29. avgust 2010

Dnevnik III


Četrtek, 19. avgusta

Čar podjetništva je (vsaj zame) tudi v veliki osebni svobodi. Mislim, da v preteklih dveh desetletjih niti dva moja dneva nista bila enaka. Danes imam v Ljubljani sestanek z direktorjem družbe IUS SOFTWARE. Vendar si najprej vzamem dobro uro časa za Staro Ljubljano. Pritegnejo me čudoviti zvoki »Kuku-ru-ku-ku Paloma« pred Prešernovim spomenikom in takoj se spomnim na skupino Mehičanov, ki to poletje popestrijo center mesta. Z veseljem jim prispevam nekaj evrov v škatlico s »prespevki« in se veselim, da lahko kar tule uživam v čistem latino melosu. Teh pet moških in dve ženski sem občudoval že pred nekaj tedni, saj so bili v največji vročini oblečeni v brezhibne narodne noše (temne obleke z dolgimi okrašenimi rokavi, zapete srajce, razkošne kravate, veliki sombreri), medtem ko smo mi gledalci imeli na sebi vsak v povprečju le po ene kratke hlače in eno majico.

Za te glasbenike je Slovenija očitno kar primerna in poslovno privlačna dežela, da se tule mučijo in v znoju svojega obraza garajo za preživetje. Spomnim se sinočnje izjave Toma Križnarja v Odmevih: »Živimo v raju! Vsepovsod teče voda!« In Slovenija tudi JE pravi raj. Ne samo, da voda teče vse naokrog nas (pa ne preveč, kot v Pakistanu), ampak imamo tudi vse vrste naravnih lepot strnjenih na majhnem kraju, kar soliden standard (poglejmo samo po nakupovalnih centrih), nadpovprečno čisto okolje, prijazne in delovne ljudi (to je pa res že oguljena fraza, ampak tako pač je), kar solidno demokracijo, veliko svobode (Schengen), varnost, svetovljansko mladino (vsakdo solidno govori angleško)… Prepričan sem, da nam pozitivnega razvoja v prihodnosti ne morejo preprečiti niti kakšne nekajletne globalne gospodarske krize, niti še tako slabe vlade.

Tomaž ima vzpodbudne novice, saj letni plan kar lepo »lovimo«, kljub številnim težavam (katero podjetje jih pa v teh časih nima?). Še največ problemov nam povzroča »divje« varčevanje državnih organov po načelu »Varčevati moramo, pa naj stane, kolikor hoče!«

Če ob javnih razpisih za pravno-informacijske storitve, kot jih ponuja tudi IUS SOFTWARE s svojim vrhunskim sistemom IUS-INFO , kakšen birokrat ne razmišlja celovito, upoštevaje stvarne potrebe pravnih strokovnjakov, potem lahko sprejme povsem napačno odločitev, ki ima v končni posledici tudi negativne finančne učinke. Omejevanje in pretirano varčevanje pri uporabi visoko-strokovnih informacij ter znanj neizogibno privede do stroškov in škode, ki takoj in neposredno sicer ni vidna, a se kmalu pokaže v mnogo večji in bolj zaskrbljujoči razsežnosti. Tudi morebitna izbira cenenih alternativ, ki po zanesljivosti in kakovosti povsem zaostajajo, in ji po načelu »najnižje cene« naročniki »morajo« izbrati, privede do podobno katastrofalnih posledic. Novo nastala škoda in stroški pa pogosto celo ne sodijo več pod okrilje tistih, ki so nespametno odločitev sprejeli, ampak običajno udarijo na plan nekje povsem drugje. Vse večja odsotnost strateške razvojne vizije pri usmerjanju dela državnih organov, ki jih sili v nepremišljene kratkoročne varčevalne ukrepe, vodi k mnogo dražjemu plačilu računa z »obrestmi vred«, ki se mu, zgolj z zatiskanjem oči pred resnico, žal na koncu ne bo moč izogniti.

Petek, 20. avgusta

Na IUS-INFU imamo zadnje čase izjemno dobre kolumne. Med najbolj branimi so tiste od Mira Cerarja, Vlaste Nussdorfer, Mateja Accetta ter Mateja Kovača. Danes pritegne mojo pozornost razmišljanje Mateja Avblja o Evropski uniji: »… EU torej vsebuje potencial za dinamiko kot nasprotje mrtvega teka. Poleg tega EU utegne povzročati tudi t.i. osvobodilne učinke…. Kot taka EU omogoča mobilnost: fizično in duhovno… EU je tista, ki lahko prepiha nastale nacionalne brozge; če pa že to ne, pa nam vsaj kot posameznikom lahko pomaga, da izplavamo iz njih in, če je treba, tudi pustimo daleč za sabo.« Tudi sam sem že večkrat izjavil, da bi brez članstva v EU Slovenija lahko (p)ostala preveč samo-zaprta, kot smrdeča mlaka (pri tem imam v mislih njen družbeni, pravni in politični sistem).

