Velika priložnost v gospodarski krizi

Če v normalnih časih za gospodarske subjekte velja pravilo »Kdor ne napreduje, nazaduje«, potem se v obdobju finančnih in gospodarskih kriz to še precej bolj zaostri: »Kdor preživi, se okrepi«. Za večino podjetnikov obstaja veliko večja nevarnost, da propadejo, gredo v stečaj, za najbolj sposobne pa se pojavi velika (največja!) priložnost, da hitreje in bolj izrazito uspejo (in celo obogatijo).

V turbulentnih časih se karte pač temeljito premešajo. Potres lahko povsem uniči veliko mesto. Strahovita nesreča, ki vse prizadene. Pa vendar: nova priložnost! Mesta se po navadi zatem povsem obnovijo, na novo zarišejo širše avenije, postavijo večje in lepše stavbe. Skoraj vsako sedanje lepo in uspešno mesto je imelo v svoji zgodovini kakšno katastrofo, ki pa je bila hkrati tudi prelomnica v njenem razvoju.

Skoraj na vsakem pogorišču zraste novo življenje. Tudi vse bogate in močne države so nastale po razpadu prejšnjih imperijev, cesarstev, kraljestev, totalitarizmov… Kar je v moji mladosti izgledalo čvrsto in nepremagljivo za vse večne čase (ZSSR), je prav na hitro razpadlo in omogočilo številnim narodom, da so si (nekateri prvič v zgodovini) priborili svoje države in se začeli veliko bolj uspešno razvijati. Tudi naša Slovenija je nastala iz velike družbene krize konec prejšnjega stoletja.

V tej luči moramo gledati tudi na veliko finančno in gospodarsko krizo, ki je nastopila v drugi polovici leta 2008. Pri vsem grozljivem dogajanju ob (pro)padanju delnic, ekspresnih stečajih, bančnih polomijah, vse večji recesiji, naraščanju brezposelnosti… moramo pogumno gledati proti obzorju, kdaj se bo pojavila svetloba novih rešitev. Ko sem bil novembra 2008 v Ameriki, sem ta večni optimizem že takoj zaslutil: nekateri so kot stransko posledico zadnje Velike krize opazili tudi to, da se je dolar spet okrepil in da so cene goriva (končno!) spet začele padati. Ti dve »malenkosti« sta namreč še pred pol leta Američane še najbolj jezili… Hkrati pa so v novoizvoljenem predsedniku videli tudi že prve znake izhoda iz krize.

Seveda nastajajo nepojmljive izgube in celo katastrofe za vse imetnike vrednostnih papirjev, ko tečaji na borzi strmo padajo! Njihovi večletni zaslužki so lahko izgubljeni v nekaj dneh. Po drugi strani pa ravno tako nizki tečaji delnic predstavljajo izvrstne - velike priložnosti za tiste, ki si lahko privoščijo, da jih kupijo. Potem bodo morali samo še čakati in njihovo premoženje se bo samo od sebe povečevalo (saj vemo, da se krivulje na dolgi rok vedno spet dvignejo). Prepričan sem, da se bo po letu 2009 pojavil nov rod bogatašev, tako kot so se na primer današnji tajkuni po obdobju tranzicije na prelomu tisočletja.

Kaj pa realno gospodarstvo (podjetništvo)? Tukaj se pač ne da uspeti s špekuliranjem, ampak le s trdim delom? Dopolnjujem: s PAMETNIM trdim delom! »Štancarji« bodo na žalost obsojeni na propad, pa četudi bo s tem ostanlo brez dela na tisoče ljudi. Zasluži in preživi se lahko le s pametnim prilagajanjem na razmere globalnega trga in sploščenega sveta. Štancalo se lahko le tam, kjer bo obstajala optimalna kombinacija med surovinami, logistiko in ceno delovne sile.

Obstoječa podjetja se bodo morala še bolj kot doslej prilagajati zaostrenim razmeram, zmanjševati stroške, povečevati prodajo (to bo še dosti težje), uvajati nove proizvode in storitve, opuščati neuspešne programe, se združevati, iskati nove trge itd. Morda bo pa propadel njihov najhujši konkurent? Morda se bo v turizmu povečalo število domačih gostov, če ne bodo mogli več toliko potovati v tujino? Če si bodo ljudje težje privoščili avtomobile, se bo pa morda prodalo več motorjev?

Veliko priložnosti pa se bo pojavilo za ustanovitev tudi povsem novih storitev, predvsem tudi finančnih, glede na to, da se bo prav finančni sistem najbolj temeljito spremenil. Danes je še težko napovedati, v kakšno smer bo najbolje (zav)iti, gotovo pa bodo najboljši podjetniki to kmalu sami ugotovili in se tega tudi brez odlašanja lotili. Čez deset let bo gotovo v javnosti vsakomur poznano kar nekaj družb, za katere danes še nihče ne ve (ali sploh še ne obstajajo), katerih ustanovitelji bodo takrat veljali za najbolj uspešne in spoštovane podjetnike.

Resnično zveni kar malo cinično, ko po eni strani ugotavljamo, da bodo nekatera podjetja pač propadla, njihovi lastniki izgubili velik del svojega premoženja, delavci pa izgubili delo, po drugi strani pa bodo novi uspešneži izkoristili Veliko priložnost, katero jim prinaša gospodarska kriza in posledično celo obogateli (delavci pa pri njih dobili nove zaposlitve).

Ampak tako pač je! Nenehni boj za obstanek! Samo druga oblika te stalne konkurence, ki naš človeški rod že tisočletja vodi naprej in naprej…

Naša generacija ima (v Sloveniji) svojevrstno srečo: bili smo priča velike družbene krize ob koncu dvajsetega stoletja, katero smo prav dobro izkoristili, da smo se osamosvojili v uspešni državi, sedaj pa se nam obeta še ena velika gospodarska kriza – nova Velika priložnost.

Dobra ideja še ni vse

Od dobre ideje – in tudi kakšne Velike priložnosti – do uspeha (predvsem finančnega) je po navadi še dolga in naporna pot. Genialna ideja še zdaleč ni garancija za to, da bo iz nje res kaj dobrega nastalo. Najmanj tako pomembna je realizacija sama in dobre sposobnosti ter lastnosti nosilcev, ki se tega lotijo…


Marsikdaj zelo dober podjetnik uspe pripeljati do (finančnega) uspeha tudi povsem povprečno idejo, pač s svojo pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo. Težko si sicer predstavljam, da bi bil to lahko uspeh v svetovnem merilu in da bi brez dobre ideje nekdo postal ravno milijonar. Verjetno je skrajni domet takšnega »rutinskega« podjetja na nekakšnem obrtniškem nivoju in v lokalnem okolju omejene »zgodbe o uspehu«…

Druga skrajnost so tako imenovani »sejalci idej«, iz katerih kar vrejo poslovne pobude, nasveti, poduki, obljube, optimistične napovedi, poslovni načrti, obetavne kalkulacije… Kdor se omejuje na produkcijo genialnih idej, ponavadi konča v kakšnem podjetniškem pospeševalnem centru, valilnici podjetij, tehnološkem parku, inovacijskem krožku… Ali pa celo napiše kakšno knjigo a la »Kako postati uspešen podjetnik?«, »Kako ustanoviti dobro podjetje?« ali pa kar »Kako obogateti?«! (Praviloma pa noben od takšnih avtorjev ni ravno bogat…)

Paradoks je v tem, da je lahko knjiga z naslovom »Kako dobro voditi kmečki turizem?« avtorja Urbana Kralja lahko resnično dobra in koristna v vsakem oziru, tako da bi jo morali imeti vsi, ki se s kmečkim turizmom poklicno ukvarjajo – da pa gospod Kralj ne bi nikdar sam uspel s takšnim podjetjem, ker pač nima primernih lastnosti. Tako kot Micka Podbregar čudovito vodi svojo turistično kmetijo in navdušuje številne obiskovalce, ne bi pa nikdar znala tega opisati v kakšni knjigi.

