28. september 2014

Pogled od zunaj


V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti, skočiti ven in se po možnosti tudi dvigniti. Zelo koristna so tudi potovanja v tujino, posebno še, če imamo možnost tam obiskati ljudi na njihovih domovih in se z njimi iskreno pogovoriti. Po navadi potem v vsaki tudi družbi spoznamo številne probleme, o katerih se nam prej niti sanjalo ni. Ob dobrem premisleku potem lahko ugotovimo, da so mnogi narodi navznoter dosti bolj »razklani«, kot smo si mi tujci doslej predstavljali.

Ob primerjavah tujih držav z našo domovino se lahko dostikrat kar potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji, »skoči ven«, ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dobrih dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali nam res vladajo (samo) odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa povsem nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili  vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite in razglejte, skočite ven ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče! Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – precej povprečna, če ne celo normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto! Ugledni in vsekakor zelo objektiven Economist je v svoji zadnji analizi »Kje bi se bilo vredno roditi?« (The Where-to-be-born index 2013« našo Slovenijo uvrstil na 32. mesto! Za nami so na primer: Poljska, Madžarska, Grčija, Hrvaška, Turčija, baltske države itd. itd… Seveda niso upoštevani samo ekonomski kazalci, ampak še marsikateri drugi, ki vplivajo na kvaliteto življenja, predvsem pa tudi nekakšna predvidevanja o nadaljnjem razvoju države in o njeni perspektivi!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni? Socialni sistem v resnici zelo dobro deluje! Dolgoletni pedagog in izkušen ravnatelj Dušan Merc pravi, da so »v osnovni šoli otroci predebeli, niso lačni (debeli so, v nasprotju z dopovedovanjem Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska politika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju na svetu (poleg drugih socialnih transferjev za prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in tudi srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni sliki: kriza je vedno večja, blagostanje v osnovni in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, starši, novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, pa tudi dopisovalci v pisma bralcev in udeleženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o materialni krizi…« (Dušan Merc, Kriza blagostanja )

Včasih imam občutek, da potenciranje naših problemov in splošni defetizem vzpodbujajo (preko lakajskih medijev) prevsem tisti (levi) politični krogi, ki se nikdar niso iskreno sprijaznili z največjo zmago demokracije v slovenski zgodovini – zlomom komunizma 1990 in osamosvojitvijo 1991! Zato negujejo, pogrevajo in podaljšujejo jugo-nostalgijo ter razne ideologije socializma! Razvita in uspešna samostojna Slovenija jim kar ne gre v glavo…

Četrt stoletja po slovenski pomladi, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni  in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike! (Ne pa vsakič znova spet nasedali na »nove obraze« in ad hoc ustanovljene politične stranke!)«


Anton Tomažič

25. september 2014

Izolacija ali integracija

Razlike  v stopnji »civilizacije« so med različnimi deli našega planeta ogromne! Medtem, ko je večina človeštva že globalno povezana v najrazvitejšo tehnično družbo 21. stoletja, so marsikje v oddaljenih džunglah še plemena na stopnji kamene dobe… tudi takšni, ki še niso stopili v stik s »civilizacijo«. V takšnih primerih sta seveda upravičeni zaskrbljenost in skrb, da ne bi stik tako različnih družb povzročil probleme in težke posledice, predvsem za neizkušena in nezaščitena plemena. Tako so na primer tudi pripadniki plemena Maško Piro v Peruju doslej zavračali stike s tujci, sedaj pa so jih začeli mamiti predmeti tehnološke revolucije, vendar obstaja nevarnost, da bi njihovi člani, doslej niti oblečeni ne, ob stiku z »zunanjim svetom« zboleli za usodne bolezni ali se zapletli v nepotrebno nasilje. Pristojne oblasti zato skušajo omejiti ali vsaj regulirati prve stike dveh tako različnih družb, kar je povsem logično in upravičeno.

