Kakšen nacionalni interes

Prvič se mi je zgodilo, da se izrazito ne strinjam s tako pomembnimi pravnimi strokovnjaki, profesorji in avtoritetami, kot so (tudi moj) profesor France Bučar, vodilni najvplivnejši pravniki Marko Pavliha, Miro Cerar, Nataša Pirc Musar, Aleksander Čeferin, Verica Trstenjak, pa Čebulj, Jerovšek, Starman, Virant… niti z vodilnimi politiki pomladnih strank kot so Janša, Peterle, Novakova, Žerjav… Gre pa za enega najvažnejših vprašanj našega časa in neposredne prihodnosti – načina reševanja mejnega spora s Hrvaško in arbitražnega sporazuma.

Ker jih vse zelo cenim in v celoti priznavam njihovo pravniško in politično kompetenco, sem skušal še enkrat preveriti, kako bi si jaz kot povprečen pravnik in bivši politik sploh drznil ugovarjati njihovim pravnim argumentom. Pa sem ugotovil, da jih skoraj ni! Pravnih argumentov namreč. Med politiki jih niti ne bi toliko pričakoval, med pravniki pač. Tistih nekaj spornih definicij, kjer bi res lahko šlo za pravna vprašanja, so pa tudi drugi pravniki (Patrik Vlačič, Katarina Kresal, minister Zalar, Matevž Krivic) že omajali na neposrednih srečanjih v Odmevih ali na njihovih blogih. Na primer, kaj pomeni »junction« (stik, dostop?) do odprtega morja. Za enega (pravnika) nekaj, za drugega pa nekaj čisto tretjega.

Ko sem ponovno analiziral številna negativna stališča pravnikov in politikov, sem ugotovil, da v njih prevladujejo pravzaprav: 1. pomisleki o ustreznosti postopka, po katerem je prišlo do arbitražnega sporazuma (ni bil dosežen nacionalni konsenz, sprejemljiv tudi za opozicijo) in 2. svarila zaradi ogrožanja nacionalnega interesa (če tovrstne »argumente« izločimo iz prispevkov najuglednejših pravnikov, ostane še prav malo besedila). Ni pa sledu o kakšnih resničnih pravnih dilemah.

V Sloveniji se ta trenutek vsi (politiki, pravniki, mediji, javno mnenje) delimo na dva tabora pravzaprav v oceni, za kakšen nacionalni interes gre! Vsak (pravnik, politik, državljan), ki misli, da je na tehtnici VELIK nacionalni interes, ne more iz svoje kože ter daje (pre)veliko težo tudi manj pomembnim pravnim ter političnim problemom, pri čemer poudarja svoje skepticistične poglede na arbitražni sporazum. V bistvu se boji(jo), da bi njegova realizacija bila za Slovenijo škodljiva. Arbitražni senat bi lahko odločil tako, da bi nekaj velikega izgubili (za vse večne čase).

Jaz pa sem prepričan, da gre v bistvu le za MANJŠI nacionalni interes! Priznam, da sedaj izgleda zelo velik, po vseh teh letih medijske pozornosti, Jorasove hiše, padcev v vodo, strganih mrež, kazanja zadnjice, zemljevidov, analiz, intervjujev, obljub, groženj, tihe in glasne diplomacije itd. itd.

Pa poskusimo vse to odmisliti! Vprašajmo se: »Za kaj pravzaprav gre?« Pri tem nam lahko veliko pomagajo tujci, ki ne morejo razumeti trmastega vztrajanja obeh držav. Za kaj pravzaprav gre? Ali gre za kakšne večje teritorialne zahteve (ene ali druge strani)? Ali gre za sporna mesta ali vasi? Ali gre za bogata podmorska nahajališča? Ali gre za kakšno zatirano manjšino (na eni ali drugi strani)? Ali gre za kakšne vojaško-obrambne pomembne strateške točke? Ali gre za (realno) možne pomorske blokade? Ne, ne gre! Celo pri zadnjem vprašanju, kjer so arbitro-skeptiki gotovo kar poskočili (z vprašanjem: »Kaj pa, če nam bo Hrvaška blokirala morsko pot do odprtega morja?«), jih lahko kar hitro pomirimo (v Pahorjevem slogu): »So what?« Bodo pa ladje zavile malo na desno in se v širni svet odpeljale kar po italijanskem morju. Saj smo ja (in bo kmalu tudi Hrvaška) v EU in v Schengenskem območju! Ali se nismo zmenili za prost pretok blaga in storitev na celotnem območju EU? Ali ne bodo vse tri države članice EU? Ali se bodo blokirale znotraj Schengena? Ali nismo vstopili v EU čisto zares in (verjetno) za vedno?

O nacionalnem interesu pač lahko vsi govorimo in si pri tem vsak svoje predstavljamo. Zato si bom tudi jaz drznil malo eksperimentirati in ga celo ovrednotil (seveda popolnoma subjektivno). Recimo, da je mera za nacionalni interes %NI in da je maksimalna vrednost 100. To bi bila verjetno premožna, varna in srečna sedanjost in prihodnost slovenskega naroda in vseh državljanov Slovenije… itd. itd. V preteklosti je bil slovenski nacionalni interes že večkrat resno ogrožen. Točnih izračunov ni, po nekaterih (mojih) ocenah pa najbolj takrat, ko smo izgubili Celovec in Koroško (za okrog 25 %NI), Trst in Primorsko (30 %NI), med drugo svetovno vojno (preko 50 %NI), leta 1991 (33 %NI).

V primerjavi s preteklimi kriznimi obdobji lahko ocenim(o) tudi sedanjo ogroženost (leta 2009) slovenskega nacionalnega interesa zaradi spora s sosednjo Hrvaško (če odmislimo medijski vpliv). Mislim, da je ta nekje med 0,2 in 0,3 %NI (z besedami; ničcelihtridesetinke), če pa upoštevamo še sporna področja ob reki Muri, pa se ta številka lahko dvigne tudi do 0,5 %NI. To je seveda v absolutnem znesku še kako velika vrednost, tako v materialnem smislu, še bolj pa v nematerialnem, političnem. Arbitražni senat bo imel zato veliko odgovornost in le želimo si lahko, da jo bo kar najbolje upravičil.

Kaj pa če do arbitraže ne bo prišlo in državi še naslednjih 18 let ne bosta mogli rešiti medsebojnega spora? Tudi v tem primeru bo trpel slovenski nacionalni interes – in to morda še bolj, kot v gornjem primeru! Zapletalo (in vsekakor zavlačevalo) se bo pri vstopanju Hrvaške v EU, pri čemer pa se bo vse bolj kot glavni »krivec« (upravičeno ali ne) pri drugih državah kazalo na Slovenijo (ki bo verjetno blokirala pristop). Namesto da bi se Slovenija znebila zunanje meje Schengena, jo bo ta še dolgo obremenjevala (pritisk ilegalnih priseljencev se bo verjetno še krepi), Hrvaška pa se bo vse bolj destabilizirala (probleme ima tudi na drugih mejah). Posledično se bo zavleklo tudi pridruževanje drugih držav Zahodnega Balkana v EU, s tem pa se bodo odpirale nove krizne točke (BiH). Na tem območju bo stagniral družbeni standard, trgi se bodo razvijali počasneje in to bo imelo negativen vpliv tudi na slovensko gospodarstvo. Mislim, da ne pretiravamo, če škodljivi vpliv takšnega razvoja na slovenski nacionalni interes ocenimo na cca 2 %NI (z besedami: dva). Pri tem pa niti niso upoštevani negativni (vendar težko izmerljivi) vplivi kontinuiranega spornega razmerja s sosednjo državo – na notranjepolitično vzdušje ter dodatno napete razmere med koalicijo in opozicijo v Sloveniji.

Prepričan sem, da bi tudi skupina najvplivnejših slovenskih pravnikov (in politikov), ki so negativno razpoloženi do arbitražnega sporazuma, opustila precej svojih pomislekov, če bi se strinjala z mojo tezo, da gre v bistvu za veliko manjši ogroženi nacionalni interes (0,5 %NI), kot pa se (nam) prikazuje, posebno v primerjavi s tem, kaj sledi (2 %NI), če ne gremo naprej kot je zastavljeno (nihče od kritikov arbitražnega sporazuma še ni podal kakšnega prepričljivega konstruktivnega predloga).

Posebno pravniki bi se morali bolj zavedati dejstva, da gre resnično za dvostranski SPOR in da ima druga stran pač lahko povsem drugačna stališča (hrvaški pravniki, politiki, javnost) in da nikakor ne bomo nič dosegli s kakšnimi povsem enostranskimi predlogi. Razsodnik – sodišče ali arbitraža – mora vedno prisluhniti obema strankama in jih tudi upoštevati. Populistični predlogi imajo lahko »uspeh« le na notranjem področju ene države, nasproti drugi pa le prilivajo olje na ogenj. Zato me zelo čudijo stališča nekaterih slovenskih pravnikov, ki ne izhajajo iz stanja na dan 25.6.1991, ampak spet omenjajo Kardelja in Bakariča, s tem pa odpirajo pot ekstremističnim politikom, ki bi se vračali kar v leto 1918. Se bomo morali potem spet prepirati tudi za Primorsko? Halo, živimo v moderni Evropi 21. Stoletja!

Morda mi bo kdo očital, da preveč na lahko jemljem vprašanje meje v Piranskem zalivu, ki bi že samo po sebi moralo biti v nacionalnem interesu. Pa se tega povsem zavedam in tudi že vidim povsem sprejemljivo rešitev v arbitražnem sporazumu: Sloveniji BO zagotovljen stik (dostop) z odprtim morjem. Arbitražni senat pa bo določil, v kakšnem obsegu in na kakšen način. Morska meja v Piranskem zalivu bo verjetno nekakšen kompromis: Slovenija bo dobila nekaj vmes med polovico (50%) in večino (90%). Povsem iluzorno pa bi bilo pričakovati (zahtevati), da bi dobila 100% Piranskega zaliva in da bi kopalci pri Savudriji že po enem metru plavali v slovenskem morju… takšne rešitve ni nikjer po svetu.

Premalo se poudarja tudi dejstvo, da je v arbitražnem sporazumu predvidena tudi možnost sprotne mediacije in da državi lahko sami pospešita postopek ter rešita spor. Tako kot minister Zalar, tudi jaz ostajam optimist in verjamem, da bo do tega morda tudi resnično prišlo in da bo to še boljša rešitev, kot pa odločitev arbitražnega senata. Morda bo imela celo sedanja opozicija (če bo zmagala na naslednjih volitvah) v tej klavzuli svojo priložnost, da se zapiše v zgodovino?

Resnici na ljubo (pa tudi sedanji Vladi, do katere sem tudi jaz sicer zelo kritičen) pa naj dodam še nekaj v obrambo postopka, ki naj bi pripeljal do potrditve arbitražnega sporazuma. Zelo krivični se mi zdijo očitki, da se Vlada skuša kakorkoli znebiti svoje odgovornosti, posebno glede možnega referenduma. Mislim, da se Vlada sama niti ne bi spomnila na referendum, če ne bi bila glede tega deležna kritike. Predsednik Pahor bi podpisani sporazum pač poslal v Državni zbor v sprejem in nadaljnji postopek. Ker pa je opozicija začela »groziti« z referendumom (takrat še trdno prepričana, da bi bil rezultat negativen), si Pahor ni želel še nadaljnjih očitkov in je pristal na referendum (verjetno pa je že imel tudi drugačne ocene – da bo referendum potrjen). Predlagal je tudi že celo (precej obširno) referendumsko vprašanje, katerega pa je opozicija (in tudi javnost) takoj (upravičeno) raztrgala in zahtevala zelo kratko in jasno vprašanje. Pahor jim je spet vzel veter iz jader in na to pristal: pa naj bo tak referendum, kot ga želite. Od tu naprej mu pa spet očitajo: »Zakaj referendum?« Nasprotniki arbitražnega sporazuma vse bolj soočeni z dejstvom, da bi ljudje verjetno radi enkrat že naredili tem (že kar »politikantskim«) sporom konec. Takšen odziv vidim tudi na Facebooku, kjer se vse bolj širi skupina DOST MAMO:

http://www.facebook.com/anton.tomazic?ref=name#/group.php?gid=151673262324

Kako reševati slovensko-hrvaški spor?

Ne tako kot doslej!

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem smo zašli v nevarno spiralo populizma med politiko ter mediji na eni strani in javnim mnenjem državljanov na drugi strani. Zato je odstotek prevladujočega mnenja (enostranskega) v edino svoj PRAV že blizu 100% (enoumje), kar je paradoksalno v času brezmejne komunikacije in že skoraj zrele demokracije v obeh državah.

Bojim(o) se, da bodo že naslednje volitve (v Sloveniji tiste za Evropski parlament) spiralo ne-prijateljstva še bolj zategnile, morda že kar do sovražnosti. Politiki bodo svoja stališča še zaostrili, mediji pa prilivali olja na ogenj, tako da noben kandidat ne bo imel nikakršne možnosti, če bi izjavil kaj logično-razumskega (=nepatriotičnega).

