Noben zajtrk ni zastonj

Eden glavnih problemov, s katerimi se bodo v naslednjih letih srečevali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev (na globalnem trgu), je naslednji: Kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?

Ja, znajti se bo treba!

Čudežna beseda in (možna) rešilna bilka za marsikaterega spletnega podjetnika danes je – reklamiranje. Če denarja ne bomo mogli zaslužiti na drugačen (direkten) način, bomo poskusili pa vsaj z reklamnimi oglasi (banerji)… Potreben bo seveda (ah, kakšna malenkost …) soliden promet, veliko dnevnih obiskov, klikov, ogledov … pa se bo že našel kakšen velik(i) oglaševalec, ki nam bo plač(ev)al, da bomo njegov baner namestili na našo domačo stran.

Ste že uganili, da je ta(kšna)le računica (logika) še iz prejšnjega obdobja (Web 1.0)? Pred več kot desetimi leti je bila »IN« tako imenovana »push tehnologija«, psihološko zasnovana še na TV miselnosti: Pošljimo našemu (ubogemu) uporabniku (consumer) tisto, kar MI mislimo, da je dobro zanj, takrat in toliko, kot MI mislimo, da bo najbolje. Ni vrag, če mu bomo nekaj ponudili 100 krat, se bo pa že naveličal in enkrat kliknil…

Začetek je bil še kar obetaven in nedolžen. Sledila pa je prava vojna … Vse več in več »porivanja«, vse bolj polni poštni nabiralniki, SPAM, ANTI-spam, padajoče (drop-down) reklame, blokiranje padajočih reklam, triki in anti-triki … Pri vsem tem se je (bilo) najbolje zanesti na lastno obrambo: enostavno ignorirati kar največ reklam(nih) banerjev. Kot da jih ni …

Seveda to ni moglo dolgo trajati … Pojavile so se tako nemogoče deviacije, da človek težko verjame. Še do danes obstaja nekakšna »klikarska« industrija, ki obljublja plačevanje za samo klikanje. Veliko število klikov naj bi namreč bolj odprlo mošnjičke velikih oglaševalcev in preko vmesnih posrednikov naj bi nekaj priteklo tudi do ubogih klikajočih garačev. Navadna spletna kmečka logika nam da spoznati, da gre pri tem lahko le za časovno omejene špekulacije.

Mislim, da se je v zadnjem času glavnina oglaševalskih zaslužkov preselila na samo nekaj velikanov a la Google, Yahoo, YouTube, velika večina vseh ostalih pa se mora (začasno?) zadovoljiti le z drobtinicami. Potrebni bodo povsem drugačni pristopi in prijemi.

Druga generacija interneta (Web 2.0) pomeni (bolj kot tehnološko) predvsem civilizacijsko (sociološko) revolucijo. Spreminja se odnos uporabnikov do interneta, ki ni več le okolje za enosmerne komunikacije, temveč vse bolj tudi za povratne. S tem, ko postajajo vse bolj aktivni uporabniki, pa se spreminja tudi narava oglaševanja. Namesto načela »Push« se vse bolj uveljavlja pravilo »Pull«. Uporabnik interneta ni več le potrošnik, temveč vse bolj - udeleženec. Kot tak pa pričakuje tudi, da bo sam izbiral informacije, katere ga zanimajo, vključno z »reklamami«.

In tukaj se bodo morali oglaševalci (v najširšem smislu) vse bolj znajti! Pritegniti pozornost udeležencev (v pozitivnem smislu)! Jih pritegniti z zanimivo vsebino! Jih nagraditi z drobnimi pozornostmi! Se jim zahvaliti in jih vljudno povabiti, naj se spet kaj oglasijo! Jih zadovoljiti …

To se danes tudi že v polni meri dogaja! Navzven se nam ta pojav (lahko) kaže tudi, kot da je (bo) nenadoma na internetu vse zastonj. Pravilo »There is no such a thing as a free lunch!« seveda še vedno velja, vendar je vse težje ugotoviti, »v čem je trik« - Zakaj se nekomu »splača« nekaj dajati (nuditi) »zastonj«? Ponavadi vse okoliščine »brezplačne« storitve (predvsem pa glavni motiv) pozna le tisti, ki jih nudi, vprašanje pa je, če se mu bo računica tudi izšla …

