Upokojeni vizionar napoveduje

Tako kot si udeleženci začetnih DSP v Portorožu niso mogli predstavljati, kako pomembno bodo računalniki pomagali pravnikom pri njihovem delu, tako si udeleženci sedanjih DSP ne morejo predstavljati dela brez računalnikov.

Vizionarji, ki s(m)o v 80-ih letih spoznali ogromen potencial in koristnost digitalne tehnologije, s(m)o sicer takrat kar pogumno začeli s podjetniškim pristopom (ustanovitev družbe IUS SOFTWARE leta 1988), vendar je bilo potrebno še kar precej let in prizadevanj za osveščanje kolegov, kako si lahko povečajo produktivnost in konkurenčnost. V okviru Društva pravnikov je v ta namen delovala Računalniška sekcija, organizirali smo veliko izobraževalnih tečajev in seminarjev na temo »Pravnik in računalnik«. V okviru portoroških DSP pa smo kar celo desetletje organizirali in vodili »Računalniško delavnico«.

Najprej je bilo potrebno spremeniti miselnost (predsodek), da se z računalniki obvladujejo predvsem številke. Osebno sem bil prvič kar presenečen, ko sem izvedel, da bo bivši ameriški predsednik Carter svoje spomine pisal kar – z računalnikom! Smo pa seveda radovedneži nato čimprej (na »gumicah«) preizkusili urejevalnike besedil in takoj začutili njihovo ogromno prednost pred dotedanjimi pisalnimi stroji. Črke, besede in kar cele stavke smo lahko kar vrivali v besedilo! Napake smo po potrebi brisali, ne da bi metali stran cele liste papirja in ponovno tipkali!

Kot praktični pravnik v Titovih zavodih Litostroj sem si sam vzdrževal svoj »informacijski sistem« v obliki zvezka, kamor sem zapisoval podatke o predpisih in njihovih spremembah. Ker sem si pri izdelavi čistopisov zakonov pomagal tudi z striženjem in lepljenjem spremenjenih stavkov v osnovno besedilo, je kolega, ki je bil Srb, to metodo označil kot »resavska škola«, saj naj bi na podoben način delovali že v 15. stoletju menihi pri prepisovanju besedil. Ko sem spoznal, kako hitreje lahko najdem zaželjene pojme, če imam besedilo v digitalni obliki, sem si hitro omislil prvi »register predpisov«… in njegove prednosti z veseljem kazal tudi drugim kolegom pravnikom.

Na podoben način, kot smo organizirali seminarje »Pravnik in računalnik« po vsej Jugoslaviji (enkrat smo Macintoshe, Atarije, Comodorje in AT-je s čolnom vozili celo na Brione), smo delovali tudi v Portorožu. Zaprosili smo komercialne dobavitelje, da so nam posodili računalnike in drugo potrebno opremo ter vse lepo namestili v posebno veliko dvorano Avditorija (kjer so tedaj potekali DSP) in tam z veseljem sprejemali kolege ter jim razlagali, brez česa odslej sploh ne bodo mogli biti (delati)… Priznam, da nas je večina računalniških navdušencev v tisti računalniki delavnici prebila dneve od jutra do večera in da drugih rednih predavanj sploh »povohali nismo«…

Danes, ko so računalniško »opismenjeni« (odvisni) študenti prava že od prvega letnika naprej, ko obstajajo javne in komercialne storitve, ko imajo odvetniki namesto tajnice »paperless office« (hic!), pač ni nobene potrebe več po kakšni računalniški delavnici v Portorožu.

Morda pa bi bila vendarle koristna ali vsaj zanimiva naslednja napoved starega vizionarja:

Tako kot si udeleženci sedanjih DSP ne morejo več predstavljati pravniškega dela brez računalnikov, si udeleženci DSP leta 2030 ne bodo več mogli predstavljati pravniškega dela brez – umetne inteligence!

Anton Tomažič

Skupinski dialog

Težko bi našli bolj primeren čas za okvirno temo Socialnega tedna – »Dialog«, kot (verjetno) prelomno leto 2015 (za Evropo) begunsko-migrantske krize. In težko se je pri javnem komuniciranju izogniti (za večino) nepričakovani problematiki migrantov in beguncev.

Kdor bi se v teh časih izogibal dilemam med čustvi sočutja in čustvi pripadnosti, bi si zatiskal oči in ušesa pred največjim problemom, s katerim se sooča Evropa po drugi svetovni vojni (upoštevaje, kaj vse še očitno prihaja).

Zaradi usodnosti negotovega bodočega razvoja so lahko enako zaskrbljeni najpreprostejši posamezniki, kot politiki največjih organizacij (pa ne samo v Evropi). Tudi svoja mnenja lahko v dobi podrobne medijske pokritosti in razširjenih socialnih omrežij lahko prispeva vsakdo.

Čeprav naj bi bil kvaliteten dialog možen predvsem med dvema subjektoma, ki se dobronamerno skušata približati (pravi?) resnici, pa se nekakšen »skupinski dialog« oblikuje tudi v zvezi s tekočimi dogodki in problemi zaradi v Evropo prihajajočih migrantov. Praviloma se prevladujoča mnenja, predvsem glede dileme »sočutje s posamezniki – zaskrbljenost za domovino« oblikujejo v okviru obstoječih držav. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Čeprav imamo v trenutnem javnem »skupinskem dialogu« številne strastne zagovornike ene ali druge »resnice«, pa se skoraj nihče ne more izogniti vsaj delnemu strinjanju z nasprotnimi stališči. Gotovo se mnogi begunci smilijo tudi tistim, ki bi takoj popolnoma zaprli državne meje, prišleke pa poslali nazaj, od koder so prišli. In gotovo morajo tudi tisti, ki jih preveva sočutje in izrekajo dobrodošlico vsem migrantom, priznati, da ne bi bilo dobro, če bi ISIS med njih podtaknil bodoče teroriste, ki bodo metali bombe po Evropi. Varnostni vidik je tudi pomemben! Humanitarna pomoč pa iskrena in brezpogojna!

Dialog (tudi skupinski) je možen in koristen le, če nasprotne argumente tudi upoštevamo, o njih razmislimo in smo pripravljeni svoja stališča tudi spremeniti, korigirati (zaradi koristnih dodatnih informacij). Važen je tudi vsaj kolikor toliko spoštljiv način komuniciranja ter izogibanje osebnim žalitvam in diskvalifikacijam.

Tudi sam sem v zadnjih tednih kar precej korigiral svoja prvotna stališča, od bolj »trdih« do nekoliko »mehkejših«, kar je verjetno opazno tudi pri mojih odzivih na Twitterju in Facebooku.

Saj še vedno mislim, da večina prišlekov sploh ni beguncev (najbolj pomoči potrebni so še ostali v begunskih taboriščih in niti nimajo možnosti priti do sem), temveč ekonomskih migrantov, ki si iščejo boljše življenje. Ker se tok še zlepa na bo ustavil, me skrbi, da bodo milijoni prišlekov drugih kultur temeljito spremenili družbeno strukturo doslej stabilne Evrope in da bo multi-kulturalizem prinesel veliko novih problemov ter destabiliziral tako Evropsko unijo, kot posledično tudi Slovenijo. Bolje bi bilo, če migrantov ne bi bilo, če pa že bodo, bo pa treba nadzorovati njihov prihod in veliko dodatne energije in sredstev nameniti varnostnim ukrepom.

Po drugi strani pa razumem veliko večino prišlekov, ki v svojih okoljih ne vidijo nobene prihodnosti za normalno življenje sebe in svojih bližnjih. Čeprav sem na začetku še »lajkal« kakšno stališče »Zakaj se pa mladi fantje doma ne borijo za svobodo svoje domovine?«, pa so me prepričali njihovi odgovori »Za koga in proti komu naj se pa borim? Saj niti jaz, niti mednarodna skupnost ne vemo, katera stran bo prej prinesla mir.«

Moje strahove so nekoliko pomirile izjave uglednih strokovnjakov, tudi iz Nemčije, da bo zaradi demografskih problemov Evropa  v naslednjih desetletjih potrebovala 50 milijonov priseljencev, predvsem za normalno funkcioniranje gospodarstva. Globalizacija je svetovni problem in očitno se bo morala Evropa zgledovati tudi po ZDA, ki so že stoletje talilni lonec različnih kultur. Pač ne bomo več mogli imeti »etnično čiste« Evrope, niti Slovenije…

Predvsem pa so me kot kristjana prepričale besede papeža Frančiška ter podobne izjave in stališča (tudi naše) Cerkve! Ne moremo ravnati drugače, kot nas uči Jezus! Svojemu bližnjemu moramo pomagati po svojih močeh! Ne moremo biti dobri kristjani brez usmiljenja in sočutja! Saj ljubezen je vendar bistvo naše vere!

Vsaka čast slovenskim policistom in številnim prostovoljcem (raznih vladnih in nevladnih organizacij), ki so se prav lepo izkazali v zadnjih tednih! Ampak ne smemo pozabiti tudi na to, da je dobrodelnost konstanta v delovanju katoliške Cerkve in da toliko dobrega za soljudi (po vsem svetu) kot so v preteklem stoletju naredili slovenski misijonarji in Karitas, niso naredile vse druge dobrodelne organizacije skupaj. Ni samo legenda Pedro Opeka tisti, ki zgradi na desettisoče domov za brezdomce, ampak podobno delo opravljajo tudi številni drugi, manj znani slovenski misijonarji. Pri tem jim seveda že od nekdaj pomagamo slovenski kristjani, tudi s tihimi nabirkami, o katerih mediji nikoli ne poročajo.