Še veliko več pa je po vsem svetu (ostankov?) ljudstev, ki so ponavadi kot »domorodci« tudi dosti manj razviti od kasnejših prišlekov (ponavadi celo »okupatorjev«) in so njihova kultura, bivališča, oblačila, oprema itd. tudi zelo posebna, različna, in prvobitna, vendar hkrati tudi že zelo ogrožena od veliko bolj razvitega okolja »prišlekov«. Ker sem imel letos to srečo, da sem nekaj takšnih družb osebno spoznal (avstralski Aboridžini, novozelandski Maori, norveški Laponci, afriški Bušmani, Masaji in Himbe) sem precej spremenil svoje mnenje o pomembnosti in (ne)potrebnosti tesnejših stikov med »prvobitnimi« in »razvitimi« ljudmi. Doslej sem bil namreč pod vtisom, da ponavadi tudi turisti zelo ogrožajo (in dostikrat celo ponižujejo) domorodce. Pa ni čisto tako: ustrezno regulirani odnosi na področju turizma imajo lahko za ogožena plemena ali ljudstva zelo pozitiven vpliv, včasih celo odrešilen! To so nam povedali celo sami organizatorji kvalitetnega srečanja med Maori in turisti, ko smo se vzajemno drug drugemu zahvaljevali: mi njim za čudovit prikaz njihove kulture, jezika, glasbe, oblačil, bivališč, opreme, hrane, običajev… oni pa nam za iskreno zanimanje, spoštovanje, navdušenje, aplavz, sodelovanje (pri plesu) in seveda tudi za zaslužek, s katerim so si lahko izboljšali življenski standard.

Ob tem mi je v osebnem pogovoru oden od sodelujočih Maorov celo povedal, da bi njegovi otroci verjetno že zavrgli stoletja dolgo negovano kulturo svojh prednikov, če ne bi bilo za njo toliko zanimanja in občudovanja s strani turistov! Saj jih seveda že tako ali tako prevzemajo predmeti sodobne in tehnološko razvite civilizacije ter seveda običajno nosijo kavbojke, majice in superge… vendar pa se sedaj z veseljem tudi večkrat spet oblečejo in opremijo v tradicionalna maorska oblačila ter sodelujejo pri glasbenih in plesnih skupinah, ko vidijo, kako ves svet občuduje njihovo originalno kulturo! Važno je, da so na to ponosni in da marsikdo od turizma lahko tudi živi!

Od prevladujočega okolja in splošnega standarda neke dežele je odvisno, na kakšen način se lahko turistom predstavijo eksotične kulture prvobitnih ljudstev. V Avstraliji so si pač lahko privoščili dobro opremljene kulturo-informacijske centre, ki seveda nudijo zaposlitev kar velikemu številu Aboridžinov. Tukaj z multimedijskimi predstavitvami lahko prikažejo celotno zgodovino in sedanjost domorodcev iz različnih okolij, puščavskih, obmorskih, otoških in paradoksalno – na profesionalen način – celo turiste vključijo v razne zanimive dogodke. Tako so nas prav potrpežljivo učili metati bumerang in kopje, zanetiti ogenj ter uloviti ribo.

Po drugi strani pa v manj razvitih državah ne premorejo kakšen posebne turistične infrastrukture, ampak turiste »spustijo« v povsem prvobitno in še sedaj delujoče okolje. Čeprav smo bili interesenti samo štirje člani naše družine, je bilo možno za zmerno nadomestilo (»vstopnino«) v Tanzaniji obiskati originalno masajsko vasico. Ker tam očitno vsi razumejo in govorijo le svahili, so nam dodelili vodiča, ki je obvladal angleščino in nam lahko tudi prevajal. Glede na njihov precej počasen življenski tempo (predvsem paša živine), jim ni bilo problem aktivirati cele vasice in nam na začetku pripraviti prisrčno dobrodošlico s petjem in plesom (skakanjem!). Nato pa smo si lahko ogledali (in fotografirali) njihove skromne a zanimive kočice, dvorišča, živino itd. Lahko smo si ogledali tudi notranjost njihovih bivališč in se pozanimali, kako se prehranjujejo, branijo, preskrbijo z vodo ter zdravijo z naravnimi zelišči. Vrhunec pa je bil, ko smo si lahko ogledali vaško šolo (za najmlajše; starejši se šolajo drugje) z enim samim prostorom, eno učiteljico (ravnateljico, ki je med poukom imela na hrbtu še svojega dojenčka) in nekaj otrok, ki so navdušeno ponavljali naučeno abecedo.