Mi kot uporabniki (pardon: udeleženci) pa si ponavadi niti ne belimo glave z vprašanjem, zakaj je nekaj zastonj, ampak to veselo uporabljamo. Tako, kot na primer tole novost, ki bi bila po svojem pomenu in ambiciji (s tem pa tudi po podjetniških dimenzijah) lahko tudi povsem globalna (gre pa za slovenski projekt): mojID*

Na prvi pogled je to majhna storitev, ki pa bi nam lahko prihranila veliko časa in sivih las. Po mojem občutku se danes tudi že po več kot 10 krat na dan nekam prijavljam, izpolnjujem polja za uporabniško ime in geslo (tudi po dvakrat), vse to med seboj zamenjujem ter pozabljam (gesla) …

In zato še malo reklame (nenaročene s strani ponudnika storitve):

“Z OpenID identiteto ne potrebujete več številnih uporabniških imen za prijavo na spletne servise. Dovolj je le ena, centralna identiteta, s katero se lahko prijaviš povsod, kjer je omogočena OpenID prijava.”

Storitev je za vas (seveda!) brezplačna, kako pa bo ponudnik spremenil pozornost v denar, pa že on sam ve …

Tako, kot se vedno znova in znova pri našem vsakdanjem delu vračam(o) na Google, tako ga moram tudi tu pogosto omenjati in se mu vsekakor ne morem izogniti, ko pišem o oglaševanju. Tudi največji iskalni stroji, ki »pokasirajo« pretežni del ogromne oglaševalske pogače, se prilagajajo (in se bodo morali še bolj) na Web 2.0, tako po vsebini, kot po obliki. In tudi tu se bodo lahko našle kakšne drobtinice, ki bi lahko obogatile slovenskega podjetnika z dobrimi idejami …


*Priporočeni link: http://www.mojid.com/

Cagav fant še ni pri punci spal

Želim si, da bi bilo danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala!) več razumevanja za nove informacijsko-poslovne trende, ter pripravljenosti za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane) projekte. Namesto da se odločajo le za vlaganja v že preverjene poslovne modele, bi z nekaj več vizije ter poguma lahko podprli številne (predvsem mlade) podjetnike z ambicioznimi projekti …

Kot smo videli iz številnih primerov, je začetni uspeh sicer možen tudi brez velikih vlaganj, toda v naslednji, drugi fazi se je potrebno pa še kako (hitro) materialno okrepiti, da bi se podjetniški projekt realiziral tudi na zahtevnem svetovnem trgu. Kakor hitro namreč konkurenca vidi dobre ideje, jih takoj skuša posnemati, izboljšati in prehiteti.

V zadnjem času se tudi pri nas pojavljajo domače oblike zbiranja tveganega kapitala (venture capital) in celo poslovnih angelov*, vendar še vse premalo in v premajhnem obsegu (realno je pričakovati le vlaganja po nekaj sto tisoč evrov). Še bolj pa moti to, da pri nekaterih vodilnih slovenskih kapitalistih sploh ni pravega razumevanja (in pričakovanja) za nove inovativne podjetniške ideje. Od predlagateljev namreč pričakujejo (zahtevajo) podroben poslovni načrt, ki zelo natančno določa tisto popularno »break-even« točko, v kateri se rdeče številke spremenijo v črne.

Nič nimam proti poslovnim načrtom, saj brez njih nikakor ne gre, vendar pa je nesmiselno pričakovati, da bi tak načrt imel enako (natančno) strukturo v primeru uvajanja neke povsem nove in perspektivne tehnologije, kot pri povsem rutinski investiciji.