Kako bi torej ne pomagali ljudem, ki potrkajo na naša lastna vrata?

Anton Tomažič  

Tito ga je ubil

Saj nisem mislil, da bo treba spet odgrinjati žalostno resnico in spet drezati v boleče rane. Vendar si ne morem kaj, da ne bi (vsaj mlade ljudi) opozoril na sprevrženost današnje povampirjene slovenske levice, ki (edina v Evropi) skuša legitimirati pol stoletja trajajočo komunistično diktaturo in njene voditelje, s Titom na čelu. Povsod drugod v Evropi vse totalitarizme (nacizem, fašizem, komunizem) jasno zavračajo in obsojajo, zločine pa priznavajo (Katin!) in razkrivajo.

Pri nas pa vsak dan hodimo po ulicah in trgih imenovanih po diktatorju (kar v Ustavo si je dal zapisati dosmrtno predsedstvo) in masovnem morilcu! Kar molčati pa o tem tudi ne moremo…

Resnica bo neizbežno prišla na dan… Ampak zakaj bi bila do nje prikrajšana že današnja mladina?

Pa ponovimo: Tako kot je dal Stalin ukaz, naj pobijejo (med vojno) 20.000 Poljakov, tako je dal Tito ukaz, naj pobijejo (vsaj) 12.000 Slovencev (zraven pa še kakšnih 100.000 drugih narodnosti) – PO VOJNI!

Pa saj tega niti ni skrival: v začetku maja je z balkona (današnje univerze) vpil nekako takole (citiram po spominu, vendar zagotavljam, da je vsebina popolnoma točna, saj je govor posnet na filmskem traku):

»Naši narodi so končno dočakali svobodo. Ne bodo pa je dočakali narodni izdajalci, ki se sicer še skrivajo izza meje, vendar jih bo naša roka dosegla. Potem ne bodo nikoli več občudovali lepot te naše čudovite domovine…« Skratka: napovedal je, da jih bo skušal dobiti nazaj in da bodo nato pobiti!

Nekaterih pa niti ni bilo treba vračati (iz Avstrije), ampak so na svojo usodo čakali kar v Ljubljani – v Šentvidu. Med njimi je bil tudi moj stric France Vodlan.

Kako grozno grozljivo in v vesolje vpijoče krivično je moralo biti v tistih breznih, kjer je PO drugi svetovni vojni bilo usmrčenih na desettisoče nedolžnih Slovencev! In to ne od kakšnih tujih okupatorjev, temveč od rojakov! Seveda se ne morem izogniti misli na ubogega strica – brata moje mame Franceta Vodlana, za katerega še vedno ne vemo, v katerem breznu gnijejo njegove kosti.

Mama mi je njegovo zgodbo skrivala tja do mojih 15 let, kot je podobne zgodbe skrivalo še na tisoče drugih slovenskih staršev. Če bi otroci nevede kaj od tega povedali v šoli ali med prijatelji, bi lahko ostali zaznamovani in dodatno onemogočeni za vse življenje. Poznam žensko mojih let, kateri mama do svoje smrti (pred nekaj) leti ni povedala nič o tem, kdaj, kako in zakaj je bila ubita njena sestra. Vso bolečino je nosila v sebi in logično je, da jo je hčerka velikokrat zalotila, kako na samem joka…

Franceta je imela moja mama najrajši od vseh šestih bratov. Bil je še najbolj rahločuten in pokroviteljski do sestrice, ki se je morala boriti za svoje mesto kot edina v moški družbi. Izučil se je za čevljarja, se ukvarjal s telovadbo, se nekajkrat nesmrtno zaljubil in bil na vrhuncu svoje mladosti, ko je napočila (2. svetovna) vojna. Ta del Slovenije je bil okupiran od Nemcev in kmalu se je rodil tudi odpor. Kakšen od bratov je bil mobiliziran v nemško vojsko, drugi deportiran v Avstrijo, France pa je leta 1943 prostovoljno in zavestno odšel v partizane. Ves čas je bil v 2. četi Šlandrove brigade. Ker se je zadrževal v okolici doma, ga je sestra večkrat obiskala (mu nosila hrano in obleko) in sta se tudi iskreno pogovarjala, tako da je lahko zasledovala tako razvoj v tem odporniškem gibanju, kot tudi v bratovem razpoloženju in mišljenju.

Kmalu se je pokazalo, kako zlorabljani so »navadni« partizani, saj so imeli vse vajeti v rokah dobro organizirani komunisti, katerim še zdaleč ni bila prvenstvena osvoboditev od okupatorjev, temveč izvedba revolucije in prevzem oblasti. Tako so se že zelo kmalu začeli zelo oholo in nasilno obnašati ter niso niti dovoljevali nobene druge oblike odpora proti tujim okupatorjem, celo izrecno so jo prepovedali. Tiste rojake, ki se jim niso podredili, so enostavno likvidirali.

Če so na začetku partizani še vsi spali in jedli v enakih pogojih, je kmalu prišlo do diferenciacije in lonci, kjer so bili vodilni, so bili dosti bolj polni mesa, kot pri ostalih. Franceta je to vse bolj begalo, posebno še, ker je bil tako naiven, da komunistične zarote dolgo niti ni spregledal. Zelo so me pretresle njegove besede, kot jih je dobesedno izrekel svoji sestri (moji mami): »Veš Micka, čutim, da bo Slovenija še svobodna! Samo jaz te svobode ne bom užival. Čutim, da bom umrl.«.

Pa je doživel konec vojne! Ne pa tudi svobode, temveč kruto smrt! Zgodaj spomladi 1945 mu je bilo končno jasno, kaj imajo za bregom komunisti in je zato partizane zapustil. Tega niti ni storil na kakšen posebno aktiven način, temveč se je le prepustil domobrancem, ko je bil bolan, saj je imel malarijo. Ni sicer imel posebne želje, da bi se pridružil nasprotni vojaški formaciji domobrancev, saj so bili ti tedaj v ne preveč zavidljivi situaciji, vendar se je moral zaradi zaščite lastnega življenja (partizani bi ga sicer ubili) povezati tudi z njimi. Gotovo pa je, da ni v teh zadnjih dneh vojne (kot tudi ne prej) nikomur naredil nič slabega, kaj šele da bi koga ubil (mama je prepričana, da se je tega izognil tudi v prejšnjih dveh letih).

In ko je v začetku maja prišla »svoboda«, je bil France takoj aretiran in odpeljan v Šentvid pri Ljubljani, v taborišče, ki je bilo zbiralnica za množične poboje. Ob oddaljenih burnih zvokih zmagoslavja se je tukaj v nečloveških razmerah nahajalo na tisoče žrtev državljanske vojne, ki je potekala v Sloveniji znotraj svetovne vihre. Sestra je bila z njim v stikih še ves mesec maj in do polovice junija. Preko uslužnih znancev mu je pošiljala pozdrave. Od njega je dobila le pozdrave, kaj več si tudi ni upal povedati.

In potem se je začela velika morija, brez primere v zgodovini našega naroda! Med vsemi petimi leti vojne ni bilo takšnih pobojev, kot po vojni, ko je šlo le še za politični obračun z drugače mislečimi (komunisti so se tako odkrižali večine tistih, ki bi lahko ogrozili njihov prevzem oblasti)! Brez kakršnegakoli sojenja ali ugotavljanja krivde so (sedaj že) oblastniki pobili več deset tisoč domobrancev in drugih političnih nasprotnikov ter njihovih družinskih članov, med njimi tudi veliko otrok.

Tragično in ironično je, da se je največji skupini že uspelo rešiti in se preko mejnega predora prebiti do Avstrije ter se tam vdati (prepustiti) zmagovitim (zahodnim) zaveznikom, nakar so jih angleške vojaške oblasti zvijačno (z obljubo, da bodo šli v Italijo) spravile v živinske vagone in jih transportirale nazaj v Jugoslavijo, kjer so jih prevzeli partizani. Mojemu stricu je bil prihranjen ta izlet v Avstrijo, likvidiran pa je bil tako kot drugi, gotovo na enem od (sedaj že znanih) množičnih morišč.

In kako nečloveško surovo so opijanjeni likvidatorji ravnali z obupanci, kot je bil gotovo tudi France! Potem ko je bila sprejeta odločitev – na vsak način na najvišjem vrhu – je operacija predstavljala le še velik logistični problem. Kam s tisoči trupel? Spomnili so se, da v nekaterih delih Slovenije zaradi geografskih posebnosti obstajajo globoke vrtače, jame in tja noter se jih bodo znebili. Ker bi bil prevoz trupel dosti težji od živih teles, so jih s posebnimi transporti, vlaki in kamioni na desettisoče in v točno razporejenih terminih vozili na morišče.

Da bodo tam dočakali smrt, je moralo biti vsakomur povsem jasno, saj so jih pred vkrcanjem do golega slekli in po dva in dva zvezali z ostrimi žicami. Marsikomu so tudi še izbili kak zlat zob, da o drugih malenkostih, katere so jim pobrali in o poniževanjih niti ne govorimo.

V gozdovih Kočevskega Roga so svoje sonarodnjake nagnali iz kamionov, jih postavljali v vrsto pred nekaj deset metrov globokimi jamami in jih pokosili s strojnicami, tako da so se mrtvi ali ranjeni zvračali v globino. Padali so drug na drugega, marsikdo še živ. Hlastali so po zraku, pili in pljuvali kri ter se z odrivanjem trupel skušali držati pri vrhu gomile in pri zraku. Njihovi rablji so si vsakih nekaj ur vzeli malo časa za počitek in obnovo municije in takrat so se nekateri v strahu in smrtni tišini med seboj tudi šepetaje pogovarjali.

