Lep nasad vetrnic

Če želi človeštvo začeti s svojim planetom ravnati manj mačehovsko, potem se bo moralo zadovoljiti z uporabo tiste energije, katero mu sonce pošilja sproti. V milijonih let nakopičenih virov bo( je) namreč zmanjkalo, pa še dosti bolj umazani in okolju škodljivi so. Tako nujno električno energijo bo moralo pridelovati predvsem s pomočjo sončnih celic in izkoriščanja energije vetra…

Meni so najbolj simpatične vetrnice, saj si ne predstavljam bolj čistega in nedolžnega pridobivanja energije. Emisije praktično ni! Če se ob tem malo umiri ozračje, je to lahko kvečjemu pozitivno…

Gibanja zraka – vetra je na Zemlji v vsakem trenutku ogromno in v tem se skrivajo neverjetni energijski potenciali. Spomnite se, kako vetrovno je ponavadi v gorah. Če ste bili en teden na jadranju ali križarjenju, ste bili (no, skoraj) nenehno izpostavljeni kar močnemu vetru. In koliko je te nevidne moči šele v mrzlih nočeh na tisočih in tisočih osamljenih otokih po celem svetu!

Naša ljuba krogla se pač vrti in vrti (in se bo še do konca človeštva), ogreva in ohlaja ter s tem premika megatone zraka sem in tja. To je sončevo neskončno darilo vsem nam. Sprejmimo ga in izrabimo ta najčistejši možni vir energije!

Da tega nismo že doslej bolj izkoristili obstajajo nekateri upravičeni in nekateri nepotrebni razlogi (izgovori). Trenutno glavni objektivni problem predstavljajo veliki stroški in surovine, potrebne za produkcijo zelo velikega števila vetrnic. Če ne bo izbrana optimalna varianta (vključno z lokacijo), potem bomo lahko dosegli nasprotni učinek: za proizvodnjo bomo porabili (pre)več surovin in v zrak poslali več ogljika, kot ga bomo kasneje prihranili.

Dejanski problem je tudi prenos energije do uporabnikov. Verjetno še kar precej let ne bomo gradili večjih »nasadov« vetrnic tam, kjer je veter najmočnejši: na kakšnih samotnih vetrovnih otokih, na Ognjeni zemlji, na visokih gorah itd. Enkrat jih pa(č) bomo!

Obstaja pa tudi veliko povsem neutemeljenih pomislekov in predsodkov, ki zavirajo hitrejšo izrabo alternativnih virov energije. Zaenkrat nas »Neprijetna resnica« še ne zbada dovolj, da bi se sprijaznili s tem, da pa bo seveda v prihodnosti potrebno tudi kaj žrtvovati. Na primer kakšen lep pogled!

Ko nam bo šlo pa še malo bolj za nohte, bomo pač spoznali, da se bo naše okolje moralo tudi (še bolj) spremeniti v »estetskem« smislu. Ste videli film iz 20. let preteklega stoletja – Metropolis? Ja, še vsaka znanstvena fantastika je prišla do tega, da bo svet v naši prihodnosti izgledal kar precej drugače, kot danes. Ne bo šlo drugače…

Tole, kar bom sedajle zapisal, je za slovenskega bralca lahko tako šokantno, da me bodo morda še dolgo vlačili po rumenem tisku in se norčevali iz mene. Pa bom vendarle napisal: »Zaradi mene je lahko v prihodnosti (po potrebi) kar ves Storžič na gosto posejan z vetrnicami, če bomo tako dobili veliko čiste energije!« Tujci bodo ob izstopu iz letala na Brniku pač razumeli, zakaj je tako in si bodo estetske užitke zadovoljevali s pogledi na sosednje Karavanke in Kamniške Alpe.

Ko vidim rezultate uspešnih projektov uporabe vetrne energije (drugje) po svetu, me prav nič ne moti, če vidim vetrnico ob veličastnem norveškem kanjonu, nizozemski kravi, nemškemu mestu ali na floridski plaži. Vem, za kaj gre in sem vesel, da ni tam smrdečega dimnika ali nevarnega reaktorja!

Sicer pa so že same sodobne vetrnice po navadi zelo estetske, verjetno zato, ker industrijskim oblikovalcem že same aerodinamične zakonitosti narekujejo enostavnost in odsotnost vsakršnega »modnega« balasta.



