Državne subvencije so škodljive

Za uresničitev Velike priložnosti, posebno na področju iskanja ter razvoja novih energetskih virov lahko veliko naredijo tudi države, tako da promovirajo trajnostni razvoj, skrbijo za kvalitetno šolstvo, vzpodbujajo znanstveno in raziskovalno dejavnost ter skrbijo za primerno (predvsem davčno ugodno) podjetniško okolje. Nikakor pa niso (dolgoročno) koristne kakršnekoli direktne subvencije in pomoči gospodarskim subjektom…

Takšno »crkljanje« je bolj škodljivo, kot koristno, saj neizogibno povečuje možnosti korupcije, pozornost podjetnikov pa preusmerja od vsebinskega iskanja najbolj optimalnih proizvodov in storitev na špekuliranje in prilagajanje projektov razpisnim pogojem ter finančnim akrobacijam.

Bojim se, da je direktnega subvencioniranja tudi v Evropski uniji veliko preveč. Če je bilo na začetku še nekako razumljivo, da je treba podpreti kmetijstvo, pa sedaj nikakor ni dobro, da se vse več denarja zapravlja tudi za »projekte« na številnih drugih področjih. Zdi se, da se je ta praksa še povečala ob zadnji večji razširitvi, verjetno zaradi pritiska in ogromnih pričakovanj vseh novih članic, kako (koliko!) jim bo EU pomagala.

Na nekaterih gospodarskih segmentih prihaja že kar do bizarnih anomalij. Že nekajkrat sem bil povabljen k sodelovanju (in celo soustanavljanju) posebnih novih (»perspektivnih«) podjetij na Poljskem, katerih glavna (dejanska) dejavnost je – prijavljanje na evropske razvojne in raziskovalne projekte!(?) Seveda imajo zaposlene odlične strokovnjake za pisanje projektov in poslovnih načrtov, prilagojenih na birokratsko okolje iz Bruslja.

Do takšnih posrednikov ni prav nič težko priti, saj tudi oni sami rabijo (za izvedbo svojega »razpisnega« projekta) v svoji družbi prave podjetnike, predvsem tudi iz različnih držav članic (tako se lahko bolje predstavijo, kot da gre za pomemben mednarodni projekt…). Zanimivo je, da te šele na koncu povprašajo o vsebini gospodarske dejavnosti, katero naj bi skupaj razvijali…

Meni se takšna praksa upira, ker je družbeno škodljiva in ker države s tem podpirajo špekulante, ne pa prave, dobre podjetnike.

Kdor je dober podjetnik, se mora dokazati (izkazati) na trgu! Njegovo ustvarjalnost in dodano vrednost mora potrditi trg sam! Če ne more preživeti, ni dovolj dober (koristen) in je bolje, da se umakne.

Resnici na ljubo terja prijavljanje na razne državne razpise in subvencije tudi velik davek: ogromno energije ter časa za izpolnjevanje kupov obrazcev ter zbiranje najrazličnejših prilog. Če bo na koncu prijavitelj dobil (čez kakšni dve leti) 25% financiranja stroškov projekta, je veliko vprašanje, če se mu je izplačalo toliko časa in energije porabiti za administracijo, ko bi medtem lahko vsebinsko razvijal svoj projekt. Razen seveda, če gre le za finančno špekulacijo…

Pa še nekaj o tako imenovanem »odpravljanju administrativnih ovir« za podjetništvo… Vlada Janeza Janše je na tem področju naredila kar veliko. Morda že kar dovolj. Pretiravanje pa spet ne bi bilo dobro. Na primer glede ustanavljanja gospodarskih družb…

Seveda ni normalno, če je postopek ustanavljanja podjetja predolg, predrag in prekompliciran. Prav tako pa ni normalno (niti potrebno), da bi bil povsem zastonj in prehiter, na primer v enem dnevu (kar bi bilo tehnično preko spleta seveda povsem mogoče)! To bi lahko pripeljalo do prave inflacije lahkomiselno in nepremišljeno ustanovljenih papirnatih (praznih; nedelujočih) podjetij, v bistvu škodljivih za svoje normalno podjetniško okolje.

Kdor ima resen namen (in zadosti osnovnih sredstev) ustanoviti podjetje, bo pa že izpolnil nekaj potrebnih obrazcev, prebral kakšno navodilo, plačal kakšno takso, odprl soliden bančni račun itd. saj se ne morem(o) kar spomniti enega lepega večera ob pivski družbi, da bi ustanovili podjetje in pričakovati, da bo po vlogi preko spleta, naslednje jutro podjetje že ustanovljeno.

