Prikaz objav z oznako Razno. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Razno. Pokaži vse objave

10. februar 2009

Kako rješavati hrvatsko-slovenski spor?


Ne tako kao do sada!

Kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji ušli smo u opasnu spiralu populizma između politike i medija na jednoj strani i javnog mnijenja državljana na drugoj strani. Zato je postotak prevladavajućeg mnijenja (jednostranačkog) već blizu 100 % (jednoumlje), što je paradoksalno u vremenu bezgranične komunikacije i skoro zrele demokracije u obje države.

Bojim(o) se, da će sljedeći izbori (u Sloveniji za Europski parlament) spiralu neprijateljstva još jače zategnuti, možda i do mržnje. Političari će svoja stajališta zaoštriti, a mediji će dolijevati ulje na vatru, tako da nijedan kandidat neće imati nikakvu mogućnost izjaviti bilo što logično-razumno (=nedomoljubno).

Objema državama će se i dalje raditi velika šteta. Slovenija će sa svojim blokiranjem ili s kakvim nepromišljenim referendumom polako gubiti stečeni međunarodni ugled ozbiljne i uspješne srednjoeuropske države s velikim potencijalom za smirivanje strasti na susjednom nesretnom Balkanu. Hrvatska će si za nekoliko godina odgoditi ulazak u Europsku uniju, otvaranje u Schengen, preuzimanje zajedničke europske valute i zbog toga si nanijeti veliku gospodarsku štetu.

Zbog čega? Da li je to vrijedno?

Što je tih nekoliko km pustoga mora i par potrganih ribičkih mreža u usporedbi s tisućama kilometara prekrasne obale i bogatih otoka tako izrazito pomorske države kao što je Hrvatska? Da li bi se za vijeke vijekova iz povijesti izbrisao ponos Hrvatske (ili pridobile simpatije cijele međunarodne zajednice) ako bi Slovencima prepustili njihov tako željeni «izlaz na otvoreno more», ako im to toliko znači? Istini na volju – niti ne očekuju, da budu ikada sami zaustavljali i nadzirali međunarodni brodski promet do Kopra i Trsta.


Da li prosječni Slovenci nikako i nikada ne bi preboljeli tragični gubitak kakve parcele (ne daj Bog kakve kuće), ako su se morali pomiriti s gubitkom cijele Koruške i Trsta? Da li bi lakše još par godina pričekali i na putu u «njihovo» uobičajeno ljetovalište pokazali svoje osobne iskaznice koji kilometar prije, kao što bi bilo po izjavama kakvog njihovog političara prihvatljivo? I tako će granični prijelazi biti uklonjeni, kad će Hrvatska postati punopravna članica EU.

U velikim međunarodnim sporovima oko teritorija (arbitražnim i sudskim) obično se ide za velikim (skrivenim ili prikrivenim) gospodarskim interesima (zalihe nafte ili ruda, vojno-strateški položaji, prometni položaji, itd.). U sporu između Slovenije i Hrvatske to je (lako) zanemarivo! Bolje ide za principom! Za nacionalne interese! (Više apstraktne)

Gdje je tu zdravi razum?

Političari na obje strane nam svakodnevno serviraju izjave, koje ne izdrže nikakvu kušnju zdrave pameti, a pritom niti ne trepnu očima. U opasnim (i za samu demokraciju) razmjerima jednoumlja nitko se ne usudi sumnjati u lokalne nacionalne aksiome, na kojima su se ujedinili (kao što dugo nisu) koalicija i opozicija.

«Hrvatska je za pregovore i arbitražu. Neće niti jednim pedljem hrvatske zemlje kupovati članstvo u EU!» « Hrvatska je za pravno rješenje spora! No ne pristaje na pravično rješenje spora!»

«Slovenija je za arbitražu i posredovanje! No nikada neće pregovarati o tim dijelovima spornog teritorija, koji su dio njene suverene zemlje!» «Slovenija izlazi iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska općina nije bila pravedno razdjeljena poslije II. Svjetskog rata.»

Pustimo prošlost!

Ako se obje države slažu, da je izlaz za odluku međe stvarno stanje u trenutku osamostaljenja 1991. godine, onda je nepotrebno posezanje u prošlost. Nepromišljene izjave političara su korisne za njihov unutarstranački «image», ali samo štete rješavanju međudržavnog spora. U biti su pravo dolijevanje ulja na nepotrebnu vatru (čak) međunacionalne mržnje. Kakve veze ima osvajanje Trsta s granicom na Dragonji? Kakve veze ima ustaštvo sa slobodnom demokratskom Hrvatskom? Od takvih izjava političara nas je obične građane jednostavno sram (da imamo takve političare)!

Omekšati i ne zaoštravati!

Civilizirano rješenje spora između Hrvatske i Slovenije neće biti moguće, ako će obje države ustrajati na svojim maksimalističkim pozicijama. Obje države moraju pošteno i jasno priznati, da je određen dio njihovog graničnog područja SPORAN (i po potrebi ga definirati, nacrtati). Obje države moraju priznati, da je Jorasova kuća na SPORNOM teritoriju. S tim će tek biti određeni uvjeti za nastavak rješavanja spora (sudsko, arbitražno, ili posredovanje).

Neodgovorni političari i mediji potenciraju nerealna očekivanja u obje države, što unaprijed umanjuje mogućnosti za rješenje koje će biti prihvatljivo za obje strane. Nije dovoljno samo to, da nekako dođe do odluke (sudske, arbitražne ili nagodbe), nego moraju to prihvatiti obje države i posebno njihova javnost, a ne da (samo) jedna bude jako razočarana, a druga zadovoljna.

Kao što je za svaki spor potrebno dvoje, tako je i za njegovo rješenje potrebno popuštanje na obje strane. Iako je u navijačkom ozračju teško doći do neopterećenih i iskrenih (i samokritičnih!) mišljenja, nužno je proširiti krug voditelja mišljenja i na civilnu službu i prije svega na takve moralne autoritete, koji nisu vezani mandatom (umjetnike, akademike, biskupe, športaše, neovisne novinare, prijateljska društva, itd.), kako u Hrvatskoj tako i u Sloveniji.

Ne žrtvujmo sadašnjost na račun budućnosti!

Danas neposrednu (ali ne gospodarsku) korist od svoje «pobjede» ne može očekivati nijedna od obje države. Sloveniji u doglednoj budućnosti ne prijeti nijedna realna opasnost za zatvaranje izlaza na more, već je to neka teoretska mogućnost iz daljnje budućnosti. Hrvatskoj se za tih nešto kvadratnih kilometara ne previše bogatog morskog dna i sve rjeđih ribljih jata u sljedećih nekoliko godina neće bitno povećati bruto nacionalni proizvod, a otkriće bogatih nalazišta nafte i plina je znanstvena fantastika. Određeni dijelovi lijevog ili desnog riječnoga korita Mure na hrvatskoj ili slovenskoj strani se također lako zamijene...

Rezimirajmo: Ako smislimo velike riječi o nacionalnom interesu, neokrnjenoj suverenosti, pedljima hrvatske zemlje, okupiranom slovenskom teritoriju, itd. u biti ide ne znam za što! Posredne koristi od brzog rješenja spora, ovdje i sada u Europi, su za obje države nesrazmjerno veće, nego neka potencijalna šteta u daljnjoj budućnosti zbog ne idealno ravno nacrtanih linija na zemljovidima tamo negdje u budućnosti (kad će granice biti sve manje bitne).

Podariti koristi, odložiti probleme!

Umjesto da se u obje države bavimo samo (i skoro samo) problemima (nesuglasice zbog međe), radije ih odložimo i bavimo se obostranim koristima, dobrosusjedskim odnosima, gospodarskom suradnjom, proširenjem Europske unije, stabilizacijom regije, energetskom diverzifikacijom, prometnim tokovima, gospodarskom krizom, itd.!
Sve to lako neometano teče još mnoge godine, i sa sadašnjima neriješenima pitanjima međe.
Vjerojatno će naši nasljednici dosta lakše riješti probleme, koji nam se čine tako Veliki, za njih pa će porumenjeti i zastarjeti zemljovidi...

Praktično rješenje

Države neka pripreme (najbolje same, po potrebi uz posredovanje) sporazum o prekidu međusobnog graničnog spora, Europska unija pa neka bude nekakav «skrbnik» sporazuma (možda za autentično tumačenje?).
U tom aktu neka budu nabrojeni i kao takvi priznati svi SPORNI djelovi međe između Hrvatske i Slovenije. Države nek izjave, da zbog praktičnih i uzajamnih koristi odlažu konačnu sadržajnu odluku o granici za vrijeme, kad će za obje države važiti Schengenski režim, ili kad će Europska unija cjelovito uređivati status priobalnog mora.