*Priporočeni link: http://www.daviddarling.info/encyclopedia/W/AE_wind_power_plant.html

Vzemimo, kar nam Sonce daje sproti

Kdor je prebral knjigo »Neprijetna resnica« si lahko po zdravi pameti (kmečka logika) sam odgovori na vprašanje: »S kakšnimi vprašanji in problemi se bomo ljudje največ ukvarjali v naslednjih desetletjih?« Če ima pred seboj še podjetniške načrte ali celo izbiro poklica, potem lahko tudi sam ugotovi, kje se obetajo največji izzivi in kje je lahko tudi zanj skrita Velika priložnost…

Prebivalci planeta Zemlja smo v zadnjih dobrih 100 letih že v veliki meri porabili velik del najbolj koncentriranih energetskih zalog, katere je planet nakopičil (s pomočjo rastlin in živali) v milijonih let (predvsem kot fosilna goriva). Ker se naši apetiti zaradi nenehnega tehničnega razvoja ter vse bolj razširjenega potrošništva še nikakor ne zmanjšujejo, ampak se bodo nekaj časa še povečevali, bo prav kmalu prišlo do tega, da nam bo energetskih zalog iz preteklosti zmanjkalo (vsaj tistih, katere znamo izkoristiti).

Zato se bomo prisiljeni vse bolj zadovoljevati z energijo, katero dobivamo od našega Sonca kar sproti. K sreči je te zelo, zelo veliko in bo tako tudi še v vsej dogledni prihodnosti.

Skratka: preiti bo treba od izkoriščanja preteklih zalog na izkoriščanje sprotno »dostavljane« sončne energije!

Po našem današnjem vedenju pa sončno energijo lahko izkoriščamo predvsem s pomočjo hidroelektrarn, sončnih celic in vetrnic, pa morda še z izkoriščanjem morskih valov ter plime in oseke.

Že na prvi pogled (ko nas zaloti nevihta) lahko ugotovimo, da se ogromno sprotne sončne energije pojavlja v obliki strel in drugih vremenskih pojavov. Lahko si zamislimo (želimo), da bodo čez kakšnih 200 let ljudje morda imeli tudi že kakšne »zajemalnike viharjev« in »lovilce strel«, kar bi lahko imelo celo dvojni koristni učinek: pridobivali bi zelo čisto energijo in hkrati zmanjševali posledice neurja. Ampak, pustimo to možnost še za nekaj tisočletij in se rajši posvetimo dosti bolj realnim in tudi zelo perspektivnim možnostim – soncu in vetru.

Meni se zdi izkoriščanje vetra vsaj toliko perspektivno, kot sončne celice. To pa zato, ker veter piha tudi (ponekod celo predvsem) ponoči (ko je energija še bolj potrebna). Zavedati se je seveda treba dveh največjih problemov: prenosa in shranjevanja (pridobljene električne) energije.

Daleč je namreč od tistih delov Zemlje, kjer je na voljo največ sonca ter vetra za pridobivanje električne energije, pa do tistih delov, kjer je ta energija najbolj potrebna. Napeljava daljnovodov je zelo draga, poleg tega pa so na velike razdalje velike tudi izgube.

Pa vendar: to razdaljo bo pač potrebno nekako premagati. Tako, kot jo to že danes tudi s tisoče kilometrov dolgimi naftovodi in plinovodi. Ko nam bo dovolj »tekla voda v grlo« bomo pa morda na kakšnih idealnih lokacijah postavili velikanske elektrarne (na sonce in veter), zraven pa še tovarne (čistega tekočega) vodika in le-tega razvažali uporabnikom s tankerji?

Kdor ima na strehi sončni kolektor se tudi dobro zaveda problema shranjevanja energije. Na žalost se največ vode segreje takrat, ko jo najmanj rabimo (podnevi in poleti), najmanj pa takrat, ko bi jo največ rabili (zvečer za tuširanje in pozimi za gretje). Spominjam se, kako sem debelo pogledal, ko mi je sončni kolektor (katerega sem naredil povsem sam!) poleti segrel vodo v zalogovniku (v kleti) kar na 105˚C. Dotlej sem mislil, da se voda lahko segreje le do 100˚C, ob tem pa sem spoznal, da se pod pritiskom lahko tudi bolj…

Tudi glede samega shranjevanja se mi zdi vodik kar najbolj perspektiven, posebno za potrebe nadomeščanja fosilnih goriv v prometu. Prepričan sem, da bomo v nekaj desetletjih bencinske črpalke povsem zamenjali z vodikovimi, kar bo imelo zelo pozitiven vpliv na ozračje. Avtomobili praktično ne bodo več onesnaževali ozračja!