In katere so primerne (potrebne) lastnosti za dobrega podjetnika (ki edini lahko dobro idejo tudi realizira)? To je težko opisati, saj gre v bistvu kar za talent, ki kompleksno zaznamuje človeka. Razno razne šole, do slavne MBA, lahko samo iz mladega človeka izoblikujejo in usposobijo dobrega podjetnika, ne morejo pa ga narediti, če kandidat nima za to »prave žilice«. Intuicija je zelo pomembna, še bolj pa po mojem mnenju dober smisel za delo z ljudmi. Potreben je pozitiven pristop, ki sodelavce in partnerje priteguje in stimulira, ne pa odbija in odvrača. Da o kančku sreče niti ne govorimo…

V dveh desetletjih svojega podjetništva sem bil dnevno obdan z (bolj ali manj) obetavnimi novimi idejami, pa vendar se jih je uresničilo zelo, zelo malo. Veliko sem jih imel že sam, vse več pa sem jih dobival tudi od (vse več) sodelavcev in partnerjev. Glavni problem je bil vedno v selekcioniranju resnično obetavnih (svojih in drugih) idej in v tem da je bilo treba neskončno več idej zavreči in opustiti, kot pa jih sprejeti in se lotiti njihove realizacije. Vedno namreč obstajajo omejitve v virih, predvsem kadrovskih in finančnih in pa nenehne časovne stiske.

Umetnost pravega dobrega podjetništva (za razliko od teoretikov, ki o tem le pišejo knjige) je ravno v odločanju za uresničljive dobre ideje, močni volji po njihovi realizaciji in (po potrebi) tudi o njihovi (pravočasni) opustitvi.

Ne vem, če kdo lahko živi le od dobrih (poslovnih) idej. Če bi jih kje prodajali le »same po sebi«, bi bile verjetno bolj poceni in bi jih moral avtor prodati zelo veliko… Razne »borze idej« obstajajo že danes, še več pa jih bo verjetno v prihodnosti (eno tako zanimivo idejo sem zasledil tudi med slovenskimi podjetniki: Getidea.net). Če bi jaz na takšno borzi že kaj kupil, potem bi zahteval kar celoten paket: Idejo + nekaj dobrih izvajalcev… Če bi dobil samo prvo, bi si jo verjetno kmalu zataknil za klobuk…

Kot sem si tisto genialno idejo o izdajanju vodno-odpornih knjig »Waterproof Books®«…

Zakaj? Zaradi pomembnih izkušenj o pomanjkanju virov…

Če je bila na začetku ideja o »Waterproof Books®« še 100% dobra, se je z dobrim premislekom ta optimizem vse bolj zmanjševal:

Če nimam prostih sredstev, niti toliko časa, da bi iskal zunanje partnerje, je le še 50%...
Če še ni tehnične rešitve, ki bi papir nadomestila s plastiko, je le še 25%...
Če bo zato cena knjige višja, bo le še 10%...
Če me kdo prehiti, bo le še 2%...

In sem se kot soliden podjetnik rajši lotil drugih projektov, ki so (za mene) bolj obetavni…

Na področju spletnega podjetništva se kar iskri od dobrih idej (tudi v Sloveniji!) Mnogi podjetniki znajo takšne dobre ideje tudi uresničiti in ustvariti res koristne, dobre in prijetne uporabnine (še vedno mislim, da je to dober prevod za aplikacijo). To pa je lahko seveda šele polovični uspeh, če ne znajo iz tega tudi dobro zaslužiti (takšen polovični uspeh pa se seveda lahko slej ko prej spremeni v neuspeh).

Morda pa je razkorak (razdalja) med dobro spletno uporabnino in njenim finančnim uspehom še večji kot med (splošno) dobro idejo in njeno uresničitvijo! Dobro spletno uporabnino (na primer privlačen in dobro obiskan portal ali socialno omrežje) je zelo težko unovčiti! Posebno še, če se nosilci omejijo na tako majhen trg, kot je Slovenija.

Kljub tem realističnim opozorilom (in ravno zaradi njih) pa se moram kot večni optimist seveda spet vrniti na začetek in ponovno vzpodbuditi mlade podjetnike, da se lotijo ambicioznih projektov - v svetovnem merilu.

Ponavljam:

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek sebe in svoje ožje ter širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!


*Priporočeni link: http://www.si.getidea.net/

V slogi je moč

Upam, da bo Slovenija enkrat (spet) poznana kot dežela podjetništva. (Slogan:? »Let's Do Business Together!«) To pa seveda ne pomeni, da bo večina prebivalcev podjetnikov. Ta poklic tudi ni za vsakogar, tako kot tudi drugi niso. Nekateri ljudje so za to (kot) rojeni, drugi pa niti slučajno. Uspeh bi že bil, če bi aktivirali vsaj večino od tistih, ki imajo v sebi veselje in primerne sposobnosti…

Upam, da se bo kakšen bralec mojih prispevkov (tudi) zaradi Velike priložnosti, ki se ponuja naši srečni generaciji, odločil za prve korake v svet podjetništva. Zavedati pa se mora, da je začetek zelo težak. Če bo le imel dovolj volje, naj pač vztraja in se tolaži z mislijo, da bo kasneje postajalo vse lažje in da se bodo rezultati kmalu pokazali.

Tokrat pa bi rad opozoril na velik (bistven) pomen povezovanja. Partnerstva, če hočete. Nihče ne more kaj dosti doseči (na gospodarskem področju) povsem sam. Nujno se je povezovati in razširjati krog udeležencev poslovnega projekta.

Paradoksalno je, da sicer to novo okolje (sploščeni svet ter internetna zakladnica znanja) daje vse več možnosti za uspeh vsakemu posamezniku (na tem planetu), vendar pa bodo uspešni le tisti (posamezniki), ki se bodo znali dobro povezati.

Nekateri novi podjetniki bodo sicer takšno nujno povezavo uresničili tako, da bodo najeli podizvajalce kot managerje, kar je seveda tudi možno (posebno če bodo začeli z velikim budgetom), vendar bodo morali v tem primeru nameniti zelo veliko svoje energije in časa tudi za to, da bodo te managerje nadzirali ter stimulirali. Nenehno bodo v nevarnosti, da sami »pregorijo«, ker bodo v končni fazi vse bistvene odločitve morali sprejemati sami.

Vprašanje je seveda, kaj je za neko podjetje bistveno in kaj ne. Največja odlika dobrega podjetnika ali managerja (v odnosu do podrejenih) je v sposobnosti delegiranja! To pomeni, da nekomu neka dela oziroma opravila zaupamo, da jih bo samostojno izpeljal in da se mu pri tem sproti ne vmešavamo, ampak le na koncu preverimo rezultat. Delegiranje pa zahteva – zaupanje! Podjetnik ali manager, ki svojim podrejenim ne zaupa, jim tudi ne bo upal delegirati pomembnih opravil in odločitev. Zato bo sam prisiljen narediti to, česar ni zaupal drugim. Spoznali ga boste po tem, da sedi v pisarni vsak dan vsaj do osmih zvečer…

Kdor pa je že po naravi »malo len« (ta lastnost je lahko ena od bistvenih prednosti dobrega podjetnika!), bo rajši svoji okolici malo več zaupal in se lotil posla s pomočjo tesnih sodelavcev – partnerjev. Najtesnejša oblika partnerstva pa je solastništvo.

Če se kdo loti relativno enostavnega projekta, je res lahko tudi sam lastnik nove gospodarske družbe. Če pa gre za zahtevne in kompleksne načrte, potem je dosti bolje, da je nova družba ustanovljena kot partnerstvo, v solastništvu. Tako bodo vsi imeli enak odnos do vseh bistvenih vprašanj, ki se bodo pojavljala pri poslovanju (stopnja tveganja, višina plač, delitev dobička, nadaljnje investiranje itd.).

Prislovična »zapečkarska« slovenska mentaliteta morda ni najbolj naklonjena ideji skupnega lastništva (partnerstva), vendar pa jo bomo pač morali odpraviti (saj je bila morda v preteklosti tudi naša ovira do še večjih gospodarskih uspehov?).

Se bomo morali pač spet zgledovati pri številnih dobrih primerih na razvitem zahodu. Na primer pri tistem ameriškem milijonarju (ali pa je medtem že miljarder?), ki je bil na začetku 100% lastnik družbe, nato pa je začel pametno (delegirati in) razdeljevati deleže najboljšim managerjem in jih s tem tako stimulirati, da je imela družba fenomenalen razvoj in ustanovitelju danes omogoča bogastvo že na podlagi nekaj % lastništva, ki so mu še ostali.