Slovenija neka izjavi, da neće blokirati, nego pomagati ulazak Hrvatske u EU.

Hrvatska neka izjavi, da neće nikada blokirati slovenski pristup do međunarodnih teritorijalnih voda.

Obje države neka izjave svoju namjeru, da će porušiti sve granične objekte, kad će za obje vrijediti Schengenski režim.

Obje države nek se slože, da lako na spornom zemljištu izvode svaka svoju suverenost, ali će izbjegavati bilo kakav konflikt. To znači, da bi slovenska policija na spornom području uhitila svojeg državljana, a Hrvatska (na istom tom području) svojeg.

Možebitne nesporazume pri izvađanju (podvojene) suverenosti na spornom području rješava posebno zajedničko tijelo, po potrebi sa više lokalnih ispostava.

Države imaju pravo, da koriste svaka takve zemljovide, kakvi im se čine pravilnima. To u praksi znači, da mogu postojati različiti zemljovidi.

S takvim sporazumom bi se dvije susjedne države Hrvatska i Slovenija posve «rehabilitirale» u međunarodnoj političkoj javnosti i podignule se na razinu stabilnih i zrelih demokracija, a njihove političke elite bi si među svojima glasačima povratile velik dio ugleda i političkih poena.

Iako je (bila) politika glavni krivac za nepotrebni spor, nije ga moguće riješiti bez DOBRIH političara na obje strane!

9. februar 2009

Kako reševati slovensko-hrvaški spor?


Ne tako kot doslej!

Tako v Sloveniji kot na Hrvaškem smo zašli v nevarno spiralo populizma med politiko ter mediji na eni strani in javnim mnenjem državljanov na drugi strani. Zato je odstotek prevladujočega mnenja (enostranskega) v edino svoj PRAV že blizu 100% (enoumje), kar je paradoksalno v času brezmejne komunikacije in že skoraj zrele demokracije v obeh državah.

Bojim(o) se, da bodo že naslednje volitve (v Sloveniji tiste za Evropski parlament) spiralo ne-prijateljstva še bolj zategnile, morda že kar do sovražnosti. Politiki bodo svoja stališča še zaostrili, mediji pa prilivali olja na ogenj, tako da noben kandidat ne bo imel nikakršne možnosti, če bi izjavil kaj logično-razumskega (=nepatriotičnega).

Obema državama pa se bo še naprej delala velika škoda. Slovenija bo s svojimi blokadami ali celo s kakšnim neumnim referendumom počasi izgubljala pridobljeni mednarodni ugled resne in uspešne srednjeevropske države z velikim potencialom za umirjanje strasti na sosednjem nesrečnem Balkanu. Hrvaška pa si bo za (kar?) nekaj let preložila vstop v Evropsko unijo, odpiranje v Schengen, prevzem skupne evropske valute ter si zaradi tega nakopala ogromno gospodarsko škodo.

Zaradi česa? Ali je to vredno?

Kaj je tistih nekaj km pustega morja in par potrganih ribiških mrež v primerjavi s tisoči kilometrov čudovite obale in bogatih otokov tako izrazito pomorske države kot je Hrvaška? Ali bi se za vekov veke iz zgodovine izbrisal ponos Hrvaške (ali pa bi pridobila simpatije vse mednarodne skupnosti), če bi Slovencem prepustili tisti njihov tako zaželjeni »prehod na odprto morje«, če jim že toliko pomeni? Saj, resnici na ljubo – niti ne pričakujejo, da bodo kdaj sami zaustavljali in nadzorovali mednarodni ladijski promet do Kopra in Trsta.

Ali bi povprečni Slovenci nikakor in nikdar ne preboleli tragične izgube kakšne parcele (ali Bog ne daj celo kakšne hiše), če pa so se morali sprijazniti celo z izgubo celotne Koroške in Trsta? Ali ne bi lahko vsaj še nekaj let potrpeli in na poti v »njihovo« običajno letovišče pokazali svoje osebne izkaznice kakšen kilometer prej, kot bi bilo po zatrjevanju kakšnega njihovega politika spodobno? Saj bodo mejni prehodi tako ali tako porušeni, ko bo tudi Hrvaška postala polnopravna članica EU.

V velikih mednarodnih ozemeljskih sporih (s tem pa tudi arbitražah in sodnih sporih) gre po navadi tudi za res velike (skrite ali prikrite) gospodarske interese (zaloge nafte ali rudnin, vojaško-strateške položaje, prometne povezave itd.). V sporu med Hrvaško in Slovenijo pa je to (lahko) zanemarljivo! Gre res bolj za princip! Za nacionalne interese! (Precej abstraktne)

Kje je tu zdravi razum?

Politiki na obeh straneh nam vsakodnevno servirajo izjave, ki ne prenesejo nobenega preizkusa zdrave pameti, pa pri tem niti ne (zardijo ali) trenejo z očmi. V nevarnih (celo za demokracijo samo) razmerah enoumja si nihče ne upa podvomiti v lokalne nacionalne aksiome, na katerih sta se združili (kot že dolge ne) koalicija in opozicija.

»Hrvaška je za pogajanja in arbitražo. Ne bo pa niti z enim pednjem hrvaškega ozemlja kupovala članstva v EU!« »Hrvaška je za pravno rešitev spora! Ne pristane pa na pravično rešitev spora!«

»Slovenija je za pogajanja in mediacijo! Nikoli pa se ne bo pogajala o tistih delih spornega območja, ki so del njenega suverenega ozemlja!« »Slovenija izhaja iz stanja na dan 25.6.1991. Piranska občina pa ni bila pravično razdeljena po II. svetovni vojni.«

Pustimo zgodovino!

Če se obe državi strinjata, da je izhodišče za določitev meje dejansko stanje v trenutku njune osamosvojitve leta 1991, potem je odveč kakršnokoli poseganje v zgodovino. Nepremišljene izjave politikov so sicer zelo koristne za njihov notranjepolitični »image«, vendar pa še bolj škodljive za samo reševanje meddržavnega spora. V bistvu so pravo prilivanje olja na nepotrebni ogenj(ček) mednacionalnega sovraštva. Kakšno zvezo ima osvobajanje Trsta z mejo na Dragonji? Kakšno zvezo ima ustaštvo s sodobno demokratično Hrvaško? Ob takšnih izjavah politikov nas je navadne državljane enostavno sram (da imamo takšne politike)!

Mehčati in ne zaostrovati!

Civilizirana rešitev spora med Slovenijo in Hrvaško sploh ne bo možna, če bosta obe državi vztrajali na svojih maksimalističnih pozicijah. Obe državi morata pošteno in jasno priznati, da je določen del njunega mejnega ozemlja SPOREN (in ga po potrebi tudi definirati, narisati). Obe državi morata priznati, da je Jorasova hiša na SPORNEM ozemlju. S tem bodo šele doseženi pogoji za nadaljnje reševanje spora (sodno, arbitražno ali mediacijsko).

Neodgovorni politiki in mediji potencirajo nerealna pričakovanja v obeh državah, kar pa že vnaprej zmanjšuje možnosti za takšno rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani. Ni namreč dovolj samo, da nekako pride do odločitve (sodne, arbitražne ali pogodbene), ampak morata to sprejeti tudi obe državi in še posebej njuni javnosti, ne pa da bo (samo) ena zelo razočarana, druga pa zadovoljna.

Tako kot morata biti za vsak spor potrebna dva, tako je tudi za njegovo rešitev potrebno popuščanje na obeh straneh. Čeprav je v navijaškem ozračju obeh skupnosti težko sploh priti do neobremenjenih in iskrenih (tudi samokritičnih!) mnenj, pa je nujno razširiti krog mnenjskih voditeljev tudi na civilno družbo in predvsem na takšne moralne avtoritete, ki niso vezane na mandat (umetnike, akademike, škofe, športnike, neodvisne novinarje, prijateljska društva, itd.), tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.

Ne žrtvujmo sedanjosti na račun prihodnosti!

Danes pač neposrednih (sploh pa ne gospodarskih) koristi od svoje »zmage« ne more pričakovati nobena od obeh držav. Sloveniji v dogledni prihodnosti ne grozi nobena realna nevarnost za zaprtje izhoda na morje, saj je to le neka teoretična možnost iz daljne prihodnosti. Hrvaški se za tistih nekaj kvadratnih kilometrov ne preveč bogatega morskega dna in vse redkejših ribjih jat v naslednjih nekaj letih še ne bo bistveno povečal nacionalni družbeni proizvod, odkritje bogatih nahajališč nafte in plina pa je tudi bolj znanstvena fantastika. Določeni deli levega ali desnega rečnega korita Mure na slovenski ali hrvaški strani se pa tudi lahko zamenjajo…

Skratka: Če odmislimo velike besed o nacionalnem interesu, neomejeni suverenosti, pednjih Hrvaške zemlje, okupiranem Slovenskem ozemlju, itd. v bistvu ne gre za ne vem kaj! Posredne koristi od hitre rešitve spora, tukaj in sedaj v Evropi, pa so za obe državi lahko neprimerno večje, kot neka potencialna škoda v oddaljeni prihodnosti zaradi ne ravno idealno zarisanih črt na zemljevidih tam nekje v negotovi prihodnosti (ko bodo meje vse manj pomembne).

