V slogi je moč

Upam, da bo Slovenija enkrat (spet) poznana kot dežela podjetništva. (Slogan:? »Let's Do Business Together!«) To pa seveda ne pomeni, da bo večina prebivalcev podjetnikov. Ta poklic tudi ni za vsakogar, tako kot tudi drugi niso. Nekateri ljudje so za to (kot) rojeni, drugi pa niti slučajno. Uspeh bi že bil, če bi aktivirali vsaj večino od tistih, ki imajo v sebi veselje in primerne sposobnosti…

Upam, da se bo kakšen bralec mojih prispevkov (tudi) zaradi Velike priložnosti, ki se ponuja naši srečni generaciji, odločil za prve korake v svet podjetništva. Zavedati pa se mora, da je začetek zelo težak. Če bo le imel dovolj volje, naj pač vztraja in se tolaži z mislijo, da bo kasneje postajalo vse lažje in da se bodo rezultati kmalu pokazali.

Tokrat pa bi rad opozoril na velik (bistven) pomen povezovanja. Partnerstva, če hočete. Nihče ne more kaj dosti doseči (na gospodarskem področju) povsem sam. Nujno se je povezovati in razširjati krog udeležencev poslovnega projekta.

Paradoksalno je, da sicer to novo okolje (sploščeni svet ter internetna zakladnica znanja) daje vse več možnosti za uspeh vsakemu posamezniku (na tem planetu), vendar pa bodo uspešni le tisti (posamezniki), ki se bodo znali dobro povezati.

Nekateri novi podjetniki bodo sicer takšno nujno povezavo uresničili tako, da bodo najeli podizvajalce kot managerje, kar je seveda tudi možno (posebno če bodo začeli z velikim budgetom), vendar bodo morali v tem primeru nameniti zelo veliko svoje energije in časa tudi za to, da bodo te managerje nadzirali ter stimulirali. Nenehno bodo v nevarnosti, da sami »pregorijo«, ker bodo v končni fazi vse bistvene odločitve morali sprejemati sami.

Vprašanje je seveda, kaj je za neko podjetje bistveno in kaj ne. Največja odlika dobrega podjetnika ali managerja (v odnosu do podrejenih) je v sposobnosti delegiranja! To pomeni, da nekomu neka dela oziroma opravila zaupamo, da jih bo samostojno izpeljal in da se mu pri tem sproti ne vmešavamo, ampak le na koncu preverimo rezultat. Delegiranje pa zahteva – zaupanje! Podjetnik ali manager, ki svojim podrejenim ne zaupa, jim tudi ne bo upal delegirati pomembnih opravil in odločitev. Zato bo sam prisiljen narediti to, česar ni zaupal drugim. Spoznali ga boste po tem, da sedi v pisarni vsak dan vsaj do osmih zvečer…

Kdor pa je že po naravi »malo len« (ta lastnost je lahko ena od bistvenih prednosti dobrega podjetnika!), bo rajši svoji okolici malo več zaupal in se lotil posla s pomočjo tesnih sodelavcev – partnerjev. Najtesnejša oblika partnerstva pa je solastništvo.

Če se kdo loti relativno enostavnega projekta, je res lahko tudi sam lastnik nove gospodarske družbe. Če pa gre za zahtevne in kompleksne načrte, potem je dosti bolje, da je nova družba ustanovljena kot partnerstvo, v solastništvu. Tako bodo vsi imeli enak odnos do vseh bistvenih vprašanj, ki se bodo pojavljala pri poslovanju (stopnja tveganja, višina plač, delitev dobička, nadaljnje investiranje itd.).

Prislovična »zapečkarska« slovenska mentaliteta morda ni najbolj naklonjena ideji skupnega lastništva (partnerstva), vendar pa jo bomo pač morali odpraviti (saj je bila morda v preteklosti tudi naša ovira do še večjih gospodarskih uspehov?).

Se bomo morali pač spet zgledovati pri številnih dobrih primerih na razvitem zahodu. Na primer pri tistem ameriškem milijonarju (ali pa je medtem že miljarder?), ki je bil na začetku 100% lastnik družbe, nato pa je začel pametno (delegirati in) razdeljevati deleže najboljšim managerjem in jih s tem tako stimulirati, da je imela družba fenomenalen razvoj in ustanovitelju danes omogoča bogastvo že na podlagi nekaj % lastništva, ki so mu še ostali.

Ali ne bi bili tudi vi rajši milijonarji z 1% deležem (v uspešni družbi), kot pa na robu preživetja s 100% lastništvom?

