24. april 2008

Pravo v 21. stoletju

Od vseh profesionalnih dejavnosti je pravo še najbolj primerno za intenzivnejšo ter bolj poglobljeno uporabo najsodobnejših informacijskih tehnik, vključno z uvajanjem elementov umetne inteligence. Načeloma naj bi bila vsa besedila (zakonodaja, judikati, odločbe, sodbe, pogodbe in drugi akti) kar najbolj (popolnoma?) precizna, enoznačna, preverljiva in ponovljiva. Za leporečje in leposlovje tu pač ni prostora.

Digitalizacija in avtomatizacija (pisarniškega) poslovanja sta v nekaterih najrazvitejših okoljih že tako napredovali, da kar silita k edini logični smeri nadaljnjega razvoja: da se pravna pravila in pravni dokumenti »dajo spoznati« računalniku tudi po svojem pomenu. Visoko razvite jezikovne tehnologije so že pripravljene in sedaj je čas za pravno stroko, da prevzame štafetno palico in do takšne mere (re)definira pravna pravila, da jih bodo lahko programerji vnesli v ustrezne algoritme ter predali v nadaljnjo obdelavo za namene praktičnih ekspertnih sistemov ter drugih pripomočkov za povečanje kvalitete in učinkovitosti prava.

Ko bodo enkrat s pomočjo najsodobnejših tehnik umetne inteligence obdelane celotne zbirke predpisov in judikatov nekega pravnega sistema, se bodo odprle povsem nove možnosti za nadaljnji razvoj prava. Nekajkrat povečani obseg (z metapodatki o vsebini) takšnih besedil in dokumentov (podatkov) se bo pretvoril v prave zakladnice ZNANJA.

Posebni urejevalniki za vse tiste, ki predpise izdajajo (točneje: za njihove strokovne službe), bodo omogočali, da bodo besedila kvalitetnejša. Ne bo nepotrebnih (subjektivnih) sinonimov, klavzule bodo imele vedno enak pomen, uporabljeni bodo le preverjeni in nedvoumni izrazi. V besedilih se bo skrivalo vse več koristnih (meta)podatkov, ki bodo lahko do konca sledili nadaljnji »usodi« dokumentov: o subjektih in objektih pravne zaščite, o dispozicijah in sankcijah, o hierarhičnih razmerjih, o postopkih ter inštancah, o medsebojnih sklicevanjih in vplivih, itd. itd. Olajšane bodo primerjave (in usklajevanja) med različnimi pravnimi sistemi (in tudi jeziki).

Pravna informatika, za katero nekateri mislijo, da je že danes dosegla svoj vrhunec, se bo znašla šele na začetku številnih novih možnosti. Pojavili se bodo prvi prav(n)i iskalniki. Uporabniki bodo lahko s pomočjo naravnega jezika postavljali pravna vprašanja in dobivali vse bolj natančne odgovore. Današnji (skoraj izključni) besedni nizi (strings…) znakov (…of characters) bodo le še ostanek iz nerazvitega obdobja, zamenjala pa jih bo ustrezna vsebina iz naborov pravnih tezavrov, ontologij in semantike.

Ekspertni sistemi (pravnega znanja) ne bodo več le redke izjeme in dragi, determinirani ter podvrženi človeškim napakam, temveč se bodo razširili na vsa pravna področja in bodo med seboj povezani. Služili bodo predvsem tudi kot podlaga za načrtovanje ter vzdrževanje najzahtevnejših sodnih in administrativnih postopkov.

Kot je že danes očitno, bo vse več posamičnih upravnih zadev v elektronski obliki ne samo prejetih, temveč tudi izdelanih in izdanih (e-Uprava). Za to pa bodo morali biti seveda pripravljeni posebni moduli umetne inteligence. Uvedba teh novih možnosti bo lahko tudi zelo povečala učinkovitost pravosodnih sistemov: sodniki praviloma ne bodo več pisali (ali narekovali) svojih obrazložitev, temveč jim bodo osnutke zanje naredili računalniki, oni pa jih bodo le preverili, po potrebi popravili in dopolnili (ali zavrgli) ter podpisali. Tudi pri samo 90% zanesljivosti (ki pa se bo s pomočjo tehnologij »strojnega učenja« in statističnih metod še zelo dvignila) bo to lahko pomemben dejavnik z vidika pravosodne ekonomike.