Poudariti koristi, preložiti probleme!

Namesto da se v obeh državah ukvarjamo predvsem (in skoraj že samo) s problemi (nesoglasji glede meje), jih rajši preložimo in se ukvarjajmo z vzajemnimi koristmi, dobrososedskimi odnosi, gospodarskim sodelovanjem, razširjanjem Evropske unije, stabilizacijo regije, energetsko diverzifikacijo, prometnimi tokovi, z gospodarsko krizo, itd.! Vse to lahko poteka nemoteno še na mnoga leta, tudi ob sedanjih nerešenih mejnih vprašanjih. Verjetno bodo naši zanamci dosti lažje rešili probleme, ki se nam zdijo tako Veliki, za njih pa bodo le orumeneli in zastareli zemljevidi…

Praktična rešitev

Državi naj pripravita (najbolje kar sami, po potrebi pa tudi s posredovanjem mediatorjev) sporazum o prekinitvi medsebojnega mejnega spora, Evropska unija pa naj bo nekakšna »priča« in hranitelj sporazuma (morda tudi za avtentično razlago?).
V tem aktu naj bodo našteti in kot taki priznani vsi SPORNI deli meje med Slovenijo in Hrvaško. Državi naj izjavita, da zaradi praktičnih in vzajemnih koristi prelagata dokončno vsebinsko določanje meje na čas, ko bo za obe državi veljal Schengenski režim, oziroma ko bo Evropska unija celovito urejala status priobalnega morja.

Slovenija naj izjavi, da ne bo ovirala, ampak celo pospeševala vstop Hrvaške v EU.

Hrvaška naj izjavi, da ne bo nikoli ovirala slovenskega dostopa do mednarodnih teritorialnih voda.

Obe državi naj izjavita svojo namero, da bosta porušili vse mejne objekte, ko bo za obe veljal Schengenski režim.

Obe državi naj se strinjata, da lahko na spornih ozemljih izvajata vsaka svojo državno suverenost, vendar se bosta izogibali kakršnimkoli konfliktom. To pomeni, da bi lahko slovenska policija na spornem ozemlju aretirala svojega državljana, Hrvaška pa (na tem istem ozemlju) svojega državljana.

Morebitne nesporazume pri izvajanju (podvojene) suverenosti na spornem ozemlju rešuje posebno skupno telo, po potrebi tudi z več lokalnimi izpostavami.

Državi imata pravico, da uporabljata vsaka takšne zemljevide, kot se jima zdi ustrezno. To v praksi pomeni, da izrecno lahko obstajajo različni zemljevidi.

S takšnim sporazumom bi se dvojec sosednjih držav Slovenije in Hrvaške povsem »rehabilitiral« v mednarodni politični javnosti in se dvignil na raven stabilnih in zrelih demokracij, njune politične elite pa bi si med svojimi volivci povrnile veliko ugleda in političnih točk.

Čeprav je (bila) politika glavni krivec za nepotrebni spor, pa ga ne bo možno rešiti brez DOBRIH politikov na obeh straneh!

8. november 2008

Ameriške volitve od blizu

Letos sem imel to srečo, da sem si lahko od blizu ogledal ameriške volitve (v Južni Karolini), vključno s predvolilnimi zborovanji, pogovori s kandidati, predavanji o njihovem volilnem sistemu, pogovori z lokalnimi oblastmi, obiskom volišč, na koncu pa seveda tudi velikim praznovanjem – »election party«…

Tako sem si lahko ustvaril kar realno sliko o značilnostih tega enkratnega, zgodovinsko pogojenega volilnega sistema, posebno še, ker sem bil v stiku z aktivisti obeh največjih strank, demokratske in republikanske. Na tem mestu lahko povzamem le nekaj najbolj svežih vtisov in lastnih spoznanj, do katerih sem prišel, potem ko sem seveda osnove ameriškega volilnega sistema že poznal, toliko kot jih pač pozna povprečni evropski pravnik.

Čeprav se nad sistemom »indirektnih« elektorskih glasov veliko ljudi zgraža, češ da »vsi glasovi volivcev niso enako pomembni« ali da »zmagovalec dobi vse, poraženec pa nič«, pa sem prepričan, da Američani svojega volilnega sistema še dolgo ne bodo spremenili. To pa predvsem zato, ker naravnost omogoča in ščiti sedanji »dvostrankarski« politični sistem. Onemogoča praktično vse ekstremistične pobude in skupine, vodilne politike pa usmerja v zmerne, sredinske smeri, tako da se obe vodilni stranki v bistvu relativno malo razlikujeta glede najvažnejših političnih vprašanj.

Kritikov ameriškega volilnega sistema je vedno dovolj, vendar pa so njihovi argumenti v bistvu po navadi bolj na krhkih nogah, če seveda dobro razumemo bistvo problema. Ko se zgražajo, da je Ross Perot leta 1992 kot predsedniški kandidat dobil 18,9% vseh oddanih glasov, pa niti enega elektorskega glasu (imajo pač večinski volilni sistem), pozabljajo, da pa sta druga dva kandidata oba dobila veliko več glasov. Nerealno je pričakovati, da bo postal predsednik nekdo, za katerega glasuje le 18,9% volivcev! In potem mu tudi 18,9% glasov - ali pač elektorskih glasov - nič ne pomaga. Na koncu je treba vse zaokrožiti na eno osebo, drugače pač ne more biti. Tudi letos je vseh 42% glasov, katere si je priboril McCain, »ukradel« Obama…

Mislim, da imamo Slovenci še najmanj pravice Američanom očitati, da vsi glasovi volivcev niso enako pomembni, saj imajo oni že v zakonih (ali celo v ustavi) zagotovljeno, da se (obvezno!) vsakih toliko let (mislim, da na 10 let) preverjajo in po potrebi popravljajo meje volilnih okrožij, tako da na enega kandidata (na primer za predstavniški dom države) pride enako število volivcev. Kot je znano, so pri nas tovrstne razlike lahko kar nekajkratne…

Glavni razlog, da ni pričakovati kakšnih bistvenih sprememb v ameriškem volilnem sistemu, pa je v tem, da so bistvene določbe (in to zelo konkretno) določene že kar v ustavi (na primer tudi to, da morajo biti predsedniške volitve na prvi torek v novembru). Morebitni amandmaji bi zahtevali dvotretjinsko soglasje v vsaj tri četrt zveznih državah. To pa je povsem nerealno pričakovati, posebno še po letošnjih tako uspešnih volitvah.

Še več kot vsebinskih razlik (v primerjavi z evropskimi sistemi) pa je povsem tehničnih posebnosti in te so me še bolj zanimale.

Zanimivo je, da se mora za registracijo svoje volilne pravice potruditi vsak državljan sam! Če se ni pravočasno registriral (in pri tem pridobil ustreznega potrdila), pač ne bo smel voliti. Seveda pa pri registraciji zelo in z veseljem pomagata obe vodilni stranki, predvsem tudi že zaradi predhodnih strankarskih volitev. Zaradi velike angažiranosti velike večine ameriške javnosti, letos to sploh ni bilo problematično. Nasprotno: ljudje so po nekaj ur stali v vrstah (pa seveda ne povsod; tam, kjer sem bil sam opazovalec, je bila frekvenca volivcev enaka kot pri nas), samo da bi lahko čim prej (kar so lahko v nekaterih državah naredili že dva tedna pred 4. novembrom) izrazili svojo voljo.

Evropejci se premalo zavedamo, da so ameriške volitve po pravilu vedno zelo obsežne (volijo hkrati veliko funkcionarjev, sodnikov in drugih javnih uslužbencev; na primer tudi mrliškega oglednika…) in združene z večimi referendumi. Tam, kjer sem bil opazovalec jaz, so se izrekali o tako različnih vprašanjih, kot je starostna meja za kriminalizacijo spolnih odnosov z mladoletno žensko (14 ali 16 let) ali pa uvedba posebnega dodatnega prometnega davka v višini 1% za izgradnjo in modernizacijo šolskega sistema od vrtcev do visokih šol (ker je referendum uspel, bodo v naslednjih 10 letih tako zbrali več sto milijonov dolarjev*). Po vsebini gre pravzaprav za povsem isto, kar smo mi včasih imenovali »samoprispevek« po obliki pa za pravo in resnično »samoupravljanje«!