Naj povzamem svoj nasvet novopečenim podjetnikom: »Ambicioznih projektov Velike priložnosti se lotite skupaj z (dobro) izbranimi partnerji, saj brez pravega teamskega sodelovanja ne bo velikih uspehov!«

Država, ven iz gospodarstva!

Komunizem je bil največja naravna nesreča, ki je zadela Slovenijo. Družbena lastnina je bila katastrofa. Državna lastnina je neučinkovita. Politika in gospodarstvo morata biti daleč vsaksebi. Zasebna lastnina je edini garant za dolgoročno uspešno in konkurenčno podjetništvo. Država se mora v celoti umakniti iz gospodarstva…


Tako odločna so moja stališča glede razmerja javno-zasebno v gospodarstvu. Ker pripadam še generaciji, ki je več kot polovico življenja prebila v socializmu, sem lahko pač iz lastnih izkušenj in opažanj prišel do takšnih zaključkov.

Če pa je med mlajšo generacijo še kakšen nejeveren Tomaž, naj podam samo tale primer bizarne logike iz prejšnjega sistema. Potem, ko je država počasi začela dovoljevati nekaj malega privatne iniciative (obrtnikom in raznim POZD-om – »Pogodbenim organizacijam združenega dela«), so lahko »privatniki« odprli tudi že kakšno kavarno. Ampak – pozor: obstajal je predpis, ki je omejeval največje število dovoljenih stolov (mislim, da jih je bilo v nekem obdobju 12) v takšnih kavarnah. Če je imel takratni »socialistični podjetnik« 13 stolov, je bil že kar strogo kaznovan. Ali si vi, današnji mladi podjetniki, lahko predstavljate, kakšna ekonomija je bila to?

Zakaj pa naj bi se danes država v celoti umaknila iz gospodarstva? Zato, ker je slab lastnik! Za zasebnega lastnika je značilno, da bo načeloma do groba (z dedovanjem pa še čez) varoval svoje premoženje. Podjetniki ga bodo skušali tudi nenehno povečevati.

Pri državni lastnini pa se nenehno menjavajo njeni »predstavniki« (politiki in funkcionarji), samo substanco pa prepuščajo v upravljanje svojim naslednikom. Nekateri pokvarjeni »upravljavci« državne lastnine (ki so sicer k sreči v manjšini) pa pred svojim odhodom (koncem funkcije ali službe) poskrbijo še za kakšne lastne koristi, politične ali materialne… Jasno je, da se tako nenehno vzdržujejo idealne razmere za korupcijo…

Kaj sploh še obdržati v državni lasti? Čim manj! V Veliki Britaniji so sprivatizirali celo železnice in rudnike. Tega se pri nas gotovo še dolgo ne bomo lotili. Bi se pa verjetno šele v primeru, da bi Slovenske železnice prešle v zasebno last, kakšen investitor lotil tistega projekta postavitve strehe iz solarnih panelov za pridobivanje elektrike - nad vsemi železniškimi tiri. Zgradil(i) bi seveda tudi kakšne nove dobičkonosne proge. Res pa je, da bi morda ukinili našega priljubljenega Kamničana…

Slovensko javno mnenje bi bilo verjetno zelo ogorčeno, če bi celotne Slovenske železnice prodali kakšnemu (domačemu ali tujemu) privatniku za n.pr. 1.000.000 EURO (ali pa za en EURO, saj ni bistvene razlike…). Jaz pa mislim, da bi bilo čudovito, če bi le dobili dobrega kupca, ki ne bi bil špekulant (nepremičnine!) in ki bi prevzel tudi pokrivanje (dosedanjih) izgub. No, pa saj ga ne bomo…

Malo sem preveril predvolilne programe slovenskih političnih strank, da bi videl, kakšen je njihov odnos do umika države iz gospodarstva (vsaj PRED volitvami 2008). Pomagal sem si kar z vprašanjem, katerega smo postavili 7 najvažnejšim strankam v okviru projekta »Koga naj volim?«. Imeli so možnost opredelitve med dvema skrajnima odgovoroma s številkami od 0 do 100. Številka 50 bi označevala nekakšen srednji, neodločen odgovor, jaz pa bi ga izbral prav blizu 100…

Vprašanje: »Kako naj se država umika iz gospodarstva?«
Odgovor A: (skrajnost za 0)
»Tako kot doslej, počasi in premišljeno ter čim bolj transparentno; delno lahko še obdrži lastništvo.«

Odgovor B: (skrajnost za 100)
“Čim hitreje in popolnoma; brez kakršnihkoli izjem.”

Dobili smo odgovore v razponu od 0 do 80 Povprečje pa je bilo 23!


*Priporočeni link: http://www.koganajvolim.si