Prvič izenačene možnosti

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

Še nikoli v zgodovini Zemlje niso imeli vsi njeni prebivalci toliko možnosti, da izkoristijo vse svoje potenciale in postanejo uspešni – najboljši – tudi v materialnem smislu, da torej obogatijo ali celo postanejo najbogatejši na svetu! Dokaze za to najdemo že kar na vrhu. Na lestvici svetovnih milijarderjev so do nedavnega kraljevali sami Američani, z Billom Gatesom na čelu, pa še kakšni srečneži, ki so se rodili nad naftnimi polji ali podedovali stoletja dolgo nakopičena bogastva.

Sedaj pa se jim nezadržno približujejo uspešneži iz »dežel v razvoju«: na drugem mestu je že Carlos Slim Helu iz Mehike, med prvimi desetimi pa še Mukesh Ambani, KP Singh, Oleg Deripaska… Kdo je v zadnjih nekaj letih pokupil vse največje jeklarske kapacitete na svetu: Lakshmi Mital iz Indije…

Pa ne mislite, da je v 21. stoletju uspeh rezerviran le za velike države! Enega najhitrejših tehnoloških prodorov in finančnih uspehov so se lotili v Estoniji (Šved in Danec), kjer so zaplodili Skype, ga nato locirali v Luxemburg in nazadnje za bajne denarje prodali ameriški družbi eBay.

Res je, da se (je) slej ko prej vsak večji podjetniški uspeh zaključi(l) v ZDA, kar pa še ne pomeni, da so tudi vsi ključni nosilci Američani (prej nasprotno). Omenjeni e-Bay je zaplodil iranski podjetnik P. Omidyar, drugo »zgodbo o uspehu« pa Kitajec Jerry Yang (danes seveda tudi milijarder).

Uspeh in bogastvo tudi nista več rezervirana le za starejše, saj se da na lestvico milijarderjev priti tudi že v dvajsetih letih. Mark Zuckerberg je svojo podjetniško kariero začel še kot študent, prepričal poslovne angele, da ima dobro podjetniško idejo – Facebook – ter jo tudi uresničil in je danes, pri 23 letih, vreden poldrugo milijardo dolarjev.

Saj se zavedamo, da takšni primeri še ne pomenijo, da imajo vsi Zemljani danes enake možnosti za uspeh. Nasprotno: v revnih deželah imajo toliko sprotnih problemov s hrano, vodo in drugimi osnovnimi življenjskimi potrebami, da mnogi niti ne poznajo, niti ne pomislijo na internet ter druge bolj sofisticirane civilizacijske pridobitve, vendar pa imajo njihovi (če so talentirani) otroci realne možnosti, da preskočijo tisočletne predsodke in ovire ter se znajdejo in uspejo v sodobnem svetu.

Bistveno je, da imajo pred sabo lahko zelo visoke cilje za uspeh in da ne obstajajo nobene formalne ovire, da tega sčasoma ne bi tudi (lahko) dosegli.

Tako, kot se morda tudi jaz ne bi loteval tega pisanja, če bi mislil, da ga bo prebralo le nekaj naključnih »obiskovalcev« in nanj že naslednji dan pozabilo… (Potem bi se rajši usedel pred televizijo in dal »možgane na pašo«…) Tako pa si (lahko) zamislim, da pišem prva poglavja neke bodoče knjige, ki bo (bi bila lahko) tako zanimiva in koristna, da bi jo prevedli v angleščino in preko Amazona ponudili na celotni svetovni trg… How about that?

Sporočila brez sledu

Za vsako omejevanje se najde protiukrep in tudi luknja v zakonu. In če (ameriška) oblast z e-Razkritjem (e-Discovery) skuša nadzorovati (tudi) interno komuniciranje v gospodarskih družbah, se je že pojavila »rešitev« - v obliki e-sporočil, ki se sama uničijo, takoj, ko jih je sprejemnik prebral.

Vsi obstoječi sistemi e-pošte in hitrega obveščanja pustijo na raznih strežnikih in trakovih določene sledi o pretoku sporočil in predvsem tudi povezavo med pošiljateljem, naslovnikom in »telesom« sporočila (tudi če je slednje še tako zašifrirano).

