Za-upanje lahko dela čudeže

Naš slovenski jezik je zelo bogat in dostikrat besede in besedne zveze povedo celo več, kot dosti bolj znameniti jeziki. Tako tudi beseda »zaupanje« vsebuje več pomenskosti, kot na primer angleška »trust«. Drugi del besede  za-»upanje« namreč vnaša optimizem v razmerje, ki ga določa celotni pojem: če obstaja zaupanje v neko osebo ali dejanje, potem tudi »dobro kaže« za naprej… je utemeljeno pričakovati ugoden razplet v prihodnosti.

Zaupanje je še posebno pomembno znotraj  vseh mogočih človeških skupnosti: od družine preko države do mednarodne skupnosti.

Kakšen pa je lahko zakon in posledično družina, če med njenimi člani ni zaupanja? Ali se imata mož in žena resnično lahko rada v medsebojnem spoštovanju, če si popolnoma ne zaupata? Ali ni obojestranska zvestoba in odkritost najboljši garant za trajnost zakonske zveze? Ali so lahko otroci dobro vzgojeni, če je med njimi in starši trajno ne-zaupanje? Ali ni žalostno, če je potrebno denar in druge dargocenosti zaklepati in skrivati pred družinskimi člani? Kako onečaščeni so spomini na lastne brate in sestre, če se resno sporečejo glede dedovanja in se znajdejo celo na sodišču?

Zaupanje je tudi bistvo vere! Brez zaupanja je ni, saj je vera v Vse-mogočnega osnova za - upanje v njegovo usmiljenje na tem svetu ter za - upanje v posmrtno  življenje.

Brezmejno zaupanje pa lahko dela prave čudeže! Nekaj jih je tudi izpričanih ter dokumentiranih. Eden pomembnejših (pa doslej kar preveč zamolčan v javnosti) je bil prav v teh dneh tudi ovekovečen – čudežno ozdravljenje na priprošnjo Marije Pomagaj na Brezjah – takrat 8 letne deklice Tončke Krajnik – pred 75 leti. Ustvarjalci dokumentarnega filma »Čudež – Miracle« so k sreči ravno še ujeli čas, ko so nekateri očividci še živi, predvsem pa seveda tudi sama »ozdravljenka«, sedaj pri 83 letih še vedno živahna, zgovorna in duhovita, predvsem pa globoko verna častilka Marije Pomagaj, ki ji je pred 75 leti rešila življenje.

Moja mati Marija Tomažič, roj. Vodlan je bila pri tem dogodku osebno prisotna in sam kot pisec teh vrstic lahko samo zagotavljam in potrjujem, da se s čudeži lahko tudi zelo razširja in utrjuje vera v vsemogočnega Boga! Od mame sem namreč že v zgodnjem otroštvu neštetokrat slišal opis tega dogodka, tako kot ga je sama doživela… sedaj pa sem ob gledanju filma in v osebnem kontaktu s sestro Tončko Krajnik lahko videl, da si je kar dobro vse zapomnila.

Bilo je leta 1938 na Brezjah pri nedeljski maši ob 10h, na katero je poromala tudi moja mama (skupaj z drugimi romarji so se iz Doba pripeljali z vozom). Vzdušje je bilo seveda takšno, lepo in vznešeno, kot je na Brezjah vedno, sedaj že preko 150 let. Videla je, kako sta dva starša prinesla v cerkev deklico, ki je bila skoraj negibna v očetovem naročju. Imela je hromi obe nogi ter eno roko, pa tudi ust ni mogla odpirati in tako tudi ne govoriti. Kot sem sedaj zvedel iz filma, je že doma z edino, komaj delno gibljivo roko nenehno kazala na sliko Brezjanske Marije , kar je starše tudi privedlo do tega, da so jo peljali na Brezje… Pri povzdigovanju pa je nenadoma – očitno zaradi velikega za-upanja – »oživela«: najprej je pomahala z roko… nato spregovorila: »Mama, ata, poglejta, lahko se premikam!«… nato pa je celo vstala in začela hoditi… Staršema se je tako izpolnila največja želja, da sta jo lahko iz cerkve peljala držeč za roko…

Iz maminega pripovedovanja in tudi iz njenega siceršnjega življenja, sem spoznal, da ji je osebna prisotnost ob čudežu pomenila veliko prelomnico v njenem življenju (sklepam, da verjetno tudi mnogim drugim udeležencem). Kadar bi lahko bila v kakšnih » verskih dvomih« (Ali kdo ni nikoli?), se je spomnila na čudež, pri katerem je bila prisotna … in dvomi so izginili… Nekaj tega sem prevzel tudi sam… seveda z za-upanjem v njeno verodostojnost…

Po eni strani smo lahko tistim redkim, ki so bili kdaj priča kakšnega pravega čudeža, kar nevoščljivi: imajo veliko oporo za svojo vero. Po drugi strani pa se lahko spomnimo Jezusovih besed: »Blagor pa tistim, ki niso videli, pa so verovali!«

Tončka Krajnik je ves preostanek svojega življenja posvetila hvaležnosti za čudežno ozdravljenje, posvečenemu življenju in nesebičnemu delu za bližnje, predvsem tudi za mladino.

