Saj ni tako hudo

V gozdu po navadi vidimo le drevesa. Da pa bi videli gozd kot celoto, se je treba nekoliko oddaljiti in po možnosti tudi dvigniti. Jaz sem se pred 10 leti precej oddaljil od Slovenije, po hudi nesreči na karibskem otoku Nevis, pa tudi skoraj od življenja. Osem dni osamljene borbe z naravo in gledanja smrti v oči je temeljito spremenilo moje življenje. Predvsem znam od tedaj naprej ločiti bistvene od nebistvenih problemov ter biti hvaležen za vsak dodaten dan življenja ter za neštete drobne radosti, ki jih prinaša.

Za to grenko izkušnjo sem Bogu zelo hvaležen, saj me je z njo utrdil, pa tudi razsvetlil. Ne morem si kaj, da ne bi vsaj občasno nastopal tudi kot nekakšen pričevalec: »Hej, ljudje, ne sekirajte se po nepotrebnem! Kaj pa je to takega, če morate kakšno urico potrpeti v prometni zagati? Ali ste zaradi tega v eksistenčni stiski? Ali ste tako žejni, da bi morali piti svoj urin, kot sem ga moral takrat jaz? Ali obstaja resna možnost, da ne boste mogli več videti svojih najbližjih?« Z nekaj takšnimi samo-vprašanji se lahko razumen človek kar hitro potolaži…

Tako se lahko tudi na širšem nivoju potolažimo za »usodo« Slovenije! Kdor se lahko (vsaj v mislih) malo oddalji ali pa pogovori z nevtralnim zunanjim opazovalcem naše domovine, bo moral priznati, da je tale »gozd« precej drugačen, kot nam ga slikajo panični politiki in senzacionalistični mediji.

Ali je Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti res ena sama polomija? Ali res ni več pravna in socialna država? Ali res demokracija ne deluje? Ali res ne premoremo kakšne solidne stranke ter vsaj nekaj poštenih politikov? Ali je res treba ukiniti še referendum kot zadnje orodje za korekcijo slabe politike? Ali nam res vladajo odtujeni centri moči ter tajkuni iz ozadja? Ali je res celotna uprava korumpirana, pravosodje pa nesposobno? Ali res vse bolj prevladuje revščina in izkoriščanje s strani turbokapitalistov ter pogoltnih direktorjev? Ali slovensko gospodarstvo res ne bo vzdržalo prevelike davčne obremenitve in se bodo zaradi neugodne zakonodaje v tujino preselili vsi najboljši podjetniki? Ali nam bo v nekaj letih propadel pokojninski sistem, večina postaranega prebivalstva pa se bo znašla na meji revščine?

Saj ne rečem… v vsakem od gornjih namigov je kanček resnice. Ampak, ljudje moji, samo kanček! To so le nekatera preperela drevesa okrog vas! Malo se dvignite, razglejte ter premislite… in videli boste, da pa gozd ne izgleda kot eno samo pogorišče!

Današnja Slovenija je, objektivno ter primerjalno gledano – povsem normalna dežela! V globalnem okolju in v luči splošne gospodarske krize ima sicer simptome številnih bolezni, ampak, katera država jih pa nima? Z njimi se je pač treba soočiti, se jim upreti, vzeti zdravila, jih premagati in (pre)živeti naprej!

Poslušajmo pametne ljudi, ignorirajmo paničarje! Po mojem mnenju se Sloveniji še resetirati ni treba… saj se ob takšnem šoku lahko izgubi preveč zgodovinskega spomina in dobrih izkušenj. Potrebno se je do neke mere reformirati, nikakor pa ne reformatirati! Še ena revolucija? Ne, hvala! Potrpimo tudi s sedanjo vlado: na oblast je prišla povsem legalno in legitimno – za štiri leta. Predčasne volitve gredo v smer izrednih razmer, teh pa nam ni treba. Opozicija naj pa še malo potrpi: čez dve leti bo imela za zmago še več možnosti kot danes…

Poročilo Združenih narodov pod naslovom »Resnično bogastvo narodov 2010« je gotovo najbolj objektivno za oceno Slovenije v primerjavi z vsemi drugimi državami, ne odraža pa samo gospodarskih kriterijev, temveč še številne druge pokazatelje, ki vplivajo na kvaliteto življenja. In tukaj se je Slovenija uvrstila na zavidljivo 29. mesto!