Ali ne bi bili tudi vi rajši milijonarji z 1% deležem (v uspešni družbi), kot pa na robu preživetja s 100% lastništvom?

Naj povzamem svoj nasvet novopečenim podjetnikom: »Ambicioznih projektov Velike priložnosti se lotite skupaj z (dobro) izbranimi partnerji, saj brez pravega teamskega sodelovanja ne bo velikih uspehov!«

Kakšen je tipičen slovenski turist?

Čeprav se verjetno vsi zavedamo problematičnosti stereotipov, pa jih vendarle kar pogosto (in dostikrat s pravim užitkom) uporabljamo, posebno v kakšnih vicih in zaprtih družbah… Vsi vemo, kaj naj bi bili tipični Škoti, Bosanci, Francozi ali Nemci… In se na ta način sproščeno zabavamo… Kakšen pa na bi bil tipičen Slovenec?

Ko nas je letos slovenska turistična agencija Intelekta (jo prav priporočam!) na Djerbi povabila na enega od možnih izletov, so napovedali tudi precej zabavnih dogodkov. Med drugim naj bi domačini (Tunizijci) preoblečeni v gusarje oponašali tudi tuje turiste, tako kot jih pač oni vidijo. Saj veste: Italijani s številnimi družinami delajo kraval, Nemci skoparijo z napitninami itd. Ampak – napovedano je bilo tudi, da bodo oponašali (tipične) slovenske turiste… Prav zanimalo me je, kakšen stereotip imajo o nas, vendar se na žalost izleta nisem mogel udeležiti in mi je to ostalo uganka.

Sem pa o tem malo premišljeval in ugibal…

Morda pa je kaj v zvezi z odnosom do »all inclusive« storitev? Na to sem pomislil, ko sem naslednji dan na avtobusu nekega drugega izleta poslušal (tako, kot vsi drugi slovenski turisti) hude pritožbe nekoga, ki se kar ni mogel sprijazniti, da prvi večer po prihodu v hotel ni dobil večerje. Jaz je seveda nisem niti pričakoval, saj smo imeli zelo pozen polet in smo v hotel prispeli po polnoči in sem komaj čakal, da si bom ohladil noge ter čim prej zaspal. Naš slovenski Turist pa se kar ni mogel sprijazniti s tem, da ni bilo večerje – »Ker je bila plačana!«…

Veste, kaj pa je za mene nekaj negativno-tipično slovenskega? To, da v Sloveniji še vedno nimamo zgrajene niti ene same vetrne turbine! Mencamo in mencamo ter mečemo polena pod noge tistim, ki malo izstopajo s svojimi idejami in nas želijo vključiti v svetovne tokove neizogibne borbe za rešitev energetskih problemov in onesnaževanja okolja…

Že nekaj let se zgražam, ko (bežno) spremljam javne polemike, postopke in dileme okrog postavitve nekaj prvih vetrnic na neki ne-vem-že-kako-se-imenuje rebri.

In kakšne nasprotne »argumente« slišim – proti prvemu alternativnemu energetskemu viru! Da bo tistih nekaj vetrnic kazilo pokrajino? (Po mojem jo bo še polepšalo!) Da se jih bodo morale kakšne ptice za celih 20 metrov ogibati?

Prosim? Ko sem malo proučeval tematiko najčistejšega alternativnega energetskega vira – vetra, sem naletel na tale podatek, nad katerim naj se zamislijo tisti nasprotniki vetrnih turbin, ki se sklicujejo na nekakšno ogrožanje habitata. Nekaj ptic je morda res v preteklih dvajsetih letih tragično izgubilo življenje zaradi vetrnih turbin. Vendar pa jih je zaradi letališč umrlo kar 250-krat več, zaradi pesticidov 700-krat več, zaradi vozil 700-krat več, zaradi visokonapetostnih vodov 88-krat več itd. (Vir: Erickson et.al. 2002 Summary of Anthropogenic of Bird Mortality).

Gotovo so vsi drugi energetski objekti veliko bolj nevarni za okolico, kot pa vetrnice!

Iluzorno je pričakovati, da se bomo Slovenci lahko obnašali tako sebično, da ne bomo prevzeli svojega dela obveznosti, bremen in odrekanj v borbi proti globalnemu ogrevanju in onesnaževanju. Tudi brez vetrnic na obzorju ne bo šlo… S tem se bomo morali pač sprijazniti…

Naj še toliko zadovoljim vašo radovednost, da vam izdam, kako so Tunizijci oponašali tipičnega slovenskega turista…

Zadnji dan sem namreč povprašal vodičko in prijazno mi je opisala, kakšen je v Afriki stereotip za Slovence: da ga imajo ves čas »pod kapo« (beri: pijanci).

Poudarjam pa, da je bila ta skupina v hotelu »All inclusive«. Morda storitev ni vsebovala le »All you can eat«, ampak tudi »All you can drink«?


*Priporočeni link: http://www.terry.co.uk/jokes03.html

Najčistejša energija je vetrna

Da ne bi zaradi svoje (upam, da zdrave) kmečke logike iz prejšnjega prispevka izpadel le malo preveč naivno, sem še malo po-googlal po svetovnem spletu in se skušal prepričati, če sem kaj preveč mimo udaril. Pa nisem. Dobil sem veliko dokazov, da razmišljam kar prav in da bo energija vetra imela v naši prihodnosti zelo veliko prihodnost, kar lahko tudi za slovenske podjetnike predstavlja Veliko priložnost…

Tako, kot sem si mislil: po oceni ameriškega Ministrstva za energijo (U.S. Department of Energy) predstavlja potencialna energija vetra po vsem svetu kar 15 krat več, kot znašajo vse trenutne energetske potrebe človeštva. Sem si kar oddahnil: v naslednjih desetletjih in stoletjih imamo pač vsaj to rezervo, da se približujemo kakšni desetinki izkoristka tega potenciala, pa smo na zeleni veji…

Dobro se zavedam, da je gornja številka le teoretična možnost, pa vendar imamo lahko pred sabo zelo realne cilje in možnosti za hkratno povečevanje proizvodnje (električne) energije, nadomeščanje fosilnih virov, očiščevanje ozračja in zniževanje globalnega ogrevanja!

Pomembno je tudi dejstvo, da danes še dve milijardi ljudi živi v domovih brez električne napeljave in da bi bila tehnologija izkoriščanja vetra praviloma najboljša rešitev za nove investicije, ki jim bi (bodo) pripeljale električno energijo, saj gre praviloma za dežele v razvoju, locirane na takšnih geografskih lokacijah, ki imajo še kako veliko (preveč) vetra.

Vse druge rešitve za »tretji svet« so nesmiselne! Ali naj tam za zadovoljevanje vse večjih energetskih potreb (upravičena pričakovanja prebivalcev po povečanju življenjskega standarda) gradijo nove termoelektrarne? Sir John Houghton je posledice globalnega ogrevanja označil kot »Weapons of Mass Destruction«…

K sreči se tega vse bolj zavedajo tudi najpomembnejše svetovne inštitucije, organizacije in države, vključno z (našo!) Evropsko unijo. Tudi rezultati se že kažejo, predvsem pa se obračajo trendi! Evropsko združenje za vetrno energijo (EWEA) v svojem poročilu »Pure Power – Wind Energy Scenarios up to 2030« sporoča vzpodbudno novico, da so leta 2007 v Evropi kapacitete za izkoriščanje vetra rasle hitreje kot kapacitete za izkoriščanje nafte, medtem, ko so se kapacitete za druge oblike (premog in uran) že zmanjševale.

Energija vetra že danes v Evropi pokriva potrebe za 19 milijonov gospodinjstev! Pri tem se prihrani preko 50 milijonov ton ogljikovega dioksida emisij na leto.

Tudi Američani so odločeni, da se bo z vetrno energijo v letu 2030 proizvajalo že 20% potrebne elektrike. Največji čar te vrste energetskega vira je v tem, da tukaj sploh ni več nobenih neznank in nerešenih tehničnih problemov, kot pri drugih vrstah alternativnih virov. Po treh desetletjih je to postala že zrela industrija, proizvodi (vetrne turbine) pa dosegajo tako že do 200 krat večje izkoristke, kot so jih pred desetletji.

