Prikaz objav z oznako Evropska unija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Evropska unija. Pokaži vse objave

24. september 2015

Skupinski dialog

Težko bi našli bolj primeren čas za okvirno temo Socialnega tedna – »Dialog«, kot (verjetno) prelomno leto 2015 (za Evropo) begunsko-migrantske krize. In težko se je pri javnem komuniciranju izogniti (za večino) nepričakovani problematiki migrantov in beguncev.

Kdor bi se v teh časih izogibal dilemam med čustvi sočutja in čustvi pripadnosti, bi si zatiskal oči in ušesa pred največjim problemom, s katerim se sooča Evropa po drugi svetovni vojni (upoštevaje, kaj vse še očitno prihaja).

Zaradi usodnosti negotovega bodočega razvoja so lahko enako zaskrbljeni najpreprostejši posamezniki, kot politiki največjih organizacij (pa ne samo v Evropi). Tudi svoja mnenja lahko v dobi podrobne medijske pokritosti in razširjenih socialnih omrežij lahko prispeva vsakdo.

Čeprav naj bi bil kvaliteten dialog možen predvsem med dvema subjektoma, ki se dobronamerno skušata približati (pravi?) resnici, pa se nekakšen »skupinski dialog« oblikuje tudi v zvezi s tekočimi dogodki in problemi zaradi v Evropo prihajajočih migrantov. Praviloma se prevladujoča mnenja, predvsem glede dileme »sočutje s posamezniki – zaskrbljenost za domovino« oblikujejo v okviru obstoječih držav. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Čeprav imamo v trenutnem javnem »skupinskem dialogu« številne strastne zagovornike ene ali druge »resnice«, pa se skoraj nihče ne more izogniti vsaj delnemu strinjanju z nasprotnimi stališči. Gotovo se mnogi begunci smilijo tudi tistim, ki bi takoj popolnoma zaprli državne meje, prišleke pa poslali nazaj, od koder so prišli. In gotovo morajo tudi tisti, ki jih preveva sočutje in izrekajo dobrodošlico vsem migrantom, priznati, da ne bi bilo dobro, če bi ISIS med njih podtaknil bodoče teroriste, ki bodo metali bombe po Evropi. Varnostni vidik je tudi pomemben! Humanitarna pomoč pa iskrena in brezpogojna!

Dialog (tudi skupinski) je možen in koristen le, če nasprotne argumente tudi upoštevamo, o njih razmislimo in smo pripravljeni svoja stališča tudi spremeniti, korigirati (zaradi koristnih dodatnih informacij). Važen je tudi vsaj kolikor toliko spoštljiv način komuniciranja ter izogibanje osebnim žalitvam in diskvalifikacijam.

Tudi sam sem v zadnjih tednih kar precej korigiral svoja prvotna stališča, od bolj »trdih« do nekoliko »mehkejših«, kar je verjetno opazno tudi pri mojih odzivih na Twitterju in Facebooku.

Saj še vedno mislim, da večina prišlekov sploh ni beguncev (najbolj pomoči potrebni so še ostali v begunskih taboriščih in niti nimajo možnosti priti do sem), temveč ekonomskih migrantov, ki si iščejo boljše življenje. Ker se tok še zlepa na bo ustavil, me skrbi, da bodo milijoni prišlekov drugih kultur temeljito spremenili družbeno strukturo doslej stabilne Evrope in da bo multi-kulturalizem prinesel veliko novih problemov ter destabiliziral tako Evropsko unijo, kot posledično tudi Slovenijo. Bolje bi bilo, če migrantov ne bi bilo, če pa že bodo, bo pa treba nadzorovati njihov prihod in veliko dodatne energije in sredstev nameniti varnostnim ukrepom.

Po drugi strani pa razumem veliko večino prišlekov, ki v svojih okoljih ne vidijo nobene prihodnosti za normalno življenje sebe in svojih bližnjih. Čeprav sem na začetku še »lajkal« kakšno stališče »Zakaj se pa mladi fantje doma ne borijo za svobodo svoje domovine?«, pa so me prepričali njihovi odgovori »Za koga in proti komu naj se pa borim? Saj niti jaz, niti mednarodna skupnost ne vemo, katera stran bo prej prinesla mir.«

Moje strahove so nekoliko pomirile izjave uglednih strokovnjakov, tudi iz Nemčije, da bo zaradi demografskih problemov Evropa  v naslednjih desetletjih potrebovala 50 milijonov priseljencev, predvsem za normalno funkcioniranje gospodarstva. Globalizacija je svetovni problem in očitno se bo morala Evropa zgledovati tudi po ZDA, ki so že stoletje talilni lonec različnih kultur. Pač ne bomo več mogli imeti »etnično čiste« Evrope, niti Slovenije…

Predvsem pa so me kot kristjana prepričale besede papeža Frančiška ter podobne izjave in stališča (tudi naše) Cerkve! Ne moremo ravnati drugače, kot nas uči Jezus! Svojemu bližnjemu moramo pomagati po svojih močeh! Ne moremo biti dobri kristjani brez usmiljenja in sočutja! Saj ljubezen je vendar bistvo naše vere!

Vsaka čast slovenskim policistom in številnim prostovoljcem (raznih vladnih in nevladnih organizacij), ki so se prav lepo izkazali v zadnjih tednih! Ampak ne smemo pozabiti tudi na to, da je dobrodelnost konstanta v delovanju katoliške Cerkve in da toliko dobrega za soljudi (po vsem svetu) kot so v preteklem stoletju naredili slovenski misijonarji in Karitas, niso naredile vse druge dobrodelne organizacije skupaj. Ni samo legenda Pedro Opeka tisti, ki zgradi na desettisoče domov za brezdomce, ampak podobno delo opravljajo tudi številni drugi, manj znani slovenski misijonarji. Pri tem jim seveda že od nekdaj pomagamo slovenski kristjani, tudi s tihimi nabirkami, o katerih mediji nikoli ne poročajo.