Kako vse to vemo? Ker se jih je nekaj kljub zelo strogim »varnostnim ukrepom« le uspelo rešiti, pobegniti v tujino in pričevati o strahotnem zločinu.

Tisti z največ sreče in spretnosti, so se namreč prikopali na vrh stotin trupel, se potuhnili, zaščitili s tujimi udi in celo uspeli preživeti zaključna večerna miniranja, s katerimi so hoteli izvršitelji zasuti trupla in za vedno skriti dokaze. Po nekaj dneh, ko se je na poletni vročini že razširil neznosen smrad gnijočega mesa in krvi in se je pozornost stražarjev nekoliko zmanjšala, je trojici ali četverici uspelo iz brezna splezati ponoči s pomočjo naslonjenega debla podrtega drevesa in se golim ter ranjenim odplaziti v noč.

Sedanji oblastniki v Sloveniji niso mogli povsem prikriti informacij o teh velikih madežih v Slovenski zgodovini, čeprav se zelo trudijo, da bi bili ti dogodki čimbolj minimizirani in relativizirani. To vem iz lastnih izkušenj, ko sem bil nekaj let vodja posebne komisije za raziskavo povojnih pobojev v moji lastni občini Domžale. Predstavniki strank kontinuitete so si nenehno prizadevali, da bi kaj prikrili ali vsaj delali nekakšne posmrtne klasifikacije: ta je vreden spomina, ta pa je bil »narodni izdajalec«. Le stežka smo naredili seznam okrog 280 imen z imeni lokalnih žrtev, pri čemer sem spoznal veliko prav tragičnih usod.

Zanimiv je primer, ki ilustrira, kako neusmiljeni so bili oblastniki celo do običajne posmrtne pietete, ki se v vsaki družbi predpostavlja že tisočletja. Partizani so (mislim, da leta 1944) ubili nekega narodno (desno) usmerjenega fanta iz sosednjega naselja ter njegovo truplo zagrebli na travniku v bližini gozda. Ko je nastopila »svoboda« so starši in bratje želeli kosti prenesti na pokopališče v Dob, vendar jim oblasti še več let tega nikakor niso dovolile. Pet let po koncu vojne so se bratje končno toliko opogumili, da so neke noči odkopali kosti in jih skrili v domači kleti. Ko je čez nekaj let umrl oče ubitega, so izkoristili fizično okoliščino, da je bil oče brez ene noge in so k truplu na tisto mesto, kjer bi bila sicer noga, podtaknili bratove kosti ter oba skupaj končno pokopali. Zaupali so mi, da so na sedmini prav zadovoljno spili še kak dodaten kozarček, da so tako uspešno prelisičili oblast, ki jim ni dovolila niti najosnovnejših civilizacijskih dejanj. Odslej so ob prazniku Vseh svetih (tudi ta oznaka tradicionalnega slovenskega praznika je bila odpravljena in nadomeščena z izrazom »dan mrtvih«) imeli dosti boljši občutek, ko so stali pri grobu, kjer je bilo sicer napisano le očetovo ime, a oni so vedli, da so tukaj shranjeni tudi ostanki mrtvega brata.

Ti strahotni dogodki, ki so nastali v pijani evforiji slučajnih zmagovalcev, so po krivici v svetu še premalo poznani, tudi zaradi slabega občutka (sokrivde) angleških oblasti, ki (še) ne priznajo, da so tudi oni naredili usodno napako. Gotovo je tudi njih že tedaj preslepil zvijačni Tito, ki je nato še desetletja igral spretno vlogo nekakšnega (simpatičnega) prosvetljenega diktatorja in na svoj pogreb zbral ves cvet svetovne politike.

Dejstvo pa je, da je maja in junija Tito imel v celotni Jugoslaviji oblast trdno v svojih rokah in da je bila organizacija tako vojaških kot civilnih struktur povsem centralistična. Nemogoče si je zamisliti, da bi (drago) operacijo likvidacije desettisočev (vojnih) ujetnikov izvedli brez njegovega izrecnega soglasja in ukaza. Seveda je prav tako gotovo, da je o slovenskem delu pobojev bilo seznanjeno (in se je s tem strinjalo) tudi celotno  slovensko komunistično vodstvo na čelu z Edvardom Kardeljem. Pri sistematičnem nasilju in teptanju človekovih pravic pa ni šlo le za burno kratko obdobje po vojni, temveč za večletni proces. Tito je še dolgo v petdeseta leta vzdrževal najzahodnejše koncentracijsko taborišče v Evropi, za svoje politične nasprotnike – na Golem otoku, ki je bil, tudi paradoksalno, pravi pekel sredi prelepega Jadrana.

Krasen dokaz navaja Igor Omerza v svoji knjigi »Edvard Kocbek osebni dosje št. 584«, ko ugotavlja da »je prav Tito o pokolu domobrancev in ostalih množičnih povojnih pomorih v Sloveniji in Jugoslaviji vedel prav vse oz. je zanje zgodovinsko najbolj odgovoren; brez njegove privolitve / odločitve se sploh ne bi mogli zgoditi.«:

»In tako, kot smo se po letu 1948 zgražali nad stalinskimi klevetami in napadi, tako smo pred tem bili ponosni na Stalinove pohvale. Ko mi je visoki funkcionar poljskega ministrstva za zunanje zadeve – premlad za tako visok položaj, toda komunist – poleti leta 1946, v avtu na cesti Bled-Ljubljana pravil o tem, kako je Stalin zmerjal poljsko delegacijo, v kateri je bil tudi on, zaradi mlačnosti proti nasprotnikom, in hvalil Tita: 'Tito je junačina (rusko – molodjec), on jih je vse pobil' – sem tako jaz kot tovariši iz CK, katerim sem to pripovedoval, občutili surov, toda ne tudi neugoden ponos.« Milovan Đilas, Druženje s Titom, založniško podjetje Goran Zemun 1990, str.53.

Žalostno je, da še danes v velikih slovenskih mestih obstajajo ulice in trgi s Titovim imenom in da se v prestolnici Ljubljane še vedno košati Kardeljev spomenik.

Žalostno je, da slovenska država s svojim represivnim aparatom (sodišča, tožilstva, policija) še vedno ni našla dovolj moči, da bi (vsaj simbolično) sprožila ustrezne preiskovalne

sodne postopke proti tistim (glavnim) še živečim pripadnikom (funkcionarjem) prejšnjega režima, ki so sami med vojno in predvsem po vojni zagrešili številne uboje ali drugim ukazali množične poboje, brez posebnih pravnih zadržkov pa so več let sodno preganjali enega pripadnika domobrancev zaradi očitanega enega uboja! Kar je bila očitno v nebo vpijoča manifestacija zlorabe pravosodja v politične namene.

Sicer bo pa zgodovina še vse postavila na svoje mesto, če ne takoj, pa malo pozneje. Tito bo takrat imel v šolskih učbenikih svoje zasluženo mesto le še v družbi Hitlerja, Musolinija, in Stalina.

Anton Tomažič

Pogled od zunaj

V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti, skočiti ven in se po možnosti tudi dvigniti. Zelo koristna so tudi potovanja v tujino, posebno še, če imamo možnost tam obiskati ljudi na njihovih domovih in se z njimi iskreno pogovoriti. Po navadi potem v vsaki tudi družbi spoznamo številne probleme, o katerih se nam prej niti sanjalo ni. Ob dobrem premisleku potem lahko ugotovimo, da so mnogi narodi navznoter dosti bolj »razklani«, kot smo si mi tujci doslej predstavljali.

Ob primerjavah tujih držav z našo domovino se lahko dostikrat kar potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji, »skoči ven«, ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dobrih dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali nam res vladajo (samo) odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa povsem nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili  vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite in razglejte, skočite ven ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče! Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – precej povprečna, če ne celo normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto! Ugledni in vsekakor zelo objektiven Economist je v svoji zadnji analizi »Kje bi se bilo vredno roditi?« (The Where-to-be-born index 2013« našo Slovenijo uvrstil na 32. mesto! Za nami so na primer: Poljska, Madžarska, Grčija, Hrvaška, Turčija, baltske države itd. itd… Seveda niso upoštevani samo ekonomski kazalci, ampak še marsikateri drugi, ki vplivajo na kvaliteto življenja, predvsem pa tudi nekakšna predvidevanja o nadaljnjem razvoju države in o njeni perspektivi!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni? Socialni sistem v resnici zelo dobro deluje! Dolgoletni pedagog in izkušen ravnatelj Dušan Merc pravi, da so »v osnovni šoli otroci predebeli, niso lačni (debeli so, v nasprotju z dopovedovanjem Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska politika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju na svetu (poleg drugih socialnih transferjev za prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in tudi srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni sliki: kriza je vedno večja, blagostanje v osnovni in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, starši, novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, pa tudi dopisovalci v pisma bralcev in udeleženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o materialni krizi…« (Dušan Merc, Kriza blagostanja )

Včasih imam občutek, da potenciranje naših problemov in splošni defetizem vzpodbujajo (preko lakajskih medijev) prevsem tisti (levi) politični krogi, ki se nikdar niso iskreno sprijaznili z največjo zmago demokracije v slovenski zgodovini – zlomom komunizma 1990 in osamosvojitvijo 1991! Zato negujejo, pogrevajo in podaljšujejo jugo-nostalgijo ter razne ideologije socializma! Razvita in uspešna samostojna Slovenija jim kar ne gre v glavo…

Četrt stoletja po slovenski pomladi, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni  in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike! (Ne pa vsakič znova spet nasedali na »nove obraze« in ad hoc ustanovljene politične stranke!)«

Anton Tomažič

Izolacija ali integracija

Razlike  v stopnji »civilizacije« so med različnimi deli našega planeta ogromne! Medtem, ko je večina človeštva že globalno povezana v najrazvitejšo tehnično družbo 21. stoletja, so marsikje v oddaljenih džunglah še plemena na stopnji kamene dobe… tudi takšni, ki še niso stopili v stik s »civilizacijo«. V takšnih primerih sta seveda upravičeni zaskrbljenost in skrb, da ne bi stik tako različnih družb povzročil probleme in težke posledice, predvsem za neizkušena in nezaščitena plemena. Tako so na primer tudi pripadniki plemena Maško Piro v Peruju doslej zavračali stike s tujci, sedaj pa so jih začeli mamiti predmeti tehnološke revolucije, vendar obstaja nevarnost, da bi njihovi člani, doslej niti oblečeni ne, ob stiku z »zunanjim svetom« zboleli za usodne bolezni ali se zapletli v nepotrebno nasilje. Pristojne oblasti zato skušajo omejiti ali vsaj regulirati prve stike dveh tako različnih družb, kar je povsem logično in upravičeno.