Potem je seveda razumljivo, da so ameriške glasovnice zelo obsežne in da je logično, da si pomagajo s tistimi značilnimi »volilnimi aparati« (po fiasku na Floridi so jih zelo izboljšali). Tako sedaj v veliki večini volijo elektronsko (izjemoma pa tudi še pismeno, na primer na domu, po pošti itd. – v tem primeru ima glasovnica vsaj kakšnih 8 strani). Praktični kot so, pa so spet s svojevrstno potezo olajšali glasovanje tako, da je na začetku glasovnice izbira »Straight Party«, navedene pa so vse tiste stranke, ki imajo v nadaljevanju vsaj enega kandidata. V Južni Karolini so to poleg demokratske in republikanske še: »Green«, »Libertarian« in »Constitution«. Če izbereš »Republican«, si s tem glasoval za vse kandidate te stranke, od predsedniškega do šerifa in se ti ni treba naprej truditi… Kot glavno prednost »volilnih strojev« vidim v dejstvu, da je seštevanje opravljeno tako rekoč sproti in da so rezultati lahko objavljeni takoj po zaprtju volišč. Sicer pa sam še vedno (in vedno bolj) mislim, da je »čas za (enostavne) e-Volitve« - http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_Clanek.asp?id=38054&Skatla=17 – tako pri nas kot v Ameriki. Mimogrede: njihove opisane volitve ne gredo v to smer, saj se prav hvalijo s tem, da sistem ni v nobeni povezavi z internetom (zaradi varnosti) in da po volitvah hranijo podatke v samih volilnih napravah (vzamejo ven kaseto s podatki in jo zapečatijo).

Naj poudarim, da gornji primeri morda drugje sploh niso relevantni, saj imajo v ZDA kar 50 različnih volilnih sistemov (zakonodaj) in da tudi vprašanje glasovnic rešuje vsaka država po svoje, nekatere bolj, druge manj uspešno.

Na koncu pa naj opišem še svoje največje presenečenje, ki je bilo posledica mojih očitno napačnih pričakovanj. Pod vtisom (tudi) slovenske predvolilne kampanje sem pričakoval, da me bo ob prihodu v Južno Karolino (5 dni pred volitvami) na javnih mestih pričakalo malo morje volilnih letakov in panojev s fotografijami raznoraznih kandidatov. Pa nič od tega! Nič. Čeprav sem se po tej državi veliko potoval, nisem nikjer videl niti enega letaka s sliko kakšnega kandidata! Niti obeh predsedniških ne! (Na televiziji sem ju pač videl…) Očitno so Američani tisto fazo v razvoju predvolilnih kampanj, ko vse temelji na »plakatih« že opustili. Upam, da jim bomo počasi sledili tudi mi. Saj: zakaj pa je treba toliko »onesnaževanja« z vsemi tistimi jumbo plakati? Ali kandidati ne najdejo drugih poti do volivcev? Ali ni bolj važna vsebina (ki pa se dosti bolje razširja osebno, preko televizije, interneta, shodov itd.) kot pa le (bolj ali manj posrečeno polepšani) obrazi politikov?
Pa še pospravljati jim ni treba vse te navlake…

O napetem spremljanju torkovega glasovanja in o večerni povolilni zabavi pa kdaj drugič…


*Priporočeni link: http://www.horrycounty.org/election/BallotQues08.pdf

Pa še moje slike: http://www.tomazic.info/MyrtleBeach2008.htm

31. avgust 2008

Koga naj volim?

Na to pomembno vprašanje, ki se nekaj tednov pred volitvami postavlja kar kakšni tretjini volivcev, bo odslej lahko pomagal odgovoriti tudi računalnik. Pripravili smo namreč spletno uporabnino "Koga naj volim?", kjer uporabnik lahko preizkuša sorodnost njegovih stališč in vrednot do aktualnih družbenih vprašanj – s stališči političnih strank…

Za začetek je pripravljenih 15 kartic s povsem jasnimi vprašanji (na primer glede uvedbe kazni dosmrtnega zapora) ter dvema nasprotnima odgovoroma (skrajni stališči) ter drsnikom, ki prikazuje pomembnost tega vprašanja.

Na začetku akcije so dobile politične stranke enake vprašalnike, preko katerih so lahko odgovorile, kakšna so njihova stališča glede posameznih vprašanj (tako, da so se med obema skrajnostma pozicionirale z vnosom številke od 1 do 100) in kako pomembna se jim zdi ta tema (z vnosom številk od 1 – nepomembno, do 200 – zelo pomembno).

Ko sedaj uporabnik na spletu odgovarja na vseh 15 vprašanj (tako, da z drsnikom določa stopnjo (ne)strinjanja in stopnjo (ne)pomembnosti problematike), se njegovi odgovori primerjajo s stališči strank in tako se na koncu ustvari »lestvica« strank glede na podobnost (sorodnost) stališč z bodočim volivcem.

Za vse tiste, ki so bili doslej še neodločeni, koga bodo volili, bi si težko predstavljali boljši nasvet, kako naj oddajo svoj glas.

No, jaz si že predstavljam, kako bi se dalo aplikacijo še bistveno izboljšati, v smeri (še) večje objektivnosti in si bom po svojih močeh prizadeval, da bo pri naslednjih parlamentarnih volitvah (upam, da šele čez štiri leta!) to že možno.

Potrebno bo namreč dodati še objektivne, zunanje, stvarne pokazatelje stališč (in tudi aktivnosti!) političnih strank, predvsem parlamentarnih. Predvolilne obljube (parole) sicer nekaj že povedo o usmerjenosti in ideoloških izhodiščih strank, vendar pa se praktično delovanje od tega dostikrat precej razlikuje.

Glede na to, da sem trden vernik v naraščajočo pomembnost umetne inteligence v prihodnosti (predvsem seveda na pravnem področju, vendar tudi na vseh drugih), sem prepričan, da bi bilo možno s kvalitetno obdelavo vseh dokumentov ter magnetogramov Državnega zbora (in vse to JE že danes dosegljivo v digitalni obliki) preteklega štiriletnega mandata, priti do ogromno zaključkov o tem, za kaj so poslanci posameznih strank glasovali, predlagali, nasprotovali, podpirali, vlagali, dopolnjevali itd.

Tako pridobljene matematične ponderje bi bilo potrebno dodati (korigirati) k uradnim predvolilnim stališčem, obljubam ter napovedim političnih strank in takoj bi dobili (še malo) bolj zanesljiva priporočila o tem, za koganajvolim.si…

Naj opozorim še na eno pomembno odliko opisane uporabnine. Presenetljivo (za politično področje) je povsem nevtralna glede na običajne politične opredelitve, kot so desno – levo, napredno – nazadnjaško, liberalno – konzervativno itd. Teh pojmov vprašalnik sploh ne vsebuje in jih boste zaman iskali. V bistvu smo jih tudi skrili, saj bodo drsnik enkrat odločno postavili na desno stran tisti, ki so sicer prepričani levičarji, drugič pa desničarji z največjim užitkom na levo…

In prav je tako. Ljudje smo svobodna bitja in se tudi glede političnih vprašanj ne moremo (smemo) vedno opredeljevati le tako, kot se (naše) stranke. Če se morda (pogojno označene) tipične leve stranke v neki državi zavzemajo na nižje zaporne kazni, pa ima kakšen posamični levičar gotovo pravico, da pa se mu zdi boljši dosmrtni zapor. In če verjetno (pogojno označene) tipične desne stranke ne podpirajo porok istospolnih partnerjev, imajo pa gotovo posamični njihovi člani in simpatizerji do tega vprašanja lahko drugačno stališče.