Po predvajanju filma pa nam je prisotnim povedala še nekaj, kar nam da misliti… naj dobri Bog kar malo preloži takšne in podobne čudeže: Dejala je, da se ponavadi dogajajo tik pred veliki problemi in svetovnimi katastrofami… kot se je tudi njen... na pragu svetovne vojne…

Anton Tomažič

P.S. Kot relikvijo pa sem doslej - in jo bo odslej še bolj – hranil celo en »materialni dokaz« za dogodek pred 75 leti: podobico Brezjanske Marije s podpisom »Tona«. Doslej sem mislil, da je to ozdravljena deklica… in sem jo na Brezjah, sedaj 83 letno živahno Tončko, vprašal, če so ji tedaj rekli »Tona«… »Niti slučajno!« je zatrdila, »Če bi me kdo tako poklical, se niti odzvala ne bi!«…??? In potem mi je malo kasneje neka prijazna sokrajanka pojasnila, da pa so »Tona« klicali Tončkino mamo… Torej se je na podobico, katero imam, tedaj podpisala dekličina mama…

Moje kolesarske ture v letu 2012

My Bike Tours in 2012 Slideshow: Anton’s trip to 13 cities including and Las Vegas was created with TripAdvisor TripWow!

Ata so mi povedali

Jabolko ne pade daleč od drevesa! Ta ljudska modrost na preprost način opozarja, da se iz generacije na generacijo prenašajo lastnosti prednikov. Pri tem pa ne gre samo za genetski material, ampak tudi za vse tisto, kar se prenese ob skupnem življenju staršev in otrok.

Čeprav se z odraščanjem vse bolj povečuje vpliv »konkurenčnega« okolja in družbe, pa imajo vsaj glede osnovnih življenjskih vrednot (lahko) najmočnejši vpliv na otroka prav starši. Točneje: predniki – saj tudi mnogi stari starši lahko, posebno v prvih letih otrokovega življenja, veliko dodajo pri vzgoji in osebnostni rasti.

Dobra ilustracija tega so lahko številni primeri iz obdobja prve povojne (moje) generacije Slovenije, ki je leta 1945 samo zamenjala obliko totalitarizma. Ker je nastopila zelo ostra »svoboda«, je bilo treba zelo paziti na vsako besedo… kot je to lepo prikazano v filmu Moj ata socialistični kulak. Na en ali drug način smo to občutili vsi tedanji otroci… lahko tudi tako, da se tega še zavedali nismo…

Zaradi izrazite in vsesplošne indoktrinacije je bil tedaj zelo moten in prekinjen normalen način medsebojne komunikacije, tudi družinske. Starši so morali zato zelo paziti, kaj so se doma pogovarjali, saj je obstajala nevarnost, da bi majhni otroci (ki ozadja niti niso poznali) njihove besede ponovili izven doma, predvsem tudi v šoli, kar bi lahko resno ogrozilo stabilnost in varnost celotne družine. (ilustracija: http://www.youtube.com/watch?v=p4dDrFAuEsI )

Čeprav so bile v številnih slovenskih družinah še precej let po »osvoboditvi« prisotne hude čustvene bolečine (pri moji materi na primer zaradi povojnega poboja njenega brata), so jih morali strogo skrivati pred svojimi otroci. Na številna in vse bolj logična vprašanja so se morali (z)lagati ali pa molčati. Kako neumno se jim je moralo zdeti, ko so svojemu osnovnošolcu pomagali pri pisanju prostega spisa o »domačih izdajalcih«, ne da bi mu smeli povedati resnice (in s tem ogroziti njegovo kasnejšo kariero)! Meni je mama pošteno razkrila dejansko stanje šele, ko sem bil že v gimnaziji (ker mi je zaupala, da tega ne bom »govoril okrog«), mnogi moji sošolci pa so še naprej čutili veliko »črno luknjo« v preteklosti svoje družine. Znanka mi je pred nekaj leti, torej že v zrelih letih, povedala, da ji mama vse do svoje smrti (torej še tri desetletja po vojni) ni povedala, da so njeno sestro med vojno na grozovit način ubili domači »terenci«. To je zvedela šele po dejanski osvoboditvi 1991.