Še veliko več pa je po vsem svetu (ostankov?) ljudstev, ki so ponavadi kot »domorodci« tudi dosti manj razviti od kasnejših prišlekov (ponavadi celo »okupatorjev«) in so njihova kultura, bivališča, oblačila, oprema itd. tudi zelo posebna, različna, in prvobitna, vendar hkrati tudi že zelo ogrožena od veliko bolj razvitega okolja »prišlekov«. Ker sem imel letos to srečo, da sem nekaj takšnih družb osebno spoznal (avstralski Aboridžini, novozelandski Maori, norveški Laponci, afriški Bušmani, Masaji in Himbe) sem precej spremenil svoje mnenje o pomembnosti in (ne)potrebnosti tesnejših stikov med »prvobitnimi« in »razvitimi« ljudmi. Doslej sem bil namreč pod vtisom, da ponavadi tudi turisti zelo ogrožajo (in dostikrat celo ponižujejo) domorodce. Pa ni čisto tako: ustrezno regulirani odnosi na področju turizma imajo lahko za ogožena plemena ali ljudstva zelo pozitiven vpliv, včasih celo odrešilen! To so nam povedali celo sami organizatorji kvalitetnega srečanja med Maori in turisti, ko smo se vzajemno drug drugemu zahvaljevali: mi njim za čudovit prikaz njihove kulture, jezika, glasbe, oblačil, bivališč, opreme, hrane, običajev… oni pa nam za iskreno zanimanje, spoštovanje, navdušenje, aplavz, sodelovanje (pri plesu) in seveda tudi za zaslužek, s katerim so si lahko izboljšali življenski standard.

Ob tem mi je v osebnem pogovoru oden od sodelujočih Maorov celo povedal, da bi njegovi otroci verjetno že zavrgli stoletja dolgo negovano kulturo svojh prednikov, če ne bi bilo za njo toliko zanimanja in občudovanja s strani turistov! Saj jih seveda že tako ali tako prevzemajo predmeti sodobne in tehnološko razvite civilizacije ter seveda običajno nosijo kavbojke, majice in superge… vendar pa se sedaj z veseljem tudi večkrat spet oblečejo in opremijo v tradicionalna maorska oblačila ter sodelujejo pri glasbenih in plesnih skupinah, ko vidijo, kako ves svet občuduje njihovo originalno kulturo! Važno je, da so na to ponosni in da marsikdo od turizma lahko tudi živi!

Od prevladujočega okolja in splošnega standarda neke dežele je odvisno, na kakšen način se lahko turistom predstavijo eksotične kulture prvobitnih ljudstev. V Avstraliji so si pač lahko privoščili dobro opremljene kulturo-informacijske centre, ki seveda nudijo zaposlitev kar velikemu številu Aboridžinov. Tukaj z multimedijskimi predstavitvami lahko prikažejo celotno zgodovino in sedanjost domorodcev iz različnih okolij, puščavskih, obmorskih, otoških in paradoksalno – na profesionalen način – celo turiste vključijo v razne zanimive dogodke. Tako so nas prav potrpežljivo učili metati bumerang in kopje, zanetiti ogenj ter uloviti ribo.

Po drugi strani pa v manj razvitih državah ne premorejo kakšen posebne turistične infrastrukture, ampak turiste »spustijo« v povsem prvobitno in še sedaj delujoče okolje. Čeprav smo bili interesenti samo štirje člani naše družine, je bilo možno za zmerno nadomestilo (»vstopnino«) v Tanzaniji obiskati originalno masajsko vasico. Ker tam očitno vsi razumejo in govorijo le svahili, so nam dodelili vodiča, ki je obvladal angleščino in nam lahko tudi prevajal. Glede na njihov precej počasen življenski tempo (predvsem paša živine), jim ni bilo problem aktivirati cele vasice in nam na začetku pripraviti prisrčno dobrodošlico s petjem in plesom (skakanjem!). Nato pa smo si lahko ogledali (in fotografirali) njihove skromne a zanimive kočice, dvorišča, živino itd. Lahko smo si ogledali tudi notranjost njihovih bivališč in se pozanimali, kako se prehranjujejo, branijo, preskrbijo z vodo ter zdravijo z naravnimi zelišči. Vrhunec pa je bil, ko smo si lahko ogledali vaško šolo (za najmlajše; starejši se šolajo drugje) z enim samim prostorom, eno učiteljico (ravnateljico, ki je med poukom imela na hrbtu še svojega dojenčka) in nekaj otrok, ki so navdušeno ponavljali naučeno abecedo.

Naj za skeptike, ki (delno) pravilno sklepajo, da »denar ljudi pokvari« še pojasnim, da se oblast v Tanzaniji tega dobro zaveda in zato skuša to vprašanje tudi ustrezno regulirati. Naš običajni (šofer in) vodnik, nam je že na začetku povedal, da ni dovoljeno nikogar fotografirati za denar: ker da lahko potem to neodgovorni ljudje zapravijo za alkohol in mamila. Nasprotno pa v organiziranih obiskih vasi, kot zgoraj opisano, ves denar (od »vstopnin«) dobi skupnost kot celota in ga uporabi nadzorovano za skupno dobro. Gotovo pa mnogi turisti delajo tudi prekrške (dajejo denar posameznikom), saj so ob vsakem našem postanku (v nerazvitih območjih) pritekli k nam (predvsem) otroci in se nam vsiljevali za slikanje. Ponavadi smo upoštevali navodila našega vodiča, enkrat pa sem skoraj prekršil strogo pravilo. Ko smo se na mojo željo ustavili na samem (ker sem imel eno majhno potrebo), niti nisem nikogar pričakoval… pa so se vseeno nenadoma od nekje vzeli prav eksotični Masaji in me navdušeno prosili, naj jih slikam. Tako kot pogosto popustim ob beračenju, sem tudi tokrat v hipu pritisnil na sprožilec… in segel v žep, da bi jim dal nekaj dolarjev (za njih pač že pravo bogastvo)… Tedaj pa je močno zatrobil naš vodič in mi mahal, da jim ne smem nič dati. Približali smo se k avtu in ga vsi skupaj prosili, če smem narediti eno izjemo… Ne! Je bil zelo odločen. Ne in ne! In ko mi je še pojasnil, da on lahko zaradi tega izgubi licenco turističnega vodiča, sem popustil in jim nisem nič dal…

Še bolj skromni kot Masaji pa so bili v svoji predstavitvi Bušmani v Namibiji, saj so nas peljali kar v naravo, med drevesa in grmičje in nam tam nazorno kazali, kako zasledujejo in lovijo divjad, nabirajo žuželke in plodove, iščejo in shranjujejo vodo, nabirajo med, si zdravijo rane in kako kot nomadi prenočujejo. Ni pa seveda manjkalo tudi zanimivega plesa in petja.

Skupno vsem predstavitvam prvobitnih ljudstev je seveda tudi prodajanje njihovih ročnih izdelkov in spominkov. Dobra stran tega je, da je v takšnih primerih zaslužek za njih še največji, ker ni številnih vmesnih trgovcev. Ponavadi pa si lahko turisti tudi ogledajo, na kakšen način nastajajo razni kipci, slike in drugi uporabni predmeti.

Ob vsakem obisku domorodcev smo srečali med njimi tudi posameznike, ki so bili očitno bolj izobraženi, iznajdljivi in komunikativni. Nekateri so bili očitno že kar profesionalno v turizmu, drugim pa je to predstavljalo dodaten vir zaslužka. Tako je bil na primer v laponski prodajalni spominkov na Norveškem v tradicionalni narodni noši – zobozdravnik, ki je v prostem času pomagal staršema kaj dodatno zaslužiti s turizmom.

