Skupinski dialog

Težko bi našli bolj primeren čas za okvirno temo Socialnega tedna – »Dialog«, kot (verjetno) prelomno leto 2015 (za Evropo) begunsko-migrantske krize. In težko se je pri javnem komuniciranju izogniti (za večino) nepričakovani problematiki migrantov in beguncev.

Kdor bi se v teh časih izogibal dilemam med čustvi sočutja in čustvi pripadnosti, bi si zatiskal oči in ušesa pred največjim problemom, s katerim se sooča Evropa po drugi svetovni vojni (upoštevaje, kaj vse še očitno prihaja).

Zaradi usodnosti negotovega bodočega razvoja so lahko enako zaskrbljeni najpreprostejši posamezniki, kot politiki največjih organizacij (pa ne samo v Evropi). Tudi svoja mnenja lahko v dobi podrobne medijske pokritosti in razširjenih socialnih omrežij lahko prispeva vsakdo.

Čeprav naj bi bil kvaliteten dialog možen predvsem med dvema subjektoma, ki se dobronamerno skušata približati (pravi?) resnici, pa se nekakšen »skupinski dialog« oblikuje tudi v zvezi s tekočimi dogodki in problemi zaradi v Evropo prihajajočih migrantov. Praviloma se prevladujoča mnenja, predvsem glede dileme »sočutje s posamezniki – zaskrbljenost za domovino« oblikujejo v okviru obstoječih držav. Slovenija glede tega ni nobena izjema.

Čeprav imamo v trenutnem javnem »skupinskem dialogu« številne strastne zagovornike ene ali druge »resnice«, pa se skoraj nihče ne more izogniti vsaj delnemu strinjanju z nasprotnimi stališči. Gotovo se mnogi begunci smilijo tudi tistim, ki bi takoj popolnoma zaprli državne meje, prišleke pa poslali nazaj, od koder so prišli. In gotovo morajo tudi tisti, ki jih preveva sočutje in izrekajo dobrodošlico vsem migrantom, priznati, da ne bi bilo dobro, če bi ISIS med njih podtaknil bodoče teroriste, ki bodo metali bombe po Evropi. Varnostni vidik je tudi pomemben! Humanitarna pomoč pa iskrena in brezpogojna!

Dialog (tudi skupinski) je možen in koristen le, če nasprotne argumente tudi upoštevamo, o njih razmislimo in smo pripravljeni svoja stališča tudi spremeniti, korigirati (zaradi koristnih dodatnih informacij). Važen je tudi vsaj kolikor toliko spoštljiv način komuniciranja ter izogibanje osebnim žalitvam in diskvalifikacijam.

Tudi sam sem v zadnjih tednih kar precej korigiral svoja prvotna stališča, od bolj »trdih« do nekoliko »mehkejših«, kar je verjetno opazno tudi pri mojih odzivih na Twitterju in Facebooku.

Saj še vedno mislim, da večina prišlekov sploh ni beguncev (najbolj pomoči potrebni so še ostali v begunskih taboriščih in niti nimajo možnosti priti do sem), temveč ekonomskih migrantov, ki si iščejo boljše življenje. Ker se tok še zlepa na bo ustavil, me skrbi, da bodo milijoni prišlekov drugih kultur temeljito spremenili družbeno strukturo doslej stabilne Evrope in da bo multi-kulturalizem prinesel veliko novih problemov ter destabiliziral tako Evropsko unijo, kot posledično tudi Slovenijo. Bolje bi bilo, če migrantov ne bi bilo, če pa že bodo, bo pa treba nadzorovati njihov prihod in veliko dodatne energije in sredstev nameniti varnostnim ukrepom.

Po drugi strani pa razumem veliko večino prišlekov, ki v svojih okoljih ne vidijo nobene prihodnosti za normalno življenje sebe in svojih bližnjih. Čeprav sem na začetku še »lajkal« kakšno stališče »Zakaj se pa mladi fantje doma ne borijo za svobodo svoje domovine?«, pa so me prepričali njihovi odgovori »Za koga in proti komu naj se pa borim? Saj niti jaz, niti mednarodna skupnost ne vemo, katera stran bo prej prinesla mir.«

Moje strahove so nekoliko pomirile izjave uglednih strokovnjakov, tudi iz Nemčije, da bo zaradi demografskih problemov Evropa  v naslednjih desetletjih potrebovala 50 milijonov priseljencev, predvsem za normalno funkcioniranje gospodarstva. Globalizacija je svetovni problem in očitno se bo morala Evropa zgledovati tudi po ZDA, ki so že stoletje talilni lonec različnih kultur. Pač ne bomo več mogli imeti »etnično čiste« Evrope, niti Slovenije…

Predvsem pa so me kot kristjana prepričale besede papeža Frančiška ter podobne izjave in stališča (tudi naše) Cerkve! Ne moremo ravnati drugače, kot nas uči Jezus! Svojemu bližnjemu moramo pomagati po svojih močeh! Ne moremo biti dobri kristjani brez usmiljenja in sočutja! Saj ljubezen je vendar bistvo naše vere!

Vsaka čast slovenskim policistom in številnim prostovoljcem (raznih vladnih in nevladnih organizacij), ki so se prav lepo izkazali v zadnjih tednih! Ampak ne smemo pozabiti tudi na to, da je dobrodelnost konstanta v delovanju katoliške Cerkve in da toliko dobrega za soljudi (po vsem svetu) kot so v preteklem stoletju naredili slovenski misijonarji in Karitas, niso naredile vse druge dobrodelne organizacije skupaj. Ni samo legenda Pedro Opeka tisti, ki zgradi na desettisoče domov za brezdomce, ampak podobno delo opravljajo tudi številni drugi, manj znani slovenski misijonarji. Pri tem jim seveda že od nekdaj pomagamo slovenski kristjani, tudi s tihimi nabirkami, o katerih mediji nikoli ne poročajo.

Kako bi torej ne pomagali ljudem, ki potrkajo na naša lastna vrata?

Anton Tomažič