Če se bo »računalniško svetovanje« volivcem v prihodnosti še bolj(e) razvilo (in jaz sem prepričan, da se bo!) in bo možno izpolniti še precej več kot 15 kartic, potem bo morda prišlo tudi do zanimivih situacij, ko bo marsikateri uporabnik spoznal, da doslej morda sploh ni glasoval za pravo stranko!!!! Da je le nasedal lepim besedam in karizmi voditelja? In da dejansko njegove vrednote in stališča bolje zastopa neka druga stranka, ki pa morda ni imela tako dobrih »piarovcev«…

Skratka: tudi na področju e-Demokracije se bo zgodilo še marsikaj zanimivega in koristnega…


*Priporočeni link: http://www.koganajvolim.si/

29. junij 2008

Priimek Janša v zgodovini

Če boste kdaj postali predsednik vlade, bo vaš priimek gotovo prišel v zgodovino. Precej truda pa si prihranite, če na Amazonu že sedaj kupite knjigo, ki na dolgo in na široko obravnava vlogo in pomen vaših sorodnikov in soimenjakov v svetovni zgodovini. Pa ni treba, da ste ravno Peterle, lahko ste tudi Peterla, Jamnik, Kokalj, Zajc, Hribernik, ali celo Prelesnik… Tako kot se na moji knjižni polici že blešči knjiga »The Tomazic Name in History«…

Gre pa seveda za novo ekonomijo v tem globaliziranem (sploščenem) svetu, kjer ima dolgi rep na Amazonu (že) veliko večjo težo, kot pa njegovo telo. Prepričan sem, da jim danes »bestsellerji« prinašajo (že) manj zaslužka, kot ogromno število »nepomembnih« publikacij.
Logika herojev nove ekonomije (v tem primeru založb) je namreč naslednja:

1 x 3.000.000 = 300.000 x 10

Ali z besedami: Če prodamo eno knjigo (en naslov) v 3 milijonih izvodov, je to enako, kot če prodamo 300.000 naslovov (vsaj) po desetim kupcem. In ker vedo, da je praktično nemogoče en naslov prodati trem milijonom kupcev, se rajši lotevajo naslovov, ki bodo prodani (v povprečju) vsaj v nekaj deset izvodih. Cena knjige je lahko v obeh primerih (kot je tudi pri moji knjigi) 29,95$.

Pa še dve »malenkosti«: 1. knjige se seveda natisnejo sproti, po naročilu in ni nikjer niti ene na zalogi 2. vsebina je sestavljena iz »fiksnega dela« (vzorec ali template) in kakšnega promila spremenljivih podatkov, pridobljenih iz milijonskih podatkovnih baz (v tem primeru rodoslovnih registrov).

Če morda nejeverno zmagujete z glavo: »Pa saj za našo družino Smrdel ne bodo dobili niti 10 kupcev!«, naj vas spomnim, da obstajajo tudi družine kot Smith, Schmidt, Novak itd. ter da marsikdo v navalu navdušenja naroči kar cel zaboj knjig, da jih bo lahko daroval svojim številnim sorodnikom… Pa še nekaj tiste »da-jih-ne-bo-zmanjkalo« miselnosti je v nas…

Bilo bi nevljudno od mene, če vam ne bi po tem uvodnem navdušenju še pošteno svetoval, ali je vredno naročiti in kupiti knjigo a la »The Dolinar Name in History«… Lahko vam prihranim 29,95$, vendar s tem tudi vsaj kanček (trenutek) blagodejnega občutja slave in nesmrtnosti…
Po pravici povedano: odločite se sami. Jaz sem dobil približno to(liko), kot sem pričakoval. Ne več, ne manj…

Prijetno sem bil presenečen nad likovno opremo: MOJ priimek »Tomazic« v rokopisu že na naslovnici! Wau! (Dvomim sicer, da bi bil tisti možakar s kovčkom v roki moj dedek, čeprav je imel tudi podobne brke). V knjigi kar mrgoli ilustracij, starinskih fotografij in (koristnih) grafov. Kdo bi si mislil, da je bilo leta 1920 v Illinoisu kar 100% mojih soimenjakov pismenih (vseh pet!), V Ohiu pa le 60% (dva sta bila morda še otroka?).

Zelo me je fasciniral graf na strani 39 (gotovo bo tudi v vaši knjigi na isti strani…): v Pensilvaniji popolna prevlada dobrih starih slovenskih vrednot: 0% ločenih družin – oba zakonska para sta si ostala zvesta do groba – 100%. Pa hiše so tudi naši predniki rajši kupovali kot pa najemali… Wau!

Pa nikar ne mislite, da so v knjigi le statistični podatki. Posebno koristne podatke (vsaj kot nova izhodišča za nadaljnje raziskovanje) bodo v njej dobili predvsem rodoslovci. Na primer, da so se 2. Marca 1902 v New York iz Bremna pripeljali Ignac, Franc in Jože Tomažič in sicer z ladjo Frankfurt. Jaz sem za svojega deda Martina Vodlana že pred desetimi leti na internetu odkril na kateri palubii se je na začetku 20. stoletja pripeljal v Ameriko in v kateri se je tri leta kasneje vrnil… Kar neverjetno je, kako veliko skeniranih in zelo starih dokumentov imajo Američani v digitalni obliki!

Pa se vrnimo k ekonomiji! Avtorji (hic?) knjige odkrito priznajo, da je priimek »Tomazic« na 83.160-em mestu (pogostosti) med 1.778.655 priimki v ZDA. Stavim*, da jih bodo vsaj za tistih bolj pogostih (preko) 80.000 prodali najmanj po 10 izvodov (predstavljajte si, da so proti vrhu vse bolj »ameriški«.

Pa še ena pomembna »malenkost«: nismo določili datuma, do KDAJ naj bi to prodali… In v tej novi ekonomiji dolgega repa ima čas povsem drugo vlogo: založnikom se pač tako ne mudi, saj nimajo stroškov s skladiščenjem, kot je to pestilo klasične založnike. V digitalni obliki bodo knjige o zgodovini vašega priimka (sicer res nastale v eni sekundi) uskladiščene še leta in desetletja…

*Tudi meni se ne mudi…

18. junij 2008

Glokalizacija

Globalizacije se danes verjetno že vsi zavedamo in bojim se, da pri večini prevladuje odpor ali celo strah pred njo. Če pa jo sprejmemo kot realnost in se ji prilagodimo ter vanjo aktivno vključimo, se lahko spremeni v veliko prednost in izzivalno priložnost, tako za posameznika, kot (in predvsem tudi) za Slovenijo…

Kar najprej zgleda slabo ali celo katastrofalno, se lahko kmalu izkaže za koristno in prinaša nove, prej povsem neslutene možnosti. Ko so v Ameriki začeli izgubljati delovna mesta zaradi poceni kitajskih izdelkov, so se najprej vznemirjali, potem pa začeli usmerjati v panoge in storitve z večjo dodano vrednostjo (predvsem informacijske tehnologije) in prepričan sem, da bodo še dolgo imeli vodilno vlogo v inovativni ekonomiji.

Tudi nam ne bo prav nič pomagalo, če se nam bo tožilo po dobrih starih tekstilnih in čevljarskih tovarnah in prav škodljivo bo, če bomo skušali (s kakršnimikoli subvencijami ali z državno pomočjo) obdržati delovna mesta, ki niso konkurenčna – v svetovnem merilu. Manj škode je, če vsa tista delovna mesta, ki so očitno neperspektivna (nekonkurenčna) takoj opustimo, kot pa če za njihovo vegetiranje trošimo sredstva iz javnih virov. Bodo delodajalci in delojemalci vsaj prisiljeni, da se čim prej prilagodijo sodobni konkurenci! Priznam, da zveni neusmiljeno, ampak prav v tem je kleč in trend sodobne globalizacije: Nenehno tekmovanje in boj za (gospodarsko) preživetje! Če nujne preusmeritve ne bomo naredili takoj, jo bomo pa čez nekaj let, na še bolj boleč način in z večjim zaostankom za vodečimi.

Dobro, pa kako naj se tisoč delavcev neperspektivne tekstilne tovarne preusmeri (»prestrukturira«)? Enotnega odgovora ni, vsak se bo moral »znajti« po svoje. Visoko izobraženi ekonomisti, inženirji, pravniki, se bodo že nekako znašli, če ne drugega na obstoječem trgu delovne sile. Za srednji kader bo že malo težje… Marsikdo pa se bo šele sedaj opogumil za podjetniški poskus… Odvisno od osebnih lastnosti. Ne pozabimo, da je del globalizacije tudi večja mobilnost ljudi. Pri nas se bodo (zaradi pomanjkanja domačih kadrov) kmalu pojavili bistri programerji iz Bolgarije in Indije. Jim bodo pač tisti Slovenci, ki se drugače ne bodo znašli, pekli pizze in jih vozili s taksijem…

Globalizacijo pa je možno tudi speljati na svoj mlin, tako kot so to na primer uspeli v Indiji. Namesto, da bistri in pridni izobraženci množično odhajajo v Ameriko in druge najrazvitejše države »s trebuhom za kruhom«, so začeli svoje storitve prodajati kar od doma. Kot gobe po dežju rastejo podjetja s po več tisoč zaposlenimi, ki preko ultrahitrih internetnih povezav nudijo vse vrste storitev komurkoli po svetu (predvsem pa programiranje, telefonska pomoč, itd.). Glokalizirali so se tako, da lahko dobro zaslužijo, pa so še vedno doma, nosijo udobne halje in jedo hrano, na katero so najbolj navajeni.

