Saj ni tako hudo

V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti in po možnosti tudi dvigniti. Jaz sem se pred 10 leti precej oddaljil od Slovenije, po hudi nesreči na karibskem otoku Nevis, pa tudi skoraj od življenja. Osem dni osamljene borbe z naravo in gledanja smrti v oči je temeljito spremenilo moje življenje. Predvsem znam od tedaj naprej ločiti bistvene od nebistvenih problemov ter biti hvaležen za vsak dodaten dan življenja ter za neštete drobne radosti, ki jih prinaša.

Za to grenko izkušnjo sem Bogu zelo hvaležen, saj me je z njo utrdil, pa tudi razsvetlil. Ne morem si kaj, da ne bi vsaj občasno nastopal tudi kot nekakšen pričevalec: »Hej, ljudje, ne sekirajte se po nepotrebnem! Kaj pa je to takega, če morate kakšno urico potrpeti v prometni zagati? Ali ste zaradi tega v eksistenčni stiski? Ali ste tako žejni, da bi morali piti svoj urin, kot sem ga moral takrat jaz? Ali obstaja resna možnost, da ne boste mogli več videti svojih najbližjih?« Z nekaj takšnimi samo-vprašanji se lahko razumen človek kar hitro potolaži…

Tako se lahko tudi na širšem nivoju potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali je res treba ukiniti še referendum kot zadnje orodje za korekcijo slabe politike? Ali nam res vladajo odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite, razglejte ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče!

Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – povsem normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poslušajmo pametne ljudi, ignorirajmo paničarje! Po mojem mnenju se Sloveniji še resetirati ni treba… saj se ob takšnem šoku lahko izgubi preveč zgodovinskega spomina in dobrih izkušenj. Potrebno se je do neke mere reformirati, nikakor pa ne reformatirati! Še ena revolucija? Ne, hvala! Potrpimo tudi s sedanjo vlado: na oblast je prišla povsem legalno in legitimno – za štiri leta. Predčasne volitve gredo v smer izrednih razmer, teh pa nam ni treba. Opozicija naj pa še malo potrpi: čez dve leti bo imela za zmago še več možnosti kot danes…

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni?

Pošteni odgovori na gornja vprašanja nam pač lahko izostrijo sprevrženo ogledalo (katero nam seveda »po službeni dolžnosti« vsakodnevno nastavlja predvsem opozicija, česar ji tudi ne moremo zameriti) ter pokažejo realno sliko, ob kateri se nam ni treba sramovati pred mnogimi drugimi nacijami, katere kriza še bolj stiska.

Ob polnoletnosti naše države Slovenije in ob 20-letnici našega slavnega plebiscita lahko, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Upam, da bo ta moja slika slovenskega gozda »iz zadostne oddaljenosti« vsaj kakšnemu bralcu odprla oči ter mu malo razsvetlila praznične dni. Če ni ravno hudo bolan ali v drugih resnih osebnih težavah, potem naj mi kar verjame: »Saj ni tako hudo!«, vsaj s Slovenijo ne!

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike!«

Intervju za Nedeljski dnevnik

1. To je rubrika Uspešni moški. Kaj si predstavljate pod pojmom uspešni moški?

Kitajci se dejali, da mora pravi moški: zaploditi sina, vsaditi drevo in napisati knjigo. Jaz imam vse to že za sabo, vendar mislim, da je za 21. stoletje treba definicijo malo posodobiti. Po mojih merilih naj bi moški uspel, če si ustvari družino in poskrbi za njeno stabilno materialno ter duhovno podlago. Zelo uspešen pa je, če poleg tega doseže kaj izjemnega še na kakšnem drugem področju: na primer, če ima cvetočo kmetijo, če je priljubljen učitelj, dober novinar ali uspešen evropski poslanec…

2. Ste diplomirani pravnik, vendar večji izziv ste našli v računalništvu, še posebej po tistem, ko ste leta 1995 vzpostavili pravni in poslovni informacijski sistem IUS-INFO. Zelo zgodaj ste ugotovili možnosti računalnikov in kasneje interneta?

