Celotno pravo na eni zgoščenki?

Če (ko) se lotevamo ambicioznega projekta umetne inteligence, po katerem bi v digitalno (računalniško) obliko spravili (tudi) pomenski del prava (z vsemi pravnimi pravili vred), potem se nam upravičeno zastavi tudi vprašanje o možnem obsegu takšne na novo ustvarjene (ne več samo podatkovne) zbirke znanja. Temeljit premislek pa nas pripelje do zapeljive pomisli, da bi dobro organizirano ter kvalitetno obdelano celotno znanje o pravnem sistemu ene države lahko stisnili kar na – eno samo zgoščenko?

Najprej pa naj (za vzpodbudo) opozorim na projekt, ki je v preteklih letih tako lepo uspel, čeprav je po svojih gabaritih gotovo veliko bolj zahteven in obsežen, kot pa je sinteza nekega pravnega sistema v digitalno zbirko znanja. Gre za »Človeški GENOM«, ki je v nekaj letih na revolucionaren način pripeljal do zapisa celotnega človeškega genskega zapisa: prvič v zgodovini je človek prišel do »recepta« za svoj lastni organizem. Gre za navodilo, kako zgraditi in upravljati človeško telo!

V tej novi zakladnici znanja je skritih na tisoče (blizu 100.000) genov in na milijone drugih zaporedij, zbranih v celotni zgodovini živih bitij. Zanimivo je, da je do presenetljivo hitrega uspeha prišlo prav zaradi sinergije med javnim in zasebnim sektorjem. Potem ko je akademska znanost v preteklih desetletjih (in celo stoletjih, če smo natančni) dosegla ogromno in rezultate ponudila že kar »na krožniku«, je bila potrebna le še odločna zasebna iniciativa – in kvaliteten dogovor a la »javno-zasebno partnerstvo«. Potem ko so leta 1998 državni znanstveniki napovedovali, da bodo za zapis celotnega človeškega genoma potrebovali vsaj sedem let in ogromno sredstev, je »Craig Venter, sijajen in nemiren znanstvenik, oznanil, da bo njegova družba delo opravila do leta 2001 z veliko manj stroški: za manj kot 200 milijonov funtov… 26. junija 2000 sta predsednik Bill Clinton v Beli hiši in Tony Blair na Downing Streetu hkrati oznanila, da je grobi osnutek končan…«*.

Preko spletne strani GENOMA bi verjetno lahko prišel do podatka o obsegu podatkovne baze, vendar se niti ne bom trudil, saj vem, da je v vsakem primeru možno vso to bogato zakladnico znanja materializirati v nekaj fizičnih kilogramov. Po prvi varianti so to kakšni DVD-ji, po drugi, gotovo bogatejši in meni še veliko bolj očarljivi, pa v obliki dojenčka, ki je pravkar privekal na svet: VSE, prav VSE informacije o skrivnosti življenja so zbrane v teh dveh ali treh kilogramih!
No, pa naj se vrnem na pravo… In takole kar po bližnjici ocenim, kakšen bi bil lahko obseg (teža) celotne pravne vede neke države, n.pr. Slovenije… In kje bi lahko bolj(e) obvladali pravo, kot na Pravni fakulteti? Saj tam ga pravniki tudi obvladajo.. Seveda pa toliko spet ne bom poenostavljal, da bi iskal razliko v teži med brucem in diplomiranim pravnikom… Konec koncev študentke v teh letih pazijo na postavo in bi na rezultate vplivali še drugi dejavniki…

Ali pa je celotna pravna znanost sploh kje prostorsko skoncentrirana? V stavbi Pravne fakultete? V njeni knjižnici? Ali pa kar v najboljšem profesorju? Jaz bi se bolj kot na kakšno skladovnico knjig in uradnih listov zanesel na kolega kolumnista – Prof. dr. Mira Cerarja…
Kje je meja med navadnim (normalnim) človekom in pravnikom? V diplomi! Pravi Pravnik je tisti, ki je prebral vse pravne UČBENIKE, poslušal vsaj nekaj predavanj (ZAPISKI), spoznal nekaj PREDPISOV in morda še kakšen JUDIKAT – in potem na izpitu to tudi dokazal.
Po tej logiki lahko pridemo tudi do nekaj kvantitativnih ocen, seveda ne v KG, temveč v MB. Zložimo skupaj vse učbenike Pravne fakultete, jih skeniramo, OCR-amo, podobno ocenimo za zapiske, glede ostalega pa vzamemo kar točne podatke iz IUS-INFA.