»Iz Bruslja črpamo več, kot tja vplačamo« berem v Delu in se ponovno zahvalim Bogu, da Slovenija ni naredila tako grozne napake, kot Slovaška, ki je zavrnila finančno pomoč Grčiji. Mene bi bilo tako sram in samo upam, da zaradi tradicionalnega zamenjevanja obeh držav ne bo kakšen Evropejec takšnega izdajstva pripisoval Sloveniji. Še dobro, da naša koalicija ni prišla v skušnjavo, da bi v teh težkih časih naredila takšno populistično potezo (javno mnenje bi jo verjetno kar potrdilo) in si s tem dvignila svoj rating. Ampak s tem bi se Slovenija izločila iz z(a)veze zrelih, odgovornih in solidarnih razvitih držav. Lahko se zgodi, da bomo podobno pomoč v prihodnosti potrebovali tudi mi in jo bomo gotovo lahko tudi dobili, posebno ker bomo relativno majhen zalogaj v primerjavi z Grčijo.

Ker me je pritegnil vikend paket poletnega razvajanja, se popoldne vsi družinski člani znajdemo v našem priljubljenem hotelu Habakuk na obrobju Pohorja. Če takole dopustujemo vsi skupaj (vse bolj redko), se vsaj lahko malo več med seboj pogovorimo. Po večerji pokamo od smeha, ko si pripovedujemo vice. Naša najstnika pa še posebej takrat, ko povesta tisti vic o blondinki, ki ima nov dildo, pa midva starša ne veva, kaj je to. Definitivno spoznam, da ne bom dočakal dne, ko bi me moj sin povabil na zaupni moški pogovor, na katerem naj bi mu jaz še kaj povedal o zadnjih skrivnostih življenja… Malo kasneje, ampak prepozno, sva se z Mirjam izmislila, da bi ju vprašala, kakšna je razlika med jerbasom in kelo… Stavim, da ne bi poznala teh izrazov… res pa je, da bi ju po potrebi hitro identificirala z Googlom…

Sobota, 21. avgusta

Glavni razlog, da smo za zadnje mini-počitnice izbrali Pohorje, je v krasnih (beri: nevarnih) kolesarskih stezah, na katerih Toni lahko divja kolikor hoče in izvaja (zame) smrtne skoke. Sedaj vidim, da je bilo res treba k nujnim stroškom dodati tudi nakup specialne zaščitne opreme. Ko enkrat tudi spektakularno pade, so nekaj milimetrske sledi pohorskega granita dobro vidne na tistem delu čelade, ki ščiti brado ter na raznih drugih delih zaščitne plastike, ki se je skupaj s Tonijem kotalila po klancu navzdol.

Mi trije smo se pa medtem lepo sprehajali po senčnih gozdovih ter fotografirali gozdno rastlinje ter ogromna mravljišča, mimogrede pa naleteli še na krasne marele (gobe).

Kdor gre na dopust samo z avtom in se nikoli ne oddalji od glavnih cest in turističnih naselij, bo težko spoznal (vzljubil) bistvo dežele ter njenih ljudi. Dober primer je "Jadranska magistrala". Ob cesti je toliko kričečih napisov (Zimer frei") kot v Las Vegasu, divja "ampartman" arhitektura pa ponavadi prav odvratna... Kakor hitro pa zavijete vsaj malo stran, po možnosti peš, s kolesom, čolnom ali vsaj z motorjem, pa hitro najdete čisto drug svet: originalno kamnito arhitekturo, eksotično rastlinje, mirne zalive, čudovite poglede, zgodovinske ostanke, prijazne ljudi, odlično domačo hrano in pijačo...

Skratka: naj vam avto služi le za to, da vas pripelje na večje razdalje, potem pa: pot pod noge! ali: na kolo za zdravo telo. Pa še ena zabavna: Ko sem lani kolesaril po Pohorju, sem malo zašel in na neki precej osamljeni gozdni poti nenadoma pred seboj zagledal nekaj, kar bi bilo lahko "speči medved" (vsaj od daleč). Ustavil sem se in malo cvikal... Če bi hotel obrniti, bi izgubil vsaj eno uro. Zato sem začel na glas vpiti "Medo bejž!". Ko se le ni zbudil, sem se toliko skorajžil, da sem prišel dovolj blizu... Videl pa sem le preperel štor in nekaj blata...

