Pravna informatika ali informacijsko pravo?

Ugotavljam, da se je pravna informatika v obdobju zadnjih 20 let precej spreminjala, ne samo po tehnološki plati, ampak tudi glede svoje vloge v pravniškem okolju.

Pravna informatika je seveda obstajala že toliko časa, kot obstaja pravo, le da je bil njen medij papir (če zanemarimo njeno kameno dobo). Pravniki (in drugi) so morali pač ustrezne pravne norme, njihove izvedbe in komentarje najti v ustreznih knjigah, pri tem pa so si gotovo pomagali tudi na kakšne takšne iznajdljive načine, o katerih se nam danes še sanja ne.

V prvih nekaj desetletjih računalništva so ti služili res samo pretežno za to: za računanje (compute) in obdelavo številčnih podatkov. Spomnim se, da sem prvič bral o tem, da je možno z računalniki obdelovati tudi besedila, ko je nek bivši ameriški predsednik (mislim, da je bil Carter) začel pisati spomine z vnašanjem v računalnik… Ta ideja se mi je zdela prav fletna, čeprav se še sploh nisem zavedal neverjetnih prednosti, ki jih ima tako napisano besedilo pred tistim iz pisalnega stroja. Če sem odkrit, si niti tega nisem predstavljal, da bi lahko sredi članka vnesel novo besedo, ki bo v nekaj sekundah (tudi če v minutah) kar odrinila vse preostale besede in se lepo »vgnezdila« na svoje mesto, ne da bi to kasneje kdo to opazil…

S(m)o se pa nekateri pravniki (posebno tisti z bolj piškavim spominom) kmalu zavedli velikih prednosti, če nam računalnik pomaga, da si »zapomnimo« in »se kasneje spomnimo«, kje je določena (pravna) informacija v okviru ogromnih »skladišč« podatkov. Rodila se je pravna informatika v ožjem (sedaj običajnem) pomenu besede!

Po mojih doživljanjih in zavedanju so bila zadnja dobra tri desetletja te nove »vede« res precej različna. V prvem obdobju (predvsem tudi v Sloveniji) so prevladovali pionirstvo, entuziazem, amaterizem, akademizem, (da ne bodo samo tujke:) izobraževanje… Pravnikom je bilo treba šele povedati, kako jim računalniki lahko pomagajo. Na številnih seminarjih in »računalniških delavnicah« jih je bilo treba najprej navdušiti in potem naučiti uporabe – najprej osnovnih modrosti (zapletenega DOS-a), nato enostavnega pisanja… in na koncu (če je ostalo še kaj časa) pravniških posebnosti.

V drugem, zrelejšem obdobju, se je pojavilo prijaznejše okolje (Windows), večji diski (tudi že do ogromnih 20 MB!), prvi (profesionalni) informacijski ponudniki, originalni viri v digitalni obliki, internet in prve javne informacije preko njega, na fakultetah prvi predmeti in učbeniki »pravne informatike«. V Sloveniji smo (to si upam trditi in tudi dokazati) ravno zaradi tako zgodnjega pojava IUS-INFA hitreje preskočili od ogromnih količin disket in CD-jev (kar še danes prevladuje v marsikaterih državah!) na 100% online informacijski sistem distribucij pravnih informacij.

V zadnjih nekaj letih pa so se pravne informacije (v elektronski obliki) neverjetno razširile, odprle tudi vsem drugim državljanom, tako kot tudi vse druge javne informacije. Internet je pravno informatiko povsem »demo(s)kratiziral«, multipliciral in medsebojno polinkal. Nove generacije se osnov računalništva naučijo že v osnovni šoli, splošne informatike v srednji, študenti prava pa se pravne informatike več (posebej) ne učijo, ampak jo vsakodnevno uporabljajo. Tako kot ne hodijo na posebne tečaje za mobilno telefonijo, tako naj bi bili tudi pravno-informacijski pripomočki dovolj enostavni in prijazni za uporabo, da jih lahko hitro »osvoji« vsak povprečno »informacijsko pismeni« uporabnik. Vsem državljanom so brezplačno dostopne vse osnovne (u)pravne informacije, kar se jim seveda zdi samo po sebi razumljivo, pravniki, ki tega rabijo več, pa imajo na voljo profesionalne storitve, ki jim prihranijo veliko časa – tako kot jim ga predvsem IUS-INFO.

Vsi trendi zadnjih let in predvsem tudi praksa iz ZDA, kjer imajo najdaljšo tradicijo »pravne informatike«, kažejo naslednje: Čim več je (bo) na internetu prostih (pravnih) informacij, večja je (bo) – za profesionalce - potreba po komercialnih informacijskih ponudnikih, ki vse to prefiltrirajo, očistijo, sortirajo, povežejo in prijazno postrežejo. In zato tudi Westlaw ter Nexis-Lexis vodita na čelu velike in (vse bolj) pomembne industrije – pravne informatike. Zdrava in prosta podjetniška iniciativa bo seveda poskrbela za tolikšno uporabniško prijaznost in enostavnost, da pač ne bo potrebe po kakšnih posebnih (splošnih) usposabljanjih in diplomah uporabe računalnika v pravu.

Za pravne fakultete pa bo kljub temu ostalo še veliko dela, tako raziskovalnega kot tudi pedagoškega: za vse bolj pomembno vedo (in tudi njene številne veje): informacijsko pravo! Tu pa gre za to, da se z razmakom informacijskih (in seveda komunikacijskih) tehnologij pojavljajo vse bolj specifična nova pravna razmerja in s tem tudi pravni problemi. Tukaj bo pravo moralo pomagati drugim področjem. Delno se to lahko rešuje v okviru obstoječih pravnih predmetov (kazensko, civilno, patentno, avtorsko, itd.), bolj ambiciozne pravne fakultete pa bodo po mojem mnenju morale imeti kakšno katedro za informacijsko pravo, ali vsaj kakšen poseben predmet kot – pravni vidiki e-poslovanja.

Vir, 22. 5. 2006