Tudi v Sloveniji je nastalo že kar precej koristnih iniciativ ter konkretnih predlogov za hitrejšo zamenjavo umazanih virov energije s čistejšimi, alternativnimi. O perspektivah vodika sem veliko zvedel na tematskem večeru z našim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom.

Kolega poslanec Tomaž Štebe pa me je opozoril na zelo zanimivo podjetniško pobudo inovatorja, ki je predlagal, naj bi celotno omrežje slovenskih železnic (kasneje pa seveda tudi drugih) prekrili s streho iz panelov sončnih celic. Tako bi letno lahko pridelali 2.600 GWh električne energije. Sprva sem reagiral nekoliko skeptično (kot ste verjetno tudi vi). Ko pa sem prebral strokovno utemeljitev in videl še številne stranske prednosti (zaščita pred vremenskimi vplivi, povečanje varnosti, prihranki pri vzdrževanju tirov, infrastruktura za nadzorne sisteme, sistem zgodnjega opozarjanja, itd.).

Na koncu sem pri gornjem projektu videl le še en (pa ne tako malenkosten) problem: financiranje. Potrebno bi bilo (bo) dobiti investitorja, ki bo pripravljen nameniti (kar precejšnja) sredstva v dolgoročno, vendar perspektivno in dobičkonosno investicijo.

*Priporočeni link: http://www.greenbang.com/

Neprijetna resnica je velik izziv

S svojo knjigo in filmom »Neprijetna resnica« je Al Gore dosegel več, kot če bi postal ameriški predsednik in v zgodovino se bo gotovo zapisal kot tisti Nobelov nagrajenec, ki je znal dobro in ob pravem času artikulirati tisto, kar sicer vsi že dobro vemo, vendar smo si doslej nekako kar zatiskali oči (pred Neprijetno resnico)…

Priznajmo: naš planet je bolan in vsem skupaj se nam prav huda piše, če ga ne bomo znali (in pravočasno uspeli) ozdraviti…

Ko vidiš vse te grafe in številke o toplogrednem ogrevanju in ko na lastni koži (hiši) okusiš fizično potrditev v obliki doslej najhujšega vetra (kar ga je bilo doslej v tvoji okolici), potem se kar zgroziš in se ti zdi kakršnokoli varčevanje z ugašanjem žarnic in zapiranjem pip popolnoma nepomembno in manj kot kaplja v morje.

Zakaj naj bi se prav jaz obremenjeval z recikliranjem in prebiranjem umazane plastike, saj je več kot očitno, da to ne bo niti za milijoninko milimetra zaustavilo zmanjševanja ledenikov?

Zakaj naj bi se še mi v tej majčkeni Sloveniji pretirano trudili za izboljševanje ozračja, ko pa ga vse bolj onesnažujejo Kitajci, Indijci in Brazilci?

Pa vendar!

Ko bodo začele drugače misliti in ravnati milijarde ljudi (in to bodo pač morali!), se bo na ledenikih to poznalo že v centimetrih! Kot nam je lepo razložil Al Gore, so v svetovnem merilu zelo pomembni že posamični centimetri morske gladine, posamične stopinje temperature vode, posamezne stopnje onesnaženih delcev v zraku itd…

Čeprav se dobro zavedamo, da bodo na kratki rok največji problem predstavljale (doslej) nerazvite (velike) države, kjer si bodo z naraščanjem življenjskega standarda njeni prebivalci upravičeno začeli prisvajati vse več energetsko potratnih dobrin (saj jim razviti ne moremo kar reči: »Ja, mi smo res imeli dobre in hitre avtomobile, ampak vi se jih boste morali pa kar odreči.«), pa nas to ne odvezuje od naše skupne zaveze, da ustavimo poslabševanje okolja ter iščemo boljše rešitve za prihodnost nas in naših potomcev.

Naj se sliši še tako šablonsko, vendar je edina rešitev (nas vseh) v načelu: »Misli globalno – ravnaj lokalno!«

V tem kontekstu tudi za Slovenijo ni nobene dileme: potrebno se je nenehno truditi za ohranjevanje svojega lastnega okolja, hkrati pa se vključevati v vse možne skupne aktivnosti za iskanje dobrih rešitev za skupno prihodnost. Sedaj, ko smo del združene Evrope, pa seveda na to gledamo lahko tudi preko te, nekoliko bolj samozavestne perspektive.

In to velja tudi za vse vrste gospodarstvenikov ter podjetnikov! Prevladati mora optimizem in iskanje novih možnosti.