Obema državama pa se bo še naprej delala velika škoda. Slovenija bo s svojimi blokadami ali celo s kakšnim neumnim referendumom počasi izgubljala pridobljeni mednarodni ugled resne in uspešne srednjeevropske države z velikim potencialom za umirjanje strasti na sosednjem nesrečnem Balkanu. Hrvaška pa si bo za (kar?) nekaj let preložila vstop v Evropsko unijo, odpiranje v Schengen, prevzem skupne evropske valute ter si zaradi tega nakopala ogromno gospodarsko škodo.

Zaradi česa? Ali je to vredno?

Kaj je tistih nekaj km pustega morja in par potrganih ribiških mrež v primerjavi s tisoči kilometrov čudovite obale in bogatih otokov tako izrazito pomorske države kot je Hrvaška? Ali bi se za vekov veke iz zgodovine izbrisal ponos Hrvaške (ali pa bi pridobila simpatije vse mednarodne skupnosti), če bi Slovencem prepustili tisti njihov tako zaželjeni »prehod na odprto morje«, če jim že toliko pomeni? Saj, resnici na ljubo – niti ne pričakujejo, da bodo kdaj sami zaustavljali in nadzorovali mednarodni ladijski promet do Kopra in Trsta.

Ali bi povprečni Slovenci nikakor in nikdar ne preboleli tragične izgube kakšne parcele (ali Bog ne daj celo kakšne hiše), če pa so se morali sprijazniti celo z izgubo celotne Koroške in Trsta? Ali ne bi lahko vsaj še nekaj let potrpeli in na poti v »njihovo« običajno letovišče pokazali svoje osebne izkaznice kakšen kilometer prej, kot bi bilo po zatrjevanju kakšnega njihovega politika spodobno? Saj bodo mejni prehodi tako ali tako porušeni, ko bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica EU.

V velikih mednarodnih ozemeljskih sporih (s tem pa tudi arbitražah in sodnih sporih) gre po navadi tudi za res velike (skrite ali prikrite) gospodarske interese (zaloge nafte ali rudnin, vojaško-strateške položaje, prometne povezave itd.). V sporu med Hrvaško in Slovenijo pa je to (lahko) zanemarljivo! Gre res bolj za princip! Za nacionalne interese! (Precej abstraktne)

Kje je tu zdravi razum?

Politiki na obeh straneh nam vsakodnevno servirajo izjave, ki ne prenesejo nobenega preizkusa zdrave pameti, pa pri tem niti ne (zardijo ali) trenejo z očmi. V nevarnih (celo za demokracijo samo) razmerah enoumja si nihče ne upa podvomiti v lokalne nacionalne aksiome, na katerih sta se združili (kot že dolge ne) koalicija in opozicija.

»Hrvaška je za pogajanja in arbitražo. Ne bo pa niti z enim pednjem hrvaškega ozemlja kupovala članstva v EU!« »Hrvaška je za pravno rešitev spora! Ne pristane pa na pravično rešitev spora!«

»Slovenija je za pogajanja in mediacijo! Nikoli pa se ne bo pogajala o tistih delih spornega območja, ki so del njenega suverenega ozemlja!« »Slovenija izhaja iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska občina pa ni bila pravično razdeljena po II. svetovni vojni.«

Pustimo zgodovino!

Če se obe državi strinjata, da je izhodišče za določitev meje dejansko stanje v trenutku njune osamosvojitve leta 1991, potem je odveč kakršnokoli poseganje v zgodovino. Nepremišljene izjave politikov so sicer zelo koristne za njihov notranjepolitični »image«, vendar pa še bolj škodljive za samo reševanje meddržavnega spora. V bistvu so pravo prilivanje olja na nepotrebni ogenj(ček) mednacionalnega sovraštva. Kakšno zvezo ima osvobajanje Trsta z mejo na Dragonji? Kakšno zvezo ima ustaštvo s sodobno demokratično Hrvaško? Ob takšnih izjavah politikov nas je navadne državljane enostavno sram (da imamo takšne politike)!

Mehčati in ne zaostrovati!

Civilizirana rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ne bo možna, če bosta obe državi vztrajali na svojih maksimalističnih pozicijah. Obe državi morata pošteno in jasno priznati, da je določen del njunega mejnega ozemlja SPOREN (in ga po potrebi tudi definirati, narisati). Obe državi morata priznati, da je Jorasova hiša na SPORNEM ozemlju. S tem bodo šele doseženi pogoji za nadaljnje reševanje spora (sodno, arbitražno ali mediacijsko).

Neodgovorni politiki in mediji potencirajo nerealna pričakovanja v obeh državah, kar pa že vnaprej zmanjšuje možnosti za takšno rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. Ni namreč dovolj samo, da nekako pride do odločitve (sodne, arbitražne ali pogodbene), ampak morata to sprejeti tudi obe državi in še posebej njuni javnosti, ne pa da bo (samo) ena zelo razočarana, druga pa zadovoljna.

Tako kot morata biti za vsak spor potrebna dva, tako je tudi za njegovo rešitev potrebno popuščanje na obeh straneh. Čeprav je v navijaškem ozračju obeh skupnosti težko sploh priti do neobremenjenih in iskrenih (tudi samokritičnih!) mnenj, pa je nujno razširiti krog mnenjskih voditeljev tudi na civilno družbo in predvsem na takšne moralne avtoritete, ki niso vezane na mandat (umetnike, akademike, škofe, športnike, neodvisne novinarje, prijateljska društva, itd.), tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Ne žrtvujmo sedanjosti na račun prihodnosti!

Danes pač neposrednih (sploh pa ne gospodarskih) koristi od svoje »zmage« ne more pričakovati nobena od obeh držav. Sloveniji v dogledni prihodnosti ne grozi nobena realna nevarnost za zaprtje izhoda na morje, saj je to le neka teoretična možnost iz daljne prihodnosti. Hrvaški se za tistih nekaj kvadratnih kilometrov ne preveč bogatega morskega dna in vse redkejših ribjih jat v naslednjih nekaj letih še ne bo bistveno povečal nacionalni družbeni proizvod, odkritje bogatih nahajališč nafte in plina pa je tudi bolj znanstvena fantastika. Določeni deli levega ali desnega rečnega korita Mure na slovenski ali hrvaški strani se pa tudi lahko zamenjajo…

Skratka: Če odmislimo velike besed o nacionalnem interesu, neomejeni suverenosti, pednjih Hrvaške zemlje, okupiranem Slovenskem ozemlju, itd. v bistvu ne gre za ne vem kaj! Posredne koristi od hitre rešitve spora, tukaj in sedaj v Evropi, pa so za obe državi lahko neprimerno večje, kot neka potencialna škoda v oddaljeni prihodnosti zaradi ne ravno idealno zarisanih črt na zemljevidih tam nekje v negotovi prihodnosti (ko bodo meje vse manj pomembne).

Poudariti koristi, preložiti probleme!

Namesto da se v obeh državah ukvarjamo predvsem (in skoraj že samo) s problemi (nesoglasji glede meje), jih rajši preložimo in se ukvarjajmo z vzajemnimi koristmi, dobrososedskimi odnosi, gospodarskim sodelovanjem, razširjanjem Evropske unije, stabilizacijo regije, energetsko diverzifikacijo, prometnimi tokovi, z gospodarsko krizo, itd.! Vse to lahko poteka nemoteno še na mnoga leta, tudi ob sedanjih nerešenih mejnih vprašanjih. Verjetno bodo naši zanamci dosti lažje rešili probleme, ki se nam zdijo tako Veliki, za njih pa bodo le orumeneli in zastareli zemljevidi…

Praktična rešitev

Državi naj pripravita (najbolje kar sami, po potrebi pa tudi s posredovanjem mediatorjev) sporazum o prekinitvi medsebojnega mejnega spora, Evropska unija pa naj bo nekakšna »priča« in hranitelj sporazuma (morda tudi za avtentično razlago?).
V tem aktu naj bodo našteti in kot taki priznani vsi SPORNI deli meje med Slovenijo in Hrvaško. Državi naj izjavita, da zaradi praktičnih in vzajemnih koristi prelagata dokončno vsebinsko določanje meje na čas, ko bo za obe državi veljal Schengenski režim, oziroma ko bo Evropska unija celovito urejala status priobalnega morja.

Slovenija naj izjavi, da ne bo ovirala, ampak celo pospeševala vstop Hrvaške v EU.

Hrvaška naj izjavi, da ne bo nikoli ovirala slovenskega dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Obe državi naj izjavita svojo namero, da bosta porušili vse mejne objekte, ko bo za obe veljal Schengenski režim.

Obe državi naj se strinjata, da lahko na spornih ozemljih izvajata vsaka svojo državno suverenost, vendar se bosta izogibali kakršnimkoli konfliktom. To pomeni, da bi lahko slovenska policija na spornem ozemlju aretirala svojega državljana, Hrvaška pa (na tem istem ozemlju) svojega državljana.

Morebitne nesporazume pri izvajanju (podvojene) suverenosti na spornem ozemlju rešuje posebno skupno telo, po potrebi tudi z več lokalnimi izpostavami.

Državi imata pravico, da uporabljata vsaka takšne zemljevide, kot se jima zdi ustrezno. To v praksi pomeni, da izrecno lahko obstajajo različni zemljevidi.

S takšnim sporazumom bi se dvojec sosednjih držav Slovenije in Hrvaške povsem »rehabilitiral« v mednarodni politični javnosti in se dvignil na raven stabilnih in zrelih demokracij, njune politične elite pa bi si med svojimi volivci povrnile veliko ugleda in političnih točk.

Čeprav je (bila) politika glavni krivec za nepotrebni spor, pa ga ne bo možno rešiti brez DOBRIH politikov na obeh straneh!

(Napisano v začetku leta 2009)(pa še vedno aktualno...)

Velika priložnost v gospodarski krizi

Če v normalnih časih za gospodarske subjekte velja pravilo »Kdor ne napreduje, nazaduje«, potem se v obdobju finančnih in gospodarskih kriz to še precej bolj zaostri: »Kdor preživi, se okrepi«. Za večino podjetnikov obstaja veliko večja nevarnost, da propadejo, gredo v stečaj, za najbolj sposobne pa se pojavi velika (največja!) priložnost, da hitreje in bolj izrazito uspejo (in celo obogatijo).

V turbulentnih časih se karte pač temeljito premešajo. Potres lahko povsem uniči veliko mesto. Strahovita nesreča, ki vse prizadene. Pa vendar: nova priložnost! Mesta se po navadi zatem povsem obnovijo, na novo zarišejo širše avenije, postavijo večje in lepše stavbe. Skoraj vsako sedanje lepo in uspešno mesto je imelo v svoji zgodovini kakšno katastrofo, ki pa je bila hkrati tudi prelomnica v njenem razvoju.

Skoraj na vsakem pogorišču zraste novo življenje. Tudi vse bogate in močne države so nastale po razpadu prejšnjih imperijev, cesarstev, kraljestev, totalitarizmov… Kar je v moji mladosti izgledalo čvrsto in nepremagljivo za vse večne čase (ZSSR), je prav na hitro razpadlo in omogočilo številnim narodom, da so si (nekateri prvič v zgodovini) priborili svoje države in se začeli veliko bolj uspešno razvijati. Tudi naša Slovenija je nastala iz velike družbene krize konec prejšnjega stoletja.

V tej luči moramo gledati tudi na veliko finančno in gospodarsko krizo, ki je nastopila v drugi polovici leta 2008. Pri vsem grozljivem dogajanju ob (pro)padanju delnic, ekspresnih stečajih, bančnih polomijah, vse večji recesiji, naraščanju brezposelnosti… moramo pogumno gledati proti obzorju, kdaj se bo pojavila svetloba novih rešitev. Ko sem bil novembra 2008 v Ameriki, sem ta večni optimizem že takoj zaslutil: nekateri so kot stransko posledico zadnje Velike krize opazili tudi to, da se je dolar spet okrepil in da so cene goriva (končno!) spet začele padati. Ti dve »malenkosti« sta namreč še pred pol leta Američane še najbolj jezili… Hkrati pa so v novoizvoljenem predsedniku videli tudi že prve znake izhoda iz krize.

Seveda nastajajo nepojmljive izgube in celo katastrofe za vse imetnike vrednostnih papirjev, ko tečaji na borzi strmo padajo! Njihovi večletni zaslužki so lahko izgubljeni v nekaj dneh. Po drugi strani pa ravno tako nizki tečaji delnic predstavljajo izvrstne - velike priložnosti za tiste, ki si lahko privoščijo, da jih kupijo. Potem bodo morali samo še čakati in njihovo premoženje se bo samo od sebe povečevalo (saj vemo, da se krivulje na dolgi rok vedno spet dvignejo). Prepričan sem, da se bo po letu 2009 pojavil nov rod bogatašev, tako kot so se na primer današnji tajkuni po obdobju tranzicije na prelomu tisočletja.

