V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli
gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti, skočiti ven in se po možnosti
tudi dvigniti. Zelo koristna so tudi potovanja v tujino, posebno še, če imamo
možnost tam obiskati ljudi na njihovih domovih in se z njimi iskreno
pogovoriti. Po navadi potem v vsaki tudi družbi spoznamo številne probleme, o
katerih se nam prej niti sanjalo ni. Ob dobrem premisleku potem lahko
ugotovimo, da so mnogi narodi navznoter dosti bolj »razklani«, kot smo si mi
tujci doslej predstavljali.
Ob primerjavah tujih držav z našo domovino se lahko
dostikrat kar potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih)
malo oddalji, »skoči ven«, ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem
naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga
slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.
Ali je Slovenija po dobrih dvajsetih letih samostojnosti
res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res
demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj
poštenih politikov? Ali nam res vladajo (samo) odtujeni centri moči ter tajkuni
iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa povsem nesposobno?
Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov
ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike
davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino
preselili vsi najboljši podjetniki? Ali
nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega
prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?
Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček
resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa
okrog vas! Malo se dvignite in razglejte, skočite ven ter premislite… in videli
boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče! Današnja Slovenija je,
objektivno ter primerjalno gledano – precej povprečna, če ne celo normalna
dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome
številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba
soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!
Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično
bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v
primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev,
temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In
tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto! Ugledni in vsekakor
zelo objektiven Economist je v svoji zadnji analizi »Kje bi se bilo vredno
roditi?« (The
Where-to-be-born index 2013« našo Slovenijo uvrstil na 32. mesto! Za nami
so na primer: Poljska, Madžarska, Grčija, Hrvaška, Turčija, baltske države itd.
itd… Seveda niso upoštevani samo ekonomski kazalci, ampak še marsikateri drugi,
ki vplivajo na kvaliteto življenja, predvsem pa tudi nekakšna predvidevanja o
nadaljnjem razvoju države in o njeni perspektivi!
Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo
pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti
lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je
še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi
še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno
več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po
celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni
jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije,
njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna
dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih
ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba
tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali
Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za
socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja?
Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni? Socialni
sistem v resnici zelo dobro deluje! Dolgoletni pedagog in izkušen ravnatelj
Dušan Merc pravi, da so »v osnovni šoli otroci predebeli, niso lačni (debeli
so, v nasprotju z dopovedovanjem Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska
politika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju na svetu (poleg drugih
socialnih transferjev za prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in tudi
srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni sliki: kriza je vedno večja,
blagostanje v osnovni in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, starši,
novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, pa tudi dopisovalci v pisma
bralcev in udeleženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o materialni krizi…«
(Dušan Merc, Kriza
blagostanja )
Včasih imam občutek, da potenciranje naših problemov
in splošni defetizem vzpodbujajo (preko lakajskih medijev) prevsem tisti (levi)
politični krogi, ki se nikdar niso iskreno sprijaznili z največjo zmago
demokracije v slovenski zgodovini – zlomom komunizma 1990 in osamosvojitvijo
1991! Zato negujejo, pogrevajo in podaljšujejo jugo-nostalgijo ter razne ideologije
socializma! Razvita in uspešna samostojna Slovenija jim kar ne gre v glavo…
Četrt stoletja po slovenski pomladi, upoštevaje tudi
vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev
sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si
zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se
10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo
se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in
da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in
porušenih hiš!
Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je
za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja
možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo
nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca
1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam
nekje do 2040…
Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel:
»Malo potrpimo, bodimo strpni in vsak po
svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne
krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom,
na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo
za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike! (Ne pa
vsakič znova spet nasedali na »nove obraze« in ad hoc ustanovljene politične
stranke!)«
Anton Tomažič
Objave
