Upokojeni vizionar napoveduje

Tako kot si udeleženci začetnih DSP v Portorožu niso mogli predstavljati, kako pomembno bodo računalniki pomagali pravnikom pri njihovem delu, tako si udeleženci sedanjih DSP ne morejo predstavljati dela brez računalnikov.

Vizionarji, ki s(m)o v 80-ih letih spoznali ogromen potencial in koristnost digitalne tehnologije, s(m)o sicer takrat kar pogumno začeli s podjetniškim pristopom (ustanovitev družbe IUS SOFTWARE leta 1988), vendar je bilo potrebno še kar precej let in prizadevanj za osveščanje kolegov, kako si lahko povečajo produktivnost in konkurenčnost. V okviru Društva pravnikov je v ta namen delovala Računalniška sekcija, organizirali smo veliko izobraževalnih tečajev in seminarjev na temo »Pravnik in računalnik«. V okviru portoroških DSP pa smo kar celo desetletje organizirali in vodili »Računalniško delavnico«.

Najprej je bilo potrebno spremeniti miselnost (predsodek), da se z računalniki obvladujejo predvsem številke. Osebno sem bil prvič kar presenečen, ko sem izvedel, da bo bivši ameriški predsednik Carter svoje spomine pisal kar – z računalnikom! Smo pa seveda radovedneži nato čimprej (na »gumicah«) preizkusili urejevalnike besedil in takoj začutili njihovo ogromno prednost pred dotedanjimi pisalnimi stroji. Črke, besede in kar cele stavke smo lahko kar vrivali v besedilo! Napake smo po potrebi brisali, ne da bi metali stran cele liste papirja in ponovno tipkali!

Kot praktični pravnik v Titovih zavodih Litostroj sem si sam vzdrževal svoj »informacijski sistem« v obliki zvezka, kamor sem zapisoval podatke o predpisih in njihovih spremembah. Ker sem si pri izdelavi čistopisov zakonov pomagal tudi z striženjem in lepljenjem spremenjenih stavkov v osnovno besedilo, je kolega, ki je bil Srb, to metodo označil kot »resavska škola«, saj naj bi na podoben način delovali že v 15. stoletju menihi pri prepisovanju besedil. Ko sem spoznal, kako hitreje lahko najdem zaželjene pojme, če imam besedilo v digitalni obliki, sem si hitro omislil prvi »register predpisov«… in njegove prednosti z veseljem kazal tudi drugim kolegom pravnikom.

Na podoben način, kot smo organizirali seminarje »Pravnik in računalnik« po vsej Jugoslaviji (enkrat smo Macintoshe, Atarije, Comodorje in AT-je s čolnom vozili celo na Brione), smo delovali tudi v Portorožu. Zaprosili smo komercialne dobavitelje, da so nam posodili računalnike in drugo potrebno opremo ter vse lepo namestili v posebno veliko dvorano Avditorija (kjer so tedaj potekali DSP) in tam z veseljem sprejemali kolege ter jim razlagali, brez česa odslej sploh ne bodo mogli biti (delati)… Priznam, da nas je večina računalniških navdušencev v tisti računalniki delavnici prebila dneve od jutra do večera in da drugih rednih predavanj sploh »povohali nismo«…

Danes, ko so računalniško »opismenjeni« (odvisni) študenti prava že od prvega letnika naprej, ko obstajajo javne in komercialne storitve, ko imajo odvetniki namesto tajnice »paperless office« (hic!), pač ni nobene potrebe več po kakšni računalniški delavnici v Portorožu.

Morda pa bi bila vendarle koristna ali vsaj zanimiva naslednja napoved starega vizionarja:

Tako kot si udeleženci sedanjih DSP ne morejo več predstavljati pravniškega dela brez računalnikov, si udeleženci DSP leta 2030 ne bodo več mogli predstavljati pravniškega dela brez – umetne inteligence!

Anton Tomažič