IUS-INFO sem vzpostavil že leta 1989, ko še vedeli nismo za internet (BBS - računalnik je bil preko modema direktno povezan na telefonsko linijo). Mislim, da je bila to prva komercialna baza podatkov Sloveniji. Tudi kot poslanec v prvi demokratično izvoljeni Skupščini RS sem prvi javno uporabljal prenosnik in bil zato takrat (1990) kar priljubljena tarča fotografov. Pravilno ste navedli letnico 1995 kot začetek IUS-INFO preko interneta. Ta novi medij je bil za nas – ponudnike pravnih informacij – kot pravi blagoslov: dotlej smo se morali ogromno ukvarjati s tehnologijo (komunikacij), odslej pa predvsem z vsebino, kar je še povečalo našo kvaliteto ter zadovoljstvo uporabnikov.

3. Kaj vas žene k nenehnemu iskanju nečesa novega? Na koncu ste patentirali tudi napravo za povečano varnost kolesarjev in smučarjev?

Kaže, da imamo (nekateri več, nekateri manj) ustvarjalnost že kar prirojeno. Mene vedno vleče na tista področja, kjer se lahko »pogrunta« kaj novega in samo tu najdem pravo zadovoljstvo. Kot vsak podjetnik sem tudi sam občutil tole zadnjo krizo in se z njo tudi še vedno borim. V družbi IUS SOFTWARE smo se tako še hitreje »vrgli« na sosednji hrvaški trg z lokalnim IUS-INFOm, za kar so nas Finance uvrstile med »Lomilce krize«. Odločil pa sem se, da bom poskusil tudi s kakšnim povsem novim področjem – s fizičnim produktom. Naprave, katero omenjate, tako nisem samo patentiral, ampak sem se lotil tudi njene realizacije (popolni »Greenfield«), tako da sem zbral odlično ekipo mladih strokovnjakov, s katerimi smo skupaj ustanovili družbo »POZOR 360 opozorilne naprave d.o.o«, izdelali (zelo natančen) poslovni načrt in upam, da bodo že v naslednjem letu kolesarji (po vsem svetu!) imeli izdelano napravo, ki jih bo opozarjala na nevarnosti (katere jim prežijo od zadaj) in da bomo s tem tudi povečali varnost v prometu. Si lahko predstavljate večje zadovoljstvo od tega, če nam bo to uspelo?

4. Omenila sva že, da ste pravnik, vendar lahko zapišemo posebnost. Od vas je prišla iniciativa za mednarodni projekt komercialnega pristopa k razvoju umetne inteligence v pravu AI-in-Law in celo ustanovili ste mednarodno družbo AI-in-Law Future Technologies LLC. Pa ne, da nam bodo sedaj sodili računalniki?

Zakaj pa ne? Ali mislite, da bi bili nesposobni ali celo pristranski? Prav nasprotno! V Ameriki so ugotovili, da v povprečju (beli) sodniki obsodijo črne kriminalce na 20% višje zaporne kazni, kot pa bele. Pa verjetno niti ne namenoma, ampak podzavestno. Računalniški sodnik pač glede barve kože storilca ne bi imel niti najmanjšega (podzavestnega) predsodka. Da o raznih političnih vplivih niti ne govorimo… Pa da se ne boste ustrašili: računalniki nam (še dolgo) ne bodo sodili, bodo pa lahko odlični (neprecenljivi!) delovni pripomočki – sodnikom. Že v okviru zgoraj omenjenega našega projekta bomo v zadnji fazi prišli do kompletnega računalniškega osnutka sodbe – z obrazložitvijo vred! Kar pomislite, s koliko različnimi spremenljivkami se mora spopasti sodnik (samo predpisov, judikatov in drugih pravnih dokumentov na IUS-INFU je že preko milijon!). To je tako kot pri šahu: sprva so še zmagovali ljudje, sedaj pa že dolgo računalniki. Umetna inteligenca pa je zelo napredovala tudi v medicini in je že dokazano, da – če so vneseni vsi podatki o simptomih – računalnik poda zanesljivejšo diagnozo, kot jo lahko zdravnik.

5. Ste med ustanovitelji nekaj podjetij, vaših je nekaj projektov in vsi so uspeli. Kaj je potrebno za uspeh? Ideja, denar, zveze?