Resnične dileme med izolacijo in integracijo torej ni, razen v primeru doslej povsem izoliranih osamljenih plemen. Globalizacija je svetovni proces in nemogoče je celotne družbene skupine iz nje izločiti. Potrebno je, da vsaka v njej najde svoje mesto in izkoristi svoje primerjalne prednosti, kar je ponavadi lahko predvsem na področju turizma. Je pa velika prednost, če »zaostala« ljudstva in plemena vsaj lahko ostanejo v svoji sredini in na svojem ozemlju. Če se (po)razgubijo in »prodajajo« na tujem terenu, ponavadi odnesejo »takratko«. To sem opazil pri skupini pripadnikov plamena Himbe, ko sem jih videl na nekakšnem sejmišču v glavnem mestu Namibije. Tam so bili daleč od svojega doma, očitno le v želji, da kaj zaslužijo s prodajanjem skromnih obeskov, predvsem pa s fotografiranjem svojih eksotičnih golih teles. Ker je bilo to tam očitno z dovoljenjem lokalnih oblasti, sem jih tudi sam fotografiral, za kar solidno »napitnino«. Opazil pa sem, da je bilo to marsikateremu belemu turistu (tudi slovenskemu) že kar odveč in bi jih rajši slikal naskrivaj, da bi bilo le »zastonj«…

Če me kdo obsoja, ker sem za dobro fotografijo bil pripravljen tudi kaj plačati, je to isto kot če bi obsojal vsakogar, ki na Čopovi kaj da ubogemu beraču… Osebno veliko rajši dam tistemu, ki se vsaj malo potrudi in vsaj nekaj nudi tudi darujočemu, tako da imata oba boljši občutek enakopravnejšega daj-dam.

Slike:

Nova Zelandija

Avstralija

Namibija

Norveška

Tanzanija

Masajska vas

Za-upanje lahko dela čudeže

Naš slovenski jezik je zelo bogat in dostikrat besede in besedne zveze povedo celo več, kot dosti bolj znameniti jeziki. Tako tudi beseda »zaupanje« vsebuje več pomenskosti, kot na primer angleška »trust«. Drugi del besede  za-»upanje« namreč vnaša optimizem v razmerje, ki ga določa celotni pojem: če obstaja zaupanje v neko osebo ali dejanje, potem tudi »dobro kaže« za naprej… je utemeljeno pričakovati ugoden razplet v prihodnosti.

Zaupanje je še posebno pomembno znotraj  vseh mogočih človeških skupnosti: od družine preko države do mednarodne skupnosti.

Kakšen pa je lahko zakon in posledično družina, če med njenimi člani ni zaupanja? Ali se imata mož in žena resnično lahko rada v medsebojnem spoštovanju, če si popolnoma ne zaupata? Ali ni obojestranska zvestoba in odkritost najboljši garant za trajnost zakonske zveze? Ali so lahko otroci dobro vzgojeni, če je med njimi in starši trajno ne-zaupanje? Ali ni žalostno, če je potrebno denar in druge dargocenosti zaklepati in skrivati pred družinskimi člani? Kako onečaščeni so spomini na lastne brate in sestre, če se resno sporečejo glede dedovanja in se znajdejo celo na sodišču?

Zaupanje je tudi bistvo vere! Brez zaupanja je ni, saj je vera v Vse-mogočnega osnova za - upanje v njegovo usmiljenje na tem svetu ter za - upanje v posmrtno  življenje.

Brezmejno zaupanje pa lahko dela prave čudeže! Nekaj jih je tudi izpričanih ter dokumentiranih. Eden pomembnejših (pa doslej kar preveč zamolčan v javnosti) je bil prav v teh dneh tudi ovekovečen – čudežno ozdravljenje na priprošnjo Marije Pomagaj na Brezjah – takrat 8 letne deklice Tončke Krajnik – pred 75 leti. Ustvarjalci dokumentarnega filma »Čudež – Miracle« so k sreči ravno še ujeli čas, ko so nekateri očividci še živi, predvsem pa seveda tudi sama »ozdravljenka«, sedaj pri 83 letih še vedno živahna, zgovorna in duhovita, predvsem pa globoko verna častilka Marije Pomagaj, ki ji je pred 75 leti rešila življenje.

Moja mati Marija Tomažič, roj. Vodlan je bila pri tem dogodku osebno prisotna in sam kot pisec teh vrstic lahko samo zagotavljam in potrjujem, da se s čudeži lahko tudi zelo razširja in utrjuje vera v vsemogočnega Boga! Od mame sem namreč že v zgodnjem otroštvu neštetokrat slišal opis tega dogodka, tako kot ga je sama doživela… sedaj pa sem ob gledanju filma in v osebnem kontaktu s sestro Tončko Krajnik lahko videl, da si je kar dobro vse zapomnila.

Bilo je leta 1938 na Brezjah pri nedeljski maši ob 10h, na katero je poromala tudi moja mama (skupaj z drugimi romarji so se iz Doba pripeljali z vozom). Vzdušje je bilo seveda takšno, lepo in vznešeno, kot je na Brezjah vedno, sedaj že preko 150 let. Videla je, kako sta dva starša prinesla v cerkev deklico, ki je bila skoraj negibna v očetovem naročju. Imela je hromi obe nogi ter eno roko, pa tudi ust ni mogla odpirati in tako tudi ne govoriti. Kot sem sedaj zvedel iz filma, je že doma z edino, komaj delno gibljivo roko nenehno kazala na sliko Brezjanske Marije , kar je starše tudi privedlo do tega, da so jo peljali na Brezje… Pri povzdigovanju pa je nenadoma – očitno zaradi velikega za-upanja – »oživela«: najprej je pomahala z roko… nato spregovorila: »Mama, ata, poglejta, lahko se premikam!«… nato pa je celo vstala in začela hoditi… Staršema se je tako izpolnila največja želja, da sta jo lahko iz cerkve peljala držeč za roko…

Iz maminega pripovedovanja in tudi iz njenega siceršnjega življenja, sem spoznal, da ji je osebna prisotnost ob čudežu pomenila veliko prelomnico v njenem življenju (sklepam, da verjetno tudi mnogim drugim udeležencem). Kadar bi lahko bila v kakšnih » verskih dvomih« (Ali kdo ni nikoli?), se je spomnila na čudež, pri katerem je bila prisotna … in dvomi so izginili… Nekaj tega sem prevzel tudi sam… seveda z za-upanjem v njeno verodostojnost…

Po eni strani smo lahko tistim redkim, ki so bili kdaj priča kakšnega pravega čudeža, kar nevoščljivi: imajo veliko oporo za svojo vero. Po drugi strani pa se lahko spomnimo Jezusovih besed: »Blagor pa tistim, ki niso videli, pa so verovali!«

Tončka Krajnik je ves preostanek svojega življenja posvetila hvaležnosti za čudežno ozdravljenje, posvečenemu življenju in nesebičnemu delu za bližnje, predvsem tudi za mladino.

Po predvajanju filma pa nam je prisotnim povedala še nekaj, kar nam da misliti… naj dobri Bog kar malo preloži takšne in podobne čudeže: Dejala je, da se ponavadi dogajajo tik pred veliki problemi in svetovnimi katastrofami… kot se je tudi njen... na pragu svetovne vojne…

Anton Tomažič

P.S. Kot relikvijo pa sem doslej - in jo bo odslej še bolj – hranil celo en »materialni dokaz« za dogodek pred 75 leti: podobico Brezjanske Marije s podpisom »Tona«. Doslej sem mislil, da je to ozdravljena deklica… in sem jo na Brezjah, sedaj 83 letno živahno Tončko, vprašal, če so ji tedaj rekli »Tona«… »Niti slučajno!« je zatrdila, »Če bi me kdo tako poklical, se niti odzvala ne bi!«…??? In potem mi je malo kasneje neka prijazna sokrajanka pojasnila, da pa so »Tona« klicali Tončkino mamo… Torej se je na podobico, katero imam, tedaj podpisala dekličina mama…

Moje kolesarske ture v letu 2012

My Bike Tours in 2012 Slideshow: Anton’s trip to 13 cities including and Las Vegas was created with TripAdvisor TripWow!

Ata so mi povedali

Jabolko ne pade daleč od drevesa! Ta ljudska modrost na preprost način opozarja, da se iz generacije na generacijo prenašajo lastnosti prednikov. Pri tem pa ne gre samo za genetski material, ampak tudi za vse tisto, kar se prenese ob skupnem življenju staršev in otrok.

Čeprav se z odraščanjem vse bolj povečuje vpliv »konkurenčnega« okolja in družbe, pa imajo vsaj glede osnovnih življenjskih vrednot (lahko) najmočnejši vpliv na otroka prav starši. Točneje: predniki – saj tudi mnogi stari starši lahko, posebno v prvih letih otrokovega življenja, veliko dodajo pri vzgoji in osebnostni rasti.

Dobra ilustracija tega so lahko številni primeri iz obdobja prve povojne (moje) generacije Slovenije, ki je leta 1945 samo zamenjala obliko totalitarizma. Ker je nastopila zelo ostra »svoboda«, je bilo treba zelo paziti na vsako besedo… kot je to lepo prikazano v filmu Moj ata socialistični kulak. Na en ali drug način smo to občutili vsi tedanji otroci… lahko tudi tako, da se tega še zavedali nismo…

Zaradi izrazite in vsesplošne indoktrinacije je bil tedaj zelo moten in prekinjen normalen način medsebojne komunikacije, tudi družinske. Starši so morali zato zelo paziti, kaj so se doma pogovarjali, saj je obstajala nevarnost, da bi majhni otroci (ki ozadja niti niso poznali) njihove besede ponovili izven doma, predvsem tudi v šoli, kar bi lahko resno ogrozilo stabilnost in varnost celotne družine. (ilustracija: http://www.youtube.com/watch?v=p4dDrFAuEsI )

Čeprav so bile v številnih slovenskih družinah še precej let po »osvoboditvi« prisotne hude čustvene bolečine (pri moji materi na primer zaradi povojnega poboja njenega brata), so jih morali strogo skrivati pred svojimi otroci. Na številna in vse bolj logična vprašanja so se morali (z)lagati ali pa molčati. Kako neumno se jim je moralo zdeti, ko so svojemu osnovnošolcu pomagali pri pisanju prostega spisa o »domačih izdajalcih«, ne da bi mu smeli povedati resnice (in s tem ogroziti njegovo kasnejšo kariero)! Meni je mama pošteno razkrila dejansko stanje šele, ko sem bil že v gimnaziji (ker mi je zaupala, da tega ne bom »govoril okrog«), mnogi moji sošolci pa so še naprej čutili veliko »črno luknjo« v preteklosti svoje družine. Znanka mi je pred nekaj leti, torej že v zrelih letih, povedala, da ji mama vse do svoje smrti (torej še tri desetletja po vojni) ni povedala, da so njeno sestro med vojno na grozovit način ubili domači »terenci«. To je zvedela šele po dejanski osvoboditvi 1991.