Tako, kot si sodobnega življenja že niti ne znamo več predstavljati brez elektrike (no, jaz si ga za kakšen teden taborjenja na kakšni lepi karibski plaži že znam…), tako tudi ni gospodarske dejavnosti, ki ni odvisna od energije (če ne drugega, od električne - zaradi informatike) in že to bo njena šibka točka v prihodnosti!
Ko se dražijo vse energetske surovine, si pač ni težko predstavljati, kako se bodo današnji problemi še povečevali. Z nekaj več domišljije si lahko predstavljamo tudi tiste (probleme), ki se bodo šele pojavili.

Za vse to pa bo potrebno najti rešitve!

»Neprijetna resnica« zato lahko postane tudi dodatna »Velika priložnost«!



*Priporočeni link: http://www.climatecrisis.net/

Kaj bo jutri najbolj perspektivno

Kako naj Slovenija reagira na globalizacijske izzive in kako naj se znajde v novem sploščenem svetu? Država kot celota naj se še naprej demokratizira, skrbi za povečanje pravne varnosti (bolj učinkovito pravosodje!), še naprej odpravlja birokratske ovire (tukaj je bilo v zadnjih letih veliko narejenega!), se povsem umakne iz gospodarstva ter skrbi le za nujno javno infrastrukturo. Vse ostalo pa naj prepusti prosti (predvsem podjetniški) iniciativi…

Slovenski »klasični industriji« res ne kaže dobro. Tista, ki je temeljila (le) na povprečni delovni sili, ni imela niti najmanjših možnosti, da v globalizaciji preživi in je (bilo) bolje izvesti (kakršno že) likvidacijo čimprej, kot pa z raznimi državnimi subvencijami nadaljevati »umiranje na obroke«. Če pogledam skozi okno svojega doma, lahko v daljavi še vidim nekaj stavb, kjer so bile včasih tovarne kot na primer Induplati, Toko, Univerzale… Upam, da se jim ne bo pridružila tudi Tosama…

Preživeli so lahko le tisti, ki so se vživeli v nove razmere, sprejeli nove izzive, pravočasno skočili na vlak, ki vozi v 21. stoletje. Vesel sem vsake naše »klasične tovarne«, ki je preživela in se prilagodila novim razmeram. V moji soseščini je to Papirnica Količevo. Še dobro, da so jo takrat v začetku 90 let kar na hitro, potihem in v celoti prodali tujcem… sicer bi se morda še do sedaj vlekli razni pri(h)vatizacijski postopki in spori?

Ne predstavljam pa si danes več vlagatelja, ki bi v Sloveniji začenjal s podobno (delovno intenzivno) investicijo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo? Morda smo bili v kakšnem obdobju res uspešna (fizično) industrijska družba, toda povratka nazaj več ni in ga tudi ne bo. Prihodnost je povsem drugačna, predvsem informacijsko intenzivna. Gledati je treba samo še v to smer!

Seveda pa se dajo sodobne informacijske tehnologije kombinirati in razvijati praktično na vseh področjih. Potrebno je le najti praznine, ki še niso bile izkoriščene ter vskočiti z novimi idejami, izumi ter izboljšavami, racionalizacijami, pocenitvami, poenostavitvami…

Slovenski strokovnjaki in podjetniki seveda to že na veliko delajo, v zelo različnih panogah. Naj omenim samo področje geografskih informacijskih sistemov, kjer se bomo lahko gotovo prebili v sam svetovni vrh. V Financah berem, kako so zadnje satelitske tehnologije in računalništvo še bolj olajšali delo geodetov. »Najbolj zapleteni izračuni so postali otročje lahki.« Slovenija je že danes do centimetra premerjena in evidentirana, kmalu pa bo lahko že do milimetra. To je – v kombinacijami z raznimi Googlovimi satelitskimi storitvami odlično izhodišče za najrazličnejše GPS aplikacije, z velikim gospodarskim potencialom, tudi na tujih trgih.

Kaj pa če bi se nekdo odločil le investirati (nekaj milijonov dolarjev) v Sloveniji, povsem na novo in bi imel odprte vse možnosti (dileme)? Kaj bi mu svetoval(i)? Ali pa svojemu otroku, ko se odloča za izbiro poklica, če nima ravno neke posebne preference? Da bi bilo le nekaj perspektivnega?