Zavedam se, da bodo imele v prihodnosti velik vpliv za tempo razširjanja vetra kot idealnega obnovljivega vira energije tudi države in njihove asociacije (vključno z našo EU), ki bodo lahko razvoj pospeševale ali zavirale (davčne olajšave, cenovna in elektrodistribucijska politika, obstoječi lobiji, itd.), ampak to ni moje področje.

Vidim pa, da sem s svojo kmečko logiko odkril zelo perspektivno področje za vse vrste podjetniških aktivnosti. Priznam pa, da predvsem v srednji in daljni prihodnosti. Rešiti bo potrebno še veliko novih problemov, predvsem na področju prenosa energije na velike razdalje ter shranjevanja energije in njene dostave (prevoza?) do končnih uporabnikov…

*Priporočeni link: http://www.ewea.org/

Lep nasad vetrnic

Če želi človeštvo začeti s svojim planetom ravnati manj mačehovsko, potem se bo moralo zadovoljiti z uporabo tiste energije, katero mu sonce pošilja sproti. V milijonih let nakopičenih virov bo( je) namreč zmanjkalo, pa še dosti bolj umazani in okolju škodljivi so. Tako nujno električno energijo bo moralo pridelovati predvsem s pomočjo sončnih celic in izkoriščanja energije vetra…

Meni so najbolj simpatične vetrnice, saj si ne predstavljam bolj čistega in nedolžnega pridobivanja energije. Emisije praktično ni! Če se ob tem malo umiri ozračje, je to lahko kvečjemu pozitivno…

Gibanja zraka – vetra je na Zemlji v vsakem trenutku ogromno in v tem se skrivajo neverjetni energijski potenciali. Spomnite se, kako vetrovno je ponavadi v gorah. Če ste bili en teden na jadranju ali križarjenju, ste bili (no, skoraj) nenehno izpostavljeni kar močnemu vetru. In koliko je te nevidne moči šele v mrzlih nočeh na tisočih in tisočih osamljenih otokih po celem svetu!

Naša ljuba krogla se pač vrti in vrti (in se bo še do konca človeštva), ogreva in ohlaja ter s tem premika megatone zraka sem in tja. To je sončevo neskončno darilo vsem nam. Sprejmimo ga in izrabimo ta najčistejši možni vir energije!

Da tega nismo že doslej bolj izkoristili obstajajo nekateri upravičeni in nekateri nepotrebni razlogi (izgovori). Trenutno glavni objektivni problem predstavljajo veliki stroški in surovine, potrebne za produkcijo zelo velikega števila vetrnic. Če ne bo izbrana optimalna varianta (vključno z lokacijo), potem bomo lahko dosegli nasprotni učinek: za proizvodnjo bomo porabili (pre)več surovin in v zrak poslali več ogljika, kot ga bomo kasneje prihranili.

Dejanski problem je tudi prenos energije do uporabnikov. Verjetno še kar precej let ne bomo gradili večjih »nasadov« vetrnic tam, kjer je veter najmočnejši: na kakšnih samotnih vetrovnih otokih, na Ognjeni zemlji, na visokih gorah itd. Enkrat jih pa(č) bomo!

Obstaja pa tudi veliko povsem neutemeljenih pomislekov in predsodkov, ki zavirajo hitrejšo izrabo alternativnih virov energije. Zaenkrat nas »Neprijetna resnica« še ne zbada dovolj, da bi se sprijaznili s tem, da pa bo seveda v prihodnosti potrebno tudi kaj žrtvovati. Na primer kakšen lep pogled!

Ko nam bo šlo pa še malo bolj za nohte, bomo pač spoznali, da se bo naše okolje moralo tudi (še bolj) spremeniti v »estetskem« smislu. Ste videli film iz 20. let preteklega stoletja – Metropolis? Ja, še vsaka znanstvena fantastika je prišla do tega, da bo svet v naši prihodnosti izgledal kar precej drugače, kot danes. Ne bo šlo drugače…

Tole, kar bom sedajle zapisal, je za slovenskega bralca lahko tako šokantno, da me bodo morda še dolgo vlačili po rumenem tisku in se norčevali iz mene. Pa bom vendarle napisal: »Zaradi mene je lahko v prihodnosti (po potrebi) kar ves Storžič na gosto posejan z vetrnicami, če bomo tako dobili veliko čiste energije!« Tujci bodo ob izstopu iz letala na Brniku pač razumeli, zakaj je tako in si bodo estetske užitke zadovoljevali s pogledi na sosednje Karavanke in Kamniške Alpe.

Ko vidim rezultate uspešnih projektov uporabe vetrne energije (drugje) po svetu, me prav nič ne moti, če vidim vetrnico ob veličastnem norveškem kanjonu, nizozemski kravi, nemškemu mestu ali na floridski plaži. Vem, za kaj gre in sem vesel, da ni tam smrdečega dimnika ali nevarnega reaktorja!

Sicer pa so že same sodobne vetrnice po navadi zelo estetske, verjetno zato, ker industrijskim oblikovalcem že same aerodinamične zakonitosti narekujejo enostavnost in odsotnost vsakršnega »modnega« balasta.



*Priporočeni link: http://www.daviddarling.info/encyclopedia/W/AE_wind_power_plant.html

Vzemimo, kar nam Sonce daje sproti

Kdor je prebral knjigo »Neprijetna resnica« si lahko po zdravi pameti (kmečka logika) sam odgovori na vprašanje: »S kakšnimi vprašanji in problemi se bomo ljudje največ ukvarjali v naslednjih desetletjih?« Če ima pred seboj še podjetniške načrte ali celo izbiro poklica, potem lahko tudi sam ugotovi, kje se obetajo največji izzivi in kje je lahko tudi zanj skrita Velika priložnost…

Prebivalci planeta Zemlja smo v zadnjih dobrih 100 letih že v veliki meri porabili velik del najbolj koncentriranih energetskih zalog, katere je planet nakopičil (s pomočjo rastlin in živali) v milijonih let (predvsem kot fosilna goriva). Ker se naši apetiti zaradi nenehnega tehničnega razvoja ter vse bolj razširjenega potrošništva še nikakor ne zmanjšujejo, ampak se bodo nekaj časa še povečevali, bo prav kmalu prišlo do tega, da nam bo energetskih zalog iz preteklosti zmanjkalo (vsaj tistih, katere znamo izkoristiti).

Zato se bomo prisiljeni vse bolj zadovoljevati z energijo, katero dobivamo od našega Sonca kar sproti. K sreči je te zelo, zelo veliko in bo tako tudi še v vsej dogledni prihodnosti.

Skratka: preiti bo treba od izkoriščanja preteklih zalog na izkoriščanje sprotno »dostavljane« sončne energije!

Po našem današnjem vedenju pa sončno energijo lahko izkoriščamo predvsem s pomočjo hidroelektrarn, sončnih celic in vetrnic, pa morda še z izkoriščanjem morskih valov ter plime in oseke.

Že na prvi pogled (ko nas zaloti nevihta) lahko ugotovimo, da se ogromno sprotne sončne energije pojavlja v obliki strel in drugih vremenskih pojavov. Lahko si zamislimo (želimo), da bodo čez kakšnih 200 let ljudje morda imeli tudi že kakšne »zajemalnike viharjev« in »lovilce strel«, kar bi lahko imelo celo dvojni koristni učinek: pridobivali bi zelo čisto energijo in hkrati zmanjševali posledice neurja. Ampak, pustimo to možnost še za nekaj tisočletij in se rajši posvetimo dosti bolj realnim in tudi zelo perspektivnim možnostim – soncu in vetru.

Meni se zdi izkoriščanje vetra vsaj toliko perspektivno, kot sončne celice. To pa zato, ker veter piha tudi (ponekod celo predvsem) ponoči (ko je energija še bolj potrebna). Zavedati se je seveda treba dveh največjih problemov: prenosa in shranjevanja (pridobljene električne) energije.

Daleč je namreč od tistih delov Zemlje, kjer je na voljo največ sonca ter vetra za pridobivanje električne energije, pa do tistih delov, kjer je ta energija najbolj potrebna. Napeljava daljnovodov je zelo draga, poleg tega pa so na velike razdalje velike tudi izgube.

