Ali je pravo tudi gensko pogojeno?

… in bodo znanstveniki nekoč odkrili tudi enega ali več genov, ki vplivajo na človekov odnos do prava? Ko človek bere knjigo GENOM* si lahko zamisli tudi to možnost. Odkar je bilo namreč lociranih tistih 100.000 genov (porazdeljenih na 23 kromosomih), se je namreč šele dobro začelo odkrivanje njihovih lastnosti ter pogojenosti raznih človekovih lastnosti in funkcionalnosti z zaporedji »binarne kode« na teh zelo dolgih in zapletenih verigah (sladkorjev in fosfatov, ki se imenujejo) DNK.

Hkrati s tem so se začele definitivno potrjevati nekatere stoletja stare znanstvene (biološke, medicinske, psihološke in celo sociološke) teorije (in celo utrjevati z novimi dokazi), druge pa so (bodo) lahko dokončno zavržene (z jasnimi dokazi o napačnih predpostavkah in zaključkih). In če so na nekaterih genih tudi nedvomno »stikala« za razne družbene odnose med ljudmi, potem so nekatera verjetno tudi za naš odnos do tega, kar nam naša okolica zapoveduje kot prav(no)…
Že v šoli smo se učili o stranskih vejah tradicionalne biologije (genetike), ki so dokazovale, da imajo nekateri ljudje že v svojih dedni zasnovi nagnjenje h kriminalnosti. Čeprav so malo resnejši raziskovalci skušali odstraniti sociološke komponente (okolje, vzgoja), so še vedno lahko našli statistične dokaze, da je hudodelnost lahko podedovana. Danes bi se takšen zaključek sicer označil kot šarlatanski, vendar pa vse bolj poglobljeno spoznavanje človeškega genoma prinaša tudi nova spoznanja, ki včasih delno rehabilitirajo tudi povsem zavržene teorije. Trije stavki se v takšni ali drugačni obliki bralcu ponavljata skozi vso knjigo: »Tudi v tem je lahko delček resnice.«. »Zakaj – ne vemo.« in pa »Obstajajo pa seveda izjeme.«

Sicer pa si lahko vprašanje o morebitnem obstoju »pravnega gena« zastavimo drugače, ne z negativne strani (tako kot to isto velja za gene kot nosilce dednih bolezni – ugodna »nastavitev« gena bolezen ravno preprečuje!). »Ali imamo ljudje prirojen odnos do upoštevanja pravnih norm?« »Ali ima lahko nekdo takšen »karakter«, da vedno teži k »uboganju« (predpisov), drugi pa takšnega, da ga vedno bolj (za)mika, da bi se jim izognil?« »Ali je nekdo lahko »že po naravi« bolj discipliniran davčni obveznik, kot drugi?«

Stavim, da bi mi veliko staršev pritrdilo, da je nekaj »ubogljivega«, »kljubujočega«, »zvijačnega«, »redoljubnega«, »prevratniškega«, tudi v naših genih (to ni isto kot podedovano), saj imajo dokaj različne otroke, katere vzgajajo enako in v enakih okoljih, a so vendar med seboj dokaj različni. Gotovo bi si pogosto upali tudi napovedati tudi, kateri od njih bo bolj pridno plačeval položnice in kateri bo vedno najprej skušal najti kakšne luknje v zakonu ter bo vedno pripravljen za izkazovanje kakšne oblike »državljanske nepokorščine«. Na koncu vsakega odstavka moram seveda dodati tudi stavek: »Obstajajo pa seveda izjeme.«