Vsi pač niso uspeli. Takšnega podjetnika ni, da bi mu uspeli vsi projekti. Bistvena je seveda ideja. Brez dobre ideje si ni mogoče predstavljati kakršnegakoli podjetniškega uspeha. Prav tako pa niso dovolj samo ideje. Poznam(o) ljudi, iz katerih kar žubori idej… pa nikoli nič ne realizirajo. Za to so potrebne spet druge lastnosti in združevanje sil, iskanje partnerjev, sodelovanje, iskanje sinergij. Enotne formule pač ni. Bodite pa skeptični do tistih avtorjev, ki napišejo knjigo »Kako ustanoviti uspešno podjetje?«, pa sami nimajo nič pod palcem… Denar? Ja, tako kot v zasebnem življenju: »Saj denar ni vse. Je pa lahko velika ovira (do uspeha) če ga ni!«. Tudi najboljši podjetniki (takšni še sploh) potrebujejo za realizacijo svojih projektov denar in danes so pač težki časi za pridobitev kreditov. Tudi sam sem se v celotni 22-letni podjetniški »karieri« moral ves čas ukvarjati s tekočo likvidnostjo in se tudi še sedaj. Za primer projekta ki mi (še) ni uspel, naj navedem portal www.informiran.si , kjer so zbrani zelo koristni in prijazni »pametni obrazci«. Skupaj s partnerji smo naredili nekaj zelo inovativnega in obetajočega (za kar smo rabili več kot pet let), vendar prave eksplozije uspeha (še) ni, ker za te uporabnine (moj izraz) skoraj nihče ne ve. Potrebni bi bilo (bo) vložiti kar precejšnja sredstva v promocijo in marketing, potem se bo pa odprlo.

6. Uspešnež težko uspe povsem sam, potrebuje sodelavce. Vi ste jih imeli in jih imate veliko. Kako jih izbirate, kako prepoznate tistega, s katerim boste lahko delali?

Res je: v podjetništvu se vse začne in konča pri ljudeh. Sam nisem bil (skoraj) nikoli pri svojih družbah oziroma projektih tudi menedžer, zato je bilo še toliko bolj pomembno, da sem našel in obdržal dobre direktorje in druge vodilne. Imel sem srečo, saj me niso nikoli razočarali ali celo prevarali (z eno samo izjemo). Z njimi skušam tudi vzpostaviti in ohranjati topel človeški odnos, saj to zelo olajša komuniciranje. Praviloma se med sabo tudi tikamo. Opažam pa, da mnogim podjetnikom in tudi direktorjem manjka (in s tem izostane tudi uspeh) prav to, da bi znali delegirati. Potem se pa pritožujejo, kako da so preobremenjeni in delajo tja v pozne večerne ure. Glede drugih kadrov je pa tudi (vedno bilo) tako, da skoraj nikoli nikogar kar redno ne zaposlimo, na podlagi prijave, pogovora in CV-ja. Kje pa! Za redno zaposlitev moramo kandidata res dobro spoznati. Po navadi se začne s študentskim in honorarnim delom (vsaj doslej je bilo tako), nato poskusno, nato za določen čas… in ko nekoga zaposlimo za nedoločen čas, ga res že dobro poznamo.

7. Leta 2001 se vam je na karibskem otoku Nevis pripetila nesreča v gori in prav vam je prišlo tudi znanje iz preteklosti, saj ste bili včasih tudi planinski vodnik, markacist in ste opravili tudi alpinistični tečaj. Kako je s temi znanji nasploh, nekateri jih naredijo na zalogo, drugi nič?

Vsa ta znanja so gotovo zelo koristna in bi vsakemu, posebno pa še mladim ljudem, svetoval, naj se kar izobražujejo ter izpopolnjujejo (skavti, planinci, razni športi). Verjetno jim bo enkrat še kako prav prišlo, tako kot je meni plezalni tečaj. Res si ne predstavljam, če bi takrat na Nevisu znal premagati tiste stene brez znanja, katerega sem k sreči imel.

8. V krizi smo. Kaj nas bo rešilo?

To je pa vprašanje za milijon dolarjev. Pa poskusimo: v krizo smo padli skupaj z drugimi, torej lahko pričakujemo, da se bomo tudi skupaj iz nje izvlekli. Ta misel pa nas seveda ne sme uspavati, da bi kar čakali, ampak se moramo vsi skupaj truditi, vsak po svojih močeh. Jaz še najbolj računam na tradicionalno slovensko marljivost, delavnost, iznajdljivost, podjetništvo, še najmanj pa na (to) vlado. Čez dve leti bo treba pa spet izvoliti desnico, ki je praviloma povsod po svetu bolj uspešna na gospodarskem področju in v kriznih razmerah.