Kako pa se bi (bo!) lahko Slovenija glokalizirala? Kje so njene primerjalne prednosti? Vsekakor niso v kakšnih naravnih bogastvih, razen če kot taka ne štejemo tudi naše lepe pokrajine in kulturnozgodovinske dediščine. Na materialnem področju skoraj ne vidim drugega kot toplice za visokokvaliteten (»welness«) turizem (v kombinaciji z zasebnimi zdravstvenimi storitvami) in možnost biološkega kmetijstva (kmečki turizem, vrnitev k naravi itd.).

Največ možnosti imamo verjetno v ljudeh samih: v znanju in smislu za podjetništvo. Slednje je bilo v prvi polovici prejšnjega stoletja že prav lepo razvito in na najboljši poti, da prodre v evropski vrh, pa je bilo z revolucijo povsem zamorjeno in le ubogi obrtniki so ohranjali žlahtno tradicijo, seveda v zelo omejenih okvirih.

Srečni smo lahko, da sedaj živimo v času, ko ni nobenih omejitev več! Ves svet je pred nami: mladi podjetniki imajo na Facebooku pred sabo trg 60 milijonov posameznikov, od katerih je vsakdo le en klik in eno sekundo oddaljen! Pa naj se znajdejo!

Seveda ne bodo mogli uspeti le kot posamezniki. Namesto da si slepo konkurirajo na malem slovenskem trgu, naj se povežejo in skupaj podajo v veliko večje arene. Namesto, da jih pet razvija vsak svoj sistem »opozorilo-potnikom-da-se-bliža-postaja«, naj se raje dogovorijo, uskladijo ter povežejo in skupaj naredijo en »passenger-alerting-system« ter ga prodajajo po vsem svetu.

Od države pač ni treba pričakovati, da nas bo usmerjala, v kakšne vrsto gospodarstva naj se podajamo. Dovolj je, da se čim bolj umika in odstranjuje administrativne in davčne ovire. Ocenjujem, da sedanji vladi to kar dobro uspeva.

15. junij 2008

Mega pravde omejujejo

Kdo ne pozna zgodb o slavnih ameriških odvetnikih, pred katerimi trepetajo velike korporacije, saj jim lahko z dobro organizirano skupinsko tožbo (»class action«) tisočev (bolj ali manj resnih) oškodovancev, poberejo ves dobiček ali celo spravijo v stečaj? Kot to lahko vidimo v romanu Johna Grishama: Kralj poravnav, so spretni pogajalci največ denarja morda dobili že samo s pretnjo tožbe, če so potencialne tožence le dovolj prestrašili. Vendar se čas takšnih mega pravd očitno izteka…

Ker pa imajo v Združenih državah Amerike zakonodajo, tako materialno kot tudi procesno, dokaj decentralizirano, se največje spremembe ne dogajajo naenkrat in z velikim pompom, temveč omejitve, ki bodo zmanjšale možnosti za mega pravde, uvajajo posamezne države, počasi (ponekod že drugo desetletje) in vztrajno. Tiha borba med velikimi korporacijami in mega-odvetniki ima več dimenzij, skupni imenovalec pa slej ko prej ostaja dolar. S političnimi kampanjami skušajo podpreti tiste kandidate za zakonodajalne organe, ki so naklonjeni spremembam predpisov (»tort reform«) in tiste sodnike, ki so že malo »alergični« na mega zahtevke, s katerimi se lahko uničijo stoletna in solidna podjetja.

Rezultati reforme se že krepko poznajo. V nekaterih državah so za začetek dokaj otežili možnosti, da bi se skupinske tožbe sploh pojavile in vložile. Skoraj polovica držav je uvedla maksimalne odškodnine za nevestno zdravljenje, predvsem iz naslova (duševnih) bolečin. V večini držav so postavili zgornjo mejo za »eksemplarične odškodnine«. Zelo so omejili možnosti vlaganja tožb v (drugih) državah zaradi špekulativnega namena (ker imajo tam »ugodnejšo« in bolj »obetavno« ureditev). Dve tretjini držav je zmanjšalo takse (in druge »težave«) za pritožbe tožencev zoper neugodne sodbe.

Seveda pa tudi odvetniški lobi ne čaka prekrižanih rok in vlaga kar velika sredstva v podporo tiste politične opcije, ki je v neki državi bolj naklonjena »trdi liniji« sodišč, hkrati pa razvija nove prijeme – »creative litigation«, predvsem na področju ekologije.

Mislim, da opisani trendi nimajo kaj dosti vpliva na naše (evropske) razmere, kjer se mega pravdanje niti še ni kaj dosti razširilo, pa tudi razmerja moči in političnega vpliva med politiko in pravosodjem so bistveno drugačna, kot v Ameriki.

Vir, 13. 1. 2007

10. junij 2008

Dober naslov...

… je pol članka, pravijo. In tako sem to upošteval tudi jaz. Če bo ta današnji naslov moje kolumne všeč obema tistima dvema bralcema, ki se jima celo ob sobotah da pogledati na IUS-INFO), potem obljubim, da ga bom še kdaj ponovil. In ker mi je trenutno zmanjkalo idej za znanstveno fantastiko (umetna inteligenca v pravu, itd.), sem se danes odločil za sorodno zvrst – humoresko.

Slava je minljiva. Prav tako (na)prednost na kakšnem strokovnem področju. Na to sem se spomnil, ko me je včeraj na pariškem letališču nekdo nagovoril z besedami: »Vi se mi zdite pa znani… Ali niste vi kot poslanec vedno imeli na mizi prenosnik?«, namesto z običajnim nagovorom: »Vi se mi zdite pa znani… Ali niste vi padli v tisto luknjo na nekem otoku?«.

Tale možakar je pa res razgledan, ima dober spomin in dober občutek za prave vrednote! Izkoristil sem dejstvo, da je bilo do odhoda letala še več kot dve uri ter da smo bili že v končni čakalnici (od koder mi ni mogel nikamor pobegniti) in začel sem mu na dolgo in počez razlagati, kako napreden sem bil že od nekdaj, posebno na pravnem (in) računalniškem področju.

Kako sem že leta 1975 programiral v Cobolu in so mi v Raško (kjer sem služil vojsko) pošiljali (v velikih kuvertah) datoteke (v obliki luknjanih kartic), katere sem editiral (s kemičnim svinčnikom) in sortiral (zamenjava vrstnega reda v svežnju kartic) ter poslal nazaj v Ljubljano v nadaljnjo obdelavo (luknjanje)…

Kako sem že v začetku 80-ih let zasnoval (v DOS-u) računalniški program SAS-Editor (pojasnilo za mlade bralce: SAS je bila kratica za »samoupravne splošne akte«), ki je ob vsaki spremembi enega akta avtomatsko prenumeriral tudi vse člene in sklicevanja v vseh drugih aktih (nekaj podobnega sedaj – za Windowse – razvijajo v italijanskih in nizozemskih inštitutih, kot sem včeraj slišal na pariški konferenci »Legal Knowledge and Information Systems 2006«)… Na žalost tedanji računalniki niso bili zadosti hitro sposobni obdelati ogromnega obsega SAS-ov in DD- jev (pojasnilo za mlade bralce: DD je bila kratica za »družbeni dogovor«), kar je imelo med drugim za posledico tudi to, da je samoupravni socialistični sistem (SSS) zašel v resno krizo…

Kako sem leta 1985 skušal še zadnjič rešiti SSS pred propadom, tako da sem izdelal (v DOS-u) program za pisanje govorov GOVORNIK. Celo Mladina je temu posvetila dvostranski članek, pa še moja slika je bila objavljena. Ker sem kasneje za zgodovino hotel ohraniti spomin na samoupravni žargon, sem GOVORNIKA pretvoril v Windows obliko in si ga še vedno lahko ogledate tule: GOVORNIK.

Kako sem vrgel puško v koruzo glede socializma in se sprijaznil s kapitalizmom ter leta 1989 lansiral IUS-INFO, čeprav se mi o internetu še sanjalo ni… Ker sem moral na telefon v svoji prvi pisarni čakati 5 let (potem ko sem »prispeval za izgradnjo samoupravnega telefonskega omrežja« preko 5.000 DEM, sem najel v Ljubljani prazno stanovanje – s telefonom - in tam priklopil računalnik ter začel emitirati IUS-INFO BBS… Pa sploh ni bil tako od muh… saj je že tedaj nudil ZAKONE, PREDPISE; JUDIKATE, LITERATURO… pa tudi dnevne NOVICE (točneje NEWS, ker so prihajale iz Amerike), FORUM, DODATKE, IGRE in celo LIVE CHAT (opozarjam na paralelo v zadnjem odstavku te »humoreske«)…

Kako plemenito pionirsko poslanstvo sem opravljal s tem, da sem deset let organiziral Računalniško delavnico v okviru Dnevov slovenskih pravnikov v Portorožu, vodil Sekcijo za računalništvo pri društvu pravnikov ter prvo diskusijsko listo Pravni forum SLO-IUS… Tako, da me je bilo treba že kar zamenjati… da so te funkcije lahko prevzeli še drugi, z novimi idejami in iniciativami ter aktivnostmi…

Kako sem leta 2003 dal pobudo ter iniciativo za organizacijo in posredovanje pri pretoku znanja ter – v svetovnem merilu – (so)ustanovil prvo družbo za upravljanje portala, kjer se lahko spletno in sprotno izdelujejo najrazličnejši pravni dokumenti in druge pametne uporabnine – Inform d.o.o.

