Pogled od zunaj

V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti, skočiti ven in se po možnosti tudi dvigniti. Zelo koristna so tudi potovanja v tujino, posebno še, če imamo možnost tam obiskati ljudi na njihovih domovih in se z njimi iskreno pogovoriti. Po navadi potem v vsaki tudi družbi spoznamo številne probleme, o katerih se nam prej niti sanjalo ni. Ob dobrem premisleku potem lahko ugotovimo, da so mnogi narodi navznoter dosti bolj »razklani«, kot smo si mi tujci doslej predstavljali.

Ob primerjavah tujih držav z našo domovino se lahko dostikrat kar potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji, »skoči ven«, ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dobrih dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali nam res vladajo (samo) odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa povsem nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili  vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite in razglejte, skočite ven ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče! Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – precej povprečna, če ne celo normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto! Ugledni in vsekakor zelo objektiven Economist je v svoji zadnji analizi »Kje bi se bilo vredno roditi?« (The Where-to-be-born index 2013« našo Slovenijo uvrstil na 32. mesto! Za nami so na primer: Poljska, Madžarska, Grčija, Hrvaška, Turčija, baltske države itd. itd… Seveda niso upoštevani samo ekonomski kazalci, ampak še marsikateri drugi, ki vplivajo na kvaliteto življenja, predvsem pa tudi nekakšna predvidevanja o nadaljnjem razvoju države in o njeni perspektivi!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni? Socialni sistem v resnici zelo dobro deluje! Dolgoletni pedagog in izkušen ravnatelj Dušan Merc pravi, da so »v osnovni šoli otroci predebeli, niso lačni (debeli so, v nasprotju z dopovedovanjem Anite Ogulin, v resnici revni), štipendijska politika pa je še vedno verjetno na najvišjem nivoju na svetu (poleg drugih socialnih transferjev za prevoze, prehrano, učbenike itn.). Osnovna in tudi srednja šola sta v resnici konkavni zrcalni sliki: kriza je vedno večja, blagostanje v osnovni in srednji šoli pa tudi. Ko gre za osnovno šolo, starši, novinarji, sindikati, učitelji in ravnatelji, pa tudi dopisovalci v pisma bralcev in udeleženci javnih shodov ustvarjajo lažno podobo o materialni krizi…« (Dušan Merc, Kriza blagostanja )

Včasih imam občutek, da potenciranje naših problemov in splošni defetizem vzpodbujajo (preko lakajskih medijev) prevsem tisti (levi) politični krogi, ki se nikdar niso iskreno sprijaznili z največjo zmago demokracije v slovenski zgodovini – zlomom komunizma 1990 in osamosvojitvijo 1991! Zato negujejo, pogrevajo in podaljšujejo jugo-nostalgijo ter razne ideologije socializma! Razvita in uspešna samostojna Slovenija jim kar ne gre v glavo…

Četrt stoletja po slovenski pomladi, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni  in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike! (Ne pa vsakič znova spet nasedali na »nove obraze« in ad hoc ustanovljene politične stranke!)«

Anton Tomažič