Če ustanavljamo (podjetje za) novo kemično čistilnico, potem bo lahko (obvezno) poslovni načrt vseboval zelo podrobne številke o vseh mogočih začetnih stroških, opremi, delovni sili, marketingu, potrebnih kreditih, obrestih, vizitkah, pisemskih ovojnicah, znamkah itd. Celoten poslovni model je namreč povsem poznan in predvidljiv. Idealna naloga za kakšne teoretične ekonomiste, ki bi lahko doktorirali iz poslovnih načrtov, nobenega pa še niso uresničili …

Povsem drugače pa je s kakšnim novim inovativnim produktom, storitvijo ali (povsem novim) poslovnim modelom! Iluzorno je pričakovati, da bo nosilec lahko v poslovnem načrtu do meseca natančno predvidel prodajne rezultate, finančna nihanja v tretjem letu poslovanja in višino dobička v 3. kvartalu 2011 … Potek projekta je vse preveč negotov, saj je vsaka faza vsebinsko in stroškovno odvisna od rezultatov prejšnje …

Investitor mora v prvi vrsti verjeti v poslovno idejo inovativnega podjetnika! Če v to ni prepričan, naj se raje loteva enostavnejših investicij … kakšne dodatne picerije na robu mesta? Zaupati mora predvsem v sposobnost predlagatelja, da bo predvideni projekt tudi izpeljal, vsaj v glavnih gabaritih. Če ne bo šlo na tak način, kot je bilo sprva načrtovano, pa morda nekoliko drugače, čeprav mimo originalnega poslovnega načrta.

Prvič je to seveda težko. Če predlagatelj doslej še ni dosegel nič kaj omembe vrednega, potem je dvom potencialnega investitorja upravičen. Za mladega človeka bi lahko še naredili izjemo: s svojimi odličnimi idejami, argumentiranim nastopom in velikim žarom bi nas morda še prepričal, da bo uspel. »Enkrat je treba začeti!« Če pa nam velike ideje ponuja nekdo, ki se je do svojih srednjih ali celo poznih let že ukvarjal s podjetništvom, pa ne more pokazati kakšnih otipljivih rezultatov, je dvom več kot upravičen.

Pred leti, ko sem bil vesel že vsake mednarodne poslovne zveze, mi je nek starejši gospod iz Francije predlagal, da bi skupaj ustanovila podjetje in začela s poslovanjem na področju informacijskih tehnologij. Sprva sem bil navdušen, saj mi je zadoščalo že dejstvo, da se nekdo iz tako velike in razvite države, kot je Francija, zanima za joint venture v neki mali Sloveniji. Bil pa sem malo radoveden, kako to, da ta okrogli a simpatični gospod nima za sabo že kakšne uspešne družbe, pri njegovih cca 60 letih. In to pri tako velikih in naprednih idejah? Zato sem najinimi poslovnimi zvezami kar malo zavlačeval. In ko sem videl, kako pomembna mu je za poslovno potovanje razlika v ceni med letalskim ter železniškim prevozom, sem spoznal, da »ni vse zlato, kar je na zahodu« in sem počasi najino razmerje omejil na izmenjavo božičnih in velikonočnih čestitk. Pač ni tisto pravo. Pa čeprav se šteje za francoskega podjetneža … Ker vidim, da se je po nekaj letih celo preselil v skromnejše stanovanje, sklepam, da sem ravnal prav …

Vsak ni za vse! In ni vsakdo (lahko) podjetnik, pa če si to še tako želi. Poznam vrhunske strokovnjake in vsestransko uspešne ter spoštovane in uveljavljene magistre in doktorje, ki pa niti ne pomislijo, da bi se lotili podjetništva, saj se zavedajo, da je za to potrebna prava (neka posebna) »žilica«, izrecna želja oziroma veselje in čisto posebni talenti, dostikrat precej različni od tistih, ki omogočajo pridobitev formalne izobrazbe in akademskih nazivov.

Pameten investitor bi moral zato »izvohati« dobro poslovno idejo, katere avtor bi že imel določene reference (podjetniške uspehe), jo temeljito proučiti, sprejeti za svojo, podpreti s potrebnimi finančnimi sredstvi, spremljati razvoj projekta, skupaj z nosilcem sproti korigirati poslovni načrt, po potrebi tudi dodatno financirati ali se povezati s tretjimi (strateškimi) partnerji, ki omogočajo dodatno sinergijo …

Eden glavnih problemov, do katerih bodo v naslednjih letih prihajali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev na globalnem trgu pa je naslednji: kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) POZORNOST v DENAR? Veliki to že znajo (delajo)… Kaj pa vsi ostali?


