Za-upanje lahko dela čudeže

Naš slovenski jezik je zelo bogat in dostikrat besede in besedne zveze povedo celo več, kot dosti bolj znameniti jeziki. Tako tudi beseda »zaupanje« vsebuje več pomenskosti, kot na primer angleška »trust«. Drugi del besede  za-»upanje« namreč vnaša optimizem v razmerje, ki ga določa celotni pojem: če obstaja zaupanje v neko osebo ali dejanje, potem tudi »dobro kaže« za naprej… je utemeljeno pričakovati ugoden razplet v prihodnosti.

Zaupanje je še posebno pomembno znotraj  vseh mogočih človeških skupnosti: od družine preko države do mednarodne skupnosti.

Kakšen pa je lahko zakon in posledično družina, če med njenimi člani ni zaupanja? Ali se imata mož in žena resnično lahko rada v medsebojnem spoštovanju, če si popolnoma ne zaupata? Ali ni obojestranska zvestoba in odkritost najboljši garant za trajnost zakonske zveze? Ali so lahko otroci dobro vzgojeni, če je med njimi in starši trajno ne-zaupanje? Ali ni žalostno, če je potrebno denar in druge dargocenosti zaklepati in skrivati pred družinskimi člani? Kako onečaščeni so spomini na lastne brate in sestre, če se resno sporečejo glede dedovanja in se znajdejo celo na sodišču?

Zaupanje je tudi bistvo vere! Brez zaupanja je ni, saj je vera v Vse-mogočnega osnova za - upanje v njegovo usmiljenje na tem svetu ter za - upanje v posmrtno  življenje.

Brezmejno zaupanje pa lahko dela prave čudeže! Nekaj jih je tudi izpričanih ter dokumentiranih. Eden pomembnejših (pa doslej kar preveč zamolčan v javnosti) je bil prav v teh dneh tudi ovekovečen – čudežno ozdravljenje na priprošnjo Marije Pomagaj na Brezjah – takrat 8 letne deklice Tončke Krajnik – pred 75 leti. Ustvarjalci dokumentarnega filma »Čudež – Miracle« so k sreči ravno še ujeli čas, ko so nekateri očividci še živi, predvsem pa seveda tudi sama »ozdravljenka«, sedaj pri 83 letih še vedno živahna, zgovorna in duhovita, predvsem pa globoko verna častilka Marije Pomagaj, ki ji je pred 75 leti rešila življenje.

Moja mati Marija Tomažič, roj. Vodlan je bila pri tem dogodku osebno prisotna in sam kot pisec teh vrstic lahko samo zagotavljam in potrjujem, da se s čudeži lahko tudi zelo razširja in utrjuje vera v vsemogočnega Boga! Od mame sem namreč že v zgodnjem otroštvu neštetokrat slišal opis tega dogodka, tako kot ga je sama doživela… sedaj pa sem ob gledanju filma in v osebnem kontaktu s sestro Tončko Krajnik lahko videl, da si je kar dobro vse zapomnila.

Bilo je leta 1938 na Brezjah pri nedeljski maši ob 10h, na katero je poromala tudi moja mama (skupaj z drugimi romarji so se iz Doba pripeljali z vozom). Vzdušje je bilo seveda takšno, lepo in vznešeno, kot je na Brezjah vedno, sedaj že preko 150 let. Videla je, kako sta dva starša prinesla v cerkev deklico, ki je bila skoraj negibna v očetovem naročju. Imela je hromi obe nogi ter eno roko, pa tudi ust ni mogla odpirati in tako tudi ne govoriti. Kot sem sedaj zvedel iz filma, je že doma z edino, komaj delno gibljivo roko nenehno kazala na sliko Brezjanske Marije , kar je starše tudi privedlo do tega, da so jo peljali na Brezje… Pri povzdigovanju pa je nenadoma – očitno zaradi velikega za-upanja – »oživela«: najprej je pomahala z roko… nato spregovorila: »Mama, ata, poglejta, lahko se premikam!«… nato pa je celo vstala in začela hoditi… Staršema se je tako izpolnila največja želja, da sta jo lahko iz cerkve peljala držeč za roko…

Iz maminega pripovedovanja in tudi iz njenega siceršnjega življenja, sem spoznal, da ji je osebna prisotnost ob čudežu pomenila veliko prelomnico v njenem življenju (sklepam, da verjetno tudi mnogim drugim udeležencem). Kadar bi lahko bila v kakšnih » verskih dvomih« (Ali kdo ni nikoli?), se je spomnila na čudež, pri katerem je bila prisotna … in dvomi so izginili… Nekaj tega sem prevzel tudi sam… seveda z za-upanjem v njeno verodostojnost…

Po eni strani smo lahko tistim redkim, ki so bili kdaj priča kakšnega pravega čudeža, kar nevoščljivi: imajo veliko oporo za svojo vero. Po drugi strani pa se lahko spomnimo Jezusovih besed: »Blagor pa tistim, ki niso videli, pa so verovali!«

Tončka Krajnik je ves preostanek svojega življenja posvetila hvaležnosti za čudežno ozdravljenje, posvečenemu življenju in nesebičnemu delu za bližnje, predvsem tudi za mladino.

Po predvajanju filma pa nam je prisotnim povedala še nekaj, kar nam da misliti… naj dobri Bog kar malo preloži takšne in podobne čudeže: Dejala je, da se ponavadi dogajajo tik pred veliki problemi in svetovnimi katastrofami… kot se je tudi njen... na pragu svetovne vojne…

Anton Tomažič

P.S. Kot relikvijo pa sem doslej - in jo bo odslej še bolj – hranil celo en »materialni dokaz« za dogodek pred 75 leti: podobico Brezjanske Marije s podpisom »Tona«. Doslej sem mislil, da je to ozdravljena deklica… in sem jo na Brezjah, sedaj 83 letno živahno Tončko, vprašal, če so ji tedaj rekli »Tona«… »Niti slučajno!« je zatrdila, »Če bi me kdo tako poklical, se niti odzvala ne bi!«…??? In potem mi je malo kasneje neka prijazna sokrajanka pojasnila, da pa so »Tona« klicali Tončkino mamo… Torej se je na podobico, katero imam, tedaj podpisala dekličina mama…