Ob tem naj nepoučene bralce opozorim na to, da golo besedilo v digitalni obliki, očiščeno raznih oblikovnih dodatkov, predstavlja presenetljivo majhen obseg glede na današnje spominske kapacitete naše računalniške opreme! Obligacijski zakonik obsega 614 kB. Povprečen učbenik kakšen MB (manj kot ena sama fotografija iz sodobnega žepnega fotoaparata). Tako imate lahko že na obesku za ključe po nekaj sto knjig (učbenikov)…

Čistopisi vseh veljavnih predpisov obsegajo manj kot pol Giga (= 500 MB), relevantni judikati pa dva- do trikrat več. Zbirka strokovnih člankov iz preteklih let lahko obseg še poveča, po drugi strani pa lahko velik obraten učinek dosežemo z »zipanjem«…

Hitro lahko ugotovimo, da bi na eno zgoščenko (DVD) lahko zlahka spravili VSA pravna pravila nekega pravnega sistema. Toda – ali je to tudi že znanje? Seveda ne! To so le goli podatki. Znanje je potrebno iz njih šele izluščiti (knowledge extraction), ga na nek način (znati) interpretirati. Poudarjam: na nek način – do neke mere – kolikor se mehanično to sploh da. Toliko, da takšno »znanje« lahko predstavlja dober pripomoček in koristno orodje – človeku, pravniku, sodniku. Dobro se zavedam velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v kolumni tako lepo podučuje prof. Cerar: das Rechtsgefühl).

Ker bodo meta podatki (takšni, ki vidno besedilo sicer bogatijo, vendar se pri branju “ne vidijo”) gotovo za nekajkrat povečali obseg celotne podatkovne zbirke o nekem pravnem sistemu, si ne upam zatrditi, da bi že danes lahko celotno pravo lahko stisnili na eno zgoščenko (DVD), upam pa si napovedati, da bo že ob kateri od prvih naslednjih generacij teh prenosnih medijev zagotovo možno “celotno pravo” nositi s seboj – ne samo v glavi, temveč tudi - v žepu.
…
*Zelo priporočam branje knjige »Matt Ridley: GENOM Biografija človeške vrste; Žepna knjiga«

Vir, 15. 7. 2006

Kako naj računalnik razume pravo?

Kako so organizirani naši možgani? Ali imajo kakšen »operacijski sistem«? Kje so shranjene besede in kje pojmi? Obstajajo kakšni splošni »direktoriji« z našimi spomini in ali so naprej hirerahično razčlenjeni? Kako pogosto se nam vklaplja »iskalni stroj«? Kako se nam pojavijo nove ideje? Kaj je to učenje? – takšna vprašanja se mi pojavljajo, ko premišljujem o možnostih črpanja pravnega znanja iz obstoječih dokumentov (predpisov, judikatov, člankov…)…

Če hočemo pravno informatiko dvigniti na povsem novo in bistveno bogatejšo stopnjo, kot je prevladovala doslej (zbiranje, iskanje in razpečevanje mehaničnih nizov črk in besed, katere bo šele končni uporabnik »razumel«), potem se ne moremo izogniti primerjav med človeško in računalniško logiko. Če naj bi računalnik bistveno bolj(e) pomagal človeku (na pravnem področju), potem mora tudi on, vsaj do določene mere »razumeti« pravna besedila.

Ker pa verjetno do izvorne kode operacijskega sistema človeških možganov verjetno ne bomo nikoli prišli, si bomo morali pač pomagati vsaj z omejenimi simulacijami našega miselnega procesa ter to uporabiti za izdelavo algoritmov, ki bodo računalniku pomagali priti do približno enakih zaključkov kot jih na podlagi enakega »inputa« doseže človek.