Tudi (soliden) zahtevani osnovni kapital je kar potreben in logičen. Brez vsaj nekaj nujnih začetnih stroškov podjetje ne more začeti s poslovanjem. Če pa ustanovitelj ni niti toliko sposoben (iznajdljiv), da bo zbral nekaj kapitala (če ne drugače, s pomočjo sorodnikov), potem pa … no … oprostite, potem pač ni za podjetnika…


*Priporočeni link: http://evem.gov.si/sp/

Kakšen je tipičen slovenski turist?

Čeprav se verjetno vsi zavedamo problematičnosti stereotipov, pa jih vendarle kar pogosto (in dostikrat s pravim užitkom) uporabljamo, posebno v kakšnih vicih in zaprtih družbah… Vsi vemo, kaj naj bi bili tipični Škoti, Bosanci, Francozi ali Nemci… In se na ta način sproščeno zabavamo… Kakšen pa na bi bil tipičen Slovenec?

Ko nas je letos slovenska turistična agencija Intelekta (jo prav priporočam!) na Djerbi povabila na enega od možnih izletov, so napovedali tudi precej zabavnih dogodkov. Med drugim naj bi domačini (Tunizijci) preoblečeni v gusarje oponašali tudi tuje turiste, tako kot jih pač oni vidijo. Saj veste: Italijani s številnimi družinami delajo kraval, Nemci skoparijo z napitninami itd. Ampak – napovedano je bilo tudi, da bodo oponašali (tipične) slovenske turiste… Prav zanimalo me je, kakšen stereotip imajo o nas, vendar se na žalost izleta nisem mogel udeležiti in mi je to ostalo uganka.

Sem pa o tem malo premišljeval in ugibal…

Morda pa je kaj v zvezi z odnosom do »all inclusive« storitev? Na to sem pomislil, ko sem naslednji dan na avtobusu nekega drugega izleta poslušal (tako, kot vsi drugi slovenski turisti) hude pritožbe nekoga, ki se kar ni mogel sprijazniti, da prvi večer po prihodu v hotel ni dobil večerje. Jaz je seveda nisem niti pričakoval, saj smo imeli zelo pozen polet in smo v hotel prispeli po polnoči in sem komaj čakal, da si bom ohladil noge ter čim prej zaspal. Naš slovenski Turist pa se kar ni mogel sprijazniti s tem, da ni bilo večerje – »Ker je bila plačana!«…

Veste, kaj pa je za mene nekaj negativno-tipično slovenskega? To, da v Sloveniji še vedno nimamo zgrajene niti ene same vetrne turbine! Mencamo in mencamo ter mečemo polena pod noge tistim, ki malo izstopajo s svojimi idejami in nas želijo vključiti v svetovne tokove neizogibne borbe za rešitev energetskih problemov in onesnaževanja okolja…

Že nekaj let se zgražam, ko (bežno) spremljam javne polemike, postopke in dileme okrog postavitve nekaj prvih vetrnic na neki ne-vem-že-kako-se-imenuje rebri.

In kakšne nasprotne »argumente« slišim – proti prvemu alternativnemu energetskemu viru! Da bo tistih nekaj vetrnic kazilo pokrajino? (Po mojem jo bo še polepšalo!) Da se jih bodo morale kakšne ptice za celih 20 metrov ogibati?

Prosim? Ko sem malo proučeval tematiko najčistejšega alternativnega energetskega vira – vetra, sem naletel na tale podatek, nad katerim naj se zamislijo tisti nasprotniki vetrnih turbin, ki se sklicujejo na nekakšno ogrožanje habitata. Nekaj ptic je morda res v preteklih dvajsetih letih tragično izgubilo življenje zaradi vetrnih turbin. Vendar pa jih je zaradi letališč umrlo kar 250-krat več, zaradi pesticidov 700-krat več, zaradi vozil 700-krat več, zaradi visokonapetostnih vodov 88-krat več itd. (Vir: Erickson et.al. 2002 Summary of Anthropogenic of Bird Mortality).

Gotovo so vsi drugi energetski objekti veliko bolj nevarni za okolico, kot pa vetrnice!

Iluzorno je pričakovati, da se bomo Slovenci lahko obnašali tako sebično, da ne bomo prevzeli svojega dela obveznosti, bremen in odrekanj v borbi proti globalnemu ogrevanju in onesnaževanju. Tudi brez vetrnic na obzorju ne bo šlo… S tem se bomo morali pač sprijazniti…

Naj še toliko zadovoljim vašo radovednost, da vam izdam, kako so Tunizijci oponašali tipičnega slovenskega turista…

Zadnji dan sem namreč povprašal vodičko in prijazno mi je opisala, kakšen je v Afriki stereotip za Slovence: da ga imajo ves čas »pod kapo« (beri: pijanci).

Poudarjam pa, da je bila ta skupina v hotelu »All inclusive«. Morda storitev ni vsebovala le »All you can eat«, ampak tudi »All you can drink«?


*Priporočeni link: http://www.terry.co.uk/jokes03.html