Popoldne me pokliče moj stari »soborec« iz časov slovenske pomladi – Tone Stele iz Kamnika. Predlaga, da bi ustanovili društvo Demos, na podoben način, kot že obstaja društvo General Maister, z občinskimi društvi in krovno organizacijo na nivoju države. Ideja se mi zdi kar dobra, vendar le v primeru, da bi društvo res skrbelo le za »ohranjanje tradicije«, negovanje vrednot, predvsem pa zbiranje zgodovinskega gradiva, ne pa z aktivno politiko.

V javnosti se namreč po navadi vse preveč poudarja le ožje politično vodstvo Demosa v Ljubljani, pozablja pa se, da je šlo pri tem za izrazito in spontano široko vseslovensko ljudsko gibanje. Kdor bo prebral knjigo »Demos na Kamniškem«, ki je izšla spomladi, bo videl, koliko aktivistov na lokalni ravni je bilo vključenih v predvolilne aktivnosti, demokratizacijo lokalne politike, promocijo plebiscita in obrambo dežele. Če bi s podobnimi knjigami pokrili vseh (takrat približno) 60 občin, bi še bolje zagotovili objektivno zgodovinsko resnico o našem enkratnem slovenskem projektu.

Tonetu sem obljubil, da bom po svojih močeh pomagal pri ustanovitvi društva. Predvsem bom iniciativnemu odboru posredoval vse naslove interesentov, katere bom dobil na svoj naslov tone.tomazic@siol.net.

Nedelja, 22. avgust

Habakuk nas navduši, kot po navadi. Tokratna novost je »zvočna kopel z gongi«. Dopoldne se še zadnjič naplavamo (v vodi) in v mislih se kar poslovim od letošnjega poletja. (Pre)hitro je minilo!

Doma seveda takoj pogledam na facebook, kjer se je nabralo veliko zanimivosti in novih stikov. Pogledam še na obe skupini, kateri sem sam ustanovil: »Slovenski pozdrav« in »Dost mamo«.

Člani prve skupine naj bi VSAJ ENKRAT: - namesto "adio!" ali "čao!" svojega prijatelja pozdravili s kakšno lepo slovensko besedo (na primer Živjo!) ter: - povabili vsaj enega svojega prijatelja v to skupino. Zdi se mi, da je v tem okolju »SMS slovenščine« še bolj potrebno opozarjati: »Ne pozabimo lepih slovenskih besed za pozdravljanje in jih ponovno obudimo! Ohranimo našo lepo in enkratno slovenščino!« z veseljem ugotovim, da imamo že 912 članov!

Bolj delikatna je druga skupina, ki je imela ob ustanovitvi kot svoj cilj: »ZA rešitev slovensko-hrvaškega spora; ZA podpis arbitražnega sporazuma; ZA referendum; ZA - na referendumu; ZA kompromis na obeh straneh; ZA prijateljstvo in dobro sosedstvo; ZA Združeno Evropo! In kaj če sedaj arbitražo zavrnemo? Imamo kakšno realno alternativo, če upoštevamo razpoloženje na obeh straneh?«

Čeprav me je marsikdo iz desne polovice politične javnosti prav po strani gledal (tudi v moji stranki NSi), pa si nisem mogel kaj, da ne bi ravnal po svoji lastni presoji ter zdravi pameti in javno podprl nekaj, kar je logično in dobro. Slovenska desnica je ob tem vprašanju naredila veliko napako, da ni prisluhnila številnim mednarodnim nasvetom ter niti svojim »naravnim zaveznikom«, kot so Evropska ljudska stranka, Komisja EU, Vatikan. Nekatere vodilne desne politike sem na to opozoril še pravočasno, vendar me niso poslušali…

Dejstvo je, da sta Pahor in Kosorjeva ta dolgoletni veliki problem v kratkem času dobro rešila (oziroma vsaj pognala v reševanje) in da so slovenski volivci to tudi potrdili. Na naši strani ima za to Pahor res veliko zgodovinsko zaslugo. Upam, da bo za to nekako »nagrajen« že tudi v tem življenju... Če bi (bo!) Janša zmagal na naslednjih volitvah, bi bil Borut Pahor vsaj lahko (dober!) zunanji minister…

Ponedeljek, 23. avgust

Danes je Dan spomina na žrtve totalitarnih režimov in prav razočaran sem z odnosom slovenske sedaj uradne (vladajoče) politike do tega pomembnega praznika. Ker Vlada tega datuma (upam, da samo letos) ni uvrstila v koledar državnih proslav, je k sreči slovesnost ob tem vse-evropskem dnevu pripravil vsaj Študijski center za narodno spravo v Štanjelu na Krasu.