To pa ne velja za novo storitev VaporStream. Preko njih se lahko pošiljajo sporočila brez kakršnekoli sledi in se tudi sama takoj in povsem uničijo. Že pri pisanju sporočila se loči naslov prejemnika od besedila, saj prvo izgine z zaslona, kakor hitro se začne vnašati tekst sporočila. Podobno je na prejemnikovi strani: ko v svojem poštnem predalu iz seznama izbere (ime) pošiljatelja, se pokaže besedilo, prvi podatek pa izgine. Seveda pa je dobro pred prvim naslednjim klikom sporočilo pazljivo prebrati, saj ga ne bo nikoli več nihče videl…

Verjetno bodo to storitev najbolj uporabljali prav tisti uporabniki, ki so prizadeti z novimi predpisi o nujnosti varnega arhiviranja večine internih komunikacij, za morebitno kasnejšo rekonstrukcijo in ugotavljanje materialne resnice na sodiščih. Če bodo šefi svojim podrejenim poslali kakšno zelo delikatno informacijo, za katero ne bi radi, da bi bila kjerkoli in kadarkoli evidentirana (in takšnih primerov je, to moramo priznati, v gospodarstvu povsod zelo veliko), potem bodo gotovo velikokrat uporabili VaporStream ali kakšno podobno »uslugo«.

Američani pa ne bi bili Američani, če ne bi tudi tu naredili nekaj izjem – in v primeru (utemeljenega!) suma o teroristični dejavnosti, bodo pristojni organi lahko opazovali tudi izmenjavo sporočil, ki se »sama uničijo«…

Vir, 9. 12. 2006

e-Discovery

»e-Discovery« je nov izraz, ki se vse bolj pogosto pojavlja v pravnem svetu, posebno (najprej, kot ponavadi ) v Ameriki. Do problemov, ki so vodili k nastanku tega novega pravnega inštrumenta, je prišlo predvsem pri nekaterih velikih sodnih postopkih (n.pr. Enron) in pravdah glede produktne odgovornosti velikih korporacij. Ker so se velikokrat pomembni dokazi nahajali (le) v obliki e-pošte (oziroma drugih digitalnih dokumentov), jih je bilo možno tudi zbrisati ali celo ponarediti, kar je zelo oteževalo delo sodišča pri iskanju materialne resnice.

Zato so začele oblasti, najprej s sodnimi odredbami, kasneje pa tudi s splošnimi predpisi, postavljati pravila, kaj se sme in kaj se ne sme uničiti, kako dolgo obstaja dolžnost arhiviranja in v katerih primerih ter na kakšen način morajo družbe omogočiti »razkritje« svojega internega poslovanja in komuniciranja.

Glede na to, da v ZDA varstvo osebnih podatkov nima takšne prioritete, kot na primer v Evropi, je logično, da je njihova ureditev e-Razkritja precej bolj radikalna, kot bi bila lahko pri nas. Zakonodaja na področju varstva dokumentarnega gradiva, ki je bila letos sprejeta tudi v Sloveniji, ureja hrambo e-dokumentov z možnostjo upravljanja, nadzora, iskanja in varovanja, vendar gre pri tem v bistvu le za e-verzijo arhiviranja – določenih dokumentov. Po načelu »kar ni prepovedano, je dovoljeno« bodo naša podjetja v naslednjih letih gotovo lahko še zbrisala marsikakšno e-sporočilo, zvočne ter video posnetke, itd.

V Ameriki pa ne! Zaostrena zvezna zakonodaja (amandmaji k pravdnemu postopku), ki stopa v veljavo s 1. decembrom 2006, ima kot svoj glavni cilj naslednje: da se omogoči za nazaj »razkritje« kakršnihkoli internih komunikacij, ki bi bile relevantne za ugotavljanje resnice na sodiščih, tudi glede morebitne odškodninske odgovornosti nasproti tožnikom.

Praksa bo sicer šele pokazala, kakšne bodo posledice novih zaostritev, vendar je že sedaj jasno, da bodo novi predpisi imeli tudi velike materialne posledice. Družbe bodo morale verjetno veliko več denarja porabiti za arhiviranje (po mnenju nekaterih niti ne bo več dovoljeno brisati nobenih trakov, obseg arhiviranja strežnikov se bo nekajkrat povečal) in za usluge novih (pravniško-informacijskih) družb – »e-Discovery Law Firms«.

Če so se doslej družbe in njihovi odvetniki začeli ukvarjati z vprašanji kot »Kaj je vodstvo družbe v svoji okrožnici naročilo svojim uslužbencem?«, »Kaj je direktor filiale v Atlanti dne 12.12.2003 odgovoril zdravniku v New Yorku glede zdravila Pzhiss?«, »Ali še obstaja video posnetek glavnega vhoda z dne 1.1.2005?« šele takrat, ko je prišlo do sodnega postopka - pa se bodo morali odslej ukvarjati bolj s preventivnimi vprašanji, kot so: »Kako naj dokažemo, da brisanje naše korespondence ni možno brez rezervnega arhiviranja?«, »Kje naj hranimo vse te video trakove, da ne bomo kršili predpisov?«…

Za večino družb bodo novi predpisi predstavljali še več stroškov, nekateri pa se bodo znašli in z novimi (pravniško-tehnološkimi) storitvami dobro zaslužili…

Vir, 2. 12. 2006