Naj za skeptike, ki (delno) pravilno sklepajo, da »denar ljudi pokvari« še pojasnim, da se oblast v Tanzaniji tega dobro zaveda in zato skuša to vprašanje tudi ustrezno regulirati. Naš običajni (šofer in) vodnik, nam je že na začetku povedal, da ni dovoljeno nikogar fotografirati za denar: ker da lahko potem to neodgovorni ljudje zapravijo za alkohol in mamila. Nasprotno pa v organiziranih obiskih vasi, kot zgoraj opisano, ves denar (od »vstopnin«) dobi skupnost kot celota in ga uporabi nadzorovano za skupno dobro. Gotovo pa mnogi turisti delajo tudi prekrške (dajejo denar posameznikom), saj so ob vsakem našem postanku (v nerazvitih območjih) pritekli k nam (predvsem) otroci in se nam vsiljevali za slikanje. Ponavadi smo upoštevali navodila našega vodiča, enkrat pa sem skoraj prekršil strogo pravilo. Ko smo se na mojo željo ustavili na samem (ker sem imel eno majhno potrebo), niti nisem nikogar pričakoval… pa so se vseeno nenadoma od nekje vzeli prav eksotični Masaji in me navdušeno prosili, naj jih slikam. Tako kot pogosto popustim ob beračenju, sem tudi tokrat v hipu pritisnil na sprožilec… in segel v žep, da bi jim dal nekaj dolarjev (za njih pač že pravo bogastvo)… Tedaj pa je močno zatrobil naš vodič in mi mahal, da jim ne smem nič dati. Približali smo se k avtu in ga vsi skupaj prosili, če smem narediti eno izjemo… Ne! Je bil zelo odločen. Ne in ne! In ko mi je še pojasnil, da on lahko zaradi tega izgubi licenco turističnega vodiča, sem popustil in jim nisem nič dal…

Še bolj skromni kot Masaji pa so bili v svoji predstavitvi Bušmani v Namibiji, saj so nas peljali kar v naravo, med drevesa in grmičje in nam tam nazorno kazali, kako zasledujejo in lovijo divjad, nabirajo žuželke in plodove, iščejo in shranjujejo vodo, nabirajo med, si zdravijo rane in kako kot nomadi prenočujejo. Ni pa seveda manjkalo tudi zanimivega plesa in petja.

Skupno vsem predstavitvam prvobitnih ljudstev je seveda tudi prodajanje njihovih ročnih izdelkov in spominkov. Dobra stran tega je, da je v takšnih primerih zaslužek za njih še največji, ker ni številnih vmesnih trgovcev. Ponavadi pa si lahko turisti tudi ogledajo, na kakšen način nastajajo razni kipci, slike in drugi uporabni predmeti.

Ob vsakem obisku domorodcev smo srečali med njimi tudi posameznike, ki so bili očitno bolj izobraženi, iznajdljivi in komunikativni. Nekateri so bili očitno že kar profesionalno v turizmu, drugim pa je to predstavljalo dodaten vir zaslužka. Tako je bil na primer v laponski prodajalni spominkov na Norveškem v tradicionalni narodni noši – zobozdravnik, ki je v prostem času pomagal staršema kaj dodatno zaslužiti s turizmom.