Jaz bi v tem primeru razmišljal povsem globalno. S kakšnimi problemi se bo v naslednjih desetletjih ukvarjalo človeštvo? Kaj bo najbolj aktualno? V katere smeri bodo morale potekati najpomembnejše raziskave in razvoj? Kam se bo moralo največ vlagati? Kje bo informatika najpomembnejša? (Ja, samo po sebi se razume, da bo vse temeljilo na informacijah ter na znanju.)

Mislim, da je to tudi naša moralna dolžnost: da razmišljamo globalno, pa čeprav smo tako majhna država, da bi na prvi pogled lahko kaj malo prispevala k reševanju svetovnih problemov. Žal (ali pa k sreči) smo pač vsi na isti ladji in za sebičnost tukaj pač ni prostora.

Odgovori na gornja vprašanja pa nas seveda vodijo le v eno smer: najbolj perspektivni poklici in podjetniški izzivi bodo v naslednjih desetletjih na področju pridobivanja in izkoriščanja energije (predvsem tudi iz novih alternativnih virov), ekologije ter odpravljanja (posledic) pregrevanja ozračja.

Skratka: reševati moramo (tudi Slovenci) prihodnost tega našega dragega in edinega planeta Zemlje!

*Priporočeni link: http://www.gu-signal.si/

Kdor ne napreduje, nazaduje

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes…

Še več: majhni se na nek način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom, kot pa velikani (čeprav znajo nekateri od teh dobro izkoristiti prednosti, ki jih nudi velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« na svoji pretekli slavi in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«

Pardon… Samo trenutek… Ja, odlična ilustracija: Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res!). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspešnih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini… in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče… in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali…

In sedaj tisto najvažnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali! Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov…

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala »povsem na robu«, »iz nič« in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, katero je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko Velikih hitro-dostavnih družb – DHL in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov ter zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci.

Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg!) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je v veliki meri tudi vsem na voljo. Tako je možno (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav in razvoja s praktično vseh področij.

Zato je možno tudi, da se manjše organizacije ali skupine (podjetniki) lotijo (nadaljnjega) razvoja tudi na najzahtevnejših in najperspektivnejših področjih. Naj kar nekaj predlagam, kar se vam bo zdelo sprva kot nekaj nemogočega, pa vendar to ni…

Če bi kdo zbral nekaj desetin mladih slovenskih glavic (strokovnjakov, med njimi tudi nekaj nevrologov, psihologov, elektronikov, predvsem pa informatikov) bi se lahko lotil projekta, ki bi pripeljal do tega, da bi lahko računalniku (namesto z gibi ali glasom) ukazovali z mislijo! Kdor ima le malo domišljije, si lahko predstavlja, kako pomembno bo to v prihodnosti in kakšen komercialni potencial lahko to predstavlja.

Pa nikar ne mislite, da bi bile potrebne ne vem kakšne uvodne študije in raziskave. To je bilo že vse narejeno in je vsakomur dostopno na internetu! Samo zbrati je treba. Kaj pa draga oprema in laboratoriji? Mislim, da tudi to ni potrebno: vse bo temeljilo na običajnem EEG-ju (morda bi si ga lahko tudi izposodili?). Potrebno bo zajemati veliko elektro signalov iz naših glav, jih pravilno interpretirati, eksperimentirati, eksperimentirati, eksperimentirati, programirati, programirati… Na tej podlagi bo potrebno priti do določenih kombinacij oziroma algoritmov, ki ujamejo določeno človeško misel. Na začetku le to, kaj je levo, kaj desno, kaj potrditev, kaj zanikanje, kako je z barvami itd.

Pa nikar ne mislite, da bi bili prvi. Tega so se le lotili že štirje podjetniki leta 2003, ko so ustanovili družbo Emotiv Systems. Čeprav se danes ponašajo že s prvim produktom (naglavnim aparatom s 16 senzorji, ki že omogoča določeno ukazovanje računalniku z mislijo), se nikar ne ustrašite. Na (vsem svetovnem) trgu bo prostora za stotine podobnih proizvajalcev. Morda boste pa prav vi dosegli boljše rezultate?