Kdo ima potem pravico, da bije plat zvona? Ali nismo pravi srečkoti, da živimo v tako lepi deželi, na tako ugodni in razviti lokaciji, vključeni v razvito Evropo, ki ne pozna ne žeje ne lakote? Koliko je še veliko večjih narodov (na primer Kurdi), ki nimajo svoje države in je tudi še dolgo ne bodo imeli? Koliko pa je še držav po svetu, kjer bi imeli bistveno več svobode in demokracije, kot ju imamo Slovenci? Ali ni lepo potovati po celem evropskem kontinentu brez postankov na mejah? Ali ni slovenščina uradni jezik Evropske unije? Ali niso tuji obiskovalci navdušeni nad lepoto Slovenije, njenih gora, gričev in dolin ter morja? Ali ni Slovenija relativno varna dežela, kjer lahko mirno potuješ po samotnih cestah in se sprehajaš po nočnih ulicah? Ali Slovenija res ni pravna država, ko pa imajo sindikati ter civilna družba tako velik vpliv na zakonodajo, da vlada komaj lahko spelje kakšno reformo? Ali Slovenija res ni socialna država, ko pa se velik del javnih sredstev porabi za socialne pomoči (za mnoge celo preveč) in mnogim brezposelnim to kar odgovarja? Ali so bili nakupovalni centri že kdaj bolj obiskani in vozički bolj polni?

Pošteni odgovori na gornja vprašanja nam pač lahko izostrijo sprevrženo ogledalo (katero nam seveda »po službeni dolžnosti« vsakodnevno nastavlja predvsem opozicija, česar ji tudi ne moremo zameriti) ter pokažejo realno sliko, ob kateri se nam ni treba sramovati pred mnogimi drugimi nacijami, katere kriza še bolj stiska.

Ob polnoletnosti naše države Slovenije in ob 20-letnici našega slavnega plebiscita lahko, upoštevaje tudi vse številne težave, še vedno lahko na vprašanje: »Ali se je osamosvojitev sploh splačala?« mirno in ponosno odgovorimo pritrdilno! Sploh pa, če si zamislimo druge alternative, katere so bile tedaj možne! Ne pozabimo, da bi se 10-dnevna vojna lahko končala tudi drugače, kot se je! Bodimo hvaležni, da smo se iz takratnega balkanskega vrelega lonca krvave vojne izvili tako spretno in da nas danes ne bremenijo spomni na tisoče nepotrebnih mrtvih sorodnikov in porušenih hiš!

Upoštevati je treba tudi zgodovinske izkušnje, da je za celitev ran po daljših obdobjih totalitarizmov in sistematičnega pranja možganov nad celimi generacijami, potrebno vsaj še toliko časa, kot je trajalo nasilno obdobje. Ker v Sloveniji nismo imeli demokracije vsaj 50 let (od cca 1940 do 1990), bo potrebno za popolno normalizacijo vsaj toliko, torej tam nekje do 2040…

Upam, da bo ta moja slika slovenskega gozda »iz zadostne oddaljenosti« vsaj kakšnemu bralcu odprla oči ter mu malo razsvetlila praznične dni. Če ni ravno hudo bolan ali v drugih resnih osebnih težavah, potem naj mi kar verjame: »Saj ni tako hudo!«, vsaj s Slovenijo ne!

Pa še edini praktičen nasvet, ki mi pride na misel: »Malo potrpimo, bodimo strpni in vsak po svojih močeh pomagajmo, da našo slovensko barčico prekrmarimo preko viharne krize; ne prepirajmo se po nepotrebnem; ne nasedajmo levim in desnim demagogom, na naslednjih volitvah pa dobro premislimo, komu bomo oddali svoj glas, da bomo za svoje voditelje izbrali čim bolj poštene in zanesljive politike!«

Preživeti ali zaživeti?