Pa vendar: to razdaljo bo pač potrebno nekako premagati. Tako, kot jo to že danes tudi s tisoče kilometrov dolgimi naftovodi in plinovodi. Ko nam bo dovolj »tekla voda v grlo« bomo pa morda na kakšnih idealnih lokacijah postavili velikanske elektrarne (na sonce in veter), zraven pa še tovarne (čistega tekočega) vodika in le-tega razvažali uporabnikom s tankerji?

Kdor ima na strehi sončni kolektor se tudi dobro zaveda problema shranjevanja energije. Na žalost se največ vode segreje takrat, ko jo najmanj rabimo (podnevi in poleti), najmanj pa takrat, ko bi jo največ rabili (zvečer za tuširanje in pozimi za gretje). Spominjam se, kako sem debelo pogledal, ko mi je sončni kolektor (katerega sem naredil povsem sam!) poleti segrel vodo v zalogovniku (v kleti) kar na 105˚C. Dotlej sem mislil, da se voda lahko segreje le do 100˚C, ob tem pa sem spoznal, da se pod pritiskom lahko tudi bolj…

Tudi glede samega shranjevanja se mi zdi vodik kar najbolj perspektiven, posebno za potrebe nadomeščanja fosilnih goriv v prometu. Prepričan sem, da bomo v nekaj desetletjih bencinske črpalke povsem zamenjali z vodikovimi, kar bo imelo zelo pozitiven vpliv na ozračje. Avtomobili praktično ne bodo več onesnaževali ozračja!

Tudi v Sloveniji je nastalo že kar precej koristnih iniciativ ter konkretnih predlogov za hitrejšo zamenjavo umazanih virov energije s čistejšimi, alternativnimi. O perspektivah vodika sem veliko zvedel na tematskem večeru z našim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom.

Kolega poslanec Tomaž Štebe pa me je opozoril na zelo zanimivo podjetniško pobudo inovatorja, ki je predlagal, naj bi celotno omrežje slovenskih železnic (kasneje pa seveda tudi drugih) prekrili s streho iz panelov sončnih celic. Tako bi letno lahko pridelali 2.600 GWh električne energije. Sprva sem reagiral nekoliko skeptično (kot ste verjetno tudi vi). Ko pa sem prebral strokovno utemeljitev in videl še številne stranske prednosti (zaščita pred vremenskimi vplivi, povečanje varnosti, prihranki pri vzdrževanju tirov, infrastruktura za nadzorne sisteme, sistem zgodnjega opozarjanja, itd.).

Na koncu sem pri gornjem projektu videl le še en (pa ne tako malenkosten) problem: financiranje. Potrebno bi bilo (bo) dobiti investitorja, ki bo pripravljen nameniti (kar precejšnja) sredstva v dolgoročno, vendar perspektivno in dobičkonosno investicijo.

*Priporočeni link: http://www.greenbang.com/

Neprijetna resnica je velik izziv

S svojo knjigo in filmom »Neprijetna resnica« je Al Gore dosegel več, kot če bi postal ameriški predsednik in v zgodovino se bo gotovo zapisal kot tisti Nobelov nagrajenec, ki je znal dobro in ob pravem času artikulirati tisto, kar sicer vsi že dobro vemo, vendar smo si doslej nekako kar zatiskali oči (pred Neprijetno resnico)…

Priznajmo: naš planet je bolan in vsem skupaj se nam prav huda piše, če ga ne bomo znali (in pravočasno uspeli) ozdraviti…

Ko vidiš vse te grafe in številke o toplogrednem ogrevanju in ko na lastni koži (hiši) okusiš fizično potrditev v obliki doslej najhujšega vetra (kar ga je bilo doslej v tvoji okolici), potem se kar zgroziš in se ti zdi kakršnokoli varčevanje z ugašanjem žarnic in zapiranjem pip popolnoma nepomembno in manj kot kaplja v morje.

Zakaj naj bi se prav jaz obremenjeval z recikliranjem in prebiranjem umazane plastike, saj je več kot očitno, da to ne bo niti za milijoninko milimetra zaustavilo zmanjševanja ledenikov?

Zakaj naj bi se še mi v tej majčkeni Sloveniji pretirano trudili za izboljševanje ozračja, ko pa ga vse bolj onesnažujejo Kitajci, Indijci in Brazilci?

Pa vendar!

Ko bodo začele drugače misliti in ravnati milijarde ljudi (in to bodo pač morali!), se bo na ledenikih to poznalo že v centimetrih! Kot nam je lepo razložil Al Gore, so v svetovnem merilu zelo pomembni že posamični centimetri morske gladine, posamične stopinje temperature vode, posamezne stopnje onesnaženih delcev v zraku itd…

Čeprav se dobro zavedamo, da bodo na kratki rok največji problem predstavljale (doslej) nerazvite (velike) države, kjer si bodo z naraščanjem življenjskega standarda njeni prebivalci upravičeno začeli prisvajati vse več energetsko potratnih dobrin (saj jim razviti ne moremo kar reči: »Ja, mi smo res imeli dobre in hitre avtomobile, ampak vi se jih boste morali pa kar odreči.«), pa nas to ne odvezuje od naše skupne zaveze, da ustavimo poslabševanje okolja ter iščemo boljše rešitve za prihodnost nas in naših potomcev.

Naj se sliši še tako šablonsko, vendar je edina rešitev (nas vseh) v načelu: »Misli globalno – ravnaj lokalno!«

V tem kontekstu tudi za Slovenijo ni nobene dileme: potrebno se je nenehno truditi za ohranjevanje svojega lastnega okolja, hkrati pa se vključevati v vse možne skupne aktivnosti za iskanje dobrih rešitev za skupno prihodnost. Sedaj, ko smo del združene Evrope, pa seveda na to gledamo lahko tudi preko te, nekoliko bolj samozavestne perspektive.

In to velja tudi za vse vrste gospodarstvenikov ter podjetnikov! Prevladati mora optimizem in iskanje novih možnosti.

Tako, kot si sodobnega življenja že niti ne znamo več predstavljati brez elektrike (no, jaz si ga za kakšen teden taborjenja na kakšni lepi karibski plaži že znam…), tako tudi ni gospodarske dejavnosti, ki ni odvisna od energije (če ne drugega, od električne - zaradi informatike) in že to bo njena šibka točka v prihodnosti!
Ko se dražijo vse energetske surovine, si pač ni težko predstavljati, kako se bodo današnji problemi še povečevali. Z nekaj več domišljije si lahko predstavljamo tudi tiste (probleme), ki se bodo šele pojavili.

Za vse to pa bo potrebno najti rešitve!

»Neprijetna resnica« zato lahko postane tudi dodatna »Velika priložnost«!



*Priporočeni link: http://www.climatecrisis.net/

Kaj bo jutri najbolj perspektivno

Kako naj Slovenija reagira na globalizacijske izzive in kako naj se znajde v novem sploščenem svetu? Država kot celota naj se še naprej demokratizira, skrbi za povečanje pravne varnosti (bolj učinkovito pravosodje!), še naprej odpravlja birokratske ovire (tukaj je bilo v zadnjih letih veliko narejenega!), se povsem umakne iz gospodarstva ter skrbi le za nujno javno infrastrukturo. Vse ostalo pa naj prepusti prosti (predvsem podjetniški) iniciativi…

Slovenski »klasični industriji« res ne kaže dobro. Tista, ki je temeljila (le) na povprečni delovni sili, ni imela niti najmanjših možnosti, da v globalizaciji preživi in je (bilo) bolje izvesti (kakršno že) likvidacijo čimprej, kot pa z raznimi državnimi subvencijami nadaljevati »umiranje na obroke«. Če pogledam skozi okno svojega doma, lahko v daljavi še vidim nekaj stavb, kjer so bile včasih tovarne kot na primer Induplati, Toko, Univerzale… Upam, da se jim ne bo pridružila tudi Tosama…

Preživeli so lahko le tisti, ki so se vživeli v nove razmere, sprejeli nove izzive, pravočasno skočili na vlak, ki vozi v 21. stoletje. Vesel sem vsake naše »klasične tovarne«, ki je preživela in se prilagodila novim razmeram. V moji soseščini je to Papirnica Količevo. Še dobro, da so jo takrat v začetku 90 let kar na hitro, potihem in v celoti prodali tujcem… sicer bi se morda še do sedaj vlekli razni pri(h)vatizacijski postopki in spori?