*Priporočeni link: http://emotiv.com/

Nove možnosti v sploščenem svetu

Včasih smo imeli težave, ko smo majhnim otrokom prvič razlagali, da je naša zemlja okrogla. Nekako jim ni (bilo) logično, da ne pademo kam dol (ali gor?)… Danes pa je potrebno (nekoliko večjim) otrokom razlagati nekaj drugega: da je naš sodobni svet sploščen, tako kot v svoji knjigi »Flat World« lepo dokazuje Thomas Friedman…

To seveda ne velja za fizično obliko Zemlje, temveč za naše družbeno in predvsem tudi gospodarsko okolje. Pred pojavom globalizacije in internetne revolucije je prevladovala vertikalna miselnost: države so bile avtarkične, tako so morala biti organizirana podjetja, vedelo se je, kdo je zgoraj in kdo (daleč) spodaj. Imeli smo razvito Zahodno civilizacijo in podrejeno vzhodno… Trgi so bili lepo ločeni z varnimi oceanskimi pregradami, delovna sila je bila razdeljena na kvalitetno (in drago) ter na tretjerazredno in neskončno poceni…

V sploščenem svetu pa prevladujejo horizontalni kontakti. Države in gospodarske družbe so med seboj vse bolj povezane. Razlike med posamičnimi trgi so vse manjše. Delovna sila je postala gibljiva, predvsem pa so se neprimerno povečale možnosti za podjetnike iz vsega sveta. Povečana konkurenčnost je v takšnem okolju seveda lahko tudi prava mora – za tiste podjetnike, ki se niso sposobni novemu okolju prilagoditi, lahko pa je tudi – Velika priložnost – za tiste, ki se znajdejo in pogumno zaplavajo v nove tržne oceane.

Prvi del »trojne konvergence«, kot jo opisuje Friedman je v tem, da se je v tem stoletju pojavilo neko novo okolje (igrišče, »playing field«), ki omogoča povsem nove oblike sodelovanja (kolaboracije) na vseh nivojih. Neverjetno se je razširila delitev znanja in dela in to v realnem času. Tega bo v prihodnosti še več in prepričan sem, da bo šel razvoj prav v smer, katero smo pred petimi leti zasnovali z ustanovitvijo družbe »INform Pretok znanja d.o.o.« (angleško: »INform Knowledge Distribution«).

Hkrati in kot posledica tega so se pojavili tudi povsem novi načini zadovoljevanja potreb in poslovne prakse, katerih si pred tem nismo mogli niti zamisliti. Velikokrat pa seveda tudi ni bilo za njih nobene potrebe. Sodobni sploščeni svet, prepreden z internetom pa ne omogoča novih poslovnih priložnosti le velikim igralcem, temveč vsem, celo najmanjšim (seveda bistrim) udeležencem.

Ko se bodo začeli na primer slovenski trgovci zares obnašati (še) malo bolj konkurenčno, bodo lahko uvajali nove prodajne metode in trike ter priboljške za svoje stranke. Morda bo kdo ponudil posebne popuste pri velikih nabavah? Če pri nas kupite pralni prašek za celo leto, lahko dobite dodaten popust, ni pa vam potrebno vseh vrečk takoj odpeljati, ampak jih lahko jemljete sproti, kot jih rabite. Vaša zaloga bo vedno evidentirana na vaši kartici ali v našem centralnem računalniku. Koristi bosta imeli obe strani…

Najvažnejši del trojne konvergence pa je v tem, da so se v 90 letih pojavili povsem novi igralci (ja, nam so se takrat kazali le v obliki »poceni kitajske robe«) in to na vseh nivojih, od aktivnih gospodarskih subjektov do potrošnikov ter delovne sile. Friedman ocenjuje, da se je kmalu po padcu Berlinskega zida sploščeni svet povečal za 3 milijarde ljudi. Na »sceno« so namreč prišli: Rusija in Vzhodna Evropa zaradi padca komunizma, Kitajska zaradi uvedbe tržnega kapitalizma in Indija zaradi opustitve dotedanjega avtarkičnega razvoja.

Četudi je danes morda šele kakšna desetina teh novih množic že dovolj izobražena ter informacijsko »priklopljena«, gre še vedno za ogromne številke in fantastičen delovni, inovacijski ter podjetniški potencial. Seveda pa se bo ta odstotek zelo hitro povečeval, posebno še za potrošniški del: ti novi subjekti bodo hitro imeli (dobili) iste potrebe, kot doslej razvajeni zahodnjaki. Na Kitajskem so v glavnem fazo masovne ožičene telefonije kar preskočili in že takoj prehiteli ZDA po številu mobilnih telefonov…

Ali naj se Slovenci kot majhen narod kaj ustrašimo tega hitrega razvoja in razširitve sploščenega sveta? Seveda ne! V tem moramo videti in izkoristiti nove možnosti in večje trge za našo ustvarjalnost. Biti moramo celo med najboljšimi!


*Priporočeni link: http://www.thomaslfriedman.com/bookshelf/the-world-is-flat