*Priporočeni link: http://www.poslovniangeli.si/

Več in bolje misliti

Kdor je uporabljal Google že pred več kot 10 leti, tako kot jaz, se je lahko (naivno) spraševal: “Zakaj se pa toliko trudijo s temle iskalnim gonilnikom (meni je slovenski prevod za “search engine” kar simpatičen)? Saj je povsem brezplačen, pa tudi nobenih reklam ni zraven …” Genialni ustanovitelji pa so že vedeli, kaj delajo. Zbirali so namreč le tisti kapital, ki je (bo) v sploščenem svetu najvažnejši: POZORNOST…

Nekaj let kasneje so tako zbrani kapital – danes bi mu rekli tudi ŠTEVILO UPORABNIKOV – lahko tudi (zelo uspešno) pretvorili v dolarje in druge valute. Šlo pa je prav za bistvo podjetništva: 1. imeli so dobro idejo (s spletnimi pajki slediti medsebojne linke na internetu ter zbirati čimbolj relevantne podatke), 2. vanjo so verjeli (trdo delali nekaj let, ne da bi že kaj zaslužili), 3. Pridobili so dodatne investitorje (ustanovitelj Suna Andy Bechtolsheim je najprej vložil 100.000$). Ko so enkrat tudi drugi spoznali genialnost njihove podjetniške ideje, so imeli že neulovljivo prednost. Potem so le še kasirali (tudi tisti klasični kapital) … med drugim tudi z javno dokapitalizacjo, ko so naenkrat zbrali preko 2 milijardi dolarjev.

Ko sem tole pred kratkim omenil nekaterim od “najstarejših” sodelavcev družbe IUS SOFTWARE, so me spomnili na staro zgodbico, katero sem sam sicer že pozabil. Takrat, ko sem jih namreč prvič opozoril na Google (je bilo pa res kar nekaj let preden je bil v Sloveniji širše poznan), naj bi bil ves navdušen, že skoraj evforičen: “Poglejte tole! To je ta prava stvar! V tem je pa res bodočnost!”. Očitno sem imel kar nos za zgodbe o uspehu… (Važič!)

Ta zgodba – o velepomembnosti POZORNOSTI – se danes seveda še nadaljuje in pravzaprav prevladuje nad celotno ekonomijo, vsaj v digitalnem okolju (ampak spomnite se: sem sodijo tudi glasbena, filmska, igralniška, igračarska, softwarska industrija itd.).

Najboljši primer za to, kako preprosta in uspešna je lahko dobra ideja, je YouTube – spletno mesto za izmenjavo in predvajanje video datotek. Nobenih posebno inovacijskih novih tehnologij, niti izredno kvalitetnih vsebin, ni bilo (na začetku), le uspešnost v pridobivanju pozornosti. Danes pa je seveda že sama datoteka stotin milijonov uporabnikov vredna milijarde $ …

Na zadnjem Blogresu je znani futurist Gerd Leonhard* napovedal nekaj takega, da mu celo jaz, kot velik info zanesenjak, nisem (takoj) verjel. Napovedal je, da ne bo samo ukinjeno omejevanje prostega (brezplačnega) poslušanja glasbe (preko interneta in sploh kjerkoli), ampak da nam bodo za “downloadanje” glasbe enkrat celo plačevali (!!!). Mislim, da bi to lahko bili prvi samostojni prihodki moje hčerke in sina …

»Lari, fari …« si je verjetno mislil še kdo med poslušalci, dokler nismo do konca poslušali tega simpatičnega predavatelja. Ko pa smo vse skupaj povezali, se nam je spet pojavil dvom v naš dvom …

Logično je, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo internet povsod brezplačen (tega mi menda ni treba posebej pojasnjevati, kajne?). Seveda bodo vse (še številne dodatne) naprav(ic)e povezane (on-line), tako kot so že danes (vse bolj) mobilni telefoni. Gert je opozoril na rezultate nedavne raziskave, da ima 91% uporabnikov mobilnih telefonov svoje igračke na dosegu enega metra, 24 ur na dan, 7 dni v tednu in da bo takih konec leta 2009 na tem planetu že 4 in pol milijarde.