Neverjetno, kako močno so se lahko preproste besede resnice (in s tem tudi vrednote) vtisnile v otroško dušo tudi preko starih staršev! Od tistega, kar so mi ata (tedaj smo jih še »onikali«) povedali za pečjo ob dolgih zimskih večerih, sem si marsikaj zapomnil še do današnjih dni, saj je bilo tako presenetljivo drugače, kot v šoli (ali celo pri bolj previdnih starših). Da v »ranjki« avstro-ogrski monarhiji le ni bilo vse tako gnilo, kot so nas učili v šoli… Da predvojni tovarnarji niso bili vsi le »izkoriščevalci delavskega razreda«, ampak lahko tudi pravični in dobrotljivi… Da lahko v Ameriki človek s pridnostjo naravnost obogati… Da »tabeli« niso bili vsi zločinci… – več pa tudi ne: »Boš že še enkrat zvedel..« Pretiravali pa ata seveda tudi niso, čeprav mi je mama (veliko kasneje, na stara leta) zaupala, da so bili že pred vojno odločno proti komunizmu in da so vedno svarili, da lahko boljševistična revolucija privede - točno do tistega, do česar je kasneje res tudi pripeljala (množični poboji, dolgoletna diktatura). Toliko so bili pa ata že previdni, da so mi svoje vrednote prenašali previdno in do te mere, da niso ogrozili mojega nadaljnjega šolanja. Hvala vam, ata! Mislim, da vam je uspelo: imam vaše vrednote in jih bom skušal prenašati naprej.

Protiverska propaganda je skušala čim bolj otežiti prenos starih tradicionalnih vrednot na novo generacijo, čeprav je oblast vsaj za »navadno ljudstvo« dopuščala minimalno cerkveno dejavnost. Za vojaške in policijske osebe, uradnike, učitelje… pa je dobesedno prepovedala vse verske obrede in s tem seveda tudi prenos verske vzgoje na njihove potomce. Če bi dal oficir svojega otroka krstiti, bi gotovo izgubil službo in tudi učitelji si niso upali svojih otrok pošiljati k verouku. Tedaj pa so spet pogosto stari starši (bolj na skrivaj) priskočili na pomoč in svojim vnukom na nevsiljiv način pod kožo vgradili prepovedane vrednote. Marsikatera stara mama je radovednemu otroku vcepila vsaj osnove vere in mu s tem omogočila, da je kasneje v življenju lahko sam odkril Boga ter preskočil to črno luknjo v slovenski zgodovini. Nekateri so svoje vnučke celo dali na skrivaj krstiti, če so le poznali dovolj pogumnega duhovnika.

Starejši kot človek postaja, bolj se zaveda, kako veliko in na kako različne načine so mu predniki posredovali svoje vrednote in modrosti. Pogosto celo nekaj let po smrti ugotovimo, kako prav so imeli s kakšnimi stališči, za katere smo sprva misli, da so »brez veze«. Ker sem bil v zrelih letih dokaj zaposlen s poklicnimi, podjetniškimi in intelektualnimi aktivnostmi, kar nisem mogel sprejeti maminih predlogov, naj obdelujem vrt in sam pridelujem hrano za svojo družino… Sedaj pa vse bolj spoznavam, kako prav je imela in koliko prednosti ima samooskrba (zdrava hrana, prihranki, rekreacija itd.)… Pa še več časa imam kot upokojenec… Upam, da vsaj iz nebes vidi, kako sem se popravil!

Pa še ena ilustracija, kako nam lahko predniki kaj sporočajo tudi še po svoji smrti. Ko sem letos malo bolj temeljito prenavljal našo hišo (zgrajeno pred 60 leti), sem med odstranjevanjem ometa naletel tudi na - aluminijast reliefni odlitek – Stalinove glave. Očitno jo je zazidal moj oče, čeprav bi bilo verjetno bolj varno, da bi se je znebil. Naj povem, da je bil vse prej kot simpatizer Stalina… pa vendar mi je njegovo sporočilo jasno: »Pred nekaj leti smo MORALI izobešati Stalina, kmalu nato pa je bilo to PREPOVEDANO… Jaz ga bom pa zanalašč tule zazidal… Saj se bodo časi spremenili… Morda ga bo tedaj našel moj sin… in videl, da nisem bil kar tako… da sem si tudi jaz kaj upal…« Razumem, ata!

Anton Tomažič

 

Dobra poslovna ideja

Ko so me pri Financah vprašali za kakšen praktičen nasvet mladim podjetnikom začetnikom (startup), sem malo pomislil in iz svoje zaloge (upam, da dobrih) idej, potegnil naslednjo:

Ko iščemo zamisli za nove proizvode in storitve, moramo izhajati iz POTREB čim večjega števila možnih uporabnikov. Ti sicer včasih ŠE NIMAJO potrebe, vendar jo bodo morda enkrat še dobili. Če ne drugače, jim bomo pa do kakšne nove potrebe pomagali priti, predvsem seveda s pomočjo drugih proizvajalcev sodobne tehnološke opreme. Vse pogosteje pa se z razvojem tehnologije šele pojavljajo tehnične MOŽNOSTI za zadovoljevanje potreb, za katere včasih nismo niti mislili, da so uresničljive! Takšen je tudi tale primer:

Ko se (z radovednim otrokom z roko v roki) sprehajamo po travniku in/ali nabiramo zdravilna zelišča (morda pa le občudujemo ter fotografiramo naravo) ali po gozdu nabiramo gobe, se nenehno srečujemo z ugankami: "Katera pa je tale roža?", "Ali je tole morda zdravilna rastlina?", "Ali je tale goba užitna?", »Katera rastlina ima pa tako velike liste, da bi jih imeli lahko za pokrivalo?", "Ali je tole bor ali macesen?", »Katero drevo ima pa takole značilno upognjene veje?«, »Kaj je to za ena palma?«, itd. itd. Odkar (vedno) nosimo  s seboj pametni telefon, lahko s pomočjo »obogatene resničnosti« (augmented reality), odgovore na takšna in podobna vprašanja dobimo kar hitro:

Slikamo rožo, njene liste, drevo ali njegove plodove, gobe in druge predmete in takoj dobimo eno ali več sugestij, kaj bi to lahko bilo. Praktična uporabnina W.I.T. (What is This?) takoj prepozna tipične oblike, strukturo, barve itd. ter iz svoje zaloge ali iz spleta takoj najde večjezične  izraze, opise in podrobne fotografije, povezave itd. ter nam s tem polepša svet. Če rezultat ni takoj zadovoljiv, postopek ponovimo, slikamo z nekoliko drugačnega zornega kota. Kot pri vseh tehničnih novostih, se bo zanesljivost in prijaznost uporabnine (aplikacije) nenehno izboljševala.

Pa poglejmo še nekaj slabih in nekaj dobrih strani navedene ideje s PODJETNIŠKEGA vidika:

Težko bi jo patentno zaščitili, saj gre za dokaj splošno idejo, ki je lahko realizirana na najrazličnejše načine in predvsem tudi z zelo različnimi programskimi rešitvami. Zato lahko zanesljivo računamo, da se je bo lotil marsikdo po svetu, saj je tudi potencialni trg povsem globalen. Ampak – potrebna bo tudi zelo kvalitetna rešitev, kjer pa bo pač treba biti konkurenčen! Za prodor na trg pa bodo seveda imeli prednost tisti, ki bodo (med) prvi(mi). Lahko pa z gotovostjo sklepamo: če se tega ne bomo lotili mi, se bo pa gotovo kdo drug! Ideja je tako rekoč neizogibna prihodnost.

Lepa stran ideje (posebno tudi za manjša poslovna okolja, kot je Slovenija) pa je v tem, da ne zahteva prav veliko finančnega vlaganja – če je na voljo dovolj ZNANJA, tako programerskega kot tudi marketinškega (predvsem tudi obvladovanja interneta). Prednost bodo imeli tisti, ki bodo zbrali največ (dobrega!) akumuliranega znanja na področju vektorskega programiranja, obvladovanja grafike, prepoznavanja v sliki (in videu?) in to z vmesniki, delujočimi na operacijskih sistemih pametnih telefonov. Ker na internetu obstajajo že ogromne zaloge kvalitetno urejenih in vsem odprtih fotografij (enciklopedij) rastlin, niti ne bo potrebno predmetov obdelave (prepoznavanja) na novo slikati, ampak le poiskati v podatkovnih oblakih.

Prodajni model se ponuja kar sam od sebe: osnovna aplikacija W.I.T. je brezplačna in se sama širi prek spletnih prodajaln namenjenih mobilnim telefonom (kot n.pr. App Store za iPhone), kasneje pa se »zasvojencem« nudijo bogatejše verzije (funkcionalno bogatejše, predvsem pa tudi lokalno obarvane, saj je rastlinstvo po celinah lahko zelo različno), za nizko ceno (okrog 1$), kot je običajna v prodajalnah mobilnih aplikacij. Vzor je lahko kar Talkling Tom, ki je (slovenskim) avtorjem prinesel pravo bogastvo.

