Cagav fant še ni pri punci spal

Želim si, da bi bilo danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala!) več razumevanja za nove informacijsko-poslovne trende, ter pripravljenosti za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane) projekte. Namesto da se odločajo le za vlaganja v že preverjene poslovne modele, bi z nekaj več vizije ter poguma lahko podprli številne (predvsem mlade) podjetnike z ambicioznimi projekti …

Kot smo videli iz številnih primerov, je začetni uspeh sicer možen tudi brez velikih vlaganj, toda v naslednji, drugi fazi se je potrebno pa še kako (hitro) materialno okrepiti, da bi se podjetniški projekt realiziral tudi na zahtevnem svetovnem trgu. Kakor hitro namreč konkurenca vidi dobre ideje, jih takoj skuša posnemati, izboljšati in prehiteti.

V zadnjem času se tudi pri nas pojavljajo domače oblike zbiranja tveganega kapitala (venture capital) in celo poslovnih angelov*, vendar še vse premalo in v premajhnem obsegu (realno je pričakovati le vlaganja po nekaj sto tisoč evrov). Še bolj pa moti to, da pri nekaterih vodilnih slovenskih kapitalistih sploh ni pravega razumevanja (in pričakovanja) za nove inovativne podjetniške ideje. Od predlagateljev namreč pričakujejo (zahtevajo) podroben poslovni načrt, ki zelo natančno določa tisto popularno »break-even« točko, v kateri se rdeče številke spremenijo v črne.

Nič nimam proti poslovnim načrtom, saj brez njih nikakor ne gre, vendar pa je nesmiselno pričakovati, da bi tak načrt imel enako (natančno) strukturo v primeru uvajanja neke povsem nove in perspektivne tehnologije, kot pri povsem rutinski investiciji.

Če ustanavljamo (podjetje za) novo kemično čistilnico, potem bo lahko (obvezno) poslovni načrt vseboval zelo podrobne številke o vseh mogočih začetnih stroških, opremi, delovni sili, marketingu, potrebnih kreditih, obrestih, vizitkah, pisemskih ovojnicah, znamkah itd. Celoten poslovni model je namreč povsem poznan in predvidljiv. Idealna naloga za kakšne teoretične ekonomiste, ki bi lahko doktorirali iz poslovnih načrtov, nobenega pa še niso uresničili …

Povsem drugače pa je s kakšnim novim inovativnim produktom, storitvijo ali (povsem novim) poslovnim modelom! Iluzorno je pričakovati, da bo nosilec lahko v poslovnem načrtu do meseca natančno predvidel prodajne rezultate, finančna nihanja v tretjem letu poslovanja in višino dobička v 3. kvartalu 2011 … Potek projekta je vse preveč negotov, saj je vsaka faza vsebinsko in stroškovno odvisna od rezultatov prejšnje …

Investitor mora v prvi vrsti verjeti v poslovno idejo inovativnega podjetnika! Če v to ni prepričan, naj se raje loteva enostavnejših investicij … kakšne dodatne picerije na robu mesta? Zaupati mora predvsem v sposobnost predlagatelja, da bo predvideni projekt tudi izpeljal, vsaj v glavnih gabaritih. Če ne bo šlo na tak način, kot je bilo sprva načrtovano, pa morda nekoliko drugače, čeprav mimo originalnega poslovnega načrta.

Prvič je to seveda težko. Če predlagatelj doslej še ni dosegel nič kaj omembe vrednega, potem je dvom potencialnega investitorja upravičen. Za mladega človeka bi lahko še naredili izjemo: s svojimi odličnimi idejami, argumentiranim nastopom in velikim žarom bi nas morda še prepričal, da bo uspel. »Enkrat je treba začeti!« Če pa nam velike ideje ponuja nekdo, ki se je do svojih srednjih ali celo poznih let že ukvarjal s podjetništvom, pa ne more pokazati kakšnih otipljivih rezultatov, je dvom več kot upravičen.

Pred leti, ko sem bil vesel že vsake mednarodne poslovne zveze, mi je nek starejši gospod iz Francije predlagal, da bi skupaj ustanovila podjetje in začela s poslovanjem na področju informacijskih tehnologij. Sprva sem bil navdušen, saj mi je zadoščalo že dejstvo, da se nekdo iz tako velike in razvite države, kot je Francija, zanima za joint venture v neki mali Sloveniji. Bil pa sem malo radoveden, kako to, da ta okrogli a simpatični gospod nima za sabo že kakšne uspešne družbe, pri njegovih cca 60 letih. In to pri tako velikih in naprednih idejah? Zato sem najinimi poslovnimi zvezami kar malo zavlačeval. In ko sem videl, kako pomembna mu je za poslovno potovanje razlika v ceni med letalskim ter železniškim prevozom, sem spoznal, da »ni vse zlato, kar je na zahodu« in sem počasi najino razmerje omejil na izmenjavo božičnih in velikonočnih čestitk. Pač ni tisto pravo. Pa čeprav se šteje za francoskega podjetneža … Ker vidim, da se je po nekaj letih celo preselil v skromnejše stanovanje, sklepam, da sem ravnal prav …

Vsak ni za vse! In ni vsakdo (lahko) podjetnik, pa če si to še tako želi. Poznam vrhunske strokovnjake in vsestransko uspešne ter spoštovane in uveljavljene magistre in doktorje, ki pa niti ne pomislijo, da bi se lotili podjetništva, saj se zavedajo, da je za to potrebna prava (neka posebna) »žilica«, izrecna želja oziroma veselje in čisto posebni talenti, dostikrat precej različni od tistih, ki omogočajo pridobitev formalne izobrazbe in akademskih nazivov.

Pameten investitor bi moral zato »izvohati« dobro poslovno idejo, katere avtor bi že imel določene reference (podjetniške uspehe), jo temeljito proučiti, sprejeti za svojo, podpreti s potrebnimi finančnimi sredstvi, spremljati razvoj projekta, skupaj z nosilcem sproti korigirati poslovni načrt, po potrebi tudi dodatno financirati ali se povezati s tretjimi (strateškimi) partnerji, ki omogočajo dodatno sinergijo …

Eden glavnih problemov, do katerih bodo v naslednjih letih prihajali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev na globalnem trgu pa je naslednji: kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?


*Priporočeni link: http://www.poslovniangeli.si/