Resnične dileme med izolacijo in integracijo torej ni, razen v primeru doslej povsem izoliranih osamljenih plemen. Globalizacija je svetovni proces in nemogoče je celotne družbene skupine iz nje izločiti. Potrebno je, da vsaka v njej najde svoje mesto in izkoristi svoje primerjalne prednosti, kar je ponavadi lahko predvsem na področju turizma. Je pa velika prednost, če »zaostala« ljudstva in plemena vsaj lahko ostanejo v svoji sredini in na svojem ozemlju. Če se (po)razgubijo in »prodajajo« na tujem terenu, ponavadi odnesejo »takratko«. To sem opazil pri skupini pripadnikov plamena Himbe, ko sem jih videl na nekakšnem sejmišču v glavnem mestu Namibije. Tam so bili daleč od svojega doma, očitno le v želji, da kaj zaslužijo s prodajanjem skromnih obeskov, predvsem pa s fotografiranjem svojih eksotičnih golih teles. Ker je bilo to tam očitno z dovoljenjem lokalnih oblasti, sem jih tudi sam fotografiral, za kar solidno »napitnino«. Opazil pa sem, da je bilo to marsikateremu belemu turistu (tudi slovenskemu) že kar odveč in bi jih rajši slikal naskrivaj, da bi bilo le »zastonj«…


Če me kdo obsoja, ker sem za dobro fotografijo bil pripravljen tudi kaj plačati, je to isto kot če bi obsojal vsakogar, ki na Čopovi kaj da ubogemu beraču… Osebno veliko rajši dam tistemu, ki se vsaj malo potrudi in vsaj nekaj nudi tudi darujočemu, tako da imata oba boljši občutek enakopravnejšega daj-dam.

Slike:



23. september 2013

Za-upanje lahko dela čudeže


Naš slovenski jezik je zelo bogat in dostikrat besede in besedne zveze povedo celo več, kot dosti bolj znameniti jeziki. Tako tudi beseda »zaupanje« vsebuje več pomenskosti, kot na primer angleška »trust«. Drugi del besede  za-»upanje« namreč vnaša optimizem v razmerje, ki ga določa celotni pojem: če obstaja zaupanje v neko osebo ali dejanje, potem tudi »dobro kaže« za naprej… je utemeljeno pričakovati ugoden razplet v prihodnosti.

Zaupanje je še posebno pomembno znotraj  vseh mogočih človeških skupnosti: od družine preko države do mednarodne skupnosti.

Kakšen pa je lahko zakon in posledično družina, če med njenimi člani ni zaupanja? Ali se imata mož in žena resnično lahko rada v medsebojnem spoštovanju, če si popolnoma ne zaupata? Ali ni obojestranska zvestoba in odkritost najboljši garant za trajnost zakonske zveze? Ali so lahko otroci dobro vzgojeni, če je med njimi in starši trajno ne-zaupanje? Ali ni žalostno, če je potrebno denar in druge dargocenosti zaklepati in skrivati pred družinskimi člani? Kako onečaščeni so spomini na lastne brate in sestre, če se resno sporečejo glede dedovanja in se znajdejo celo na sodišču?

Zaupanje je tudi bistvo vere! Brez zaupanja je ni, saj je vera v Vse-mogočnega osnova za - upanje v njegovo usmiljenje na tem svetu ter za - upanje v posmrtno  življenje.

Brezmejno zaupanje pa lahko dela prave čudeže! Nekaj jih je tudi izpričanih ter dokumentiranih. Eden pomembnejših (pa doslej kar preveč zamolčan v javnosti) je bil prav v teh dneh tudi ovekovečen – čudežno ozdravljenje na priprošnjo Marije Pomagaj na Brezjah – takrat 8 letne deklice Tončke Krajnik – pred 75 leti. Ustvarjalci dokumentarnega filma »Čudež – Miracle« so k sreči ravno še ujeli čas, ko so nekateri očividci še živi, predvsem pa seveda tudi sama »ozdravljenka«, sedaj pri 83 letih še vedno živahna, zgovorna in duhovita, predvsem pa globoko verna častilka Marije Pomagaj, ki ji je pred 75 leti rešila življenje.