Kaj pa realno gospodarstvo (podjetništvo)? Tukaj se pač ne da uspeti s špekuliranjem, ampak le s trdim delom? Dopolnjujem: s PAMETNIM trdim delom! »Štancarji« bodo na žalost obsojeni na propad, pa četudi bo s tem ostanlo brez dela na tisoče ljudi. Zasluži in preživi se lahko le s pametnim prilagajanjem na razmere globalnega trga in sploščenega sveta. Štancalo se lahko le tam, kjer bo obstajala optimalna kombinacija med surovinami, logistiko in ceno delovne sile.

Obstoječa podjetja se bodo morala še bolj kot doslej prilagajati zaostrenim razmeram, zmanjševati stroške, povečevati prodajo (to bo še dosti težje), uvajati nove proizvode in storitve, opuščati neuspešne programe, se združevati, iskati nove trge itd. Morda bo pa propadel njihov najhujši konkurent? Morda se bo v turizmu povečalo število domačih gostov, če ne bodo mogli več toliko potovati v tujino? Če si bodo ljudje težje privoščili avtomobile, se bo pa morda prodalo več motorjev?

Veliko priložnosti pa se bo pojavilo za ustanovitev tudi povsem novih storitev, predvsem tudi finančnih, glede na to, da se bo prav finančni sistem najbolj temeljito spremenil. Danes je še težko napovedati, v kakšno smer bo najbolje (zav)iti, gotovo pa bodo najboljši podjetniki to kmalu sami ugotovili in se tega tudi brez odlašanja lotili. Čez deset let bo gotovo v javnosti vsakomur poznano kar nekaj družb, za katere danes še nihče ne ve (ali sploh še ne obstajajo), katerih ustanovitelji bodo takrat veljali za najbolj uspešne in spoštovane podjetnike.

Resnično zveni kar malo cinično, ko po eni strani ugotavljamo, da bodo nekatera podjetja pač propadla, njihovi lastniki izgubili velik del svojega premoženja, delavci pa izgubili delo, po drugi strani pa bodo novi uspešneži izkoristili Veliko priložnost, katero jim prinaša gospodarska kriza in posledično celo obogateli (delavci pa pri njih dobili nove zaposlitve).

Ampak tako pač je! Nenehni boj za obstanek! Samo druga oblika te stalne konkurence, ki naš človeški rod že tisočletja vodi naprej in naprej…

Naša generacija ima (v Sloveniji) svojevrstno srečo: bili smo priča velike družbene krize ob koncu dvajsetega stoletja, katero smo prav dobro izkoristili, da smo se osamosvojili v uspešni državi, sedaj pa se nam obeta še ena velika gospodarska kriza – nova Velika priložnost.

Dobra ideja še ni vse

Od dobre ideje – in tudi kakšne Velike priložnosti – do uspeha (predvsem finančnega) je po navadi še dolga in naporna pot. Genialna ideja še zdaleč ni garancija za to, da bo iz nje res kaj dobrega nastalo. Najmanj tako pomembna je realizacija sama in dobre sposobnosti ter lastnosti nosilcev, ki se tega lotijo…


Marsikdaj zelo dober podjetnik uspe pripeljati do (finančnega) uspeha tudi povsem povprečno idejo, pač s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo. Težko si sicer predstavljam, da bi bil to lahko uspeh v svetovnem merilu in da bi brez dobre ideje nekdo postal ravno milijonar. Verjetno je skrajni domet takšnega »rutinskega« podjetja na nekakšnem obrtniškem nivoju in v lokalnem okolju omejene »zgodbe o uspehu«…

Druga skrajnost so tako imenovani »sejalci idej«, iz katerih kar vrejo poslovne pobude, nasveti, poduki, obljube, optimistične napovedi, poslovni načrti, obetavne kalkulacije… Kdor se omejuje na produkcijo genialnih idej, ponavadi konča v kakšnem podjetniškem pospeševalnem centru, valilnici podjetij, tehnološkem parku, inovacijskem krožku… Ali pa celo napiše kakšno knjigo a la »Kako postati uspešen podjetnik?«, »Kako ustanoviti dobro podjetje?« ali pa kar »Kako obogateti?«! (Praviloma pa noben od takšnih avtorjev ni ravno bogat…)

Paradoks je v tem, da je lahko knjiga z naslovom »Kako dobro voditi kmečki turizem?« avtorja Urbana Kralja lahko resnično dobra in koristna v vsakem oziru, tako da bi jo morali imeti vsi, ki se s kmečkim turizmom poklicno ukvarjajo – da pa gospod Kralj ne bi nikdar sam uspel s takšnim podjetjem, ker pač nima primernih lastnosti. Tako kot Micka Podbregar čudovito vodi svojo turistično kmetijo in navdušuje številne obiskovalce, ne bi pa nikdar znala tega opisati v kakšni knjigi.

In katere so primerne (potrebne) lastnosti za dobrega podjetnika (ki edini lahko dobro idejo tudi realizira)? To je težko opisati, saj gre v bistvu kar za talent, ki kompleksno zaznamuje človeka. Razno razne šole, do slavne MBA, lahko samo iz mladega človeka izoblikujejo in usposobijo dobrega podjetnika, ne morejo pa ga narediti, če kandidat nima za to »prave žilice«. Intuicija je zelo pomembna, še bolj pa po mojem mnenju dober smisel za delo z ljudmi. Potreben je pozitiven pristop, ki sodelavce in partnerje priteguje in stimulira, ne pa odbija in odvrača. Da o kančku sreče niti ne govorimo…

V dveh desetletjih svojega podjetništva sem bil dnevno obdan z (bolj ali manj) obetavnimi novimi idejami, pa vendar se jih je uresničilo zelo, zelo malo. Veliko sem jih imel že sam, vse več pa sem jih dobival tudi od (vse več) sodelavcev in partnerjev. Glavni problem je bil vedno v selekcioniranju resnično obetavnih (svojih in drugih) idej in v tem da je bilo treba neskončno več idej zavreči in opustiti, kot pa jih sprejeti in se lotiti njihove realizacije. Vedno namreč obstajajo omejitve v virih, predvsem kadrovskih in finančnih in pa nenehne časovne stiske.

Umetnost pravega dobrega podjetništva (za razliko od teoretikov, ki o tem le pišejo knjige) je ravno v odločanju za uresničljive dobre ideje, močni volji po njihovi realizaciji in (po potrebi) tudi o njihovi (pravočasni) opustitvi.

Ne vem, če kdo lahko živi le od dobrih (poslovnih) idej. Če bi jih kje prodajali le »same po sebi«, bi bile verjetno bolj poceni in bi jih moral avtor prodati zelo veliko… Razne »borze idej« obstajajo že danes, še več pa jih bo verjetno v prihodnosti (eno tako zanimivo idejo sem zasledil tudi med slovenskimi podjetniki: Getidea.net). Če bi jaz na takšno borzi že kaj kupil, potem bi zahteval kar celoten paket: Idejo + nekaj dobrih izvajalcev… Če bi dobil samo prvo, bi si jo verjetno kmalu zataknil za klobuk…

Kot sem si tisto genialno idejo o izdajanju vodno-odpornih knjig »Waterproof Books®«…

Zakaj? Zaradi pomembnih izkušenj o pomanjkanju virov…

Če je bila na začetku ideja o »Waterproof Books®« še 100% dobra, se je z dobrim premislekom ta optimizem vse bolj zmanjševal:

Če nimam prostih sredstev, niti toliko časa, da bi iskal zunanje partnerje, je le še 50%...
Če še ni tehnične rešitve, ki bi papir nadomestila s plastiko, je le še 25%...
Če bo zato cena knjige višja, bo le še 10%...
Če me kdo prehiti, bo le še 2%...

In sem se kot soliden podjetnik rajši lotil drugih projektov, ki so (za mene) bolj obetavni…

Na področju spletnega podjetništva se kar iskri od dobrih idej (tudi v Sloveniji!) Mnogi podjetniki znajo takšne dobre ideje tudi uresničiti in ustvariti res koristne, dobre in prijetne uporabnine (še vedno mislim, da je to dober prevod za aplikacijo). To pa je lahko seveda šele polovični uspeh, če ne znajo iz tega tudi dobro zaslužiti (takšen polovični uspeh pa se seveda lahko slej ko prej spremeni v neuspeh).

Morda pa je razkorak (razdalja) med dobro spletno uporabnino in njenim finančnim uspehom še večji kot med (splošno) dobro idejo in njeno uresničitvijo! Dobro spletno uporabnino (na primer privlačen in dobro obiskan portal ali socialno omrežje) je zelo težko unovčiti! Posebno še, če se nosilci omejijo na tako majhen trg, kot je Slovenija.

Kljub tem realističnim opozorilom (in ravno zaradi njih) pa se moram kot večni optimist seveda spet vrniti na začetek in ponovno vzpodbuditi mlade podjetnike, da se lotijo ambicioznih projektov - v svetovnem merilu.

Ponavljam:

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!


*Priporočeni link: http://www.si.getidea.net/

V slogi je moč

Upam, da bo Slovenija enkrat (spet) poznana kot dežela podjetništva. (Slogan:? »Let's Do Business Together!«) To pa seveda ne pomeni, da bo večina prebivalcev podjetnikov. Ta poklic tudi ni za vsakogar, tako kot tudi drugi niso. Nekateri ljudje so za to (kot) rojeni, drugi pa niti slučajno. Uspeh bi že bil, če bi aktivirali vsaj večino od tistih, ki imajo v sebi veselje in primerne sposobnosti…

Upam, da se bo kakšen bralec mojih prispevkov (tudi) zaradi Velike priložnosti, ki se ponuja naši srečni generaciji, odločil za prve korake v svet podjetništva. Zavedati pa se mora, da je začetek zelo težak. Če bo le imel dovolj volje, naj pač vztraja in se tolaži z mislijo, da bo kasneje postajalo vse lažje in da se bodo rezultati kmalu pokazali.

Tokrat pa bi rad opozoril na velik (bistven) pomen povezovanja. Partnerstva, če hočete. Nihče ne more kaj dosti doseči (na gospodarskem področju) povsem sam. Nujno se je povezovati in razširjati krog udeležencev poslovnega projekta.

Paradoksalno je, da sicer to novo okolje (sploščeni svet ter internetna zakladnica znanja) daje vse več možnosti za uspeh vsakemu posamezniku (na tem planetu), vendar pa bodo uspešni le tisti (posamezniki), ki se bodo znali dobro povezati.

Nekateri novi podjetniki bodo sicer takšno nujno povezavo uresničili tako, da bodo najeli podizvajalce kot managerje, kar je seveda tudi možno (posebno če bodo začeli z velikim budgetom), vendar bodo morali v tem primeru nameniti zelo veliko svoje energije in časa tudi za to, da bodo te managerje nadzirali ter stimulirali. Nenehno bodo v nevarnosti, da sami »pregorijo«, ker bodo v končni fazi vse bistvene odločitve morali sprejemati sami.

Vprašanje je seveda, kaj je za neko podjetje bistveno in kaj ne. Največja odlika dobrega podjetnika ali managerja (v odnosu do podrejenih) je v sposobnosti delegiranja! To pomeni, da nekomu neka dela oziroma opravila zaupamo, da jih bo samostojno izpeljal in da se mu pri tem sproti ne vmešavamo, ampak le na koncu preverimo rezultat. Delegiranje pa zahteva – zaupanje! Podjetnik ali manager, ki svojim podrejenim ne zaupa, jim tudi ne bo upal delegirati pomembnih opravil in odločitev. Zato bo sam prisiljen narediti to, česar ni zaupal drugim. Spoznali ga boste po tem, da sedi v pisarni vsak dan vsaj do osmih zvečer…

Kdor pa je že po naravi »malo len« (ta lastnost je lahko ena od bistvenih prednosti dobrega podjetnika!), bo rajši svoji okolici malo več zaupal in se lotil posla s pomočjo tesnih sodelavcev – partnerjev. Najtesnejša oblika partnerstva pa je solastništvo.

Če se kdo loti relativno enostavnega projekta, je res lahko tudi sam lastnik nove gospodarske družbe. Če pa gre za zahtevne in kompleksne načrte, potem je dosti bolje, da je nova družba ustanovljena kot partnerstvo, v solastništvu. Tako bodo vsi imeli enak odnos do vseh bistvenih vprašanj, ki se bodo pojavljala pri poslovanju (stopnja tveganja, višina plač, delitev dobička, nadaljnje investiranje itd.).

Prislovična »zapečkarska« slovenska mentaliteta morda ni najbolj naklonjena ideji skupnega lastništva (partnerstva), vendar pa jo bomo pač morali odpraviti (saj je bila morda v preteklosti tudi naša ovira do še večjih gospodarskih uspehov?).

Se bomo morali pač spet zgledovati pri številnih dobrih primerih na razvitem zahodu. Na primer pri tistem ameriškem milijonarju (ali pa je medtem že miljarder?), ki je bil na začetku 100% lastnik družbe, nato pa je začel pametno (delegirati in) razdeljevati deleže najboljšim managerjem in jih s tem tako stimulirati, da je imela družba fenomenalen razvoj in ustanovitelju danes omogoča bogastvo že na podlagi nekaj % lastništva, ki so mu še ostali.