Ne predstavljam pa si danes več vlagatelja, ki bi v Sloveniji začenjal s podobno (delovno intenzivno) investicijo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo? Morda smo bili v kakšnem obdobju res uspešna (fizično) industrijska družba, toda povratka nazaj več ni in ga tudi ne bo. Prihodnost je povsem drugačna, predvsem informacijsko intenzivna. Gledati je treba samo še v to smer!

Seveda pa se dajo sodobne informacijske tehnologije kombinirati in razvijati praktično na vseh področjih. Potrebno je le najti praznine, ki še niso bile izkoriščene ter vskočiti z novimi idejami, izumi ter izboljšavami, racionalizacijami, pocenitvami, poenostavitvami…

Slovenski strokovnjaki in podjetniki seveda to že na veliko delajo, v zelo različnih panogah. Naj omenim samo področje geografskih informacijskih sistemov, kjer se bomo lahko gotovo prebili v sam svetovni vrh. V Financah berem, kako so zadnje satelitske tehnologije in računalništvo še bolj olajšali delo geodetov. »Najbolj zapleteni izračuni so postali otročje lahki.« Slovenija je že danes do centimetra premerjena in evidentirana, kmalu pa bo lahko že do milimetra. To je – v kombinacijami z raznimi Googlovimi satelitskimi storitvami odlično izhodišče za najrazličnejše GPS aplikacije, z velikim gospodarskim potencialom, tudi na tujih trgih.

Kaj pa če bi se nekdo odločil le investirati (nekaj milijonov dolarjev) v Sloveniji, povsem na novo in bi imel odprte vse možnosti (dileme)? Kaj bi mu svetoval(i)? Ali pa svojemu otroku, ko se odloča za izbiro poklica, če nima ravno neke posebne preference? Da bi bilo le nekaj perspektivnega?

Jaz bi v tem primeru razmišljal povsem globalno. S kakšnimi problemi se bo v naslednjih desetletjih ukvarjalo človeštvo? Kaj bo najbolj aktualno? V katere smeri bodo morale potekati najpomembnejše raziskave in razvoj? Kam se bo moralo največ vlagati? Kje bo informatika najpomembnejša? (Ja, samo po sebi se razume, da bo vse temeljilo na informacijah ter na znanju.)

Mislim, da je to tudi naša moralna dolžnost: da razmišljamo globalno, pa čeprav smo tako majhna država, da bi na prvi pogled lahko kaj malo prispevala k reševanju svetovnih problemov. Žal (ali pa k sreči) smo pač vsi na isti ladji in za sebičnost tukaj pač ni prostora.

Odgovori na gornja vprašanja pa nas seveda vodijo le v eno smer: najbolj perspektivni poklici in podjetniški izzivi bodo v naslednjih desetletjih na področju pridobivanja in izkoriščanja energije (predvsem tudi iz novih alternativnih virov), ekologije ter odpravljanja (posledic) pregrevanja ozračja.

Skratka: reševati moramo (tudi Slovenci) prihodnost tega našega dragega in edinega planeta Zemlje!

*Priporočeni link: http://www.gu-signal.si/

Kdor ne napreduje, nazaduje

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes…

Še več: majhni se na nek način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom, kot pa velikani (čeprav znajo nekateri od teh dobro izkoristiti prednosti, ki jih nudi velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« na svoji pretekli slavi in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: »Kdor ne napreduje, nazaduje.«

Pardon… Samo trenutek… Ja, odlična ilustracija: Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res!). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspešnih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini… in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče… in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali…

In sedaj tisto najvažnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali! Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov…

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala »povsem na robu«, »iz nič« in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, katero je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko Velikih hitro-dostavnih družb – DHL in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov ter zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci.

Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg!) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je v veliki meri tudi vsem na voljo. Tako je možno (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav in razvoja s praktično vseh področij.

Zato je možno tudi, da se manjše organizacije ali skupine (podjetniki) lotijo (nadaljnjega) razvoja tudi na najzahtevnejših in najperspektivnejših področjih. Naj kar nekaj predlagam, kar se vam bo zdelo sprva kot nekaj nemogočega, pa vendar to ni…

Če bi kdo zbral nekaj desetin mladih slovenskih glavic (strokovnjakov, med njimi tudi nekaj nevrologov, psihologov, elektronikov, predvsem pa informatikov) bi se lahko lotil projekta, ki bi pripeljal do tega, da bi lahko računalniku (namesto z gibi ali glasom) ukazovali z mislijo! Kdor ima le malo domišljije, si lahko predstavlja, kako pomembno bo to v prihodnosti in kakšen komercialni potencial lahko to predstavlja.

Pa nikar ne mislite, da bi bile potrebne ne vem kakšne uvodne študije in raziskave. To je bilo že vse narejeno in je vsakomur dostopno na internetu! Samo zbrati je treba. Kaj pa draga oprema in laboratoriji? Mislim, da tudi to ni potrebno: vse bo temeljilo na običajnem EEG-ju (morda bi si ga lahko tudi izposodili?). Potrebno bo zajemati veliko elektro signalov iz naših glav, jih pravilno interpretirati, eksperimentirati, eksperimentirati, eksperimentirati, programirati, programirati… Na tej podlagi bo potrebno priti do določenih kombinacij oziroma algoritmov, ki ujamejo določeno človeško misel. Na začetku le to, kaj je levo, kaj desno, kaj potrditev, kaj zanikanje, kako je z barvami itd.

Pa nikar ne mislite, da bi bili prvi. Tega so se le lotili že štirje podjetniki leta 2003, ko so ustanovili družbo Emotiv Systems. Čeprav se danes ponašajo že s prvim produktom (naglavnim aparatom s 16 senzorji, ki že omogoča določeno ukazovanje računalniku z mislijo), se nikar ne ustrašite. Na (vsem svetovnem) trgu bo prostora za stotine podobnih proizvajalcev. Morda boste pa prav vi dosegli boljše rezultate?


*Priporočeni link: http://emotiv.com/

Nove možnosti v sploščenem svetu

Včasih smo imeli težave, ko smo majhnim otrokom prvič razlagali, da je naša zemlja okrogla. Nekako jim ni (bilo) logično, da ne pademo kam dol (ali gor?)… Danes pa je potrebno (nekoliko večjim) otrokom razlagati nekaj drugega: da je naš sodobni svet sploščen, tako kot v svoji knjigi »Flat World« lepo dokazuje Thomas Friedman…

To seveda ne velja za fizično obliko Zemlje, temveč za naše družbeno in predvsem tudi gospodarsko okolje. Pred pojavom globalizacije in internetne revolucije je prevladovala vertikalna miselnost: države so bile avtarkične, tako so morala biti organizirana podjetja, vedelo se je, kdo je zgoraj in kdo (daleč) spodaj. Imeli smo razvito Zahodno civilizacijo in podrejeno vzhodno… Trgi so bili lepo ločeni z varnimi oceanskimi pregradami, delovna sila je bila razdeljena na kvalitetno (in drago) ter na tretjerazredno in neskončno poceni…

V sploščenem svetu pa prevladujejo horizontalni kontakti. Države in gospodarske družbe so med seboj vse bolj povezane. Razlike med posamičnimi trgi so vse manjše. Delovna sila je postala gibljiva, predvsem pa so se neprimerno povečale možnosti za podjetnike iz vsega sveta. Povečana konkurenčnost je v takšnem okolju seveda lahko tudi prava mora – za tiste podjetnike, ki se niso sposobni novemu okolju prilagoditi, lahko pa je tudi – Velika priložnost – za tiste, ki se znajdejo in pogumno zaplavajo v nove tržne oceane.

Prvi del »trojne konvergence«, kot jo opisuje Friedman je v tem, da se je v tem stoletju pojavilo neko novo okolje (igrišče, »playing field«), ki omogoča povsem nove oblike sodelovanja (kolaboracije) na vseh nivojih. Neverjetno se je razširila delitev znanja in dela in to v realnem času. Tega bo v prihodnosti še več in prepričan sem, da bo šel razvoj prav v smer, katero smo pred petimi leti zasnovali z ustanovitvijo družbe »INform Pretok znanja d.o.o.« (angleško: »INform Knowledge Distribution«).

