3. julij 2008

Project LLx - 0703

Danes imamo zelo pomemben sestanek ! Srečali se bomo z (možnimi) programerji, ki bi preko poletja sprogramirali našo aplikacijo. Točneje: preprogramirali, ker nekaj podobnega že obstaja na internetu, skoraj že 10 let. Sedaj bo pa to treba posodobiti, dopolniti in prevesti v Facebook aplikacijo (s pomočjo njihovega posebnega »Development kita«)…

Glede na to, da smo pritegnili predvsem mlade programerje (ker je takšna tudi narava oziroma vsebina aplikacije), katerih pa še niti dobro ne poznamo, smo se odločili za nek zanimiv nov začetek.

Zadnjič mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih povabili, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in videli, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…

Kakorkoli: v našem primeru (kakšni štirje) programerji ne bodo tako veliko tvegali. Z njimi se bomo spet kmalu srečali, čez kakšen teden ali dva, in videlo bomo, kako so začeli… Izbrali bomo tistega, ki bo pokazal najbolj obetaven pristop (začetek), druge pa morda vzpodbudili k sodelovanju na kak drug način. Za programerje tako ali tako ni problem: prav težko jih je dobiti (dobre). Tudi v našem primeru imamo za rezervo še druge možne naloge, predvsem pri družbah IUS SOFTWARE, INform ter AI-in-Law…

Jutri zvečer (seveda spet ob 22.00) pa bomo imeli drug »zgodovinski« dogodek: podpisali bomo Dogovor o našem sodelovanju pri projektu … LLx …

29. junij 2008

Priimek Janša v zgodovini

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.
Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…

26. junij 2008

Project LLx - 0626

Čeprav se že dvajset let ukvarjam s podjetništvom (ali pa ravno zato?) in vem, da »brez nič , ni nič« in da je bilo doslej še za vsak (moj) projekt potrebno zbrati kar precejšnja sredstva – »zagonski kapital«, pa bomo naš tokratni podjetniški načrt skušali uresničiti kar dobesedno (no, ja približno…) brez zagonskih sredstev. Točneje brez denarnih sredstev!

Vlagali bomo namreč kapital v obliki našega znanja, izkušenj in idej.

Zmenili pa smo se takole: v prvem, poskusnem (vendar tudi najvažnejšem!) obdobju bomo vsi delali »prostovoljno in brezplačno«. Nekateri bodo programirali, drugi pripravljali vsebino, tretji se ukvarjali z marketinškimi raziskavami… brez organizatorjev (potrebne koordinacije) pa tudi ne bo šlo… Ocenjujemo, da bi morala biti nova (Facebook) aplikacija narejena v grobem kar čez počitnice.

Preizkusili jo bomo najprej v slovenskem okolju – omrežju – in v slovenskem jeziku. V drugi fazi pa jo bomo – najprej v angleškem jeziku, nato pa seveda tudi v drugih) razposlali po širnem svetu…

Če bo zadeva uspešna, tudi s finančnega vidika (prihodki od oglasov in/ali od direktne prodaje), bomo jeseni ustanovili novo gospodarsko družbo (d.o.o.) v solastništvu vseh tistih, ki se bodo dovolj izkazali s svojim delom in aktivnostjo. Potem pa naprej, kot vsako podjetje…
Zakaj ne že takoj ustanoviti družbe? Ker gre za povsem novo skupino, v kateri se med seboj še ne poznamo in še ne vemo, kaj so le lepe želje, kaj pa tudi dejanska sposobnosti in resnična pripravljenost posameznika na teamsko delo. Konec koncev je pred nami čas dopustov in počitnic… in videlo bomo, kdo se je pripravljen tudi kaj »žrtvovati« in sedeti za računalnikom tudi takrat, ko bi bil rajši na plaži…

Da ne bi s polresnicami kaj preveč zavajal, pa naj priznam, da bodo nekatere nujne poslovne funkcije speljane delno tudi s pomočjo kakšne obstoječe gospodarske družbe (iz mojega poslovnega kroga), kar se bo na koncu tudi poznalo pri lastniški strukturi nove d.o.o. Da ne bi kakšnega ambicioznega mladega poslovneža zapeljali na preveč spolzka tla: jaz v svojih člankih res vzpodbujam mlade ljudi k pogumnemu podjetništvu in tekmovanju v svetovnem merilu, vendar tudi dodajam, da bi se bilo treba kar najbolj(e) povezovati, sodelovati, združevati moči…

Ja, še vedno (in vse bolj) velja: »V slogi je moč!«…