Seveda je treba najprej preživeti, da bi lahko naprej (za)živeli. Prazen žakelj ne stoji pokonci. Prava dilema je bila seveda nakazana že v Stari zavezi: ali se zadovoljiti že s polnimi lonci mesa, ali (po)iskati kaj več? Danes bi to vprašanje lahko parafrazirali tudi v naslednji obliki: »Ali naj se Kitajci kar lepo zadovoljijo z gospodarskim uspehom in naraščajočim standardom (pod vodstvom komunistov, ki s pomočjo cenzure omejujejo celo svobodo govora) ali pa naj zahtevajo demokracijo (in s tem tvegajo tudi hude družbene konflikte)?

Dostikrat se ob tem vprašanju pomešajo dileme, katere ima lahko posameznik ali pa večja družbena skupina (predvsem narod). Ko slišimo stokanja »Ali smo se za to borili?« (osamosvojili?), gre dostikrat za povsem konkretne dileme in zgodbe. Če je bil nekdo v Jugoslaviji zaposlen, v Sloveniji pa je brezposeln, je takšno vprašanje povsem razumljivo. Če je takrat dobil posojilo z zanemarljivimi obroki (zaradi inflacije), sedaj pa ga mučijo realne obrestne mere, njegovo nejevoljo lahko povsem razumemo. Kdor v življenju še ni napisal enega samega odstavka, v katerem bi javnosti sporočil svoje misli (in za to niti slučajno ne čuti potrebe), temu pač možnost svobodnega izražanja in razvoja osebnosti nič kaj ne pomeni in je zato tudi ne ceni.

Kot vsa živa bitja, smo tudi ljudje (hvala Bogu) zelo kompleksni, raznoliki in različni posamezniki ter se vedno razporejamo po Gaussovi krivulji. Enemu je všeč to, drugemu drugo, eden ima tak okus, drugi drugačnega. Vedno se najdejo izjeme, posebnosti, tudi ekstremi (v politiki levi in desni). In je zato komu všeč tudi Hitler, ki je znal narediti red, pa komu tudi Stalin, ker je znal podkuriti izkoriščevalcem, pa marsikomu tudi Tito, ker je imel tako lepo maršalsko uniformo. V svobodnih družbah je možno (in tudi potrebno) tolerirati najrazličnejša stališča, tudi ekstremna, vse dokler ne preidejo v nasilje.

Večini nam je pač težko razumeti razne jugonostalgike, ki prav lahkotno izjavijo, da »je bilo prej boljše življenje« in bentijo čez vse večjo revščino, ki da prevladuje v Sloveniji. Pri tem pa mnogi od njih redno polnijo velike nakupovalne vozičke v marketih, uživajo v ohlajenih kinodvoranah ter za dopust izbirajo med Rodosom in Kreto.

Ko pa se z individualnega pogleda preselimo na skupinskega, potem je treba pri dilemah, kot so »Preživeti ali zaživeti« upoštevati kar lepo Gaussovo krivuljo, tako kot smo jo tudi ob našem Plebiscitu leta 1990. Potem je tudi odgovor na vprašanje »Ali smo se zato osamosvojili?« povsem jasen: »Da, zato! In vredno je bilo!«

Po bitki je lahko biti general! Podobno je tudi z vprašanjem, kaj si je kdo predstavljal, ko smo se osvobajali (1990) in osamosvajali (1991). Če si je kdo mislil, da bo samostojna Slovenija čez 20 let najbogatejša država Evrope, dežela blagostanja, kjer bodo vsi zaposleni, zadovoljni in srečni, da ne bo političnih prepirov, nobenih stavk,… potem je seveda sedaj lahko razočaran.