Ali ne bi bili tudi vi rajši milijonarji z 1% deležem (v uspešni družbi), kot pa na robu preživetja s 100% lastništvom?

Naj povzamem svoj nasvet novopečenim podjetnikom: »Ambicioznih projektov Velike priložnosti se lotite skupaj z (dobro) izbranimi partnerji, saj brez pravega teamskega sodelovanja ne bo velikih uspehov!«

Država, ven iz gospodarstva!

Komunizem je bil največja naravna nesreča, ki je zadela Slovenijo. Družbena lastnina je bila katastrofa. Državna lastnina je neučinkovita. Politika in gospodarstvo morata biti daleč vsaksebi. Zasebna lastnina je edini garant za dolgoročno uspešno in konkurenčno podjetništvo. Država se mora v celoti umakniti iz gospodarstva…


Tako odločna so moja stališča glede razmerja javno-zasebno v gospodarstvu. Ker pripadam še generaciji, ki je več kot polovico življenja prebila v socializmu, sem lahko pač iz lastnih izkušenj in opažanj prišel do takšnih zaključkov.

Če pa je med mlajšo generacijo še kakšen nejeveren Tomaž, naj podam samo tale primer bizarne logike iz prejšnjega sistema. Potem, ko je država počasi začela dovoljevati nekaj malega privatne iniciative (obrtnikom in raznim POZD-om – »Pogodbenim organizacijam združenega dela«), so lahko »privatniki« odprli tudi že kakšno kavarno. Ampak – pozor: obstajal je predpis, ki je omejeval največje število dovoljenih stolov (mislim, da jih je bilo v nekem obdobju 12) v takšnih kavarnah. Če je imel takratni »socialistični podjetnik« 13 stolov, je bil že kar strogo kaznovan. Ali si vi, današnji mladi podjetniki, lahko predstavljate, kakšna ekonomija je bila to?

Zakaj pa naj bi se danes država v celoti umaknila iz gospodarstva? Zato, ker je slab lastnik! Za zasebnega lastnika je značilno, da bo načeloma do groba (z dedovanjem pa še čez) varoval svoje premoženje. Podjetniki ga bodo skušali tudi nenehno povečevati.

Pri državni lastnini pa se nenehno menjavajo njeni »predstavniki« (politiki in funkcionarji), samo substanco pa prepuščajo v upravljanje svojim naslednikom. Nekateri pokvarjeni »upravljavci« državne lastnine (ki so sicer k sreči v manjšini) pa pred svojim odhodom (koncem funkcije ali službe) poskrbijo še za kakšne lastne koristi, politične ali materialne… Jasno je, da se tako nenehno vzdržujejo idealne razmere za korupcijo…

Kaj sploh še obdržati v državni lasti? Čim manj! V Veliki Britaniji so sprivatizirali celo železnice in rudnike. Tega se pri nas gotovo še dolgo ne bomo lotili. Bi se pa verjetno šele v primeru, da bi Slovenske železnice prešle v zasebno last, kakšen investitor lotil tistega projekta postavitve strehe iz solarnih panelov za pridobivanje elektrike - nad vsemi železniškimi tiri. Zgradil(i) bi seveda tudi kakšne nove dobičkonosne proge. Res pa je, da bi morda ukinili našega priljubljenega Kamničana…

Slovensko javno mnenje bi bilo verjetno zelo ogorčeno, če bi celotne Slovenske železnice prodali kakšnemu (domačemu ali tujemu) privatniku za n.pr. 1.000.000 EURO (ali pa za en EURO, saj ni bistvene razlike…). Jaz pa mislim, da bi bilo čudovito, če bi le dobili dobrega kupca, ki ne bi bil špekulant (nepremičnine!) in ki bi prevzel tudi pokrivanje (dosedanjih) izgub. No, pa saj ga ne bomo…

Malo sem preveril predvolilne programe slovenskih političnih strank, da bi videl, kakšen je njihov odnos do umika države iz gospodarstva (vsaj PRED volitvami 2008). Pomagal sem si kar z vprašanjem, katerega smo postavili 7 najvažnejšim strankam v okviru projekta »Koga naj volim?«. Imeli so možnost opredelitve med dvema skrajnima odgovoroma s številkami od 0 do 100. Številka 50 bi označevala nekakšen srednji, neodločen odgovor, jaz pa bi ga izbral prav blizu 100…

Vprašanje: »Kako naj se država umika iz gospodarstva?«
Odgovor A: (skrajnost za 0)
»Tako kot doslej, počasi in premišljeno ter čim bolj transparentno; delno lahko še obdrži lastništvo.«

Odgovor B: (skrajnost za 100)
“Čim hitreje in popolnoma; brez kakršnihkoli izjem.”

Dobili smo odgovore v razponu od 0 do 80 Povprečje pa je bilo 23!


*Priporočeni link: http://www.koganajvolim.si

Državne subvencije so škodljive

Za uresničitev Velike priložnosti, posebno na področju iskanja ter razvoja novih energetskih virov lahko veliko naredijo tudi države, tako da promovirajo trajnostni razvoj, skrbijo za kvalitetno šolstvo, vzpodbujajo znanstveno in raziskovalno dejavnost ter skrbijo za primerno (predvsem davčno ugodno) podjetniško okolje. Nikakor pa niso (dolgoročno) koristne kakršnekoli direktne subvencije in pomoči gospodarskim subjektom…

Takšno »crkljanje« je bolj škodljivo, kot koristno, saj neizogibno povečuje možnosti korupcije, pozornost podjetnikov pa preusmerja od vsebinskega iskanja najbolj optimalnih proizvodov in storitev na špekuliranje in prilagajanje projektov razpisnim pogojem ter finančnim akrobacijam.

Bojim se, da je direktnega subvencioniranja tudi v Evropski uniji veliko preveč. Če je bilo na začetku še nekako razumljivo, da je treba podpreti kmetijstvo, pa sedaj nikakor ni dobro, da se vse več denarja zapravlja tudi za »projekte« na številnih drugih področjih. Zdi se, da se je ta praksa še povečala ob zadnji večji razširitvi, verjetno zaradi pritiska in ogromnih pričakovanj vseh novih članic, kako (koliko!) jim bo EU pomagala.

Na nekaterih gospodarskih segmentih prihaja že kar do bizarnih anomalij. Že nekajkrat sem bil povabljen k sodelovanju (in celo soustanavljanju) posebnih novih (»perspektivnih«) podjetij na Poljskem, katerih glavna (dejanska) dejavnost je – prijavljanje na evropske razvojne in raziskovalne projekte!(?) Seveda imajo zaposlene odlične strokovnjake za pisanje projektov in poslovnih načrtov, prilagojenih na birokratsko okolje iz Bruslja.

Do takšnih posrednikov ni prav nič težko priti, saj tudi oni sami rabijo (za izvedbo svojega »razpisnega« projekta) v svoji družbi prave podjetnike, predvsem tudi iz različnih držav članic (tako se lahko bolje predstavijo, kot da gre za pomemben mednarodni projekt…). Zanimivo je, da te šele na koncu povprašajo o vsebini gospodarske dejavnosti, katero naj bi skupaj razvijali…

Meni se takšna praksa upira, ker je družbeno škodljiva in ker države s tem podpirajo špekulante, ne pa prave, dobre podjetnike.

Kdor je dober podjetnik, se mora dokazati (izkazati) na trgu! Njegovo ustvarjalnost in dodano vrednost mora potrditi trg sam! Če ne more preživeti, ni dovolj dober (koristen) in je bolje, da se umakne.

Resnici na ljubo terja prijavljanje na razne državne razpise in subvencije tudi velik davek: ogromno energije ter časa za izpolnjevanje kupov obrazcev ter zbiranje najrazličnejših prilog. Če bo na koncu prijavitelj dobil (čez kakšni dve leti) 25% financiranja stroškov projekta, je veliko vprašanje, če se mu je izplačalo toliko časa in energije porabiti za administracijo, ko bi medtem lahko vsebinsko razvijal svoj projekt. Razen seveda, če gre le za finančno špekulacijo…

Pa še nekaj o tako imenovanem »odpravljanju administrativnih ovir« za podjetništvo… Vlada Janeza Janše je na tem področju naredila kar veliko. Morda že kar dovolj. Pretiravanje pa spet ne bi bilo dobro. Na primer glede ustanavljanja gospodarskih družb…

Seveda ni normalno, če je postopek ustanavljanja podjetja predolg, predrag in prekompliciran. Prav tako pa ni normalno (niti potrebno), da bi bil povsem zastonj in prehiter, na primer v enem dnevu (kar bi bilo tehnično preko spleta seveda povsem mogoče)! To bi lahko pripeljalo do prave inflacije lahkomiselno in nepremišljeno ustanovljenih papirnatih (praznih; nedelujočih) podjetij, v bistvu škodljivih za svoje normalno podjetniško okolje.

Kdor ima resen namen (in zadosti osnovnih sredstev) ustanoviti podjetje, bo pa že izpolnil nekaj potrebnih obrazcev, prebral kakšno navodilo, plačal kakšno takso, odprl soliden bančni račun itd. saj se ne morem(o) kar spomniti enega lepega večera ob pivski družbi, da bi ustanovili podjetje in pričakovati, da bo po vlogi preko spleta, naslednje jutro podjetje že ustanovljeno.

Tudi (soliden) zahtevani osnovni kapital je kar potreben in logičen. Brez vsaj nekaj nujnih začetnih stroškov podjetje ne more začeti s poslovanjem. Če pa ustanovitelj ni niti toliko sposoben (iznajdljiv), da bo zbral nekaj kapitala (če ne drugače, s pomočjo sorodnikov), potem pa … no … oprostite, potem pač ni za podjetnika…


*Priporočeni link: http://evem.gov.si/sp/

Kakšen je tipičen slovenski turist?

Čeprav se verjetno vsi zavedamo problematičnosti stereotipov, pa jih vendarle kar pogosto (in dostikrat s pravim užitkom) uporabljamo, posebno v kakšnih vicih in zaprtih družbah… Vsi vemo, kaj naj bi bili tipični Škoti, Bosanci, Francozi ali Nemci… In se na ta način sproščeno zabavamo… Kakšen pa na bi bil tipičen Slovenec?

Ko nas je letos slovenska turistična agencija Intelekta (jo prav priporočam!) na Djerbi povabila na enega od možnih izletov, so napovedali tudi precej zabavnih dogodkov. Med drugim naj bi domačini (Tunizijci) preoblečeni v gusarje oponašali tudi tuje turiste, tako kot jih pač oni vidijo. Saj veste: Italijani s številnimi družinami delajo kraval, Nemci skoparijo z napitninami itd. Ampak – napovedano je bilo tudi, da bodo oponašali (tipične) slovenske turiste… Prav zanimalo me je, kakšen stereotip imajo o nas, vendar se na žalost izleta nisem mogel udeležiti in mi je to ostalo uganka.

Sem pa o tem malo premišljeval in ugibal…

Morda pa je kaj v zvezi z odnosom do »all inclusive« storitev? Na to sem pomislil, ko sem naslednji dan na avtobusu nekega drugega izleta poslušal (tako, kot vsi drugi slovenski turisti) hude pritožbe nekoga, ki se kar ni mogel sprijazniti, da prvi večer po prihodu v hotel ni dobil večerje. Jaz je seveda nisem niti pričakoval, saj smo imeli zelo pozen polet in smo v hotel prispeli po polnoči in sem komaj čakal, da si bom ohladil noge ter čim prej zaspal. Naš slovenski Turist pa se kar ni mogel sprijazniti s tem, da ni bilo večerje – »Ker je bila plačana!«…

Veste, kaj pa je za mene nekaj negativno-tipično slovenskega? To, da v Sloveniji še vedno nimamo zgrajene niti ene same vetrne turbine! Mencamo in mencamo ter mečemo polena pod noge tistim, ki malo izstopajo s svojimi idejami in nas želijo vključiti v svetovne tokove neizogibne borbe za rešitev energetskih problemov in onesnaževanja okolja…

Že nekaj let se zgražam, ko (bežno) spremljam javne polemike, postopke in dileme okrog postavitve nekaj prvih vetrnic na neki ne-vem-že-kako-se-imenuje rebri.

In kakšne nasprotne »argumente« slišim – proti prvemu alternativnemu energetskemu viru! Da bo tistih nekaj vetrnic kazilo pokrajino? (Po mojem jo bo še polepšalo!) Da se jih bodo morale kakšne ptice za celih 20 metrov ogibati?

Prosim? Ko sem malo proučeval tematiko najčistejšega alternativnega energetskega vira – vetra, sem naletel na tale podatek, nad katerim naj se zamislijo tisti nasprotniki vetrnih turbin, ki se sklicujejo na nekakšno ogrožanje habitata. Nekaj ptic je morda res v preteklih dvajsetih letih tragično izgubilo življenje zaradi vetrnih turbin. Vendar pa jih je zaradi letališč umrlo kar 250-krat več, zaradi pesticidov 700-krat več, zaradi vozil 700-krat več, zaradi visokonapetostnih vodov 88-krat več itd. (Vir: Erickson et.al. 2002 Summary of Anthropogenic of Bird Mortality).