Anton Tomažič 

Kakšen je smisel življenja?

Za odhod na romarsko pot k svetemu Jakobu v Santiago de Compostela – »Camino« - sem se psihično in fizično pripravljal že v pred velikonočnem postnem času (brez mesa in alkohola) in tako sem med svojimi kolesarjenji začel premišljevati tudi o smislu življenja.

Tako kot se za romarsko pot spodobi, bom v tem obdobju odložil številne obveznosti, navade in udobja ter ugodja in celo nekatere tehnične predmete. Če bi bil dosleden, niti telefona ne bi vzel s seboj, vendar ga bom imel pri sebi predvsem zaradi tega, da bom včasih poklical domov, da jih ne bo preveč skrbelo. Nikakor pa ne bom kaj dosti uporabljal (meni sicer zelo ljubega) interneta, niti se ne bom javljal na socialna omrežja. Včasih (se) je pač treba resnično odklopiti.

Bo pa zato toliko več časa za premišljevanje in za pogovor s samim seboj. En majhen načrt sem si že naredil in to prav v smeri iskanja bistva v našem (mojem) življenju: Kaj so bistvene stvari v življenju? Zakaj sem pravzaprav na svetu? Kaj je (bil doslej) moj cilj? Bi ga moral v prihodnosti še kaj korigirati?

Da bom lahko ugotovil morebitne pozitivne (negativnih si res ne predstavljam) učinke svojega romanja, sem skušal najti nekaj možnih odgovorov na vprašanje o bistvu življenja že kar pred odhodom.

Kašni so torej možni (verjetni) odgovori na vprašanje »Kaj
je v mojem življenju bistveno?«:

DOLGO ŽIVETI – (zadostno zdravje)
UŽIVATI – (hrana, pijača, seks…)
IMETI POTOMSTVO – (nadaljevati svoj rod)
PRITI V NEBESA – (in se zato izogibati greha)
ČASTITI BOGA – (hvaležnost stvarniku)
LJUBITI – (najti sorodno dušo)
BITI USPEŠEN – (bogastvo in slava)
ZLIVATI SE Z NARAVO – (zdravo življenje)
DELATI DOBRO – (altruizem, patriotizem, dobrodelnost)

Res bi se težko odločil za en sam odgovor! Tudi če bi lahko izbral dva, tri ali pet odgovorov, bi dolgo okleval glede prioritet

… če sem čisto iskren s samim seboj, moram priznati, da bi (vsaj) kak odstotek dobil VSAK od naštetih možnih odgovorov! Nekateri seveda veliko več kot drugi… vendar nekaj pač vsi… Pa še kakšen dodaten bi se našel…

Knjiga v manj kot minuti

Razcvet ustvarjalnosti, katerega omogočajo sodobne informacijske tehnologije, se izraža tudi v veliko večji (lažji ter cenejši) možnosti, da ambiciozni ljudje izdajo svoje knjige. Odpadla je namreč največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!

Knjigo lahko danes vsakdo naredi, izda in prodaja kar sam.

Recimo, da ima za kakšnih 200 strani besedila, pa še kakšnih 20 slik za dodatek.

Prva in najvažnejša odločitev je, ali ste pripravljeni za izdajo knjige tudi kaj seči v žep (in koliko), ali pa ne(morete).

Ja, tudi povsem (skoraj) brez stroškov bi šlo! Na internetu najdete kakšen brezplačen program za urejanje knjig (»publishing software«), če nimate v računalniku že MS Office – Publisher. Svojo prvorojenko boste lahko v miru oblikovali in prevedli v format PDF ter »objavili« na svojem blogu. Tam si knjigo lahko vsakdo ogleda, naloži (download) ali celo stiska (na svoje stroške). Ob takšni skromni varianti se lahko tolažite z mislijo na možnost, da bo vašo prvo knjigo prebral kak pravi založnik (direktor MK), se zanjo navdušil in vas prosil, da bi jo izdal(i) tudi v tiskani obliki …

Ampak to ni to, kajne? Saj moramo še kratke članke najprej natisniti, da jih potem lepo z užitkom beremo … Kdo bi torej čakal na direktorja MK? Knjiga pač mora biti v papirnati obliki in tudi zvezana, kot se spodobi! Pa naj stane, kar hoče! Tudi nekaj 100 dolarjev (ja, Američani so seveda najbolj podjetni v tem smislu) …

Za solidno ceno bomo dobili vsa potrebna navodila, orodja, vzorce (template á la Dr. Živago), marketinške poti … predvsem pa bomo knjigo lahko držali v rokah že DANES! Šlo bo namreč za »naredi sam«, vendar z res odličnimi pripomočki. Primer takšne založbe je http://selfpublishing.com/ .

Za bolj resne avtorje, ki bi si želeli res kvalitetno knjigo, pa bo seveda treba le seči malo globlje (za kakšnih 1.000$) v žep. Knjigo bodo namreč izdali pri kakšni pravi (spletni) založbi, kot je to na primer AuthorHouse* ob človeški pomoči pravih urednikov ter tržnikov.

Ko bodo skupaj definirali projekt, mu bodo odprli posebno delovno mesto, kjer se bo srečeval z uredniki, lektorji, oblikovalci, tiskarji … Takšen postopek bo trajal kar nekaj mescev, vendar pa bo na koncu nastala res profesionalno pripravljena knjiga. Avtor jo bo seveda ves čas nastajanja že videval, točno v takšni obliki, kot bo v tej fazi in tudi njeno končno podobo.Ko bodo odobrene vse potrebne faze, bo knjiga pripravljena za tiskanje in avtor bo seveda nestrpno čakal na prvi fizični izvod. Ko ga bo dobil, bo sicer zadovoljen, ne bo pa (zaenkrat) kvaliteta še enaka, kot bi bila pri MK.

Tiskanje bo skoraj zagotovo po sistemu POD – »Print on Demand«. To pomeni, da založnik(i) nikoli ne bo(do) imel(i) na zalogi niti enega samega izvoda knjige! Vse bo le v računalniku – ker je takšen način skladiščenja neprimerno cenejši.

Marketing bo potekal izključno preko interneta, predvsem seveda tudi preko Amazona, Kadarkoli bo kdo naročil (kupil!) knjigo, bo poslana ta informacija v eno od posebnih, najmodernejših in ogromnih tiskarn (12 vzporednih tiskarskih strojev), kjer bo knjiga natisnjena, zvezana in zapakirana v manj kot minuti …

Tako kot pri blogih, bo seveda tudi pri samozaloženih knjigah kvaliteta dostikrat bolj tako – tako, ampak to je problem avtorjev (katerih bralci ne bodo prav množično brali, kaj šele kupovali). Dejstvo pa je, da se bo med to maso izdelkov našlo tudi marsikaj zelo kvalitetnega in da bo ta nova tehnologija (demokracija) zelo olajšala prodor mladim in nadarjenim avtorjem, ki bi se sicer morali (tako kot prej) boriti z birokratskimi in finančnimi ovirami.

*Priporočeni link: http://www.authorhouse.com/

Kultura: iz muhe delajo slona

Glede na pozno-tranzicijsko stanje družbene zavesti v Sloveniji je povsem jasno, da bodo mediji (in s tem tudi razne javnosti) pričakali novo Janševo vlado - na nož.

Fronta se ni še niti dobro odprla, pa že poteka prva huda ofenziva: zaradi »ukinitve« ministrstva za kulturo. Politični opoziciji se niti ni treba razkrivati, saj je poslala v napad široko fronto kulturnikov, podprtih z medijsko kanonado. Kako bi se lahko temu upiralo javno mnenje, naivna mladina ter sindikalne množice?

Pa v bistvu ne gre za nič posebnega in usodnega! Vse stranke so v predvolilni kampanji kar tekmovale v obljubah, koliko bodo skrčile vlado in kako malo ministrstev bodo imele (za vsak slučaj pa rajši niso naštevale, katera ministrstva bodo ukinjala). Tako se je morala tudi nova desno-sredinska koalicija držati obljubljenega in temeljito skrčiti število resorjev. Logično je, da je pri tem združevala manjša ministrstva, kamor gotovo sodi tudi ministrstvo za kulturo. Ob tem (še) ni nič krčila načrtovanih proračunskih sredstev, niti ni kakorkoli drugače zmanjševala pomena posameznih resorjev, še najmanj seveda kulturnega. Bolj pomembne odločitve bodo sledile kasneje – nujno potrebno varčevanje – vendar to nikakor ne bo nujno vezano na razporeditev resorjev.

Pa vendar: kost je bila vržena in najširša kulturna srenja jo je hitro zgrabila (izrabila) in z njo divja po sceni: Janša je proti kulturi! Pomladna koalicija je izdala svojega zaveznika! Desnica bo hlapec kapitala! Itd. itd. Kulturni praznik je kot nalašč za enoumno kričanje populističnih gesel…

V takšnih okoliščinah bi jaz svetoval Janševi novi koaliciji, da (»zaradi božjega miru«, »ker pametnejši odneha«) vzame veter iz jadra opozicije in kar z dvema spremembama v trenutku obrne javno mnenje v drugo smer (pri tem pa JJ tudi dokaže, da se je že precej naučil iz prejšnjega mandata kar se tiče odnosa do javnosti in medijev):

1. Pa naj se obdrži ministrstvo za kulturo! Nihče več ne bo mogel očitati koaliciji, da se ne drži svojih obljub o krčenju števila ministrstev, saj je to iskreno poskusila.

2. Pa naj tožilstvo ostane pod ministrom za pravosodje! Zakaj ne bi poslušali široke strokovne kritike… saj skoraj vsi pravniki vidij(m)o tožilce pač v tem resorju.