Tudi pravo je določeno in zapisano v obliki človeškega jezika in za začetek je potrebno najti vsaj okvirne pomene besed in njihovih povezav. Na tem področju (in v prvih korakih pri razvoju umetne inteligence na področju prava) pa si bomo lahko že veliko pomagali z lepimi rezultati, katere so v preteklih desetletjih dosegle JEZIKOVNE TEHNOLOGIJE. Običajno si kot najbolj popularne njihove dosežke predstavljamo razne aplikacije za računalniško obdelavo naravnega jezika. Slovenski primer: KOLOS

Manj spektakularne, vendar tudi zelo bogate pa so razne leksikalne podatkovne zbirke, kot n.pr. WordNet in EuroWordNet, ki temeljijo na povezavi pojmov z leksikalnimi in semantičnimi relacijami. Prvi sistem je začel nastajati v Ameriki že pred desetletji in ima danes velik vpliv) (in s tem tudi angleščina kot dominantni jezik na tem področju) na vse druge projekte. V tej podatkovni zbirki so samostalniki, glagoli, pridevniki in prislovi urejeni v sinonimske nize (sinsete), EuroWord Net pa je temu pridružil še več jezikov, ki se do določene meje povsem ujemajo, v velikem delu pa obstajajo tudi njihove specifike.

Obstaja pa tudi že projekt BalkaNetWord (kamor pa Slovenija seveda ne spada).
Zaradi izrazito ontološkega pristopa (vključno z relacijami kot so sopomenskost, nadpomenskost, podpomenskost, protipomenskost) ) takšne »besedne mreže« predstavljajo dobro osnovo tudi za specifična področja, kot je tudi pravo. Doslej je bilo na tem področju še največ doseženega v okviru projekta LOIS (Lexical Ontologies for legal Information Sharing). Izhodiščna ugotovitev njegovih nosilcev je bila, da je ena glavnih pomanjkljivosti obstoječih pravnih informacijskih sistemov v tem, da nimajo učinkovite predstavitve semantičnih razmerij med pravnimi pojmi (doslej še) »skritimi« v vsebini (?) pravnih dokumentov. Po domače povedano: računalnik (program) uporabnikom ne more prav nič pomagati glede prave VSEBINE besedila.
Kot sem napovedal že v svoji kolumni »Prav(n)i iskalec« se bomo tudi Slovenci v naslednjih letih veliko ukvarjali s »črpanjem znanja« (knowledge extraction) iz obstoječih pravnih podatkovnih baz, kot tudi s pomočjo pri nastanku (kreiranju) novih (pravnih dokumentov vseh vrst) na veliko bogatejši način. Iz praktičnih razlogov večje učinkovitosti bomo (na začetku še dokaj nezanesljive) metode teoretičnih pravnih pravil kombinirali s tehnologijami strojnega učenja in teorije iger, ki veliko vsebinskih pojmov »zadenejo« tudi po statističnih pravilih običajnega vrstnega reda besed.

Zato bomo morali tako »ukrotiti« računalnike in jim »razložiti« način človeškega mišljenja in izražanja, da bodo začeli z razumevanjem prava…

S skupnimi močmi (ljudi in računalnikov) bomo posledično lahko tudi izboljšali kvaliteto samega prava…

Ne verjamete? Stavim za tisoč evrov: izplačilo leta 2015…

Vir, 8. 7. 2006

Nemoč prava

Pravijo, da ima (klasična, zahodna, kapitalistična) demokracija tudi veliko slabosti in da je daleč od idealnega družbenega sistema, vendar boljšega pač (še) ni in zato se moramo z njo kar sprijazniti. Podobno velja za pravo: nepopolno je, velikokrat nas pusti na cedilu, razočarani smo nad njim, vendar – hvala Bogu, da ga imamo!

Verjetno ima že vsakdo kakšno slabo izkušnjo s pravom, če ne drugače zaradi neučinkovitega (prepočasnega) sodnega varstva. Za ilustracijo si zamislimo tri primere, ko se pokaže žalostna NEmoč prava…