Hkrati in kot posledica tega so se pojavili tudi povsem novi načini zadovoljevanja potreb in poslovne prakse, katerih si pred tem nismo mogli niti zamisliti. Velikokrat pa seveda tudi ni bilo za njih nobene potrebe. Sodobni sploščeni svet, prepreden z internetom pa ne omogoča novih poslovnih priložnosti le velikim igralcem, temveč vsem, celo najmanjšim (seveda bistrim) udeležencem.

Ko se bodo začeli na primer slovenski trgovci zares obnašati (še) malo bolj konkurenčno, bodo lahko uvajali nove prodajne metode in trike ter priboljške za svoje stranke. Morda bo kdo ponudil posebne popuste pri velikih nabavah? Če pri nas kupite pralni prašek za celo leto, lahko dobite dodaten popust, ni pa vam potrebno vseh vrečk takoj odpeljati, ampak jih lahko jemljete sproti, kot jih rabite. Vaša zaloga bo vedno evidentirana na vaši kartici ali v našem centralnem računalniku. Koristi bosta imeli obe strani…

Najvažnejši del trojne konvergence pa je v tem, da so se v 90 letih pojavili povsem novi igralci (ja, nam so se takrat kazali le v obliki »poceni kitajske robe«) in to na vseh nivojih, od aktivnih gospodarskih subjektov do potrošnikov ter delovne sile. Friedman ocenjuje, da se je kmalu po padcu Berlinskega zida sploščeni svet povečal za 3 milijarde ljudi. Na »sceno« so namreč prišli: Rusija in Vzhodna Evropa zaradi padca komunizma, Kitajska zaradi uvedbe tržnega kapitalizma in Indija zaradi opustitve dotedanjega avtarkičnega razvoja.

Četudi je danes morda šele kakšna desetina teh novih množic že dovolj izobražena ter informacijsko »priklopljena«, gre še vedno za ogromne številke in fantastičen delovni, inovacijski ter podjetniški potencial. Seveda pa se bo ta odstotek zelo hitro povečeval, posebno še za potrošniški del: ti novi subjekti bodo hitro imeli (dobili) iste potrebe, kot doslej razvajeni zahodnjaki. Na Kitajskem so v glavnem fazo masovne ožičene telefonije kar preskočili in že takoj prehiteli ZDA po številu mobilnih telefonov…

Ali naj se Slovenci kot majhen narod kaj ustrašimo tega hitrega razvoja in razširitve sploščenega sveta? Seveda ne! V tem moramo videti in izkoristiti nove možnosti in večje trge za našo ustvarjalnost. Biti moramo celo med najboljšimi!


*Priporočeni link: http://www.thomaslfriedman.com/bookshelf/the-world-is-flat

Knjiga v manj kot minuti

Razcvet ustvarjalnosti, katerega omogočajo sodobne informacijske tehnologije, se izraža tudi v veliko večji (lažji ter cenejši) možnosti, da ambiciozni ljudje izdajo svoje knjige. Odpadla je namreč največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!

Knjigo lahko danes vsakdo naredi, izda in prodaja kar sam.

Recimo, da ima za kakšnih 200 strani besedila, pa še kakšnih 20 slik za dodatek.

Prva in najvažnejša odločitev je, ali ste pripravljeni za izdajo knjige tudi kaj seči v žep (in koliko), ali pa ne(morete).

Ja, tudi povsem (skoraj) brez stroškov bi šlo! Na internetu najdete kakšen brezplačen program za urejanje knjig (»publishing software«), če nimate v računalniku že MS Office – Publisher. Svojo prvorojenko boste lahko v miru oblikovali in prevedli v format PDF ter »objavili« na svojem blogu. Tam si knjigo lahko vsakdo ogleda, naloži (download) ali celo stiska (na svoje stroške). Ob takšni skromni varianti se lahko tolažite z mislijo na možnost, da bo vašo prvo knjigo prebral kak pravi založnik (direktor MK), se zanjo navdušil in vas prosil, da bi jo izdal(i) tudi v tiskani obliki …

Ampak to ni to, kajne? Saj moramo še kratke članke najprej natisniti, da jih potem lepo z užitkom beremo … Kdo bi torej čakal na direktorja MK? Knjiga pač mora biti v papirnati obliki in tudi zvezana, kot se spodobi! Pa naj stane, kar hoče! Tudi nekaj 100 dolarjev (ja, Američani so seveda najbolj podjetni v tem smislu) …

Za solidno ceno bomo dobili vsa potrebna navodila, orodja, vzorce (template á la Dr. Živago), marketinške poti … predvsem pa bomo knjigo lahko držali v rokah že DANES! Šlo bo namreč za »naredi sam«, vendar z res odličnimi pripomočki. Primer takšne založbe je http://selfpublishing.com/ .

Za bolj resne avtorje, ki bi si želeli res kvalitetno knjigo, pa bo seveda treba le seči malo globlje (za kakšnih 1.000$) v žep. Knjigo bodo namreč izdali pri kakšni pravi (spletni) založbi, kot je to na primer AuthorHouse* ob človeški pomoči pravih urednikov ter tržnikov.

Ko bodo skupaj definirali projekt, mu bodo odprli posebno delovno mesto, kjer se bo srečeval z uredniki, lektorji, oblikovalci, tiskarji … Takšen postopek bo trajal kar nekaj mescev, vendar pa bo na koncu nastala res profesionalno pripravljena knjiga. Avtor jo bo seveda ves čas nastajanja že videval, točno v takšni obliki, kot bo v tej fazi in tudi njeno končno podobo.

Ko bodo odobrene vse potrebne faze, bo knjiga pripravljena za tiskanje in avtor bo seveda nestrpno čakal na prvi fizični izvod. Ko ga bo dobil, bo sicer zadovoljen, ne bo pa (zaenkrat) kvaliteta še enaka, kot bi bila pri MK.

Tiskanje bo skoraj zagotovo po sistemu POD – »Print on Demand«. To pomeni, da založnik(i) nikoli ne bo(do) imel(i) na zalogi niti enega samega izvoda knjige! Vse bo le v računalniku – ker je takšen način skladiščenja neprimerno cenejši.

Marketing bo potekal izključno preko interneta, predvsem seveda tudi preko Amazona, Kadarkoli bo kdo naročil (kupil!) knjigo, bo poslana ta informacija v eno od posebnih, najmodernejših in ogromnih tiskarn (12 vzporednih tiskarskih strojev), kjer bo knjiga natisnjena, zvezana in zapakirana v manj kot minuti …

Tako kot pri blogih, bo seveda tudi pri samozaloženih knjigah kvaliteta dostikrat bolj tako – tako, ampak to je problem avtorjev (katerih bralci ne bodo prav množično brali, kaj šele kupovali). Dejstvo pa je, da se bo med to maso izdelkov našlo tudi marsikaj zelo kvalitetnega in da bo ta nova tehnologija (demokracija) zelo olajšala prodor mladim in nadarjenim avtorjem, ki bi se sicer morali (tako kot prej) boriti z birokratskimi in finančnimi ovirami.



*Priporočeni link: http://www.authorhouse.com/

Poskusiti ni greh

Vsak človek ima v sebi skritega genija, čeprav se tega ponavadi niti ne zaveda in ga prav poredko tudi uresniči. Morda bi bil lahko odličen odvetnik, uspešen borzni posrednik, izvrsten kirurg … ali vsaj super voznik, strokovnjak za cepljenje dreves, prijazno postrežbo … ? Kdor pa ima talent za pisanje, ne bi mogel živeti v boljšem času, kot je sedanji …

Če mislite, da bi to lahko bili tudi vi (ali bi to radi vsaj preverili), potem naj vas kar takoj vzpodbudim, da naredite prvi korak: omislite si svoj prvi BLOG! In to še danes (da vas ne bo minilo) … Saj vas nič ne stane!