Gotovo so vsi drugi energetski objekti veliko bolj nevarni za okolico, kot pa vetrnice!

Iluzorno je pričakovati, da se bomo Slovenci lahko obnašali tako sebično, da ne bomo prevzeli svojega dela obveznosti, bremen in odrekanj v borbi proti globalnemu ogrevanju in onesnaževanju. Tudi brez vetrnic na obzorju ne bo šlo… S tem se bomo morali pač sprijazniti…

Naj še toliko zadovoljim vašo radovednost, da vam izdam, kako so Tunizijci oponašali tipičnega slovenskega turista…

Zadnji dan sem namreč povprašal vodičko in prijazno mi je opisala, kakšen je v Afriki stereotip za Slovence: da ga imajo ves čas »pod kapo« (beri: pijanci).

Poudarjam pa, da je bila ta skupina v hotelu »All inclusive«. Morda storitev ni vsebovala le »All you can eat«, ampak tudi »All you can drink«?


*Priporočeni link: http://www.terry.co.uk/jokes03.html

Slovensko hrvaški spor

Težki časi za dobre politike... idealni za politikante...

Kako rješavati hrvatsko-slovenski spor?

Ne tako kao do sada!

Kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji ušli smo u opasnu spiralu populizma između politike i medija na jednoj strani i javnog mnijenja državljana na drugoj strani. Zato je postotak prevladavajućeg mnijenja (jednostranačkog) već blizu 100 % (jednoumlje), što je paradoksalno u vremenu bezgranične komunikacije i skoro zrele demokracije u obje države.

Bojim(o) se, da će sljedeći izbori (u Sloveniji za Europski parlament) spiralu neprijateljstva još jače zategnuti, možda i do mržnje. Političari će svoja stajališta zaoštriti, a mediji će dolijevati ulje na vatru, tako da nijedan kandidat neće imati nikakvu mogućnost izjaviti bilo što logično-razumno (=nedomoljubno).

Objema državama će se i dalje raditi velika šteta. Slovenija će sa svojim blokiranjem ili s kakvim nepromišljenim referendumom polako gubiti stečeni međunarodni ugled ozbiljne i uspješne srednjoeuropske države s velikim potencijalom za smirivanje strasti na susjednom nesretnom Balkanu. Hrvatska će si za nekoliko godina odgoditi ulazak u Europsku uniju, otvaranje u Schengen, preuzimanje zajedničke europske valute i zbog toga si nanijeti veliku gospodarsku štetu.

Zbog čega? Da li je to vrijedno?

Što je tih nekoliko km pustoga mora i par potrganih ribičkih mreža u usporedbi s tisućama kilometara prekrasne obale i bogatih otoka tako izrazito pomorske države kao što je Hrvatska? Da li bi se za vijeke vijekova iz povijesti izbrisao ponos Hrvatske (ili pridobile simpatije cijele međunarodne zajednice) ako bi Slovencima prepustili njihov tako željeni «izlaz na otvoreno more», ako im to toliko znači? Istini na volju – niti ne očekuju, da budu ikada sami zaustavljali i nadzirali međunarodni brodski promet do Kopra i Trsta.


Da li prosječni Slovenci nikako i nikada ne bi preboljeli tragični gubitak kakve parcele (ne daj Bog kakve kuće), ako su se morali pomiriti s gubitkom cijele Koruške i Trsta? Da li bi lakše još par godina pričekali i na putu u «njihovo» uobičajeno ljetovalište pokazali svoje osobne iskaznice koji kilometar prije, kao što bi bilo po izjavama kakvog njihovog političara prihvatljivo? I tako će granični prijelazi biti uklonjeni, kad će Hrvatska postati punopravna članica EU.

U velikim međunarodnim sporovima oko teritorija (arbitražnim i sudskim) obično se ide za velikim (skrivenim ili prikrivenim) gospodarskim interesima (zalihe nafte ili ruda, vojno-strateški položaji, prometni položaji, itd.). U sporu između Slovenije i Hrvatske to je (lako) zanemarivo! Bolje ide za principom! Za nacionalne interese! (Više apstraktne)

Gdje je tu zdravi razum?

Političari na obje strane nam svakodnevno serviraju izjave, koje ne izdrže nikakvu kušnju zdrave pameti, a pritom niti ne trepnu očima. U opasnim (i za samu demokraciju) razmjerima jednoumlja nitko se ne usudi sumnjati u lokalne nacionalne aksiome, na kojima su se ujedinili (kao što dugo nisu) koalicija i opozicija.

«Hrvatska je za pregovore i arbitražu. Neće niti jednim pedljem hrvatske zemlje kupovati članstvo u EU!» « Hrvatska je za pravno rješenje spora! No ne pristaje na pravično rješenje spora!»

«Slovenija je za arbitražu i posredovanje! No nikada neće pregovarati o tim dijelovima spornog teritorija, koji su dio njene suverene zemlje!» «Slovenija izlazi iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska općina nije bila pravedno razdjeljena poslije II. Svjetskog rata.»

Pustimo prošlost!

Ako se obje države slažu, da je izlaz za odluku međe stvarno stanje u trenutku osamostaljenja 1991. godine, onda je nepotrebno posezanje u prošlost. Nepromišljene izjave političara su korisne za njihov unutarstranački «image», ali samo štete rješavanju međudržavnog spora. U biti su pravo dolijevanje ulja na nepotrebnu vatru (čak) međunacionalne mržnje. Kakve veze ima osvajanje Trsta s granicom na Dragonji? Kakve veze ima ustaštvo sa slobodnom demokratskom Hrvatskom? Od takvih izjava političara nas je obične građane jednostavno sram (da imamo takve političare)!

Omekšati i ne zaoštravati!

Civilizirano rješenje spora između Hrvatske i Slovenije neće biti moguće, ako će obje države ustrajati na svojim maksimalističkim pozicijama. Obje države moraju pošteno i jasno priznati, da je određen dio njihovog graničnog područja SPORAN (i po potrebi ga definirati, nacrtati). Obje države moraju priznati, da je Jorasova kuća na SPORNOM teritoriju. S tim će tek biti određeni uvjeti za nastavak rješavanja spora (sudsko, arbitražno, ili posredovanje).

Neodgovorni političari i mediji potenciraju nerealna očekivanja u obje države, što unaprijed umanjuje mogućnosti za rješenje koje će biti prihvatljivo za obje strane. Nije dovoljno samo to, da nekako dođe do odluke (sudske, arbitražne ili nagodbe), nego moraju to prihvatiti obje države i posebno njihova javnost, a ne da (samo) jedna bude jako razočarana, a druga zadovoljna.

Kao što je za svaki spor potrebno dvoje, tako je i za njegovo rješenje potrebno popuštanje na obje strane. Iako je u navijačkom ozračju teško doći do neopterećenih i iskrenih (i samokritičnih!) mišljenja, nužno je proširiti krug voditelja mišljenja i na civilnu službu i prije svega na takve moralne autoritete, koji nisu vezani mandatom (umjetnike, akademike, biskupe, športaše, neovisne novinare, prijateljska društva, itd.), kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji.

Ne žrtvujmo sadašnjost na račun budućnosti!

Danas neposrednu (ali ne gospodarsku) korist od svoje «pobjede» ne može očekivati nijedna od obje države. Sloveniji u doglednoj budućnosti ne prijeti nijedna realna opasnost za zatvaranje izlaza na more, već je to neka teoretska mogućnost iz daljnje budućnosti. Hrvatskoj se za tih nešto kvadratnih kilometara ne previše bogatog morskog dna i sve rjeđih ribljih jata u sljedećih nekoliko godina neće bitno povećati bruto nacionalni proizvod, a otkriće bogatih nalazišta nafte i plina je znanstvena fantastika. Određeni dijelovi lijevog ili desnog riječnoga korita Mure na hrvatskoj ili slovenskoj strani se također lako zamijene...

Rezimirajmo: Ako smislimo velike riječi o nacionalnom interesu, neokrnjenoj suverenosti, pedljima hrvatske zemlje, okupiranom slovenskom teritoriju, itd. u biti ide ne znam za što! Posredne koristi od brzog rješenja spora, ovdje i sada u Europi, su za obje države nesrazmjerno veće, nego neka potencijalna šteta u daljnjoj budućnosti zbog ne idealno ravno nacrtanih linija na zemljovidima tamo negdje u budućnosti (kad će granice biti sve manje bitne).

Podariti koristi, odložiti probleme!

Umjesto da se u obje države bavimo samo (i skoro samo) problemima (nesuglasice zbog međe), radije ih odložimo i bavimo se obostranim koristima, dobrosusjedskim odnosima, gospodarskom suradnjom, proširenjem Europske unije, stabilizacijom regije, energetskom diverzifikacijom, prometnim tokovima, gospodarskom krizom, itd.!
Sve to lako neometano teče još mnoge godine, i sa sadašnjima neriješenima pitanjima međe.
Vjerojatno će naši nasljednici dosta lakše riješti probleme, koji nam se čine tako Veliki, za njih pa će porumenjeti i zastarjeti zemljovidi...

Praktično rješenje

Države neka pripreme (najbolje same, po potrebi uz posredovanje) sporazum o prekidu međusobnog graničnog spora, Europska unija pa neka bude nekakav «skrbnik» sporazuma (možda za autentično tumačenje?).
U tom aktu neka budu nabrojeni i kao takvi priznati svi SPORNI djelovi međe između Hrvatske i Slovenije. Države nek izjave, da zbog praktičnih i uzajamnih koristi odlažu konačnu sadržajnu odluku o granici za vrijeme, kad će za obje države važiti Schengenski režim, ili kad će Europska unija cjelovito uređivati status priobalnog mora.

Slovenija neka izjavi, da neće blokirati, nego pomagati ulazak Hrvatske u EU.

Hrvatska neka izjavi, da neće nikada blokirati slovenski pristup do međunarodnih teritorijalnih voda.

Obje države neka izjave svoju namjeru, da će porušiti sve granične objekte, kad će za obje vrijediti Schengenski režim.

Obje države nek se slože, da lako na spornom zemljištu izvode svaka svoju suverenost, ali će izbjegavati bilo kakav konflikt. To znači, da bi slovenska policija na spornom području uhitila svojeg državljana, a Hrvatska (na istom tom području) svojeg.

Možebitne nesporazume pri izvađanju (podvojene) suverenosti na spornom području rješava posebno zajedničko tijelo, po potrebi sa više lokalnih ispostava.

Države imaju pravo, da koriste svaka takve zemljovide, kakvi im se čine pravilnima. To u praksi znači, da mogu postojati različiti zemljovidi.

S takvim sporazumom bi se dvije susjedne države Hrvatska i Slovenija posve «rehabilitirale» u međunarodnoj političkoj javnosti i podignule se na razinu stabilnih i zrelih demokracija, a njihove političke elite bi si među svojima glasačima povratile velik dio ugleda i političkih poena.

Iako je (bila) politika glavni krivac za nepotrebni spor, nije ga moguće riješiti bez DOBRIH političara na obje strane!

Kako reševati slovensko-hrvaški spor?

Ne tako kot doslej!

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem smo zašli v nevarno spiralo populizma med politiko ter mediji na eni strani in javnim mnenjem državljanov na drugi strani. Zato je odstotek prevladujočega mnenja (enostranskega) v edino svoj PRAV že blizu 100% (enoumje), kar je paradoksalno v času brezmejne komunikacije in že skoraj zrele demokracije v obeh državah.

Bojim(o) se, da bodo že naslednje volitve (v Sloveniji tiste za Evropski parlament) spiralo ne-prijateljstva še bolj zategnile, morda že kar do sovražnosti. Politiki bodo svoja stališča še zaostrili, mediji pa prilivali olja na ogenj, tako da noben kandidat ne bo imel nikakršne možnosti, če bi izjavil kaj logično-razumskega (=nepatriotičnega).

Obema državama pa se bo še naprej delala velika škoda. Slovenija bo s svojimi blokadami ali celo s kakšnim neumnim referendumom počasi izgubljala pridobljeni mednarodni ugled resne in uspešne srednjeevropske države z velikim potencialom za umirjanje strasti na sosednjem nesrečnem Balkanu. Hrvaška pa si bo za (kar?) nekaj let preložila vstop v Evropsko unijo, odpiranje v Schengen, prevzem skupne evropske valute ter si zaradi tega nakopala ogromno gospodarsko škodo.

Zaradi česa? Ali je to vredno?

Kaj je tistih nekaj km pustega morja in par potrganih ribiških mrež v primerjavi s tisoči kilometrov čudovite obale in bogatih otokov tako izrazito pomorske države kot je Hrvaška? Ali bi se za vekov veke iz zgodovine izbrisal ponos Hrvaške (ali pa bi pridobila simpatije vse mednarodne skupnosti), če bi Slovencem prepustili tisti njihov tako zaželjeni »prehod na odprto morje«, če jim že toliko pomeni? Saj, resnici na ljubo – niti ne pričakujejo, da bodo kdaj sami zaustavljali in nadzorovali mednarodni ladijski promet do Kopra in Trsta.