Ko bodo enkrat pripravljeni moduli umetne inteligence ter na njihovi podlagi izdelani ekspertni sistemi, bo neizogibno prišlo tudi do možnosti boljše »diagnostike« za upravne in predvsem tudi sodne postopke. Vsak morebitni tožnik bo lahko na spletu preveril kakšne so njegove možnosti (v %) za uspeh v pravdi. To bo mnoge tudi odvrnilo od nepotrebnih postopkov. Kvalitetno – spletno - vložene zadeve pa se bodo veliko lažje predlagale tudi v morebitne mediacije in arbitraže, seveda tudi spletne.

Upamo si trditi, da bo uvedba elementov umetne inteligence na pravno področje v končni fazi imela dve vrsti posledic: vsebinsko in ekonomsko. Pravo kot veda bo zaradi kvalitetnejših besedil postalo boljše, natančnejše in pravičnejše. Pravni postopki vseh vrst pa bodo s pomočjo najsodobnejših tehnologij postali krajši in cenejši.

Pravo ne bo nikoli več takšno, kot je bilo doslej.

20. april 2008

Krasni novi splet

»Krasni novi svet« je že tukaj, če še niste opazili! Huxley je sicer ta izraz ironiziral, saj je pri njegovi družbi šlo v bistvu za »Strašni novi svet«. Tudi na začetku 21. stoletja se zavedamo nevarnosti, če bi kakšen orwellovski Veliki brat v osebi tirana zlorabil fantastične možnosti, katere prinašajo sodobne informacijske tehnologije, vendar pa ni razloga za pretiran pesimizem in še manj za paniko.

Od zloma komunizma naprej je očitno, da bo na tem planetu prevladala demokracija, številni skupni problemi (globalno ogrevanje, pomanjkanje čistih energetskih virov, itd.) pa bodo večino držav in nacij prisilile h konstruktivnemu sodelovanju in ob tem tudi k odpravljanju (možnosti) nevarnosti, katere prinašajo nove tehnologije in bi lahko »krasni« novi svet spremenile v »strašni«.

Namesto, da strašimo pred nevarnostjo Googla, če bo res skeniral vse obstoječe knjige in jih povezal v eno samo ogromno digitalno knjižnico in s tem pridobil (pre)veliko moč, si je bolje na vseh nivojih prizadevati, da se izostrujejo merila in predpisi glede varstva zasebnosti, hrambe in uporabe osebnih podatkov, nadzor nad (zlo)rabo podatkovnih baz, itd. Še najbolj pomembno pa je, da demokratični svet neguje svoje visoke standarde upravljanja družb ter da se na celotnem planetu odpravijo črne lise avtoritarnih sistemov. Konec koncev tudi Združeni narodi še zdaleč niso izkoristili svojih možnih potencialov.

Če se nam torej ni treba bati Velikega brata kot neke konkretne nevarnosti (lahko pa seveda s tem pojmom še naprej operiramo v prenesenem smislu, ko opozarjamo na razne možnosti zlorab), potem se lahko že danes resnično veselim, da živimo v nekem povsem novem svetu, katerega si pred nekaj desetletji (v bistvu pa pred pojavom interneta!) nismo mogli niti predstavljati! Več možnosti smo dajali uresničitvi znanstveno-fantastičnih napovedi, da se bodo v vseh zidovih okrog nas nahajale prisluškovalne naprave, kot pa da se bomo usedli za (svojo) mizo in v eni minuti lahko: 1. pogledali, kolikšni so trenutno valovi na plaži Waikiki 2. prebrali, kako se v portugalščini glasi zadnji stavek Svetega pisma 3. poslušali evropsko himno 4. pisali sestrični v Argentino in tudi že dobili odgovor…

Mladini 21. stoletja je seveda samo po sebi umevno, da lahko preko Googla takoj najdejo katerikoli podatek ali sliko, kar pač rabijo za domačo nalogo. Nas iz prejšnjega tisočletja pa še vedno fascinira, da imamo pred seboj na voljo (tudi za takojšno in brezplačno uporabo) praktično večino doslej zbranega človeškega znanja (pretiravam? - pa vnesite n.pr. »kozolec« ali pa poglejte v spletno Aleksandrijsko knjižnico…).