Kako bi torej ne pomagali ljudem, ki potrkajo na naša lastna vrata?


Anton Tomažič  

29. april 2009

Državne subvencije so škodljive

Za uresničitev Velike priložnosti, posebno na področju iskanja ter razvoja novih energetskih virov lahko veliko naredijo tudi države, tako da promovirajo trajnostni razvoj, skrbijo za kvalitetno šolstvo, vzpodbujajo znanstveno in raziskovalno dejavnost ter skrbijo za primerno (predvsem davčno ugodno) podjetniško okolje. Nikakor pa niso (dolgoročno) koristne kakršnekoli direktne subvencije in pomoči gospodarskim subjektom…

Takšno »crkljanje« je bolj škodljivo, kot koristno, saj neizogibno povečuje možnosti korupcije, pozornost podjetnikov pa preusmerja od vsebinskega iskanja najbolj optimalnih proizvodov in storitev na špekuliranje in prilagajanje projektov razpisnim pogojem ter finančnim akrobacijam.

Bojim se, da je direktnega subvencioniranja tudi v Evropski uniji veliko preveč. Če je bilo na začetku še nekako razumljivo, da je treba podpreti kmetijstvo, pa sedaj nikakor ni dobro, da se vse več denarja zapravlja tudi za »projekte« na številnih drugih področjih. Zdi se, da se je ta praksa še povečala ob zadnji večji razširitvi, verjetno zaradi pritiska in ogromnih pričakovanj vseh novih članic, kako (koliko!) jim bo EU pomagala.

Na nekaterih gospodarskih segmentih prihaja že kar do bizarnih anomalij. Že nekajkrat sem bil povabljen k sodelovanju (in celo soustanavljanju) posebnih novih (»perspektivnih«) podjetij na Poljskem, katerih glavna (dejanska) dejavnost je – prijavljanje na evropske razvojne in raziskovalne projekte!(?) Seveda imajo zaposlene odlične strokovnjake za pisanje projektov in poslovnih načrtov, prilagojenih na birokratsko okolje iz Bruslja.

Do takšnih posrednikov ni prav nič težko priti, saj tudi oni sami rabijo (za izvedbo svojega »razpisnega« projekta) v svoji družbi prave podjetnike, predvsem tudi iz različnih držav članic (tako se lahko bolje predstavijo, kot da gre za pomemben mednarodni projekt…). Zanimivo je, da te šele na koncu povprašajo o vsebini gospodarske dejavnosti, katero naj bi skupaj razvijali…

Meni se takšna praksa upira, ker je družbeno škodljiva in ker države s tem podpirajo špekulante, ne pa prave, dobre podjetnike.

Kdor je dober podjetnik, se mora dokazati (izkazati) na trgu! Njegovo ustvarjalnost in dodano vrednost mora potrditi trg sam! Če ne more preživeti, ni dovolj dober (koristen) in je bolje, da se umakne.

Resnici na ljubo terja prijavljanje na razne državne razpise in subvencije tudi velik davek: ogromno energije ter časa za izpolnjevanje kupov obrazcev ter zbiranje najrazličnejših prilog. Če bo na koncu prijavitelj dobil (čez kakšni dve leti) 25% financiranja stroškov projekta, je veliko vprašanje, če se mu je izplačalo toliko časa in energije porabiti za administracijo, ko bi medtem lahko vsebinsko razvijal svoj projekt. Razen seveda, če gre le za finančno špekulacijo…

Pa še nekaj o tako imenovanem »odpravljanju administrativnih ovir« za podjetništvo… Vlada Janeza Janše je na tem področju naredila kar veliko. Morda že kar dovolj. Pretiravanje pa spet ne bi bilo dobro. Na primer glede ustanavljanja gospodarskih družb…

Seveda ni normalno, če je postopek ustanavljanja podjetja predolg, predrag in prekompliciran. Prav tako pa ni normalno (niti potrebno), da bi bil povsem zastonj in prehiter, na primer v enem dnevu (kar bi bilo tehnično preko spleta seveda povsem mogoče)! To bi lahko pripeljalo do prave inflacije lahkomiselno in nepremišljeno ustanovljenih papirnatih (praznih; nedelujočih) podjetij, v bistvu škodljivih za svoje normalno podjetniško okolje.

Kdor ima resen namen (in zadosti osnovnih sredstev) ustanoviti podjetje, bo pa že izpolnil nekaj potrebnih obrazcev, prebral kakšno navodilo, plačal kakšno takso, odprl soliden bančni račun itd. saj se ne morem(o) kar spomniti enega lepega večera ob pivski družbi, da bi ustanovili podjetje in pričakovati, da bo po vlogi preko spleta, naslednje jutro podjetje že ustanovljeno.

Tudi (soliden) zahtevani osnovni kapital je kar potreben in logičen. Brez vsaj nekaj nujnih začetnih stroškov podjetje ne more začeti s poslovanjem. Če pa ustanovitelj ni niti toliko sposoben (iznajdljiv), da bo zbral nekaj kapitala (če ne drugače, s pomočjo sorodnikov), potem pa … no … oprostite, potem pač ni za podjetnika…


*Priporočeni link: http://evem.gov.si/sp/

Reblog this post [with Zemanta]