Razlike v stopnji »civilizacije« so med različnimi
deli našega planeta ogromne! Medtem, ko je večina človeštva že globalno
povezana v najrazvitejšo tehnično družbo 21. stoletja, so marsikje v oddaljenih
džunglah še plemena na stopnji kamene dobe… tudi takšni, ki še niso stopili v
stik s »civilizacijo«. V takšnih primerih sta seveda upravičeni zaskrbljenost
in skrb, da ne bi stik tako različnih družb povzročil probleme in težke
posledice, predvsem za neizkušena in nezaščitena plemena. Tako so na primer
tudi pripadniki plemena Maško Piro v Peruju doslej zavračali stike s tujci,
sedaj pa so jih začeli mamiti predmeti tehnološke revolucije, vendar obstaja
nevarnost, da bi njihovi člani, doslej niti oblečeni ne, ob stiku z »zunanjim svetom«
zboleli za usodne bolezni ali se zapletli v nepotrebno nasilje. Pristojne
oblasti zato skušajo omejiti ali vsaj regulirati prve stike dveh tako različnih
družb, kar je povsem logično in upravičeno.
Še veliko
več pa je po vsem svetu (ostankov?) ljudstev, ki so ponavadi kot »domorodci«
tudi dosti manj razviti od kasnejših prišlekov (ponavadi celo »okupatorjev«) in
so njihova kultura, bivališča, oblačila, oprema itd. tudi zelo posebna, različna,
in prvobitna, vendar hkrati tudi že zelo ogrožena od veliko bolj razvitega
okolja »prišlekov«. Ker sem imel letos to srečo, da sem nekaj takšnih družb
osebno spoznal (avstralski Aboridžini, novozelandski Maori, norveški Laponci,
afriški Bušmani, Masaji in Himbe) sem precej spremenil svoje mnenje o
pomembnosti in (ne)potrebnosti tesnejših stikov med »prvobitnimi« in
»razvitimi« ljudmi. Doslej sem bil namreč pod vtisom, da ponavadi tudi turisti
zelo ogrožajo (in dostikrat celo ponižujejo) domorodce. Pa ni čisto tako:
ustrezno regulirani odnosi na področju turizma imajo lahko za ogožena plemena
ali ljudstva zelo pozitiven vpliv, včasih celo odrešilen! To so nam povedali
celo sami organizatorji kvalitetnega srečanja med Maori in turisti, ko smo se
vzajemno drug drugemu zahvaljevali: mi njim za čudovit prikaz njihove kulture,
jezika, glasbe, oblačil, bivališč, opreme, hrane, običajev… oni pa nam za
iskreno zanimanje, spoštovanje, navdušenje, aplavz, sodelovanje (pri plesu) in
seveda tudi za zaslužek, s katerim so si lahko izboljšali življenski standard.
Ob tem mi je
v osebnem pogovoru oden od sodelujočih Maorov celo povedal, da bi njegovi
otroci verjetno že zavrgli stoletja dolgo negovano kulturo svojh prednikov, če
ne bi bilo za njo toliko zanimanja in občudovanja s strani turistov! Saj jih
seveda že tako ali tako prevzemajo predmeti sodobne in tehnološko razvite
civilizacije ter seveda običajno nosijo kavbojke, majice in superge… vendar pa
se sedaj z veseljem tudi večkrat spet oblečejo in opremijo v tradicionalna
maorska oblačila ter sodelujejo pri glasbenih in plesnih skupinah, ko vidijo,
kako ves svet občuduje njihovo originalno kulturo! Važno je, da so na to
ponosni in da marsikdo od turizma lahko tudi živi!
Od
prevladujočega okolja in splošnega standarda neke dežele je odvisno, na kakšen
način se lahko turistom predstavijo eksotične kulture prvobitnih ljudstev. V
Avstraliji so si pač lahko privoščili dobro opremljene kulturo-informacijske
centre, ki seveda nudijo zaposlitev kar velikemu številu Aboridžinov. Tukaj z
multimedijskimi predstavitvami lahko prikažejo celotno zgodovino in sedanjost
domorodcev iz različnih okolij, puščavskih, obmorskih, otoških in paradoksalno
– na profesionalen način – celo turiste vključijo v razne zanimive dogodke.
Tako so nas prav potrpežljivo učili metati bumerang in kopje, zanetiti ogenj
ter uloviti ribo.
Po drugi
strani pa v manj razvitih državah ne premorejo kakšen posebne turistične
infrastrukture, ampak turiste »spustijo« v povsem prvobitno in še sedaj
delujoče okolje. Čeprav smo bili interesenti samo štirje člani naše družine, je
bilo možno za zmerno nadomestilo (»vstopnino«) v Tanzaniji obiskati originalno
masajsko vasico. Ker tam očitno vsi razumejo in govorijo le svahili, so nam
dodelili vodiča, ki je obvladal angleščino in nam lahko tudi prevajal. Glede na
njihov precej počasen življenski tempo (predvsem paša živine), jim ni bilo
problem aktivirati cele vasice in nam na začetku pripraviti prisrčno
dobrodošlico s petjem in plesom (skakanjem!). Nato pa smo si lahko ogledali (in
fotografirali) njihove skromne a zanimive kočice, dvorišča, živino itd. Lahko
smo si ogledali tudi notranjost njihovih bivališč in se pozanimali, kako se
prehranjujejo, branijo, preskrbijo z vodo ter zdravijo z naravnimi zelišči.