Sam pa nisem imel takšnih pričakovanj, čeprav sem bil verjetno eden najbolj nestrpnih priganjačev za odcepitev. Za mene je bila najbolj eksotična misel že to, da bomo Slovenci (prvič v zgodovini!) povsem sami svoji gospodarji in da bomo imeli svojo lastno državo, z demokracijo in osebno svobodo. Čeprav sem predvideval, da nam bo samostojnost omogočila tudi hitrejši gospodarski in splošni družbeni razvoj (posledično tudi višji standard), pa si nisem upal niti pomisliti na kakšne takšne »priboljške«, da bomo enkrat celo predsedujoča članica EU. Da bom lahko do sorodnikov v Holandiji vozil brez ustavljanja pri mejah po Avstriji, Švici, Franciji in Belgiji… Da me bo uradnik na Frankfurtskem letališču pozdravil po slovensko »Doberr dan!«, ko bo videl moj potni list… Ali pa da bomo v košarki premagali Brazilijo in da bodo na nogometnem svetovnem prvenstvu pred nami trepetali Angleži.

Pesimizem in črnoglede napovedi so še bolj pogoste v obdobjih gospodarskih kriz, saj so za nekaj let lahko skoraj vsi trendi obrnjeni navzdol (domino efekt), tako za gospodarske subjekte, kot za posamezne družine. Ko pa na to pogledamo malo iz »distance«, vidimo, da gre za globalni problem, ki prizanese le redkim izjemam. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Katera država na svetu pa nima problemov? Celo če preskočimo nerazviti svet, kjer gre RES za velike in eksistenčne probleme (vojne, lakota, žeja, poplave, potresi, aids,..) in pogledamo okrog sebe na najrazvitejšem delu planeta, lahko vidimo podobne probleme, kot se z njimi srečujemo v Sloveniji.

Ali se v sosednji Italiji politiki ne kregajo med seboj? Ali se v Nemčiji sindikati ne borijo proti pokojninskim reformam? Ali je na Madžarskem ostala vsa ekonomija v domačih rokah? Ali v Londonu ne stavkajo javni uslužbenci? Ali v Avstriji nimajo korupcijskih afer? Ali na Hrvaškem nimajo tajkunov? Ali so narodi, kot so Katalonci, Baski, Škoti in Kurdi, zadovoljni s svojim položajem? Ali je Belgija zelo stabilna država, ali bo kmalu morda razpadla? Ali je na Poljskem vse tako v redu, da dnevni časopisi nimajo zanimivih naslovnic?

Ne smemo sicer podcenjevati resnih razvojnih problemov na številnih področjih družbenega življenja v naši domovini in se tolažiti z ustavno določbo, da je Slovenija socialna država. Prav tako pa ne moremo pričakovati, da bo sploh kdaj čisto ZARES (in za vse) država popolnega blagostanja. Važno je, da nam je socialna država zaresen in stalen cilj, katerega skušamo, zdaj bolj, zdaj manj posrečeno (tudi s pomočjo »socialnega dialoga«) doseči. Seveda pa nimamo idealne države in optimalnih inštitucij, niti idealne politike.

Glede slednjega pa se smemo še najmanj pritoževati! Imamo pač takšno politiko, kot smo si jo zaslužili (=izbrali)! Naš politični sistem je demokratičen, volitve so svobodne, mediji tudi že relativno heterogeni (dovolj za tiste, ki se zanimajo za družbene zadeve). Za vsako funkcijo se lahko poteguje vsakdo in politične stranke pokrivajo kar celoten spekter vrednot.

Župane bomo pač lahko izbrali letos, državni zbor in vlado bomo izvolili čez dve leti, predsednika države pa še kakšno leto kasneje. Do izteka sedanjih mandatov pa jih lahko (le) opazujemo, kritiziramo in si mislimo, koga bomo volili na naslednjih volitvah. Tudi demokracija ni idealna, je pa najboljši sistem za upravljanje družbe na miren način.

Za Slovenijo kot državo in za slovenski narod vprašanje »Preživeti ali zaživeti?« torej sploh ni na mestu. Seveda bosta preživela, vsaj toliko časa kot drugi (narodi, ki imajo svoje države)! Tako kot vsi se bosta tudi spreminjala ter prilagajala sodobnemu, vse bolj globaliziranemu svetu.

Upamo lahko, da bodo te spremembe takšne, da bodo povečevale možnosti, da bodo tudi posamezni člani (državljani) lahko ne samo »preživeli«, ampak vse bolj tudi »zaživeli«!