Ali bi povprečni Slovenci nikakor in nikdar ne preboleli tragične izgube kakšne parcele (ali Bog ne daj celo kakšne hiše), če pa so se morali sprijazniti celo z izgubo celotne Koroške in Trsta? Ali ne bi lahko vsaj še nekaj let potrpeli in na poti v »njihovo« običajno letovišče pokazali svoje osebne izkaznice kakšen kilometer prej, kot bi bilo po zatrjevanju kakšnega njihovega politika spodobno? Saj bodo mejni prehodi tako ali tako porušeni, ko bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica EU.

V velikih mednarodnih ozemeljskih sporih (s tem pa tudi arbitražah in sodnih sporih) gre po navadi tudi za res velike (skrite ali prikrite) gospodarske interese (zaloge nafte ali rudnin, vojaško-strateške položaje, prometne povezave itd.). V sporu med Hrvaško in Slovenijo pa je to (lahko) zanemarljivo! Gre res bolj za princip! Za nacionalne interese! (Precej abstraktne)

Kje je tu zdravi razum?

Politiki na obeh straneh nam vsakodnevno servirajo izjave, ki ne prenesejo nobenega preizkusa zdrave pameti, pa pri tem niti ne (zardijo ali) trenejo z očmi. V nevarnih (celo za demokracijo samo) razmerah enoumja si nihče ne upa podvomiti v lokalne nacionalne aksiome, na katerih sta se združili (kot že dolge ne) koalicija in opozicija.

»Hrvaška je za pogajanja in arbitražo. Ne bo pa niti z enim pednjem hrvaškega ozemlja kupovala članstva v EU!« »Hrvaška je za pravno rešitev spora! Ne pristane pa na pravično rešitev spora!«

»Slovenija je za pogajanja in mediacijo! Nikoli pa se ne bo pogajala o tistih delih spornega območja, ki so del njenega suverenega ozemlja!« »Slovenija izhaja iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska občina pa ni bila pravično razdeljena po II. svetovni vojni.«

Pustimo zgodovino!

Če se obe državi strinjata, da je izhodišče za določitev meje dejansko stanje v trenutku njune osamosvojitve leta 1991, potem je odveč kakršnokoli poseganje v zgodovino. Nepremišljene izjave politikov so sicer zelo koristne za njihov notranjepolitični »image«, vendar pa še bolj škodljive za samo reševanje meddržavnega spora. V bistvu so pravo prilivanje olja na nepotrebni ogenj(ček) mednacionalnega sovraštva. Kakšno zvezo ima osvobajanje Trsta z mejo na Dragonji? Kakšno zvezo ima ustaštvo s sodobno demokratično Hrvaško? Ob takšnih izjavah politikov nas je navadne državljane enostavno sram (da imamo takšne politike)!

Mehčati in ne zaostrovati!

Civilizirana rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ne bo možna, če bosta obe državi vztrajali na svojih maksimalističnih pozicijah. Obe državi morata pošteno in jasno priznati, da je določen del njunega mejnega ozemlja SPOREN (in ga po potrebi tudi definirati, narisati). Obe državi morata priznati, da je Jorasova hiša na SPORNEM ozemlju. S tem bodo šele doseženi pogoji za nadaljnje reševanje spora (sodno, arbitražno ali mediacijsko).

Neodgovorni politiki in mediji potencirajo nerealna pričakovanja v obeh državah, kar pa že vnaprej zmanjšuje možnosti za takšno rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. Ni namreč dovolj samo, da nekako pride do odločitve (sodne, arbitražne ali pogodbene), ampak morata to sprejeti tudi obe državi in še posebej njuni javnosti, ne pa da bo (samo) ena zelo razočarana, druga pa zadovoljna.

Tako kot morata biti za vsak spor potrebna dva, tako je tudi za njegovo rešitev potrebno popuščanje na obeh straneh. Čeprav je v navijaškem ozračju obeh skupnosti težko sploh priti do neobremenjenih in iskrenih (tudi samokritičnih!) mnenj, pa je nujno razširiti krog mnenjskih voditeljev tudi na civilno družbo in predvsem na takšne moralne avtoritete, ki niso vezane na mandat (umetnike, akademike, škofe, športnike, neodvisne novinarje, prijateljska društva, itd.), tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Ne žrtvujmo sedanjosti na račun prihodnosti!

Danes pač neposrednih (sploh pa ne gospodarskih) koristi od svoje »zmage« ne more pričakovati nobena od obeh držav. Sloveniji v dogledni prihodnosti ne grozi nobena realna nevarnost za zaprtje izhoda na morje, saj je to le neka teoretična možnost iz daljne prihodnosti. Hrvaški se za tistih nekaj kvadratnih kilometrov ne preveč bogatega morskega dna in vse redkejših ribjih jat v naslednjih nekaj letih še ne bo bistveno povečal nacionalni družbeni proizvod, odkritje bogatih nahajališč nafte in plina pa je tudi bolj znanstvena fantastika. Določeni deli levega ali desnega rečnega korita Mure na slovenski ali hrvaški strani se pa tudi lahko zamenjajo…

Skratka: Če odmislimo velike besed o nacionalnem interesu, neomejeni suverenosti, pednjih Hrvaške zemlje, okupiranem Slovenskem ozemlju, itd. v bistvu ne gre za ne vem kaj! Posredne koristi od hitre rešitve spora, tukaj in sedaj v Evropi, pa so za obe državi lahko neprimerno večje, kot neka potencialna škoda v oddaljeni prihodnosti zaradi ne ravno idealno zarisanih črt na zemljevidih tam nekje v negotovi prihodnosti (ko bodo meje vse manj pomembne).

Poudariti koristi, preložiti probleme!

Namesto da se v obeh državah ukvarjamo predvsem (in skoraj že samo) s problemi (nesoglasji glede meje), jih rajši preložimo in se ukvarjajmo z vzajemnimi koristmi, dobrososedskimi odnosi, gospodarskim sodelovanjem, razširjanjem Evropske unije, stabilizacijo regije, energetsko diverzifikacijo, prometnimi tokovi, z gospodarsko krizo, itd.! Vse to lahko poteka nemoteno še na mnoga leta, tudi ob sedanjih nerešenih mejnih vprašanjih. Verjetno bodo naši zanamci dosti lažje rešili probleme, ki se nam zdijo tako Veliki, za njih pa bodo le orumeneli in zastareli zemljevidi…

Praktična rešitev

Državi naj pripravita (najbolje kar sami, po potrebi pa tudi s posredovanjem mediatorjev) sporazum o prekinitvi medsebojnega mejnega spora, Evropska unija pa naj bo nekakšna »priča« in hranitelj sporazuma (morda tudi za avtentično razlago?).
V tem aktu naj bodo našteti in kot taki priznani vsi SPORNI deli meje med Slovenijo in Hrvaško. Državi naj izjavita, da zaradi praktičnih in vzajemnih koristi prelagata dokončno vsebinsko določanje meje na čas, ko bo za obe državi veljal Schengenski režim, oziroma ko bo Evropska unija celovito urejala status priobalnega morja.

Slovenija naj izjavi, da ne bo ovirala, ampak celo pospeševala vstop Hrvaške v EU.

Hrvaška naj izjavi, da ne bo nikoli ovirala slovenskega dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Obe državi naj izjavita svojo namero, da bosta porušili vse mejne objekte, ko bo za obe veljal Schengenski režim.

Obe državi naj se strinjata, da lahko na spornih ozemljih izvajata vsaka svojo državno suverenost, vendar se bosta izogibali kakršnimkoli konfliktom. To pomeni, da bi lahko slovenska policija na spornem ozemlju aretirala svojega državljana, Hrvaška pa (na tem istem ozemlju) svojega državljana.

Morebitne nesporazume pri izvajanju (podvojene) suverenosti na spornem ozemlju rešuje posebno skupno telo, po potrebi tudi z več lokalnimi izpostavami.

Državi imata pravico, da uporabljata vsaka takšne zemljevide, kot se jima zdi ustrezno. To v praksi pomeni, da izrecno lahko obstajajo različni zemljevidi.

S takšnim sporazumom bi se dvojec sosednjih držav Slovenije in Hrvaške povsem »rehabilitiral« v mednarodni politični javnosti in se dvignil na raven stabilnih in zrelih demokracij, njune politične elite pa bi si med svojimi volivci povrnile veliko ugleda in političnih točk.

Čeprav je (bila) politika glavni krivec za nepotrebni spor, pa ga ne bo možno rešiti brez DOBRIH politikov na obeh straneh!

Najčistejša energija je vetrna

Da ne bi zaradi svoje (upam, da zdrave) kmečke logike iz prejšnjega prispevka izpadel le malo preveč naivno, sem še malo po-googlal po svetovnem spletu in se skušal prepričati, če sem kaj preveč mimo udaril. Pa nisem. Dobil sem veliko dokazov, da razmišljam kar prav in da bo energija vetra imela v naši prihodnosti zelo veliko prihodnost, kar lahko tudi za slovenske podjetnike predstavlja Veliko priložnost…

Tako, kot sem si mislil: po oceni ameriškega Ministrstva za energijo (U.S. Department of Energy) predstavlja potencialna energija vetra po vsem svetu kar 15 krat več, kot znašajo vse trenutne energetske potrebe človeštva. Sem si kar oddahnil: v naslednjih desetletjih in stoletjih imamo pač vsaj to rezervo, da se približujemo kakšni desetinki izkoristka tega potenciala, pa smo na zeleni veji…

Dobro se zavedam, da je gornja številka le teoretična možnost, pa vendar imamo lahko pred sabo zelo realne cilje in možnosti za hkratno povečevanje proizvodnje (električne) energije, nadomeščanje fosilnih virov, očiščevanje ozračja in zniževanje globalnega ogrevanja!

Pomembno je tudi dejstvo, da danes še dve milijardi ljudi živi v domovih brez električne napeljave in da bi bila tehnologija izkoriščanja vetra praviloma najboljša rešitev za nove investicije, ki jim bi (bodo) pripeljale električno energijo, saj gre praviloma za dežele v razvoju, locirane na takšnih geografskih lokacijah, ki imajo še kako veliko (preveč) vetra.

Vse druge rešitve za »tretji svet« so nesmiselne! Ali naj tam za zadovoljevanje vse večjih energetskih potreb (upravičena pričakovanja prebivalcev po povečanju življenjskega standarda) gradijo nove termoelektrarne? Sir John Houghton je posledice globalnega ogrevanja označil kot »Weapons of Mass Destruction«…

K sreči se tega vse bolj zavedajo tudi najpomembnejše svetovne inštitucije, organizacije in države, vključno z (našo!) Evropsko unijo. Tudi rezultati se že kažejo, predvsem pa se obračajo trendi! Evropsko združenje za vetrno energijo (EWEA) v svojem poročilu »Pure Power – Wind Energy Scenarios up to 2030« sporoča vzpodbudno novico, da so leta 2007 v Evropi kapacitete za izkoriščanje vetra rasle hitreje kot kapacitete za izkoriščanje nafte, medtem, ko so se kapacitete za druge oblike (premog in uran) že zmanjševale.

Energija vetra že danes v Evropi pokriva potrebe za 19 milijonov gospodinjstev! Pri tem se prihrani preko 50 milijonov ton ogljikovega dioksida emisij na leto.

Tudi Američani so odločeni, da se bo z vetrno energijo v letu 2030 proizvajalo že 20% potrebne elektrike. Največji čar te vrste energetskega vira je v tem, da tukaj sploh ni več nobenih neznank in nerešenih tehničnih problemov, kot pri drugih vrstah alternativnih virov. Po treh desetletjih je to postala že zrela industrija, proizvodi (vetrne turbine) pa dosegajo tako že do 200 krat večje izkoristke, kot so jih pred desetletji.

Zavedam se, da bodo imele v prihodnosti velik vpliv za tempo razširjanja vetra kot idealnega obnovljivega vira energije tudi države in njihove asociacije (vključno z našo EU), ki bodo lahko razvoj pospeševale ali zavirale (davčne olajšave, cenovna in elektrodistribucijska politika, obstoječi lobiji, itd.), ampak to ni moje področje.