Predvidevam, da bo v bitki za pozornost vseh teh milijard imelo veliko prednost le nekaj največjih korporacij na svetu (med njimi seveda kot eden prvih kandidatov prav zgoraj omenjeni Google). Vsi drugi se bodo borili le še za ostanke pogače … Kar pa za nas Slovence še vedno lahko predstavlja bajeslovne možnosti za podjetniško dejavnost …

Ne morem si kaj, da ne bi na tem mestu navdušeno opozoril in citiral našega predsednika Danila Turka (sorry, gospod predsednik, tele naše tipkovnice še vedno niso prilagojene tako, da bi lahko pravilno napisal vaš priimek), ki je na govoru ob praznovanju Dneva državnosti 24. Junija 2008 dejal (približno) takole:

Minil je čas »Več in bolje delati!« in sedaj je čas »Več in bolje misliti!« Kapo dol! Ne bi se mogel bolj strinjati. Kaj ti pomaga nekaj delati, če se kasneje izkaže, da je bilo to nepotrebno, prepozno, preuranjeno, predrago, nekonkurenčno… Dobra ideja pa nam lahko delo poenostavi, izboljša, poceni … ali celo odpravi … Morda jo lahko celo dobro prodamo?

Bojim se (in zato skušam s svojim pisanjem ter zgledom to vsaj malo spremeniti), da je danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala!) še vse premalo razumevanja in odprtosti za nove trende, za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane) projekte. Namesto da bi se bolj ambiciozno povezali z manjšimi in mlajšimi podjetniki (jim bolje prisluhnili) ter skušali skupaj z njimi ustvariti kakšne večje (svetovne) zgodbe o uspehu, se ziheraško držijo pravila »Več in bolje vlagati!« - v (samo) že preverjene poslovne modele.


*Priporočeni link: http://www.mediafuturist.com/

Znanje kot glavni naravni vir

Svet pač ni bil povsem pravično porazdeljen med različne narode. Nekateri veliki (pa tudi mali, n.pr. Emirati) imajo neprimerno več naravnih virov in njihovi državljani bi bili neumni, če ne bi svojega gospodarstva opirali predvsem na ta bogastva (nafta, plin, rude, rodovitne pokrajine in bogati oceani). Kaj pa naša mala Slovenija? Ali nima nobenih velikih naravnih bogastev? O, pač…

Največji in daleč najpomembnejši (in najobetavnejši) naravni vir je – znanje! Še tako velika (materialna) naravna bogastva nam nič ne pomenijo, če jih ne znamo izkoristiti. Posameznim (tudi najpomembnejšim) surovinam je čas omejen… potrebno jih bo nadomestiti z drugimi… Samo eno naravno bogastvo pa se ves čas povečuje in kopiči ter nam daje upanje za (rešitev) prihodnost(i): človeško znanje.

Tega pa imamo Slovenci pač dovolj, (vsaj) toliko kot drugi! (Več pa tudi ne …) Morali pa bomo seveda čimbolj izkoristi tiste ugodne okoliščine, ki nam omogočajo kakšne primerjalne prednosti …

Imamo kar srečo z geografsko pozicijo in zgodovinsko tradicijo. Izrazito ugodna lega – najrazvitejša Evropa in SREDOZEMLJE … Zahodna civilizacija … Evropska unija (sedaj že kot njen pomemben konstitutivni del)… MittelEuropa …

Večstoletna kulturna tradicija in zgodnja ter visoka pismenost … Vključenost v industrijsko revolucijo 19. Stoletja … Razvite meščanske in podjetniške vrednote … Solidne: demokracija, stabilnost, solidarnost in varnost … (Ja, ja, vem: marsikdo že kima z glavo … Ampak: bodimo objektivni in realni: poglejmo po širnem svetu … Stavim, da bi več kot polovica prebivalcev tega planeta nam Slovencem kar zavidalo…)

Bistvo je namreč v tem, da tega tako pomembnega ZNANJA ni nujno imeti nakopičenega v nekih formalno določenih okvirih (preko fakultetnih diplom in doktoratov, odobrenih patentov, ogromnih knjižnic, bogatih inštitutov itd.) temveč v SPOSOBNOSTI obstoječe – SVETOVNO - znanje ujeti, koristno uporabiti, nadgraditi, mu dodati vrednost, ga oplemeniti in materializirati. Se, skratka, znajti v tem novem svetu!