Neverjetno, kako močno so se lahko preproste besede resnice (in s tem tudi vrednote) vtisnile v otroško dušo tudi preko starih staršev! Od tistega, kar so mi ata (tedaj smo jih še »onikali«) povedali za pečjo ob dolgih zimskih večerih, sem si marsikaj zapomnil še do današnjih dni, saj je bilo tako presenetljivo drugače, kot v šoli (ali celo pri bolj previdnih starših). Da v »ranjki« avstro-ogrski monarhiji le ni bilo vse tako gnilo, kot so nas učili v šoli… Da predvojni tovarnarji niso bili vsi le »izkoriščevalci delavskega razreda«, ampak lahko tudi pravični in dobrotljivi… Da lahko v Ameriki človek s pridnostjo naravnost obogati… Da »tabeli« niso bili vsi zločinci… – več pa tudi ne: »Boš že še enkrat zvedel..« Pretiravali pa ata seveda tudi niso, čeprav mi je mama (veliko kasneje, na stara leta) zaupala, da so bili že pred vojno odločno proti komunizmu in da so vedno svarili, da lahko boljševistična revolucija privede - točno do tistega, do česar je kasneje res tudi pripeljala (množični poboji, dolgoletna diktatura). Toliko so bili pa ata že previdni, da so mi svoje vrednote prenašali previdno in do te mere, da niso ogrozili mojega nadaljnjega šolanja. Hvala vam, ata! Mislim, da vam je uspelo: imam vaše vrednote in jih bom skušal prenašati naprej.

Protiverska propaganda je skušala čim bolj otežiti prenos starih tradicionalnih vrednot na novo generacijo, čeprav je oblast vsaj za »navadno ljudstvo« dopuščala minimalno cerkveno dejavnost. Za vojaške in policijske osebe, uradnike, učitelje… pa je dobesedno prepovedala vse verske obrede in s tem seveda tudi prenos verske vzgoje na njihove potomce. Če bi dal oficir svojega otroka krstiti, bi gotovo izgubil službo in tudi učitelji si niso upali svojih otrok pošiljati k verouku. Tedaj pa so spet pogosto stari starši (bolj na skrivaj) priskočili na pomoč in svojim vnukom na nevsiljiv način pod kožo vgradili prepovedane vrednote. Marsikatera stara mama je radovednemu otroku vcepila vsaj osnove vere in mu s tem omogočila, da je kasneje v življenju lahko sam odkril Boga ter preskočil to črno luknjo v slovenski zgodovini. Nekateri so svoje vnučke celo dali na skrivaj krstiti, če so le poznali dovolj pogumnega duhovnika.

Starejši kot človek postaja, bolj se zaveda, kako veliko in na kako različne načine so mu predniki posredovali svoje vrednote in modrosti. Pogosto celo nekaj let po smrti ugotovimo, kako prav so imeli s kakšnimi stališči, za katere smo sprva misli, da so »brez veze«. Ker sem bil v zrelih letih dokaj zaposlen s poklicnimi, podjetniškimi in intelektualnimi aktivnostmi, kar nisem mogel sprejeti maminih predlogov, naj obdelujem vrt in sam pridelujem hrano za svojo družino… Sedaj pa vse bolj spoznavam, kako prav je imela in koliko prednosti ima samooskrba (zdrava hrana, prihranki, rekreacija itd.)… Pa še več časa imam kot upokojenec… Upam, da vsaj iz nebes vidi, kako sem se popravil!

Pa še ena ilustracija, kako nam lahko predniki kaj sporočajo tudi še po svoji smrti. Ko sem letos malo bolj temeljito prenavljal našo hišo (zgrajeno pred 60 leti), sem med odstranjevanjem ometa naletel tudi na - aluminijast reliefni odlitek – Stalinove glave. Očitno jo je zazidal moj oče, čeprav bi bilo verjetno bolj varno, da bi se je znebil. Naj povem, da je bil vse prej kot simpatizer Stalina… pa vendar mi je njegovo sporočilo jasno: »Pred nekaj leti smo MORALI izobešati Stalina, kmalu nato pa je bilo to PREPOVEDANO… Jaz ga bom pa zanalašč tule zazidal… Saj se bodo časi spremenili… Morda ga bo tedaj našel moj sin… in videl, da nisem bil kar tako… da sem si tudi jaz kaj upal…« Razumem, ata!

Anton Tomažič