Prav nič tragičnega ne bi ti dve spremembi pomenili za siceršnji reformski in varčevalni program nove vlade, se bo pa lahko kmalu posvečala bolj bistvenim vprašanjem, predvsem tistim o varčevanju, ne da bi bila že izčrpana od prve ofenzive. Hkrati pa bi številne nasprotnike spremenila v zaveznike…

SLO-delujmo tudi politično!

Čas in zunanje okoliščine (splošna gospodarska kriza) seveda zahtevajo, da vsi delujemo za Slovenijo »v družinah, civilni družbi, podjetjih, verskih skupnostih, v šolstvu, politiki in na ulici. Vsakdo je po svojem človeškem dostojanstvu poklican k slodelovanju. Čas je, da prenehamo za vse kriviti druge ali splet okoliščin.« (iz Poslanice Socialnega tedna 2011)

Pri tem pa bo v končni fazi najvažnejše ravno in samo SLO-delovanje v POLITIKI. Pomembni so seveda tudi vsi drugi segmenti vplivanja in izražanja mnenj »civilne iniciative«, vendar gre samo pri pravi politiki za ODLOČANJE (o interesih). Če ne drugega (slaba) politika lahko vse skupaj v končni fazi – pokvari. Ali pa vsaj onemogoči odločne korake v pravo smer reševanja iz krize. Tako kot na primer sedanja slovenska (leva) oblast…

Kot na dlani je jasno, da Slovenija sedaj v politiki potrebuje nujne spremembe: levica se je vsaj za mandat ali dva izpela in pokazala, da problemom sodobnega časa ni kos.

Kje so torej alternative? V kakšnih starih modrecih… v mesiji, katerega nikjer ni… v prebujenju, resetiranju ali preporodu, v povsem novih strankah iz istih politikov? Bodimo realni: dobre stranke se ne naredi čez noč, združevanja za vsako ceno so tvegana, po številu jih imamo v Sloveniji kar dovolj. Drugo ime kaj malo spremeni na vsebini, lahko pa povzroči zmedo in »volilne ukane« (tako kot so leta 1992 številni naivni verniki svoj glas oddali stranki, ki je v bistvu protiverska, promovira pa Titovo NOB).

Rešitev je v luči bližajočih se volitev zelo enostavna: potrebno je bolj (zelo!) intenzivno SLO-delovanje med obstoječimi strankami slovenske desnice = »pomladnih strank«. To so seveda predvsem SDS, SLO in Nova Slovenija (zaradi mene se jim lahko pridruži še kakšna bolj ali manj »zelena« stranka, če bo njen program kompatibilen s skupno usmeritvijo). In potem imamo pred sabo že kar nekakšen »Novi DEMOS«, čeprav ni nujno da se (predvolilna!) koalicija prav tako imenuje. Važna je kompatibilnost programov in vrednot, na katerih stranke temeljijo!

Če bi se slovenska desnica (vsaj navedene tri stranke) toliko poenotila in dogovorila za usklajeno predvolilno kampanjo – SLO-delovanje, potem bi ji zmaga na volitvah kar padla v naročje. V tem primeru (in samo v tem primeru!) bi bila realna morda celo 2/3 zmaga, kar bi zelo olajšalo kasnejše vladanje pri premagovanju krize. Skromna zmaga za nekaj negotovih glasov ali nenačelna »velika koalicija« s kakšno nekompatibilno levo stranko pač ne bo zadoščala za prepotrebne korenite reforme, včasih nujne tudi v nasprotju z javnim mnenjem in s socialnimi partnerji.

In kje so ovire za premagovanje tradicionalne razklanosti slovenske desnice? Predvsem v preozkem obzorju strankarskih voditeljev, ki zasledujejo le čim višji volilni rezultat lastne stranke, pri tem pa pozabljajo na končni cilj - močne zmagovite koalicije, temelječe na sorodnih vrednotah in podobnih političnih programih. Ker nagovarjajo isti del volilnega telesa, so stalno v skušnjavi, da bi poveličevali le svojo stranko, druge (sorodne) pa omalovaževali ali celo diskreditirali. Posledično prihaja do medsebojnih očitkov in zamer, osebnih diskvalifikacij in neproduktivnega rivalstva, po navadi celo glede povsem nepomembnih vprašanj.

Največji del slovenskega volilnega telesa pa od političnih strank pričakuje ravno nasprotno: da bi se med seboj čim manj prepirale, ampak nasprotno – da bi se čim bolj poenotile glede najvažnejših strateških vprašanj in SLO-delovale v isto smer izhoda iz krize.

Zaradi razočaranja in slabih izkušenj iz preteklosti se v javnosti vse bolj pojavlja naveličanost nad vedno istimi politiki na malih zaslonih ter želja po »novih obrazih« in pomladitvi slovenske politike. Načeloma je seveda takšen trend povsem logičen, vendar pa realno ni pričakovati, da bi se lahko prav na hitro pojavilo večje število (bolj) kvalitetnih politikov izven obstoječih strank. Tisti mlajši ljudje, ki imajo talent (in veselje!) do politike so se v glavnem že vključili v eno ali drugo stranko in se tam že uveljavljajo ter nabirajo izkušnje, po navadi začenši s strankarskimi podmladki. »Naravna selekcija« (tudi v »borbi« s strankarskimi »veterani«) bo najboljše slej ko prej spravila na vrhove kandidatnih list in s tem tudi v parlament… izven strank pa se politik skoraj ne more uveljaviti. V tem pač ni nič slabega, saj sodobni demokratični sistemi pač temeljijo na skupinskem delu (političnih strankah), ne pa na individualistih.

To pa ne pomeni, da bi se morala širša javnost (civilna družba) kar sprijazniti in pustiti politiko le strankam! Prav v tem predvolilnem trenutku je potrebno na čim širši osnovi »pritisniti« na stranke (in na njihove veljake), da bi potisnile v ozadje svoje ozke interese in si kot prioriteto zastavile skupne cilje, tako kot je bilo to svoje čase z Demosom.

V zadnjem času smo na desnici zasledili dve iniciativi, ki imata lahko pozitivni, kohezivni učinek, če se bosta razvijali v pravo smer (sicer pa seveda lahko tudi negativnega).

Civilna iniciativa »Prebudimo Slovenijo« je ugotovila »da je Slovenija po dvajsetih letih daleč od smeri, ki je bila začrtana ob osamosvojitvi. Razmere so zaskrbljujoče…« ter na Otočcu za 17. september 2011 sklicala »Vseslovenski zbor kristjanov«. Ker bodo med udeleženci brez dvoma tudi številni člani strank SDS, SLS in N.Si, bi bila to lahko dobra priložnost za »pritisk« na vodstva strank, da bi začeli čim prej in čim bolj učinkovito med seboj sodelovati. Kristjani bi bili lahko tisti kohezivni element, ki bi vse tri stranke pripeljal do tega, da bi sklenite tako potrebno »predvolilno« KOALICIJO. Ni nujno, da bi se ravno imenovala Novi Demos, bistveno pa je, da bi temeljila na podobni skupni ZAVEZI in usklajeni programski osnovi za rešitev Slovenije iz krize!

Naj poudarim, da je pravkar navedena ideja le avtorjev predlog (želja), da pa to (še) nikakor ni stališče organizatorjev zbora. Možno je, da bo (zopet) prevladala prislovična opreznost (slovenskih kristjanov) in se bo zbor izpel z nekaj odličnimi referati in članki, »ne bomo pa se šli politike«…

Druga, precej kontroverzna, iniciativa pa je »Fokus 2031« Lojzeta Peterleta. Seveda Slovenija kot izrazita srednje-evropska država potrebuje tudi močno demo-krščansko stranko in jo bo gotovo enkrat tudi imela. Protislovje Peterletove pobude je v tem, da zasnova takšne stranke že obstaja in sicer v njegovi lastni Novi Sloveniji in da bo zato treba najprej odnose urediti znotraj, šele nato pa delovati navzven. Morebiten spor med novim gibanjem in N.Si bi imel za slovensko desnico povsem nasproten učinek (razdiralen), kot pa je namen pobudnika. Prva naloga je torej zgladitev morebitnih nesoglasij med Lojzetom Peterletom in Ljudmilo Novak, kar pa tudi ne bi smelo biti pretežko, saj sta bila konec koncev oba vključena tudi v iniciativo »Prebudimo Slovenijo«. Tisti, ki oba dobro poznamo in jima zaupamo, vemo da se bosta znala odločiti za SLO-delovanje!

Naj ponovim še svoj nasvet glede imena novega gibanja. Za dvajset let naprej se je težko fokusirati. Če bomo kristjani le skušali »spreminjati značaj slovenskega naroda«, nas bo povozil čas, tako kot je Kocbeka… Fokusirati se je treba že na naslednje volitve!

Zato: Fokus 2012 – FOrum Kristjanov za Uspešno Slovenijo 2012

Anton Tomažič

P.S. Morda bi v okviru Socialnega tedna in »blogosfere« izvedli eno majhno »delavnico« in skušali sestaviti osnutek »listine«, katero naj bi kasneje podpisale tiste slovenske stranke, ki imajo iskren namen v predvolilnem času delovati zrelo, dostojanstveno, brez nizkih udarcev in umazane kampanje – v povezavi z drugimi podobno usmerjenimi (zaradi mene to med seboj podpišejo tudi leve stranke) – v dobrobit Slovenije. Če bi nam to uspelo, vendar bi vodstva strank takšno iniciativo ignorirala, lahko še vedno listino (»septembrska deklaracija«?) promoviramo z množičnim zbiranjem podpisov.