Saj konec koncev: informacije kot podlaga in rezultat znanja so dandanes že vsem na dosegu roke (klika miške)! Internet nam odpira vrata vseh knjižnic sveta, laboratorije (skoraj) vseh raziskovalnih inštitutov, pisarniške predale najboljših svetovnih profesorjev …

Obstoječa uspešna slovenska industrijska podjetja a la Gorenje in Krka, naj svojo dejavnost še naprej razvijajo s prilagajanjem sodobnim tehnologijam (n.pr. tako, da podpirajo blogiranje*), izumitelji naj se lotevajo tudi povsem novih proizvodnih investicij… Vsi tisti mladi podjetniki, ki pa (še) nimajo izrazito določene dejavnosti, pa naj se vsekakor dobro razgledajo okrog sebe (tega planeta) z namenom, da razvijejo kakšne povsem nematerialne storitve (to bo namreč lahko dosti cenejša naložba), predvsem seveda v smeri informacijskih tehnologij. Na tem področju bodo namreč lahko hitreje unovčili (a ste tudi vi misli, da se piše »vnovčili«? – Ne, mi je z rdečim podčrtal…) svoje dobre ideje – če jih bodo seveda imeli.

Na IT področju se namreč z novimi proizvodi ter storitvami kar sproti pojavljajo spet novi problemi in možnosti optimizacij ter izboljšav in tukaj lahko dobro idejo uveljavi prav vsakdo! In v končni fazi tudi obogati … če si tega morda (verjetno) želi …

Drobna ilustracija takšne storitve, katere si pred časom sploh ne bi mogli predstavljati, danes pa nam je kar simpatična, je: www.TinyURL.com

Ker si moramo vsakodnevno izmenjevati linke, so nam dolgi URL-ji pogosto kar v napoto (še posebno pri vse pogostejši rabi mobilnih naprav ali pa pri Twitterju). Pa ni problema …
Tako dolgega: http://www.informiran.si/portal.aspx?content=prirocniki&showMenu=1&showRightFrame=1
si daste lahko takoj skrajšati na tako kratkega:
http://tinyurl.com/5stqlv

In kje je tu ekonomija? Tisti fantje in punce, ki so “iznašli” Twitter, že vedo:
“Our goal is to create interesting things that matter to the world—and a great place for creative, smart people to work.”

V tem “krasnem novem svetu” pride denar šele v drugi fazi! Najprej je potrebno pritegniti POZORNOST . Spominjam se, da sem vsaj kakšni dve leti (med prvimi) uporabljal Google in da sem se spraševal: “Ja zakaj pa tole delajo takole, kar zastonj?” Ob zadetkih namreč ni bilo nobenih oglasov in tudi nobenega denarja (še) niso zaslužilili. Zbirali so namreč le tisti kapital, ki je (bo) v sploščenem svetu najvažnejši: POZORNOST…


*Priporočeni link: http://www.go-design.si/

Project LLx - 0703

Danes imamo zelo pomemben sestanek ! Srečali se bomo z (možnimi) programerji, ki bi preko poletja sprogramirali našo aplikacijo. Točneje: preprogramirali, ker nekaj podobnega že obstaja na internetu, skoraj že 10 let. Sedaj bo pa to treba posodobiti, dopolniti in prevesti v Facebook aplikacijo (s pomočjo njihovega posebnega »Development kita«)…

Glede na to, da smo pritegnili predvsem mlade programerje (ker je takšna tudi narava oziroma vsebina aplikacije), katerih pa še niti dobro ne poznamo, smo se odločili za nek zanimiv nov začetek.

Zadnjič mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih povabili, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in videli, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…

Kakorkoli: v našem primeru (kakšni štirje) programerji ne bodo tako veliko tvegali. Z njimi se bomo spet kmalu srečali, čez kakšen teden ali dva, in videlo bomo, kako so začeli… Izbrali bomo tistega, ki bo pokazal najbolj obetaven pristop (začetek), druge pa morda vzpodbudili k sodelovanju na kak drug način. Za programerje tako ali tako ni problem: prav težko jih je dobiti (dobre). Tudi v našem primeru imamo za rezervo še druge možne naloge, predvsem pri družbah IUS SOFTWARE, INform ter AI-in-Law…

Jutri zvečer (seveda spet ob 22.00) pa bomo imeli drug »zgodovinski« dogodek: podpisali bomo Dogovor o našem sodelovanju pri projektu … LLx …