Kot bivšega poslanca me vabijo na vse pomembnejše državne proslave in prav z veseljem se jih udeležujem. Po zaključku programa je po navadi sprejem, kjer tudi malo pokomentiramo ter primerjamo pristop (sedanjih in prejšnjih) vladajočih garnitur do posameznih praznikov.

Letošnja junijska proslava ob Dnevu državnosti mi je bila sicer kar všeč. Kasneje sem doživel celo to čast, da smo se skupaj slikali – Mr.&Mrs. Jurij Zrnec in Anton Tomažič. To sem bil frajer zvečer doma, ko sem obema najstnikoma pokazal sliko (in jo seveda objavil na facebooku). Me je pa na koncu programa zelo presenetilo, da so v zaključni točki »ljudske množice« mahale s slovenskimi IN RDEČIMI zastavami. Sprva sem si mislil: »Ne bodi malenkosten, saj je to le slučajno, da bi bil prizor bolj pisan.« Vendar sem se ob tem spraševal, zakaj pa ni potem še modrih zastav?… Da pa provokacija le ni tako nedolžna (in je lahko tudi zaskrbljujoča) pa sem spoznal ob kasnejšem komentarju pomembnega politika Pavleta Gantarja (predsednik Državnega zbora!), ki je to komentiral kot »dekorativni element z zloveščo napovedjo«. Hopla! Ali nam grozite s kakšno novo revolucijo? Imate pripravljene že tudi našitke s srpom in kladivom? Ne, hvala!

Zvečer nas v Štanjelu vse navduši Boris Pahor. Preseneti pa nas s predlogom, da bi spremenili slovensko himno (besedilo). Meni se to ne zdi pametno, ker so se po mojem mnenju (in na moje zadovoljstvo) naši državni simboli (grb, zastava, himna) ravno lepo "prijeli".

Torek, 24. avgusta

Medtem, ko pri stari mami na Rakeku kopljemo krompir, imam čas za premišljevanje. Še vedno sem pod vtisom sinočnje prireditve. Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer se simboli totalitarizma (v našem primeru komunizma) ponovno vse bolj pojavljajo v javnosti, kar je seveda zaskrbljujoče.

Na žalost je očitno slovenska levica po zmagi na zadnjih volitvah izgubila priložnost, da se normalizira, »evropeizira«, znebi bremen preteklosti in poskusi z iskrenim poskusom sprave, katero Slovenci tako zelo potrebujemo. Takšna, že prava zloraba oblasti, se še najbolj kaže v našem glavnem mestu, ki je oskrunilo sodobno Ljubljano s poimenovanjem ceste po bivšem diktatorju.

Ali se organizatorji proslav ne zavedajo, da triumfalizem pod znakom rdeče zvezde (v zgodovinskem, simbolnem, kontekstu in na slovenski zastavi) pomeni veliko in izrazito izzivanje drugače mislečih, posebno pa še vseh (krvnih ali duhovnih) potomcev številnih nedolžnih žrtev povojnih pobojev – »Slovenski Katin« - umorjenih pod znakom rdeče zvezde?

Morda sem zaradi osebne družinske prizadetosti – nepotrebne smrti strica Franceta – neobjektiven, vendar si ne morem kaj, da ne bi ugotavljal, kako krivično je komunistično (sedaj pa levičarsko) očitanje domobrancem, da so kolaborirali z okupatorjem, ko pa je prav pri komunistih šlo za eno samo kolaborantstvo.

Že pred vojno so delovali izključno po navodilih in napotkih mednarodne komunistične internacionale, med vso vojno pa so predvsem izvajali direktive in ukaze iz Beograda in Moskve. Tradicionalno hlapčevski odnos do srbskega vodstva se je potem pri slovenskih politikih nadaljeval še vse do devetdesetih let, ko smo jih tako grdo odrezali od njihovih patronov.

»Nomen est omen« - ni slučaj, da je celo v imenu dokaz, da pri partizanstvu ni šlo v prvi vrsti za boj proti okupatorju, temveč za revolucijo: izraz pomeni: »pripadnik stranke«. Če bi temu ne bilo tako, potem bi se lahko borili kar pod tradicionalno slovensko trobojnico, ne pa pod rdečo rusko revolucionarno zvezdo!

Pri tem seveda izrekam veliko spoštovanje in občudovanje do vseh tistih poštenih partizanov, ki so se (tako kot moj stric) temu gibanju pridružili v sveti veri, da se borijo za svoj narod.

Ni komentarjev: