SLO-delujmo tudi politično!

Čas in zunanje okoliščine (splošna gospodarska kriza) seveda zahtevajo, da vsi delujemo za Slovenijo »v družinah, civilni družbi, podjetjih, verskih skupnostih, v šolstvu, politiki in na ulici. Vsakdo je po svojem človeškem dostojanstvu poklican k slodelovanju. Čas je, da prenehamo za vse kriviti druge ali splet okoliščin.« (iz Poslanice Socialnega tedna 2011)

Pri tem pa bo v končni fazi najvažnejše ravno in samo SLO-delovanje v POLITIKI. Pomembni so seveda tudi vsi drugi segmenti vplivanja in izražanja mnenj »civilne iniciative«, vendar gre samo pri pravi politiki za ODLOČANJE (o interesih). Če ne drugega (slaba) politika lahko vse skupaj v končni fazi – pokvari. Ali pa vsaj onemogoči odločne korake v pravo smer reševanja iz krize. Tako kot na primer sedanja slovenska (leva) oblast…

Kot na dlani je jasno, da Slovenija sedaj v politiki potrebuje nujne spremembe: levica se je vsaj za mandat ali dva izpela in pokazala, da problemom sodobnega časa ni kos.

Kje so torej alternative? V kakšnih starih modrecih… v mesiji, katerega nikjer ni… v prebujenju, resetiranju ali preporodu, v povsem novih strankah iz istih politikov? Bodimo realni: dobre stranke se ne naredi čez noč, združevanja za vsako ceno so tvegana, po številu jih imamo v Sloveniji kar dovolj. Drugo ime kaj malo spremeni na vsebini, lahko pa povzroči zmedo in »volilne ukane« (tako kot so leta 1992 številni naivni verniki svoj glas oddali stranki, ki je v bistvu protiverska, promovira pa Titovo NOB).

Rešitev je v luči bližajočih se volitev zelo enostavna: potrebno je bolj (zelo!) intenzivno SLO-delovanje med obstoječimi strankami slovenske desnice = »pomladnih strank«. To so seveda predvsem SDS, SLO in Nova Slovenija (zaradi mene se jim lahko pridruži še kakšna bolj ali manj »zelena« stranka, če bo njen program kompatibilen s skupno usmeritvijo). In potem imamo pred sabo že kar nekakšen »Novi DEMOS«, čeprav ni nujno da se (predvolilna!) koalicija prav tako imenuje. Važna je kompatibilnost programov in vrednot, na katerih stranke temeljijo!

Če bi se slovenska desnica (vsaj navedene tri stranke) toliko poenotila in dogovorila za usklajeno predvolilno kampanjo – SLO-delovanje, potem bi ji zmaga na volitvah kar padla v naročje. V tem primeru (in samo v tem primeru!) bi bila realna morda celo 2/3 zmaga, kar bi zelo olajšalo kasnejše vladanje pri premagovanju krize. Skromna zmaga za nekaj negotovih glasov ali nenačelna »velika koalicija« s kakšno nekompatibilno levo stranko pač ne bo zadoščala za prepotrebne korenite reforme, včasih nujne tudi v nasprotju z javnim mnenjem in s socialnimi partnerji.

In kje so ovire za premagovanje tradicionalne razklanosti slovenske desnice? Predvsem v preozkem obzorju strankarskih voditeljev, ki zasledujejo le čim višji volilni rezultat lastne stranke, pri tem pa pozabljajo na končni cilj - močne zmagovite koalicije, temelječe na sorodnih vrednotah in podobnih političnih programih. Ker nagovarjajo isti del volilnega telesa, so stalno v skušnjavi, da bi poveličevali le svojo stranko, druge (sorodne) pa omalovaževali ali celo diskreditirali. Posledično prihaja do medsebojnih očitkov in zamer, osebnih diskvalifikacij in neproduktivnega rivalstva, po navadi celo glede povsem nepomembnih vprašanj.

Največji del slovenskega volilnega telesa pa od političnih strank pričakuje ravno nasprotno: da bi se med seboj čim manj prepirale, ampak nasprotno – da bi se čim bolj poenotile glede najvažnejših strateških vprašanj in SLO-delovale v isto smer izhoda iz krize.

Zaradi razočaranja in slabih izkušenj iz preteklosti se v javnosti vse bolj pojavlja naveličanost nad vedno istimi politiki na malih zaslonih ter želja po »novih obrazih« in pomladitvi slovenske politike. Načeloma je seveda takšen trend povsem logičen, vendar pa realno ni pričakovati, da bi se lahko prav na hitro pojavilo večje število (bolj) kvalitetnih politikov izven obstoječih strank. Tisti mlajši ljudje, ki imajo talent (in veselje!) do politike so se v glavnem že vključili v eno ali drugo stranko in se tam že uveljavljajo ter nabirajo izkušnje, po navadi začenši s strankarskimi podmladki. »Naravna selekcija« (tudi v »borbi« s strankarskimi »veterani«) bo najboljše slej ko prej spravila na vrhove kandidatnih list in s tem tudi v parlament… izven strank pa se politik skoraj ne more uveljaviti. V tem pač ni nič slabega, saj sodobni demokratični sistemi pač temeljijo na skupinskem delu (političnih strankah), ne pa na individualistih.

To pa ne pomeni, da bi se morala širša javnost (civilna družba) kar sprijazniti in pustiti politiko le strankam! Prav v tem predvolilnem trenutku je potrebno na čim širši osnovi »pritisniti« na stranke (in na njihove veljake), da bi potisnile v ozadje svoje ozke interese in si kot prioriteto zastavile skupne cilje, tako kot je bilo to svoje čase z Demosom.

V zadnjem času smo na desnici zasledili dve iniciativi, ki imata lahko pozitivni, kohezivni učinek, če se bosta razvijali v pravo smer (sicer pa seveda lahko tudi negativnega).

Civilna iniciativa »Prebudimo Slovenijo« je ugotovila »da je Slovenija po dvajsetih letih daleč od smeri, ki je bila začrtana ob osamosvojitvi. Razmere so zaskrbljujoče…« ter na Otočcu za 17. september 2011 sklicala »Vseslovenski zbor kristjanov«. Ker bodo med udeleženci brez dvoma tudi številni člani strank SDS, SLS in N.Si, bi bila to lahko dobra priložnost za »pritisk« na vodstva strank, da bi začeli čim prej in čim bolj učinkovito med seboj sodelovati. Kristjani bi bili lahko tisti kohezivni element, ki bi vse tri stranke pripeljal do tega, da bi sklenite tako potrebno »predvolilno« KOALICIJO. Ni nujno, da bi se ravno imenovala Novi Demos, bistveno pa je, da bi temeljila na podobni skupni ZAVEZI in usklajeni programski osnovi za rešitev Slovenije iz krize!

Naj poudarim, da je pravkar navedena ideja le avtorjev predlog (želja), da pa to (še) nikakor ni stališče organizatorjev zbora. Možno je, da bo (zopet) prevladala prislovična opreznost (slovenskih kristjanov) in se bo zbor izpel z nekaj odličnimi referati in članki, »ne bomo pa se šli politike«…

Druga, precej kontroverzna, iniciativa pa je »Fokus 2031« Lojzeta Peterleta. Seveda Slovenija kot izrazita srednje-evropska država potrebuje tudi močno demo-krščansko stranko in jo bo gotovo enkrat tudi imela. Protislovje Peterletove pobude je v tem, da zasnova takšne stranke že obstaja in sicer v njegovi lastni Novi Sloveniji in da bo zato treba najprej odnose urediti znotraj, šele nato pa delovati navzven. Morebiten spor med novim gibanjem in N.Si bi imel za slovensko desnico povsem nasproten učinek (razdiralen), kot pa je namen pobudnika. Prva naloga je torej zgladitev morebitnih nesoglasij med Lojzetom Peterletom in Ljudmilo Novak, kar pa tudi ne bi smelo biti pretežko, saj sta bila konec koncev oba vključena tudi v iniciativo »Prebudimo Slovenijo«. Tisti, ki oba dobro poznamo in jima zaupamo, vemo da se bosta znala odločiti za SLO-delovanje!

Naj ponovim še svoj nasvet glede imena novega gibanja. Za dvajset let naprej se je težko fokusirati. Če bomo kristjani le skušali »spreminjati značaj slovenskega naroda«, nas bo povozil čas, tako kot je Kocbeka… Fokusirati se je treba že na naslednje volitve!

Zato: Fokus 2012 – FOrum Kristjanov za Uspešno Slovenijo 2012

Anton Tomažič

P.S. Morda bi v okviru Socialnega tedna in »blogosfere« izvedli eno majhno »delavnico« in skušali sestaviti osnutek »listine«, katero naj bi kasneje podpisale tiste slovenske stranke, ki imajo iskren namen v predvolilnem času delovati zrelo, dostojanstveno, brez nizkih udarcev in umazane kampanje – v povezavi z drugimi podobno usmerjenimi (zaradi mene to med seboj podpišejo tudi leve stranke) – v dobrobit Slovenije. Če bi nam to uspelo, vendar bi vodstva strank takšno iniciativo ignorirala, lahko še vedno listino (»septembrska deklaracija«?) promoviramo z množičnim zbiranjem podpisov.

Novi Demos

Kdor bo vzel v roke knjigo »Demos na Kamniškem«, katero so spomladi izdali tamkajšnji »veterani« iz časa slovenske pomladi, se bo strinjal, da bi bilo koristno podobne knjige pripraviti tudi za vse druge tedanje občine (katerih je bilo okrog 60). Demos namreč niso sestavljali le vodilni politiki v Ljubljani, temveč je bil dejansko in izrazito široko ljudsko gibanje, brez katerega ne bi prišlo niti do kvalitetne demokracije in še manj (nikoli) do osamosvojitve Slovenije. Vse dosedanje knjige pa so se doslej omejevale v glavnem le na najbolj znane politike in dogodke, niso pa mogle predstaviti veliko drugih zanimivih lokalnih (vendar zelo pomembnih) zgodb, ki bi šele vse skupaj dajale pravo sliko in veličino dogodkov iz ključnega obdobja 1988 do 1992.

Ko smo se družili ob predstavitvi navedene knjige (za katero upamo, da bo dobila več posnemovalcev), smo med drugim slišali tudi številne pripombe (pritožbe), kako mačehovsko se dostikrat sodobna država, pa tudi marsikatere lokalne skupnosti obnašajo do ljudi, ki so imeli ključno vlogo pri demokratizacijskih in osamosvojitvenih procesih. Vse pogosteje se ob uradnih proslavah »šopirijo« politiki, ki niso imeli nič z osamosvojitvijo Slovenije, ali pa so jo celo ovirali.

Sam imam to srečo, da sem velikokrat povabljen na uradne proslave (ob pomembnih obletnicah) kot bivši poslanec v tedanji Skupščini RS, mnogi moji kolegi iz tedanjih časov, ki so imeli vsaj toliko zaslug (ali pa še več) kot jaz, vendar niso bili ravno izvoljeni, pa ne dobijo nobenih vabil več, kaj šele kakšno besedo zahvale.
Vsem skupaj pa nam je seveda »zavrelo« ob takšnih (pomembnih!) simboličnih dejanjih, kot je bilo odlikovanje Predsednika republike bivšemu šefu Udbe…

Zato sem z veseljem pozdravil predlog (kamniških kolegov) za ustanovitev društva Demos, ki naj bi predvsem skrbelo za ohranjanje tradicij slovenske pomladi, zbiranje in publiciranje zgodovinskega gradiva, pa tudi za medsebojno obveščanje ter evidentiranje (naslovov) pomembnih nosilcev demokratizacije in osamosvojitve. Organizacija društva naj bi bila podobna, kot jo ima društvo General Maister: krovna organizacija na nivoju države ter občinska ali medobčinska društva.

Potem ko sem te namere omenil v svojem dnevniku, katerega sem pisal za Sobotno prilogo Dela, sem dobil za to idejo veliko odobravanja in simpatij.

V času priprav na ustanovitev Društva Demos, pa nas je (prijetno) presenetilo vabilo na plenarni sestanek iniciative za ustanovitev združenja »Veterani slovenske osamosvojitve« (VSO), kot so ga podpisali Lojze Peterle, Tone Krkovič, Igor Bavčar in Janez Janša. Pri tem pa naj bi šlo za »združenje vseh državljanov in državljank RS, ki so dejavno sodelovali pri osamosvojitvi Slovenije«.

Očitno gre za podobne nagibe, kot pri naši ideji o Društvu Demos, saj je »namen VSO ohranjanje vrednot slovenske osamosvojitve na podlagi pristnega zgodovinskega spomina... Resnica o procesih osamosvojitve lahko prepreči manipulacije z veteranskimi združenji.«

To smo videli tudi iz uvodnih in pozdravnih govorov na sestanku 20. septembra v Ljubljani, na katerem se je zbralo veliko »veteranov« in simpatizerjev, predvsem seveda pomladne »demosovske« provenience. Veselimo se ustanovnega sestanka združenja, ki je bilo že napovedano za tako pomemben datum, kot je 20-letnica plebiscita – 23. decembra.

Ker smo se v sproščenem in demokratičnem vzdušju zedinili, da je treba za ustanovni sestanek te pomembne (to si že sedaj upam trditi) nove organizacije pripraviti kvalitetne materiale (pri čemer se lahko morda najde še bolj primerno ime), štejem, da smo s tem nekako kar odprli neke vrste javno razpravo in se je z veseljem tudi udeležujem. Tudi z naslednjimi pomisleki in razmisleki:

Meni je še najmanj všeč samo ime - veterani. Prvotni izraz je iz vojaškega področja (pri Rimljanih) ter po navadi povezan tudi s kakšnimi bonitetami, kar pa je v tem primeru popolnoma neprimerno. Prepričan sem, da nihče iz množice na iniciativnem sestanku ni imel kakršnegakoli pričakovanja po kakšnih privilegijih (še najmanj materialnih) in bi bilo zato škoda, da bi samo zaradi (neprimernega) imena lahko trpel »image« novega združenja.

Še bolj moteče pa je dejstvo, da takšna definicija »veteranov« izključuje marsikaterega potencialnega člana, ki bi upravičeno in z veseljem sicer lahko sodeloval v novi organizaciji. Gre predvsem za ljudi, ki so bili takrat še premladi (dijaki in študenti, ki so se z veseljem udeleževali pomembnih sestankov, srčno pomagali pri podpornih aktivnostih) ali pa se iz kakšnih drugih razlogov (takratno bivanje v tujini) ravno ne bi mogli označiti kot »dejavne«. Da niti ne omenjam mladih ljudeh, ki so šele kasneje odrasli, spoznali in sprejeli vrednote slovenske pomladi, osamosvojitve, Demosa… in ki bi z veseljem sodelovali v novi organizaciji pri ohranjanju narodne samozavesti in identitete.

Ker tudi sam (še) nimam boljšega imena (kot VSO), se mi je v vrtincu idej ustavila misel na izrazu »Varuhi resnice«, kot je dal svojemu uvodniku v Sobotni prilogi naslov Ali Žerdin. Čeprav je komentator ta izraz uporabil ironično, pa v bistvu ni daleč od »resnice«. Seveda bi prav mi »veterani« ali pa »demosovci« radi ohranili »pristni zgodovinski spomin«! Zavedamo se tudi, da je dve desetletji po osamosvojitvi čas tudi za »poglobljeno refleksijo« in bi pri tem radi tudi sodelovali, ne da bi »držali roko nad resnico«. Do družbenega dialoga ima pravico vsak slovenski državljan, levi ali desni. Tako kot imamo do tega pravico mi, »dejavni subjekti« tedanjih dogodkov. Mimogrede: v naše združenje bi več kot sodil tudi Ali Žerdin, ki je bil, tako kot tudi Rosvita Pesek in še številni drugi (tedaj dejavni) novinarji bistven sokreator demokratizacije in osamosvojitve Slovenije.

Bolj delikatno pa je vprašanje: Ali bi bilo lahko novo združenje kar nekakšen »Novi Demos«? Kot mi je znano, so sklicatelji iniciativnega sestanka med drugim vabili VSE tedanje poslance, tudi tiste, ki so bili tedaj opozicija. Po odzivu sodeč pa smo bili za novo organizacijo navdušeni (spet?) predvsem bivši »demosovci«. Iz vljudnosti in politične korektnosti (da nam ne bi kdo očital, da si »prisvajamo« osamosvojitev) pač nismo kaj dosti omenjali Demosa.

Prav zanima me, kakšna bo slika po pregledu »pristopnih izjav« za novo združenje. Če se bo večina takratne »leve opozicije« pridružila očitno in javno napovedanemu ignoriranju novega združenja (kot sta to napovedala že France Bučar in Spomenka Hribar), potem bomo v njem dejavni skoraj sami »demosovci« in v tem primeru ne vidim razloga, da bi še naprej bili sramežljivi…

Morda pa Slovenija res že spet potrebuje kakšno takšno široko ljudsko gibanje, kot bi bil »Novi Demos«?