Vidim pa, da sem s svojo kmečko logiko odkril zelo perspektivno področje za vse vrste podjetniških aktivnosti. Priznam pa, da predvsem v srednji in daljni prihodnosti. Rešiti bo potrebno še veliko novih problemov, predvsem na področju prenosa energije na velike razdalje ter shranjevanja energije in njene dostave (prevoza?) do končnih uporabnikov…

*Priporočeni link: http://www.ewea.org/

Lep nasad vetrnic

Če želi človeštvo začeti s svojim planetom ravnati manj mačehovsko, potem se bo moralo zadovoljiti z uporabo tiste energije, katero mu sonce pošilja sproti. V milijonih let nakopičenih virov bo( je) namreč zmanjkalo, pa še dosti bolj umazani in okolju škodljivi so. Tako nujno električno energijo bo moralo pridelovati predvsem s pomočjo sončnih celic in izkoriščanja energije vetra…

Meni so najbolj simpatične vetrnice, saj si ne predstavljam bolj čistega in nedolžnega pridobivanja energije. Emisije praktično ni! Če se ob tem malo umiri ozračje, je to lahko kvečjemu pozitivno…

Gibanja zraka – vetra je na Zemlji v vsakem trenutku ogromno in v tem se skrivajo neverjetni energijski potenciali. Spomnite se, kako vetrovno je ponavadi v gorah. Če ste bili en teden na jadranju ali križarjenju, ste bili (no, skoraj) nenehno izpostavljeni kar močnemu vetru. In koliko je te nevidne moči šele v mrzlih nočeh na tisočih in tisočih osamljenih otokih po celem svetu!

Naša ljuba krogla se pač vrti in vrti (in se bo še do konca človeštva), ogreva in ohlaja ter s tem premika megatone zraka sem in tja. To je sončevo neskončno darilo vsem nam. Sprejmimo ga in izrabimo ta najčistejši možni vir energije!

Da tega nismo že doslej bolj izkoristili obstajajo nekateri upravičeni in nekateri nepotrebni razlogi (izgovori). Trenutno glavni objektivni problem predstavljajo veliki stroški in surovine, potrebne za produkcijo zelo velikega števila vetrnic. Če ne bo izbrana optimalna varianta (vključno z lokacijo), potem bomo lahko dosegli nasprotni učinek: za proizvodnjo bomo porabili (pre)več surovin in v zrak poslali več ogljika, kot ga bomo kasneje prihranili.

Dejanski problem je tudi prenos energije do uporabnikov. Verjetno še kar precej let ne bomo gradili večjih »nasadov« vetrnic tam, kjer je veter najmočnejši: na kakšnih samotnih vetrovnih otokih, na Ognjeni zemlji, na visokih gorah itd. Enkrat jih pa(č) bomo!

Obstaja pa tudi veliko povsem neutemeljenih pomislekov in predsodkov, ki zavirajo hitrejšo izrabo alternativnih virov energije. Zaenkrat nas »Neprijetna resnica« še ne zbada dovolj, da bi se sprijaznili s tem, da pa bo seveda v prihodnosti potrebno tudi kaj žrtvovati. Na primer kakšen lep pogled!

Ko nam bo šlo pa še malo bolj za nohte, bomo pač spoznali, da se bo naše okolje moralo tudi (še bolj) spremeniti v »estetskem« smislu. Ste videli film iz 20. let preteklega stoletja – Metropolis? Ja, še vsaka znanstvena fantastika je prišla do tega, da bo svet v naši prihodnosti izgledal kar precej drugače, kot danes. Ne bo šlo drugače…

Tole, kar bom sedajle zapisal, je za slovenskega bralca lahko tako šokantno, da me bodo morda še dolgo vlačili po rumenem tisku in se norčevali iz mene. Pa bom vendarle napisal: »Zaradi mene je lahko v prihodnosti (po potrebi) kar ves Storžič na gosto posejan z vetrnicami, če bomo tako dobili veliko čiste energije!« Tujci bodo ob izstopu iz letala na Brniku pač razumeli, zakaj je tako in si bodo estetske užitke zadovoljevali s pogledi na sosednje Karavanke in Kamniške Alpe.

Ko vidim rezultate uspešnih projektov uporabe vetrne energije (drugje) po svetu, me prav nič ne moti, če vidim vetrnico ob veličastnem norveškem kanjonu, nizozemski kravi, nemškemu mestu ali na floridski plaži. Vem, za kaj gre in sem vesel, da ni tam smrdečega dimnika ali nevarnega reaktorja!

Sicer pa so že same sodobne vetrnice po navadi zelo estetske, verjetno zato, ker industrijskim oblikovalcem že same aerodinamične zakonitosti narekujejo enostavnost in odsotnost vsakršnega »modnega« balasta.



*Priporočeni link: http://www.daviddarling.info/encyclopedia/W/AE_wind_power_plant.html

Vzemimo, kar nam Sonce daje sproti

Kdor je prebral knjigo »Neprijetna resnica« si lahko po zdravi pameti (kmečka logika) sam odgovori na vprašanje: »S kakšnimi vprašanji in problemi se bomo ljudje največ ukvarjali v naslednjih desetletjih?« Če ima pred seboj še podjetniške načrte ali celo izbiro poklica, potem lahko tudi sam ugotovi, kje se obetajo največji izzivi in kje je lahko tudi zanj skrita Velika priložnost…

Prebivalci planeta Zemlja smo v zadnjih dobrih 100 letih že v veliki meri porabili velik del najbolj koncentriranih energetskih zalog, katere je planet nakopičil (s pomočjo rastlin in živali) v milijonih let (predvsem kot fosilna goriva). Ker se naši apetiti zaradi nenehnega tehničnega razvoja ter vse bolj razširjenega potrošništva še nikakor ne zmanjšujejo, ampak se bodo nekaj časa še povečevali, bo prav kmalu prišlo do tega, da nam bo energetskih zalog iz preteklosti zmanjkalo (vsaj tistih, katere znamo izkoristiti).

Zato se bomo prisiljeni vse bolj zadovoljevati z energijo, katero dobivamo od našega Sonca kar sproti. K sreči je te zelo, zelo veliko in bo tako tudi še v vsej dogledni prihodnosti.

Skratka: preiti bo treba od izkoriščanja preteklih zalog na izkoriščanje sprotno »dostavljane« sončne energije!

Po našem današnjem vedenju pa sončno energijo lahko izkoriščamo predvsem s pomočjo hidroelektrarn, sončnih celic in vetrnic, pa morda še z izkoriščanjem morskih valov ter plime in oseke.

Že na prvi pogled (ko nas zaloti nevihta) lahko ugotovimo, da se ogromno sprotne sončne energije pojavlja v obliki strel in drugih vremenskih pojavov. Lahko si zamislimo (želimo), da bodo čez kakšnih 200 let ljudje morda imeli tudi že kakšne »zajemalnike viharjev« in »lovilce strel«, kar bi lahko imelo celo dvojni koristni učinek: pridobivali bi zelo čisto energijo in hkrati zmanjševali posledice neurja. Ampak, pustimo to možnost še za nekaj tisočletij in se rajši posvetimo dosti bolj realnim in tudi zelo perspektivnim možnostim – soncu in vetru.

Meni se zdi izkoriščanje vetra vsaj toliko perspektivno, kot sončne celice. To pa zato, ker veter piha tudi (ponekod celo predvsem) ponoči (ko je energija še bolj potrebna). Zavedati se je seveda treba dveh največjih problemov: prenosa in shranjevanja (pridobljene električne) energije.

Daleč je namreč od tistih delov Zemlje, kjer je na voljo največ sonca ter vetra za pridobivanje električne energije, pa do tistih delov, kjer je ta energija najbolj potrebna. Napeljava daljnovodov je zelo draga, poleg tega pa so na velike razdalje velike tudi izgube.

Pa vendar: to razdaljo bo pač potrebno nekako premagati. Tako, kot jo to že danes tudi s tisoče kilometrov dolgimi naftovodi in plinovodi. Ko nam bo dovolj »tekla voda v grlo« bomo pa morda na kakšnih idealnih lokacijah postavili velikanske elektrarne (na sonce in veter), zraven pa še tovarne (čistega tekočega) vodika in le-tega razvažali uporabnikom s tankerji?

Kdor ima na strehi sončni kolektor se tudi dobro zaveda problema shranjevanja energije. Na žalost se največ vode segreje takrat, ko jo najmanj rabimo (podnevi in poleti), najmanj pa takrat, ko bi jo največ rabili (zvečer za tuširanje in pozimi za gretje). Spominjam se, kako sem debelo pogledal, ko mi je sončni kolektor (katerega sem naredil povsem sam!) poleti segrel vodo v zalogovniku (v kleti) kar na 105˚C. Dotlej sem mislil, da se voda lahko segreje le do 100˚C, ob tem pa sem spoznal, da se pod pritiskom lahko tudi bolj…

Tudi glede samega shranjevanja se mi zdi vodik kar najbolj perspektiven, posebno za potrebe nadomeščanja fosilnih goriv v prometu. Prepričan sem, da bomo v nekaj desetletjih bencinske črpalke povsem zamenjali z vodikovimi, kar bo imelo zelo pozitiven vpliv na ozračje. Avtomobili praktično ne bodo več onesnaževali ozračja!

Tudi v Sloveniji je nastalo že kar precej koristnih iniciativ ter konkretnih predlogov za hitrejšo zamenjavo umazanih virov energije s čistejšimi, alternativnimi. O perspektivah vodika sem veliko zvedel na tematskem večeru z našim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom.

Kolega poslanec Tomaž Štebe pa me je opozoril na zelo zanimivo podjetniško pobudo inovatorja, ki je predlagal, naj bi celotno omrežje slovenskih železnic (kasneje pa seveda tudi drugih) prekrili s streho iz panelov sončnih celic. Tako bi letno lahko pridelali 2.600 GWh električne energije. Sprva sem reagiral nekoliko skeptično (kot ste verjetno tudi vi). Ko pa sem prebral strokovno utemeljitev in videl še številne stranske prednosti (zaščita pred vremenskimi vplivi, povečanje varnosti, prihranki pri vzdrževanju tirov, infrastruktura za nadzorne sisteme, sistem zgodnjega opozarjanja, itd.).

Na koncu sem pri gornjem projektu videl le še en (pa ne tako malenkosten) problem: financiranje. Potrebno bi bilo (bo) dobiti investitorja, ki bo pripravljen nameniti (kar precejšnja) sredstva v dolgoročno, vendar perspektivno in dobičkonosno investicijo.

*Priporočeni link: http://www.greenbang.com/

Neprijetna resnica je velik izziv

S svojo knjigo in filmom »Neprijetna resnica« je Al Gore dosegel več, kot če bi postal ameriški predsednik in v zgodovino se bo gotovo zapisal kot tisti Nobelov nagrajenec, ki je znal dobro in ob pravem času artikulirati tisto, kar sicer vsi že dobro vemo, vendar smo si doslej nekako kar zatiskali oči (pred Neprijetno resnico)…

Priznajmo: naš planet je bolan in vsem skupaj se nam prav huda piše, če ga ne bomo znali (in pravočasno uspeli) ozdraviti…

Ko vidiš vse te grafe in številke o toplogrednem ogrevanju in ko na lastni koži (hiši) okusiš fizično potrditev v obliki doslej najhujšega vetra (kar ga je bilo doslej v tvoji okolici), potem se kar zgroziš in se ti zdi kakršnokoli varčevanje z ugašanjem žarnic in zapiranjem pip popolnoma nepomembno in manj kot kaplja v morje.

Zakaj naj bi se prav jaz obremenjeval z recikliranjem in prebiranjem umazane plastike, saj je več kot očitno, da to ne bo niti za milijoninko milimetra zaustavilo zmanjševanja ledenikov?

Zakaj naj bi se še mi v tej majčkeni Sloveniji pretirano trudili za izboljševanje ozračja, ko pa ga vse bolj onesnažujejo Kitajci, Indijci in Brazilci?

Pa vendar!

Ko bodo začele drugače misliti in ravnati milijarde ljudi (in to bodo pač morali!), se bo na ledenikih to poznalo že v centimetrih! Kot nam je lepo razložil Al Gore, so v svetovnem merilu zelo pomembni že posamični centimetri morske gladine, posamične stopinje temperature vode, posamezne stopnje onesnaženih delcev v zraku itd…

Čeprav se dobro zavedamo, da bodo na kratki rok največji problem predstavljale (doslej) nerazvite (velike) države, kjer si bodo z naraščanjem življenjskega standarda njeni prebivalci upravičeno začeli prisvajati vse več energetsko potratnih dobrin (saj jim razviti ne moremo kar reči: »Ja, mi smo res imeli dobre in hitre avtomobile, ampak vi se jih boste morali pa kar odreči.«), pa nas to ne odvezuje od naše skupne zaveze, da ustavimo poslabševanje okolja ter iščemo boljše rešitve za prihodnost nas in naših potomcev.

Naj se sliši še tako šablonsko, vendar je edina rešitev (nas vseh) v načelu: »Misli globalno – ravnaj lokalno!«

V tem kontekstu tudi za Slovenijo ni nobene dileme: potrebno se je nenehno truditi za ohranjevanje svojega lastnega okolja, hkrati pa se vključevati v vse možne skupne aktivnosti za iskanje dobrih rešitev za skupno prihodnost. Sedaj, ko smo del združene Evrope, pa seveda na to gledamo lahko tudi preko te, nekoliko bolj samozavestne perspektive.

In to velja tudi za vse vrste gospodarstvenikov ter podjetnikov! Prevladati mora optimizem in iskanje novih možnosti.