Vrhunec pa je bil, ko smo si lahko ogledali vaško šolo (za najmlajše; starejši
se šolajo drugje) z enim samim prostorom, eno učiteljico (ravnateljico, ki je
med poukom imela na hrbtu še svojega dojenčka) in nekaj otrok, ki so navdušeno
ponavljali naučeno abecedo.
Naj za
skeptike, ki (delno) pravilno sklepajo, da »denar ljudi pokvari« še pojasnim,
da se oblast v Tanzaniji tega dobro zaveda in zato skuša to vprašanje tudi
ustrezno regulirati. Naš običajni (šofer in) vodnik, nam je že na začetku
povedal, da ni dovoljeno nikogar fotografirati za denar: ker da lahko potem to
neodgovorni ljudje zapravijo za alkohol in mamila. Nasprotno pa v organiziranih
obiskih vasi, kot zgoraj opisano, ves denar (od »vstopnin«) dobi skupnost kot
celota in ga uporabi nadzorovano za skupno dobro. Gotovo pa mnogi turisti
delajo tudi prekrške (dajejo denar posameznikom), saj so ob vsakem našem
postanku (v nerazvitih območjih) pritekli k nam (predvsem) otroci in se nam
vsiljevali za slikanje. Ponavadi smo upoštevali navodila našega vodiča, enkrat
pa sem skoraj prekršil strogo pravilo. Ko smo se na mojo željo ustavili na
samem (ker sem imel eno majhno potrebo), niti nisem nikogar pričakoval… pa so
se vseeno nenadoma od nekje vzeli prav eksotični Masaji in me navdušeno prosili,
naj jih slikam. Tako kot pogosto popustim ob beračenju, sem tudi tokrat v hipu
pritisnil na sprožilec… in segel v žep, da bi jim dal nekaj dolarjev (za njih pač
že pravo bogastvo)… Tedaj pa je močno zatrobil naš vodič in mi mahal, da jim ne
smem nič dati. Približali smo se k avtu in ga vsi skupaj prosili, če smem
narediti eno izjemo… Ne! Je bil zelo odločen. Ne in ne! In ko mi je še
pojasnil, da on lahko zaradi tega izgubi licenco turističnega vodiča, sem
popustil in jim nisem nič dal…
Še bolj
skromni kot Masaji pa so bili v svoji predstavitvi Bušmani v Namibiji, saj so
nas peljali kar v naravo, med drevesa in grmičje in nam tam nazorno kazali,
kako zasledujejo in lovijo divjad, nabirajo žuželke in plodove, iščejo in
shranjujejo vodo, nabirajo med, si zdravijo rane in kako kot nomadi
prenočujejo. Ni pa seveda manjkalo tudi zanimivega plesa in petja.
Skupno vsem
predstavitvam prvobitnih ljudstev je seveda tudi prodajanje njihovih ročnih
izdelkov in spominkov. Dobra stran tega je, da je v takšnih primerih zaslužek
za njih še največji, ker ni številnih vmesnih trgovcev. Ponavadi pa si lahko
turisti tudi ogledajo, na kakšen način nastajajo razni kipci, slike in drugi
uporabni predmeti.
Ob vsakem
obisku domorodcev smo srečali med njimi tudi posameznike, ki so bili očitno
bolj izobraženi, iznajdljivi in komunikativni. Nekateri so bili očitno že kar
profesionalno v turizmu, drugim pa je to predstavljalo dodaten vir zaslužka.
Tako je bil na primer v laponski prodajalni spominkov na Norveškem v
tradicionalni narodni noši – zobozdravnik, ki je v prostem času pomagal
staršema kaj dodatno zaslužiti s turizmom.
Resnične
dileme med izolacijo in integracijo torej ni, razen v primeru doslej povsem
izoliranih osamljenih plemen. Globalizacija je svetovni proces in nemogoče je
celotne družbene skupine iz nje izločiti. Potrebno je, da vsaka v njej najde
svoje mesto in izkoristi svoje primerjalne prednosti, kar je ponavadi lahko
predvsem na področju turizma. Je pa velika prednost, če »zaostala« ljudstva in
plemena vsaj lahko ostanejo v svoji sredini in na svojem ozemlju. Če se
(po)razgubijo in »prodajajo« na tujem terenu, ponavadi odnesejo »takratko«. To
sem opazil pri skupini pripadnikov plamena Himbe, ko sem jih videl na nekakšnem
sejmišču v glavnem mestu Namibije. Tam so bili daleč od svojega doma, očitno le
v želji, da kaj zaslužijo s prodajanjem skromnih obeskov, predvsem pa s
fotografiranjem svojih eksotičnih golih teles. Ker je bilo to tam očitno z
dovoljenjem lokalnih oblasti, sem jih tudi sam fotografiral, za kar solidno
»napitnino«. Opazil pa sem, da je bilo to marsikateremu belemu turistu (tudi
slovenskemu) že kar odveč in bi jih rajši slikal naskrivaj, da bi bilo le
»zastonj«…
Če me kdo
obsoja, ker sem za dobro fotografijo bil pripravljen tudi kaj plačati, je to
isto kot če bi obsojal vsakogar, ki na Čopovi kaj da ubogemu beraču… Osebno veliko
rajši dam tistemu, ki se vsaj malo potrudi in vsaj nekaj nudi tudi darujočemu,
tako da imata oba boljši občutek enakopravnejšega daj-dam.
Slike:
Objave