Kako sem leta 2006 dal iniciativo za intenzivnejši in tudi komercialni razvoj umetne inteligence v pravu (za nekatere še vedno »znanstvena fantastika«!), ter v Ameriki ustanovil družbo »AI-in-Law Future Technologies, Inc.«, kateri se pridružujejo tudi partnerji iz Italije in Nizozemske, sedaj po tejle pariški konferenci pa verjetno tudi iz ZDA, Avstrije in Madžarske…
No, možakar je že zdavnaj zaspal… Jaz imam pa kar dober občutek, da sem ga tako lepo uspaval… pri tem pa še sam sebe malo potolažil… in se pripravil za jutri…

Moj problem? Vse pogosteje imam občutek, da ne grem več v korak s časom… Da me prehiteva razvoj tehnike (tako smo rekli včasih; danes pa je to ICT – informacijsko komunikacijske tehnologije)… Da ne bom zdržal (po svojih močeh pomagati otrokoma) do konca devetletke… Za kasneje tako ali tako nimam iluzij…

Fantu, ki je v sedmem razredu sem še pred kratkim lahko kaj pomagal pri inštalaciji kakšne računalniške igrice… Kako sem bil zadovoljen in ponosen! Sedaj me pač ne rabi več… Ker sem zadnje čase dobil občutek, da (vesoljske in druge) borbe na terenu postajajo (še) bolj kompleksne, sem ga začel malo opazovati… Na moje presenečenje sem odkril da se (že dolgo?) ne bori več le z roboti in računalniškimi »osebami«, ampak (preko interneta) s svojimi sovrstniki iz vsega sveta… Vidim, da nekaj piše, kako naj se zaveznik skrije za tisto veliko skalo in potem mi kar tako mimogrede pojasni, da je to »Skyro« z Islandije, skupaj so pa ekipi še »Catch41« iz Estonije ter »Choo« iz Koreje. Na drugi strani imajo pa neke Amerikance ter enega Grka… Verjamem, da so takele igrice v »live« bolj zanimive, kot pa one iz prejšnjega obdobja (pred enim letom)…

Prav »zašvical« pa sem danes zjutraj, ko me je (v Pariz) poklicala hčerka (5. razred) in napovedala, da je pa sedaj res že skrajni čas, da tudi ona dobi »MSG«! Saj sem se znašel! Nikakor nisem smel pokazati, da ne vem, če sem prav slišal… K sreči sem takoj pomislil na Microsoftovega »Messangerja« in uganil, da je prav to tisto, kar »imajo danes že vsi drugi«. Kje je že običajni »e-Mail«…! To smo namestili pred pol leta… sedaj pa to ni več dovolj… Potrebno je takojšnje komuniciranje… verjetno tudi preko telefona… Kakorkoli: zagotovil sem ji, da bova to inštalirala »takoj jutri«, ni problema… jasno… Menda ja ne bo ona edina, ki bo tako za časom…
In s tem tudi njen foter…

Hitim…, da še pravočasno in na skrivaj downloadam razna navodila in napotke… in da se malo pripravim… Morda bom vsaj še tokrat izpadel kot »stručko«…

Vir, 16. 12. 2006

19. april 2008

Vse na enem mestu

Ko smo na začetku računalniške ere (pred četrt stoletja) snovali program za pravno pisarno, smo ga v priročniku tudi ilustrirali, da bi bila uporaba kar najbolj logična in podobna dotedanjim fizičnim kategorijam. Vse spise in dokumente smo torej zložili v razne predale in predalčke, omare in fascikle. Za računalnik so bili to pač direktoriji, kot n.pr. »Uradno«, »Prejeto«, »Civilno«, »Privat«… Danes pa ni več tako. Vse svoje dokumente imamo lahko v enem samem prostoru – direktoriju: »Moji dokumenti«…

Da bi lažje prikazal, kaj želim povedati, naj to ilustriram kar s slikami. Izgledajo sicer čisto drugače, kot besedila, princip pa je isti: imamo jih že preveč, da bi jih lahko (samo) še razporejali po številnih direktorijih! Ko je enkrat spisov (slik) več tisoč, jih ne moremo več toliko (spominsko) obvladati, da bi jih lahko še našli (definirali na enak način, kot smo jih takrat, ko smo jih »arhivirali«) samo z opisom ali brskanjem po direktorijih.

Ljudje smo pač zmotljivi in površni. Ko shranimo sliko muce, ki je razbila lonček za rože med igranjem z otroci, ki se zabavajo ob Tomažkovem rojstnem dnevu, ji damo morda naslov »Muca«, morda »Zabava, Tomažek«, morda pa tudi »Počeni lonček«… In ko se bomo čez 5 let spomnili na dogodek, bomo to sliko kaj težko našli… Iskali bomo pač: »roža«, »kaktus«, »rojstni dan«,…

Naslovi (slik ali dokumentov) nam pač premalo povedo, da bi bili uporabni pri kasnejšem iskanju. Pri besedilih je še najbolje, da uporabimo kar iskanje po polnem besedilu (ne samo po naslovu)… samo potem pač ni potrebno, da je vse »popredalčkano« po raznih direktorijih…

Ena najboljših Microsoftovih pogruntacij je bila pač uvedba (enega samega) direktorija »Moji dokument«, pa nato še »Moje slike«, »My Music« itd. To nam še posebno prav pride pri »selitvah«. Dovolj je, da ob prehodu na nov računalnik tja prepišemo »Moje dokumente« (sedaj za to obstajajo tudi že pripomočki – čarovniki). To namreč lahko naredimo z enim samim ukazom, medtem ko se starejši uporabniki računalnikov spominjamo, kako smo morali iskati in zbirati, da ne bi kaj pozabili v starem računalniku.

Paradoksalno: tudi slike sedaj ni treba več razporejati po (številnih) direktorijih. Sam jih imam (i)zbranih že krepko preko 10.000, pa je najbolje, da so kar vse »v eni vreči«. Novejši programi – n.pr. Microsoft Digital Image 2006 Library – pač namesto direktorijev omogočajo različne POGLEDE (na iste slike ali dokumente). Z nekaj sodelovanja pri nastajanju dokumentov (označevanje slik) in s kvalitetnim inputom od najsodobnejših fotoaparatov je lahko pregledovanje in obvladovanje deset tisoč slik veliko bolj učinkovito in prijetno, kot pa je bilo to včasih ob dosti manjšem obsegu.

Skratka: vse enakovrstne dokumente držimo kar na enem samem mestu!

Vir, 11. 11. 2006

15. april 2008

Vsaj en stavek, prosim!

Kako bi označili človeka, katerega bi na ulici nekaj vprašali, pa se ne bi niti ozrl na vas, vam ne privoščil niti ene besede in se delal, kot da vas ni? NEVLJUDNO! Enaka oznaka velja za vsakogar, ki vam na vaše e-sporočilo (sploh) ne odgovori (ali kvečjemu čez nekaj dolgih mesecev). Pa če je še tak pomembnež, predsednik, poslovnež, politik, profesor, pevec, funkcionar, VIP .. ali pa vsakdanji birokrat, znanec, prijatelj, sorodnik…

Kdor si je pač omislil elektronski naslov (in ga dal v javnost), se je s tem priključil milijonskemu avditoriju novega medija, kjer vladajo tudi nekakšna pravila lepega (ali vsaj normalnega) obnašanja – »netiquette«. Eno od teh pa je, da se na osebna sporočila vsaj na kratko odgovori. Če ni več časa, pa vsaj en stavek: »Dobil sem vaše sporočilo in bom nanj odgovoril v enem mesecu.« Hvala! Je dobil. Sporočilo ni zašlo. Ni mi treba ponavljati. Me je registriral. Bom dobil odgovor. Ne takoj, morda negativnega, ampak dobil ga pa bom. Človek je vsaj vljuden. Me ni kar zavrgel, izbrisal, kot da me ni. Mi ni krnil človeškega dostojanstva.