Tako, kot si sodobnega življenja že niti ne znamo več predstavljati brez elektrike (no, jaz si ga za kakšen teden taborjenja na kakšni lepi karibski plaži že znam…), tako tudi ni gospodarske dejavnosti, ki ni odvisna od energije (če ne drugega, od električne - zaradi informatike) in že to bo njena šibka točka v prihodnosti!
Ko se dražijo vse energetske surovine, si pač ni težko predstavljati, kako se bodo današnji problemi še povečevali. Z nekaj več domišljije si lahko predstavljamo tudi tiste (probleme), ki se bodo šele pojavili.

Za vse to pa bo potrebno najti rešitve!

»Neprijetna resnica« zato lahko postane tudi dodatna »Velika priložnost«!



*Priporočeni link: http://www.climatecrisis.net/

Kaj bo jutri najbolj perspektivno

Kako naj Slovenija reagira na globalizacijske izzive in kako naj se znajde v novem sploščenem svetu? Država kot celota naj se še naprej demokratizira, skrbi za povečanje pravne varnosti (bolj učinkovito pravosodje!), še naprej odpravlja birokratske ovire (tukaj je bilo v zadnjih letih veliko narejenega!), se povsem umakne iz gospodarstva ter skrbi le za nujno javno infrastrukturo. Vse ostalo pa naj prepusti prosti (predvsem podjetniški) iniciativi…

Slovenski »klasični industriji« res ne kaže dobro. Tista, ki je temeljila (le) na povprečni delovni sili, ni imela niti najmanjših možnosti, da v globalizaciji preživi in je (bilo) bolje izvesti (kakršno že) likvidacijo čimprej, kot pa z raznimi državnimi subvencijami nadaljevati »umiranje na obroke«. Če pogledam skozi okno svojega doma, lahko v daljavi še vidim nekaj stavb, kjer so bile včasih tovarne kot na primer Induplati, Toko, Univerzale… Upam, da se jim ne bo pridružila tudi Tosama…

Preživeli so lahko le tisti, ki so se vživeli v nove razmere, sprejeli nove izzive, pravočasno skočili na vlak, ki vozi v 21. stoletje. Vesel sem vsake naše »klasične tovarne«, ki je preživela in se prilagodila novim razmeram. V moji soseščini je to Papirnica Količevo. Še dobro, da so jo takrat v začetku 90 let kar na hitro, potihem in v celoti prodali tujcem… sicer bi se morda še do sedaj vlekli razni pri(h)vatizacijski postopki in spori?

Ne predstavljam pa si danes več vlagatelja, ki bi v Sloveniji začenjal s podobno (delovno intenzivno) investicijo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo? Morda smo bili v kakšnem obdobju res uspešna (fizično) industrijska družba, toda povratka nazaj več ni in ga tudi ne bo. Prihodnost je povsem drugačna, predvsem informacijsko intenzivna. Gledati je treba samo še v to smer!

Seveda pa se dajo sodobne informacijske tehnologije kombinirati in razvijati praktično na vseh področjih. Potrebno je le najti praznine, ki še niso bile izkoriščene ter vskočiti z novimi idejami, izumi ter izboljšavami, racionalizacijami, pocenitvami, poenostavitvami…

Slovenski strokovnjaki in podjetniki seveda to že na veliko delajo, v zelo različnih panogah. Naj omenim samo področje geografskih informacijskih sistemov, kjer se bomo lahko gotovo prebili v sam svetovni vrh. V Financah berem, kako so zadnje satelitske tehnologije in računalništvo še bolj olajšali delo geodetov. »Najbolj zapleteni izračuni so postali otročje lahki.« Slovenija je že danes do centimetra premerjena in evidentirana, kmalu pa bo lahko že do milimetra. To je – v kombinacijami z raznimi Googlovimi satelitskimi storitvami odlično izhodišče za najrazličnejše GPS aplikacije, z velikim gospodarskim potencialom, tudi na tujih trgih.

Kaj pa če bi se nekdo odločil le investirati (nekaj milijonov dolarjev) v Sloveniji, povsem na novo in bi imel odprte vse možnosti (dileme)? Kaj bi mu svetoval(i)? Ali pa svojemu otroku, ko se odloča za izbiro poklica, če nima ravno neke posebne preference? Da bi bilo le nekaj perspektivnega?

Jaz bi v tem primeru razmišljal povsem globalno. S kakšnimi problemi se bo v naslednjih desetletjih ukvarjalo človeštvo? Kaj bo najbolj aktualno? V katere smeri bodo morale potekati najpomembnejše raziskave in razvoj? Kam se bo moralo največ vlagati? Kje bo informatika najpomembnejša? (Ja, samo po sebi se razume, da bo vse temeljilo na informacijah ter na znanju.)

Mislim, da je to tudi naša moralna dolžnost: da razmišljamo globalno, pa čeprav smo tako majhna država, da bi na prvi pogled lahko kaj malo prispevala k reševanju svetovnih problemov. Žal (ali pa k sreči) smo pač vsi na isti ladji in za sebičnost tukaj pač ni prostora.

Odgovori na gornja vprašanja pa nas seveda vodijo le v eno smer: najbolj perspektivni poklici in podjetniški izzivi bodo v naslednjih desetletjih na področju pridobivanja in izkoriščanja energije (predvsem tudi iz novih alternativnih virov), ekologije ter odpravljanja (posledic) pregrevanja ozračja.

Skratka: reševati moramo (tudi Slovenci) prihodnost tega našega dragega in edinega planeta Zemlje!

*Priporočeni link: http://www.gu-signal.si/

Kdor ne napreduje, nazaduje

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes…

Še več: majhni se na nek način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom, kot pa velikani (čeprav znajo nekateri od teh dobro izkoristiti prednosti, ki jih nudi velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« na svoji pretekli slavi in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«

Pardon… Samo trenutek… Ja, odlična ilustracija: Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res!). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspešnih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini… in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče… in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali…

In sedaj tisto najvažnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali! Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov…

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala »povsem na robu«, »iz nič« in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, katero je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko Velikih hitro-dostavnih družb – DHL in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov ter zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci.

Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg!) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je v veliki meri tudi vsem na voljo. Tako je možno (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav in razvoja s praktično vseh področij.

Zato je možno tudi, da se manjše organizacije ali skupine (podjetniki) lotijo (nadaljnjega) razvoja tudi na najzahtevnejših in najperspektivnejših področjih. Naj kar nekaj predlagam, kar se vam bo zdelo sprva kot nekaj nemogočega, pa vendar to ni…

Če bi kdo zbral nekaj desetin mladih slovenskih glavic (strokovnjakov, med njimi tudi nekaj nevrologov, psihologov, elektronikov, predvsem pa informatikov) bi se lahko lotil projekta, ki bi pripeljal do tega, da bi lahko računalniku (namesto z gibi ali glasom) ukazovali z mislijo! Kdor ima le malo domišljije, si lahko predstavlja, kako pomembno bo to v prihodnosti in kakšen komercialni potencial lahko to predstavlja.

Pa nikar ne mislite, da bi bile potrebne ne vem kakšne uvodne študije in raziskave. To je bilo že vse narejeno in je vsakomur dostopno na internetu! Samo zbrati je treba. Kaj pa draga oprema in laboratoriji? Mislim, da tudi to ni potrebno: vse bo temeljilo na običajnem EEG-ju (morda bi si ga lahko tudi izposodili?). Potrebno bo zajemati veliko elektro signalov iz naših glav, jih pravilno interpretirati, eksperimentirati, eksperimentirati, eksperimentirati, programirati, programirati… Na tej podlagi bo potrebno priti do določenih kombinacij oziroma algoritmov, ki ujamejo določeno človeško misel. Na začetku le to, kaj je levo, kaj desno, kaj potrditev, kaj zanikanje, kako je z barvami itd.

Pa nikar ne mislite, da bi bili prvi. Tega so se le lotili že štirje podjetniki leta 2003, ko so ustanovili družbo Emotiv Systems. Čeprav se danes ponašajo že s prvim produktom (naglavnim aparatom s 16 senzorji, ki že omogoča določeno ukazovanje računalniku z mislijo), se nikar ne ustrašite. Na (vsem svetovnem) trgu bo prostora za stotine podobnih proizvajalcev. Morda boste pa prav vi dosegli boljše rezultate?


*Priporočeni link: http://emotiv.com/

Nove možnosti v sploščenem svetu

Včasih smo imeli težave, ko smo majhnim otrokom prvič razlagali, da je naša zemlja okrogla. Nekako jim ni (bilo) logično, da ne pademo kam dol (ali gor?)… Danes pa je potrebno (nekoliko večjim) otrokom razlagati nekaj drugega: da je naš sodobni svet sploščen, tako kot v svoji knjigi »Flat World« lepo dokazuje Thomas Friedman…

To seveda ne velja za fizično obliko Zemlje, temveč za naše družbeno in predvsem tudi gospodarsko okolje. Pred pojavom globalizacije in internetne revolucije je prevladovala vertikalna miselnost: države so bile avtarkične, tako so morala biti organizirana podjetja, vedelo se je, kdo je zgoraj in kdo (daleč) spodaj. Imeli smo razvito Zahodno civilizacijo in podrejeno vzhodno… Trgi so bili lepo ločeni z varnimi oceanskimi pregradami, delovna sila je bila razdeljena na kvalitetno (in drago) ter na tretjerazredno in neskončno poceni…

V sploščenem svetu pa prevladujejo horizontalni kontakti. Države in gospodarske družbe so med seboj vse bolj povezane. Razlike med posamičnimi trgi so vse manjše. Delovna sila je postala gibljiva, predvsem pa so se neprimerno povečale možnosti za podjetnike iz vsega sveta. Povečana konkurenčnost je v takšnem okolju seveda lahko tudi prava mora – za tiste podjetnike, ki se niso sposobni novemu okolju prilagoditi, lahko pa je tudi – Velika priložnost – za tiste, ki se znajdejo in pogumno zaplavajo v nove tržne oceane.

Prvi del »trojne konvergence«, kot jo opisuje Friedman je v tem, da se je v tem stoletju pojavilo neko novo okolje (igrišče, »playing field«), ki omogoča povsem nove oblike sodelovanja (kolaboracije) na vseh nivojih. Neverjetno se je razširila delitev znanja in dela in to v realnem času. Tega bo v prihodnosti še več in prepričan sem, da bo šel razvoj prav v smer, katero smo pred petimi leti zasnovali z ustanovitvijo družbe »INform Pretok znanja d.o.o.« (angleško: »INform Knowledge Distribution«).

Hkrati in kot posledica tega so se pojavili tudi povsem novi načini zadovoljevanja potreb in poslovne prakse, katerih si pred tem nismo mogli niti zamisliti. Velikokrat pa seveda tudi ni bilo za njih nobene potrebe. Sodobni sploščeni svet, prepreden z internetom pa ne omogoča novih poslovnih priložnosti le velikim igralcem, temveč vsem, celo najmanjšim (seveda bistrim) udeležencem.

Ko se bodo začeli na primer slovenski trgovci zares obnašati (še) malo bolj konkurenčno, bodo lahko uvajali nove prodajne metode in trike ter priboljške za svoje stranke. Morda bo kdo ponudil posebne popuste pri velikih nabavah? Če pri nas kupite pralni prašek za celo leto, lahko dobite dodaten popust, ni pa vam potrebno vseh vrečk takoj odpeljati, ampak jih lahko jemljete sproti, kot jih rabite. Vaša zaloga bo vedno evidentirana na vaši kartici ali v našem centralnem računalniku. Koristi bosta imeli obe strani…

Najvažnejši del trojne konvergence pa je v tem, da so se v 90 letih pojavili povsem novi igralci (ja, nam so se takrat kazali le v obliki »poceni kitajske robe«) in to na vseh nivojih, od aktivnih gospodarskih subjektov do potrošnikov ter delovne sile. Friedman ocenjuje, da se je kmalu po padcu Berlinskega zida sploščeni svet povečal za 3 milijarde ljudi. Na »sceno« so namreč prišli: Rusija in Vzhodna Evropa zaradi padca komunizma, Kitajska zaradi uvedbe tržnega kapitalizma in Indija zaradi opustitve dotedanjega avtarkičnega razvoja.

Četudi je danes morda šele kakšna desetina teh novih množic že dovolj izobražena ter informacijsko »priklopljena«, gre še vedno za ogromne številke in fantastičen delovni, inovacijski ter podjetniški potencial. Seveda pa se bo ta odstotek zelo hitro povečeval, posebno še za potrošniški del: ti novi subjekti bodo hitro imeli (dobili) iste potrebe, kot doslej razvajeni zahodnjaki. Na Kitajskem so v glavnem fazo masovne ožičene telefonije kar preskočili in že takoj prehiteli ZDA po številu mobilnih telefonov…

Ali naj se Slovenci kot majhen narod kaj ustrašimo tega hitrega razvoja in razširitve sploščenega sveta? Seveda ne! V tem moramo videti in izkoristiti nove možnosti in večje trge za našo ustvarjalnost. Biti moramo celo med najboljšimi!


*Priporočeni link: http://www.thomaslfriedman.com/bookshelf/the-world-is-flat