Večino doslej zbranega človeškega znanja? Prosim? Pač! Informacij je seveda (vedno bilo in jih vedno bo) – PREVEČ – vendar jih je sedaj z malo spretnosti in s pomočjo številnih odličnih orodij (na primer Wikipedije!) prav lahko obvladati in dobiti to, kar rabimo.

Gibalo napredka pa je vedno bila ekonomija in zato tudi ni čudno, da se bo v tej svetovni poplavi informacij (in znanja) vedno našlo mesto za podjetništvo in nešteto oblik zadovoljevanja potreb (z vse večjo dodano vrednostjo). Primer: Skoraj vse pravne informacije, katere nudi IUS-INFO, so danes že na voljo tudi drugje na internetu, velika večina tudi brezplačno, pa vendar uporabniki z veseljem in zadovoljstvom uporabljajo sistem, ki je plačljiv, saj jim prihrani ogromno časa.

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, pa prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

19. april 2008

Vse na enem mestu

Ko smo na začetku računalniške ere (pred četrt stoletja) snovali program za pravno pisarno, smo ga v priročniku tudi ilustrirali, da bi bila uporaba kar najbolj logična in podobna dotedanjim fizičnim kategorijam. Vse spise in dokumente smo torej zložili v razne predale in predalčke, omare in fascikle. Za računalnik so bili to pač direktoriji, kot n.pr. »Uradno«, »Prejeto«, »Civilno«, »Privat«… Danes pa ni več tako. Vse svoje dokumente imamo lahko v enem samem prostoru – direktoriju: »Moji dokumenti«…

Da bi lažje prikazal, kaj želim povedati, naj to ilustriram kar s slikami. Izgledajo sicer čisto drugače, kot besedila, princip pa je isti: imamo jih že preveč, da bi jih lahko (samo) še razporejali po številnih direktorijih! Ko je enkrat spisov (slik) več tisoč, jih ne moremo več toliko (spominsko) obvladati, da bi jih lahko še našli (definirali na enak način, kot smo jih takrat, ko smo jih »arhivirali«) samo z opisom ali brskanjem po direktorijih.

Ljudje smo pač zmotljivi in površni. Ko shranimo sliko muce, ki je razbila lonček za rože med igranjem z otroci, ki se zabavajo ob Tomažkovem rojstnem dnevu, ji damo morda naslov »Muca«, morda »Zabava, Tomažek«, morda pa tudi »Počeni lonček«… In ko se bomo čez 5 let spomnili na dogodek, bomo to sliko kaj težko našli… Iskali bomo pač: »roža«, »kaktus«, »rojstni dan«,…

Naslovi (slik ali dokumentov) nam pač premalo povedo, da bi bili uporabni pri kasnejšem iskanju. Pri besedilih je še najbolje, da uporabimo kar iskanje po polnem besedilu (ne samo po naslovu)… samo potem pač ni potrebno, da je vse »popredalčkano« po raznih direktorijih…

Ena najboljših Microsoftovih pogruntacij je bila pač uvedba (enega samega) direktorija »Moji dokument«, pa nato še »Moje slike«, »My Music« itd. To nam še posebno prav pride pri »selitvah«. Dovolj je, da ob prehodu na nov računalnik tja prepišemo »Moje dokumente« (sedaj za to obstajajo tudi že pripomočki – čarovniki). To namreč lahko naredimo z enim samim ukazom, medtem ko se starejši uporabniki računalnikov spominjamo, kako smo morali iskati in zbirati, da ne bi kaj pozabili v starem računalniku.

Paradoksalno: tudi slike sedaj ni treba več razporejati po (številnih) direktorijih. Sam jih imam (i)zbranih že krepko preko 10.000, pa je najbolje, da so kar vse »v eni vreči«. Novejši programi – n.pr. Microsoft Digital Image 2006 Library – pač namesto direktorijev omogočajo različne POGLEDE (na iste slike ali dokumente). Z nekaj sodelovanja pri nastajanju dokumentov (označevanje slik) in s kvalitetnim inputom od najsodobnejših fotoaparatov je lahko pregledovanje in obvladovanje deset tisoč slik veliko bolj učinkovito in prijetno, kot pa je bilo to včasih ob dosti manjšem obsegu.

Skratka: vse enakovrstne dokumente držimo kar na enem samem mestu!

Vir, 11. 11. 2006