Ampak, jaz sem pa profesor in dobivam res veliko e-pošte. Nekaj mi je uspe prebrati sproti, nekaj jo preskočim, nekaj le preletim, nekaj zbrišem, večino pa pustim za pozneje. Sorry – tako ne gre! Nimate pravico, da bi jo preskočili, gospod profesor! Morda je ravno med tistimi sporočili nekaj zelo pomembnega, za eno ali drugo stran? Kar boste pustili za pozneje, morate izrecno označiti, sicer je izgubljeno in pozabljeno. Sodobni programi to pač omogočajo. Če želite moj osebni nasvet: imejte zjutraj direktorij »Inbox« (»Prejeto«) – VEDNO prazen. Izprazniti ga je potrebno vsak dan sproti: česar ne uspete prebrati in odgovoriti, pošljite v druge ustrezne direktorije (Neodgovorjeno, Zasebno, Manj pomembno, itd.). Vsiljivo pošto pa seveda zbrišete, če je ni že vaš filter za »spam«. Saj imate tudi vaš KLASIČNI, PISEMSKI nabiralnik vsako jutro praznega, kajne? Ali pa ven vzamete le nekaj pošte, ostalo pa se nabira na dnu? Dvomim.

Jaz sem pa evropski poslanec in dobivam toliko pošte, da je pač »fizično« ne morem vse prebrati in predelati. Sem opazil, ja – že nekajkrat sem vam poslal kakšno sporočilo na naslov, ki je OBJAVLJEN na vaši spletni strani, pa še nikoli nisem dobil nobenega odgovora. In sem vam to tudi zameril. Velika količina (vaše) pošte je namreč vaš problem in ne moj! Se pač tako organizirajte, da bo (vašo) pošto nekdo prebral in nanjo vsaj z enim stavkom tudi odgovoril. Saj veste: »Hvala za vaše sporočilo. Če bom le utegnil, bom v Evropskem parlamentu podal takšno zakonodajno pobudo. Lep pozdrav! Vaš evroposlanec …« Krasno! Hvala! To! Dobil sem odgovor od samega evroposlanca! Vsaj odgovoril mi je. Če dobro pomislim, moja pobuda res nima veliko šans, ampak vsaj nekdo jo je prebral. Tudi jaz sem nekdo.

Dobro, za neko posamično funkcijo bi to še šlo. Ampak… menda ja ne pričakujete, da boste dobili odgovor (na vsako vaše sporočilo) tudi od nekega ministra, predsednika vlade itd.? Ja, pričakujem, ja…če drugega ne, vsaj potrdilo o (s)prejemu. Saj takšen funkcionar ima pač nekaj nivojev kabinetov, služb, (generalnih) sekretariatov… in to vse računalniško podprto.. pa si naj pač tako organizira, da bo do odgovorov (ali vsaj potrditev) tudi res v vsakem primeru prišlo.

Nobeno e-sporočilo (razen če gre za spam) naj bi ne ostalo brez odgovora!

Lahko minimalnega, vendar v doglednem času, prosim.

24. marec 2008

Nemoč prava

Pravijo, da ima (klasična, zahodna, kapitalistična) demokracija tudi veliko slabosti in da je daleč od idealnega družbenega sistema, vendar boljšega pač (še) ni in zato se moramo z njo kar sprijazniti. Podobno velja za pravo: nepopolno je, velikokrat nas pusti na cedilu, razočarani smo nad njim, vendar – hvala Bogu, da ga imamo!

Verjetno ima že vsakdo kakšno slabo izkušnjo s pravom, če ne drugače zaradi neučinkovitega (prepočasnega) sodnega varstva. Za ilustracijo si zamislimo tri primere, ko se pokaže žalostna NEmoč prava…

Prvi primer. Oseba A pri podjetniku (parketarju) - osebi B naroči polaganje parketa v svoji na novo zgrajeni hiši. Da bi bil hrastov parket res kvaliteten in da bi imel s temi opravili čimmanj opravkov, oseba A pristane na predlog osebe B, da bi mu parket nabavil na Hrvaškem in ga s kamionom pripeljal direktno na gradbišče. Potrebno pa bo imeti gotovino in zato oseba B predlaga osebi A, da ji ga preskrbi in izroči – do četrtka, da bi bil parket lahko pripeljan v petek. Ker se tako velikih zneskov (kar precej milijonov) ne daje kar tako, se oseba A najprej prepriča, da ima za partnerja verodostojno osebo. Na občini preveri njegov status obrtnika, kot odločilno pa upošteva dejstvo, da oseba B živi v istem bloku kot oseba A (hiša še ni vseljiva), v sosednjem stopnišču, skupaj z ženo in dvema otrokoma. Goljuf pač ne bo šel goljufati ravno svojega soseda… In tako se stvari začnejo dogajati. Oseba A v četrtek izroči osebi B toliko milijonov, kot je pač potrebno. Mine petek. Mine sobota. Parketa pa še od nikoder… Oseba A pozvoni pri stanovanju osebe B. Odpre žena osebe B. Moža da še ni nazaj… Mine nedelja, mine ponedeljek… Oseba A spet pozvoni pri stanovanju osebe B in se z njegovo ženo pogovori že z malo višjimi toni. Moža pač še eni… Oja, včasih ga res kaj zanese… Njegova šibka točka da je tudi igralništvo… Oseba A je že tako živčna zaradi svojih milijonov, da gre kar na policijo. Ja, ga poznajo, ja… Če ima kaj več denarja, da se kar napije in včasih za nekaj dni izgine… baje zapravlja denar v koroških igralnicah… No, pa smo tam! Oseba A se zave, da je nasedla… in da včasih lahko kdo ogoljufa tudi svojega soseda… Dogodki potrdijo najhujše slutnje osebe A: čez nekaj dni se oseba B - skesani mož vrne k ženi in otrokom, malo mačka in podočnjakov, pa nobenega denarja več… Sledi seveda: kazenska ovadba, civilna tožba… nekaj let postopkov… in končno: PRAVNOMOČNA sodba! (Če je oseba B zaradi goljufije po nekaj letih celo kaj »odsedela«, je za osebo A irelevantno…) Ja, pa kaj? Samo še izvršba! Ha, ha, … Obrt je bila medtem odvzeta, stroji so izginili… Stanovanje je socialno… Izvršitelj lahko ugotovi le, da je vse pohištvo nujno za preživljanje družine, televizor je pa od tašče… In tako si lahko oseba A pravnomočno sodbo (vključno s sklepom o izvršbi) nekam zatakne (mislim seveda za klobuk)…

Drugi primer. Oseba A se na plaži igra (skupaj s svojimi otroci) z družino osebe B. Ko se lovijo, med drugim ujame tudi 8-letno hčerkico osebe B in jo pri tem za trenutek pridrži v objemu. Bratec slika z mobilcem in smešno sliko strička, ki je pravkar ujel sestrico, popoldne pošlje prijatelju v domači kraj, da bo videl, kako zabavno se imata obe družini. Prijatelj sliko pošlje naprej sošolcu… Četrto kopijo vidi tudi oseba C, ki je politični in poslovni nasprotnik osebe A. Ker ob sliki ni komentarjev, na njej pa ne drugih oseb, je videti, kot da bi se oseba A lahko sama zabavala z deklico, kakor si to že kdo razlaga… Oseba C se odloči, da bo osebi A malo ponagajala in sliko pošlje novinarju rumenega dnevnika… Jutranja redakcija… Nič uporabnega… Koga bomo pa danes zj...li? Ste videli tole sliko? Kaj če bi jo kar objavili? Če ni res, bo pa že demantiral… Sicer pa: brez milosti! Naslednje jutro osebo A zbudijo klici ob 6. uri zjutraj: »A že veš? Si že videl, kaj je o tebi v časopisu?«. Žena je že oblečena in lahko skoči za vogal v trafiko… Na prvi strani pa: »Oseba A ovadena zaradi pedofilije«, pa seveda tista nedolžna slika, ki pa sedaj ne izgleda nič kaj nedolžno… Zraven pa nekaj namigovanj iz dobro obveščenih virov… Naslednji dan popravek, da je šlo za sum in ne za ovadbo… Odvetniki… Tožba… Citati iz obravnav v črnih kronikah… Morda kdaj tudi sodba? Morda celo kakšna odškodnina čez nekaj let…? Osebi A se bo pa še celo življenje dogajalo, da jo bodo neznanci postrani pogledovali in šepetali nekaj o pedofiliji…

Tretji primer. Škodljivost kajenja za zdravje (aktivna in pasivna) je tako nedvoumna in dokazana, da je to definirano in določeno celo v zakonu in so na vsakem zavojčku cigaret zapisane in opisane številne grozljive posledice, od bolezni, grdote, impotence, frigidnosti, iznakaženosti do smrti – pa kaj?

In vendar: srečni smo lahko, da živimo v (bolj ali manj) pravni državi! In da v težavah in stiskah lahko pokličemo na 113, ko se začne odvijati pravo…

Vir, 10. 6. 2006