Prvi primer. Oseba A pri podjetniku (parketarju) - osebi B naroči polaganje parketa v svoji na novo zgrajeni hiši. Da bi bil hrastov parket res kvaliteten in da bi imel s temi opravili čimmanj opravkov, oseba A pristane na predlog osebe B, da bi mu parket nabavil na Hrvaškem in ga s kamionom pripeljal direktno na gradbišče. Potrebno pa bo imeti gotovino in zato oseba B predlaga osebi A, da ji ga preskrbi in izroči – do četrtka, da bi bil parket lahko pripeljan v petek. Ker se tako velikih zneskov (kar precej milijonov) ne daje kar tako, se oseba A najprej prepriča, da ima za partnerja verodostojno osebo. Na občini preveri njegov status obrtnika, kot odločilno pa upošteva dejstvo, da oseba B živi v istem bloku kot oseba A (hiša še ni vseljiva), v sosednjem stopnišču, skupaj z ženo in dvema otrokoma. Goljuf pač ne bo šel goljufati ravno svojega soseda… In tako se stvari začnejo dogajati. Oseba A v četrtek izroči osebi B toliko milijonov, kot je pač potrebno. Mine petek. Mine sobota. Parketa pa še od nikoder… Oseba A pozvoni pri stanovanju osebe B. Odpre žena osebe B. Moža da še ni nazaj… Mine nedelja, mine ponedeljek… Oseba A spet pozvoni pri stanovanju osebe B in se z njegovo ženo pogovori že z malo višjimi toni. Moža pač še eni… Oja, včasih ga res kaj zanese… Njegova šibka točka da je tudi igralništvo… Oseba A je že tako živčna zaradi svojih milijonov, da gre kar na policijo. Ja, ga poznajo, ja… Če ima kaj več denarja, da se kar napije in včasih za nekaj dni izgine… baje zapravlja denar v koroških igralnicah… No, pa smo tam! Oseba A se zave, da je nasedla… in da včasih lahko kdo ogoljufa tudi svojega soseda… Dogodki potrdijo najhujše slutnje osebe A: čez nekaj dni se oseba B - skesani mož vrne k ženi in otrokom, malo mačka in podočnjakov, pa nobenega denarja več… Sledi seveda: kazenska ovadba, civilna tožba… nekaj let postopkov… in končno: PRAVNOMOČNA sodba! (Če je oseba B zaradi goljufije po nekaj letih celo kaj »odsedela«, je za osebo A irelevantno…) Ja, pa kaj? Samo še izvršba! Ha, ha, … Obrt je bila medtem odvzeta, stroji so izginili… Stanovanje je socialno… Izvršitelj lahko ugotovi le, da je vse pohištvo nujno za preživljanje družine, televizor je pa od tašče… In tako si lahko oseba A pravnomočno sodbo (vključno s sklepom o izvršbi) nekam zatakne (mislim seveda za klobuk)…

Drugi primer. Oseba A se na plaži igra (skupaj s svojimi otroci) z družino osebe B. Ko se lovijo, med drugim ujame tudi 8-letno hčerkico osebe B in jo pri tem za trenutek pridrži v objemu. Bratec slika z mobilcem in smešno sliko strička, ki je pravkar ujel sestrico, popoldne pošlje prijatelju v domači kraj, da bo videl, kako zabavno se imata obe družini. Prijatelj sliko pošlje naprej sošolcu… Četrto kopijo vidi tudi oseba C, ki je politični in poslovni nasprotnik osebe A. Ker ob sliki ni komentarjev, na njej pa ne drugih oseb, je videti, kot da bi se oseba A lahko sama zabavala z deklico, kakor si to že kdo razlaga… Oseba C se odloči, da bo osebi A malo ponagajala in sliko pošlje novinarju rumenega dnevnika… Jutranja redakcija… Nič uporabnega… Koga bomo pa danes zj...li? Ste videli tole sliko? Kaj če bi jo kar objavili? Če ni res, bo pa že demantiral… Sicer pa: brez milosti! Naslednje jutro osebo A zbudijo klici ob 6. uri zjutraj: »A že veš? Si že videl, kaj je o tebi v časopisu?«. Žena je že oblečena in lahko skoči za vogal v trafiko… Na prvi strani pa: »Oseba A ovadena zaradi pedofilije«, pa seveda tista nedolžna slika, ki pa sedaj ne izgleda nič kaj nedolžno… Zraven pa nekaj namigovanj iz dobro obveščenih virov… Naslednji dan popravek, da je šlo za sum in ne za ovadbo… Odvetniki… Tožba… Citati iz obravnav v črnih kronikah… Morda kdaj tudi sodba? Morda celo kakšna odškodnina čez nekaj let…? Osebi A se bo pa še celo življenje dogajalo, da jo bodo neznanci postrani pogledovali in šepetali nekaj o pedofiliji…

Tretji primer. Škodljivost kajenja za zdravje (aktivna in pasivna) je tako nedvoumna in dokazana, da je to definirano in določeno celo v zakonu in so na vsakem zavojčku cigaret zapisane in opisane številne grozljive posledice, od bolezni, grdote, impotence, frigidnosti, iznakaženosti do smrti – pa kaj?

In vendar: srečni smo lahko, da živimo v (bolj ali manj) pravni državi! In da v težavah in stiskah lahko pokličemo na 113, ko se začne odvijati pravo…

Vir, 10. 6. 2006