Če še niste prebrali knjige o genomu, se verjetno sprašujete, ali govorim figurativno, ali pa bi bil takšen »pravniški« gen nekaj dejanskega in znanstveno opisanega? Če bi ga odkrili (morda so ga pa že (?) in se skriva v kakšni ogromni spletni podatkovni bazi, tako kot že drugi (približno) 10.000 malo bolje raziskani geni. Opisan bi bil pa približno tako, kot je »inteligenčni gen«: imenuje se IGF2R, nahaja se na dolgem kraku 6. kromosoma. Kadar je vklopljen (»Obstajajo pa seveda izjeme.«) določa funkcijo posebne beljakovine, ki povzroča bistre ideje. Ima kar 7.473 črk, vendar se celotno njegovo sporočilo (praktično digitalna koda) razteza prek 98.000 črk dolgega odseka genoma, kar 48-krat prekinjenega z nesmiselnimi zaporedji, imenovanimi intromi (podobno kot pri tistih revijah, kjer imajo veliko reklam med članki). Gen je povezan z inzulinu podobnimi beljakovinami in povzroča, da ljudje z visokim IQ učinkoviteje porabljajo glukozo v možganih…

Locirani so tudi že geni za sramežljivost, za zapeljevanje in za odpor… eden od evolucijskih biologov pa je prepričan celo, da je našel nevronski modul, ki omogoča večjo ali manjšo nagnjenost k religioznosti… Dvomim, vendar le dodajam stavek: »Tudi v tem je morda lahko delček resnice.«.

Kandidatov za gen, ki ima največji vpliv na človekov odnos do prava, je vsekakor znanih že precej, saj jih najdemo opisane v citirani knjigi v najrazličnejših kombinacijah. Še najbližji so tisti, ki izhajajo iz zgodovinskega razvoja naše vrste in so bili posledica različno organiziranih in strukturiranih družbenih skupin (lovci ali poljedelci, patriarhalni ali matriarhalni, monogamni ali poligamni, stacionirani ali nomadi itd.). Da pa ne bi koga spet misel zapeljala v kakšen svet preživelih ideologij in kvazi-znanstvenih smeri (evgenika, super rase, socialni inženiring, itd.) naj takoj omenim, da so geni le eden od dejavnikov, ki (lahko) vplivajo na človekovo telo in na njegovo ravnanje. Njihove »ventile« (koliko so vklopljeni in koliko ne) namreč upravlja tudi zunanja okolica in družbeno okolje, predvsem pa tudi človek sam s svojo – svobodno voljo. To se lahko pozna takoj (zavestno preusmeritev človekove misli v kakšno prijetnejšo in srečnejšo smer mu lahko takoj spremeni razpoloženje, saj se ob tem preklopi marsikatero stikalo za kakšno ugodnejšo beljakovino) ali pa morda šele čez več generacij »Zakaj – ne vemo.«

Ali ob branju teh vrstic čutite, kako revolucionarna so bila odkritja (prave strukture človeškega genoma) okrog zadnjega preloma stoletja? Vsaj za tiste, ki smo se šolali pred nekaj desetletji! Še v sedemdesetih letih je izšla knjiga, ki pove vse že v naslovu: »Ne v naših genih!« (»Not in Our Genes!«). V tistem času je bila še vedno verjetna hipoteza, da so genetski vplivi na vedenje neznatni. Po poldrugem stoletju raziskav vedenjske genetike taka zamisel ne vzdrži več. Geni vplivajo na vedenje! Mi sami pa seveda tudi lahko vplivamo na vedenje genov.
Če (ko) se bo v »knjigi« Človeški genom (ta knjiga obsega okrog milijardo besed!) definiral tudi »pravniški gen«, se bo seveda pojavila tudi nova nevarnost (kot se je že v toliko drugih primerih) in skušnjava, da bi »se dali pregledati« in ugotoviti »kvaliteto« (stopnjo intenzivnosti) tega gena. Tako kot se za nagnjenost k holesterolu zanimajo razne zavarovalnice, bi se za »prav(n)o naravnanost« (»usmerjenost«) razno raznih kandidatov za razno razne funkcije zanimale razno razne inštitucije…

To pa je že tema za nove in še bolj aktualne kolumne…

*Zelo priporočam branje knjige »Matt Ridley: GENOM Biografija človeške vrste; Žepna knjiga«

Vir, 29. 7. 2006