opustimo, kot pa če za njihovo vegetiranje trošimo sredstva iz javnih virov. Bodo delodajalci in delojemalci vsaj prisiljeni, da se čim prej prilagodijo sodobni konkurenci! Priznam, da zveni neusmiljeno, ampak prav v tem je kleč in trend sodobne globalizacije: Nenehno tekmovanje in boj za (gospodarsko) preživetje! Če nujne preusmeritve ne bomo naredili takoj, jo bomo pa čez nekaj let, na še bolj boleč način in z večjim zaostankom za vodečimi.

Dobro, pa kako naj se tisoč delavcev neperspektivne tekstilne tovarne preusmeri (»prestrukturira«)? Enotnega odgovora ni, vsak se bo moral »znajti« po svoje. Visoko izobraženi ekonomisti, inženirji, pravniki, se bodo že nekako znašli, če ne drugega na obstoječem trgu delovne sile. Za srednji kader bo že malo težje… Marsikdo pa se bo šele sedaj opogumil za podjetniški poskus… Odvisno od osebnih lastnosti. Ne pozabimo, da je del globalizacije tudi večja mobilnost ljudi. Pri nas se bodo (zaradi pomanjkanja domačih kadrov) kmalu pojavili bistri programerji iz Bolgarije in Indije. Jim bodo pač tisti Slovenci, ki se drugače ne bodo znašli, pekli pizze in jih vozili s taksijem…

Globalizacijo pa je možno tudi speljati na svoj mlin, tako kot so to na primer uspeli v Indiji. Namesto, da bistri in pridni izobraženci množično odhajajo v Ameriko in druge najrazvitejše države »s trebuhom za kruhom«, so začeli svoje storitve prodajati kar od doma. Kot gobe po dežju rastejo podjetja s po več tisoč zaposlenimi, ki preko ultrahitrih internetnih povezav nudijo vse vrste storitev komurkoli po svetu (predvsem pa programiranje, telefonska pomoč, itd.). Glokalizirali so se tako, da lahko dobro zaslužijo, pa so še vedno doma, nosijo udobne halje in jedo hrano, na katero so najbolj navajeni.

Kako pa se bi (bo!) lahko Slovenija glokalizirala? Kje so njene primerjalne prednosti? Vsekakor niso v kakšnih naravnih bogastvih, razen če kot taka ne štejemo tudi naše lepe pokrajine in kulturnozgodovinske dediščine. Na materialnem področju skoraj ne vidim drugega kot toplice za visokokvaliteten (»welness«) turizem (v kombinaciji z zasebnimi zdravstvenimi storitvami) in možnost biološkega kmetijstva (kmečki turizem, vrnitev k naravi itd.).

Največ možnosti imamo verjetno v ljudeh samih: v znanju in smislu za podjetništvo. Slednje je bilo v prvi polovici prejšnjega stoletja že prav lepo razvito in na najboljši poti, da prodre v evropski vrh, pa je bilo z revolucijo povsem zamorjeno in le ubogi obrtniki so ohranjali žlahtno tradicijo, seveda v zelo omejenih okvirih.

Srečni smo lahko, da sedaj živimo v času, ko ni nobenih omejitev več! Ves svet je pred nami: mladi podjetniki imajo na Facebooku pred sabo trg 60 milijonov posameznikov, od katerih je vsakdo le en klik in eno sekundo oddaljen! Pa naj se znajdejo!

Seveda ne bodo mogli uspeti le kot posamezniki. Namesto da si slepo konkurirajo na malem slovenskem trgu, naj se povežejo in skupaj podajo v veliko večje arene. Namesto, da jih pet razvija vsak svoj sistem »opozorilo-potnikom-da-se-bliža-postaja«, naj se raje dogovorijo, uskladijo ter povežejo in skupaj naredijo en »passenger-alerting-system« ter ga prodajajo po vsem svetu.

Od države pač ni treba pričakovati, da nas bo usmerjala, v kakšne vrsto gospodarstva naj se podajamo. Dovolj je, da se čim bolj umika in odstranjuje administrativne in davčne ovire. Ocenjujem, da sedanji vladi to kar dobro uspeva.