Moja mati Marija Tomažič, roj. Vodlan je bila pri tem dogodku osebno prisotna in sam kot pisec teh vrstic lahko samo zagotavljam in potrjujem, da se s čudeži lahko tudi zelo razširja in utrjuje vera v vsemogočnega Boga! Od mame sem namreč že v zgodnjem otroštvu neštetokrat slišal opis tega dogodka, tako kot ga je sama doživela… sedaj pa sem ob gledanju filma in v osebnem kontaktu s sestro Tončko Krajnik lahko videl, da si je kar dobro vse zapomnila.

Bilo je leta 1938 na Brezjah pri nedeljski maši ob 10h, na katero je poromala tudi moja mama (skupaj z drugimi romarji so se iz Doba pripeljali z vozom). Vzdušje je bilo seveda takšno, lepo in vznešeno, kot je na Brezjah vedno, sedaj že preko 150 let. Videla je, kako sta dva starša prinesla v cerkev deklico, ki je bila skoraj negibna v očetovem naročju. Imela je hromi obe nogi ter eno roko, pa tudi ust ni mogla odpirati in tako tudi ne govoriti. Kot sem sedaj zvedel iz filma, je že doma z edino, komaj delno gibljivo roko nenehno kazala na sliko Brezjanske Marije , kar je starše tudi privedlo do tega, da so jo peljali na Brezje… Pri povzdigovanju pa je nenadoma – očitno zaradi velikega za-upanja – »oživela«: najprej je pomahala z roko… nato spregovorila: »Mama, ata, poglejta, lahko se premikam!«… nato pa je celo vstala in začela hoditi… Staršema se je tako izpolnila največja želja, da sta jo lahko iz cerkve peljala držeč za roko…

Iz maminega pripovedovanja in tudi iz njenega siceršnjega življenja, sem spoznal, da ji je osebna prisotnost ob čudežu pomenila veliko prelomnico v njenem življenju (sklepam, da verjetno tudi mnogim drugim udeležencem). Kadar bi lahko bila v kakšnih » verskih dvomih« (Ali kdo ni nikoli?), se je spomnila na čudež, pri katerem je bila prisotna … in dvomi so izginili… Nekaj tega sem prevzel tudi sam… seveda z za-upanjem v njeno verodostojnost…

Po eni strani smo lahko tistim redkim, ki so bili kdaj priča kakšnega pravega čudeža, kar nevoščljivi: imajo veliko oporo za svojo vero. Po drugi strani pa se lahko spomnimo Jezusovih besed: »Blagor pa tistim, ki niso videli, pa so verovali!«

Tončka Krajnik je ves preostanek svojega življenja posvetila hvaležnosti za čudežno ozdravljenje, posvečenemu življenju in nesebičnemu delu za bližnje, predvsem tudi za mladino.

Po predvajanju filma pa nam je prisotnim povedala še nekaj, kar nam da misliti… naj dobri Bog kar malo preloži takšne in podobne čudeže: Dejala je, da se ponavadi dogajajo tik pred veliki problemi in svetovnimi katastrofami… kot se je tudi njen... na pragu svetovne vojne…

Anton Tomažič

P.S. Kot relikvijo pa sem doslej - in jo bo odslej še bolj – hranil celo en »materialni dokaz« za dogodek pred 75 leti: podobico Brezjanske Marije s podpisom »Tona«. Doslej sem mislil, da je to ozdravljena deklica… in sem jo na Brezjah, sedaj 83 letno živahno Tončko, vprašal, če so ji tedaj rekli »Tona«… »Niti slučajno!« je zatrdila, »Če bi me kdo tako poklical, se niti odzvala ne bi!«…??? In potem mi je malo kasneje neka prijazna sokrajanka pojasnila, da pa so »Tona« klicali Tončkino mamo… Torej se je na podobico, katero imam, tedaj podpisala dekličina mama…