Gostitelji vseh vrst blogov kar tekmujejo med seboj, kdo bo pritegnil več ustvarjalcev, jih čimbolj povezal, populariziral, ustvaril čimveč ogledov in klikov … Jaz sem pristal na bloggerju* … in sem kar zadovoljen …

Morda sploh nimate pojma o tem, kako se dela in piše blog? Nič hudega! Vam bo vse takoj jasno, ko boste začeli …

Imate še kakšen izgovor? Pomanjkanje časa? (Hvala enako!) Vaš novi blog boste zasnovali (zaplodili), oblikovali in objavili v manj kot eni uri! Pisali nanj pa boste pač kasneje, po potrebi in po vašem navdihu (brez tega pa res ne bo šlo) …

Poskusiti ni greh …

Morda je to tudi prvi korak do vaše povsem samostojne knjige? Priznajte, da ste si že kdaj naskrivaj želeli, da bi se tudi vi enkrat pridružili tistim Nesmrtnikom, ki imajo objavljeno vsaj eno lastno knjigo? Danes je tudi to lažje uresničljivo, kot kadarkoli doslej! In dosti lažje niti nikoli več ne bo moglo biti: edina omejitev ste vi sami in vaša ustvarjalnost.

Če bo vaše pisanje na blogu zanimivo za širši krog bralcev (sprva jih ne pričakujte kaj dosti), boste dobili vzpodbudo, da še več in bolje pišete (tako kot jaz). Veseli boste prvih komentarjev in po potrebi tudi malo korigirali svoj slog pisanja. Če boste dobri, vas bodo začeli množično obiskovati in celo linkati tudi iz ostalih blogerskih in drugih strani.

Pa tudi, če se ne boste prebili v vrh kakšnih 1% res zanimivih blogerjev, boste še vedno lahko imeli druga zadoščenja, predvsem pa tudi vsaj en dober arhiv vašega razmišljanja in pisanja (lahko pa tudi seveda fotografij, video posnetkov itd.). Če ne drugega, za domačo rabo, sorodstveno komuniciranje in na koncu za solidno zapuščino.

Ja, tako je pač dandanes … in še bolj bo tako v prihodnosti! Digitalne informacije zasedejo zelo malo (fizičnega) prostora in se bodo lahko kopičile v nedogled. Tale članek se bo dosti lažje ohranil za naslednjih 100 let (da ga bodo lahko imeli na voljo zgodovinarji), kot pa če bi bil le na papirju!

Usmilite se svojih potomcev in jim prihranite naporno skeniranje (vaših orumenelih fotografij in zapiskov) ter jim zapustite čimveč v digitalni obliki! Saj na papir boste lahko še vedno spravili, če bo ravno treba. Tudi na zelo enostaven in hiter način …

Kdor ima danes svojo rodoslovno zbirko (sam imam v njej okrog 1.200 oseb) v računalniškem programu, lahko z enim ukazom »Make a Book« vse natisne v lični in pregledni obliki.

Tudi če imate preko 10.000 raznih fotografij (ja, toliko se jih v kakšnih 10 letih pa kar nabere), jih s sodobnimi orodji (razne Photo Site) zlahka obvladate. Ko sem jih začel zbirati v digitalni obliki, se mi še sanjalo ni, da se bodo nekoč pojavile tudi »Foto knjige«, ko lahko preko interneta naročite tiskanje izvrstnih in zelo obsežnih foto albumov. Sam to izkoriščam za nekakšen dodaten »back-up« v fizični obliki.

Dober in uspešen blog (katerega ljudje z veseljem berejo) je lahko prvi korak k vaši pravcati knjigi. Z razvojem sodobnih informacijskih tehnik in orodij je namreč odpadla največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!


*Priporočeni link: https://www.blogger.com/start

Pismo brez odgovora

»Prodor z visoko inovativnimi slovenskimi tehnologijami in projekti v EU« Tak je bil naslov pisma, katerega sem poslal nekemu Predsedniku (saj je že vseeno, kateremu)… Takrat sem bil res še bolj naiven, ker sem mislil: 1. Da imajo Predsedniki čas za takšne zadeve; 2. Da politika lahko kaj pomaga podjetnikom pri njihovih projektih… Danes mi je že jasno, da se je treba zanesti predvsem na sebe in na svoje partnerje ter na kvaliteto svojega izdelka oziroma storitve: »Uzdaj se use i u svoje kljuse!« In prav je tako!


Spoštovani g. predsednik!

Rad bi vašo pomoč pri navezovanju stikov z nekaterimi slovenskimi funkcionarji in najvišjimi uradniki v EU, ki bi nam lahko pomagali s kakšno koristno informacijo oziroma nasvetom pri naših podjetniških ambicijah za vključitev v tehnološko najzahtevnejše programe in projekte.

V okviru družbe INform Pretok znanja d.o.o. smo v preteklih treh letih razvili povsem originalen ter inovativen sistem izmenjave znanja med tistimi, ki ga imajo največ (avtorji in strokovnjaki z najrazličnejših področij) in tistimi, ki ga potrebujejo (uporabniki na vseh področjih poslovnega in zasebnega življenja). Ko bomo portal informiran.si kot mesto za izmenjavo znanja dokončno preizkusili in utrdili v Sloveniji, bomo s pomočjo lokalnih partnerjev našo idejo, poslovni sistem, software in nadaljnji razvoj (v smeri vse večje stopnje umetne inteligence) začeli izvažati v tujino, začenši z najrazvitejšimi trgi.

Potem, ko smo junija 2005 naše »Okolje in orodja za sprotno (spletno) izdelavo pravnih dokumentov« predstavili na mednarodni konferenci o uporabi umetne inteligence v pravu (v okviru sekcije »The Role of Legal Knowledge in e-Government«) v Bologni, smo naleteli na zelo dober odziv in velik interes, predvsem za področje prijaznega komuniciranja državnih organov oziroma javne uprave z državljani. Izkazalo se je, da tako naprednih rešitev nimajo še niti v najrazvitejših državah in da zato obstajajo velike poslovne možnosti (tudi) za slovensko znanje.

Ker se zavedamo dejstva, da smo za zahtevnejšo mednarodno konkurenco (še) nekoliko premajhni, smo se že povezali z nekaterimi domačimi in tujimi partnerji (družba IUS SOFTWARE, inštituti iz Italije, Grčije, Velike Britanije, Madžarske, itd.), ki bi lahko po načelu konzorcija skupaj nastopali tudi v največjih projektih EU.

Z našim italijanskim partnerjem, kateremu smo na njegovem sedežu v Firencah že podrobno predstavili našo idejo in programsko opremo za posredovanje pri pretoku znanja, smo se že dogovorili, da bi lahko skupaj sodelovali pri modernizaciji in uvajanju kvalitetnih e-storitev v EU. V mislih imamo predvsem prijavo na projekt eContentPlus, ki ima za glavni cilj omogočiti, olajšati, približati in bolje izkoristiti uporabo vseh mogočih vsebin v digitalni obliki. Ker pa je zasnova projekta (še) dokaj splošna, bi radi spoznali kakšne bolj konkretne potrebe in probleme, katere čutijo v administraciji EU, tako da bi bil naš fokus lahko uperjen na čimbolj pereča in uporabna področja.

Našo tehnologijo »inteligentnih obrazcev« (bolj natančno: »uporabnin«, aplikacij) bi lahko uporabili na primer za zelo prijazno komuniciranje organov (EU) z državljani članic, posebno še za invalide, za uresničevanje nekaterih osnovnih (skupnih) pravic, komuniciranje s sodišči, takojšnjim izdajanjem potrdil in raznih odločb, itd.

V ta namen bi se rad osebno sestal s kakšnim dobrim poznavalcem notranjega ustroja in praktične problematike administrativnega aparata EU, kot sta to na primer komisar … ali generalni sekretar … V pogovoru z njimi bi si tako lahko ustvaril bolj konkretno sliko njihove problematike in potreb, kar bi nam lahko zelo koristilo pri (tudi tako potrebnem) vključevanju slovenskih podjetij v gospodarstvo EU.

G. predsednik, za vaše sodelovanje in morebitno posredovanje te moje prošnje na (tudi še kakšen drug) ustrezen naslov, se vam že vnaprej lepo zahvaljujem.

Lep pozdrav

Anton Tomažič

Ati prodaja čas

Ko sem moral včasih svojima otrokoma pojasniti, kaj jaz »delam v službi«, sem imel kar težave, če sem začel opisovati IUS-INFO kot pravno-informacijsko storitev … dokler nisem zadeve malo poenostavil (pa še vedno ostal pri bistvu): »Ati ljudem prodaja čas. Da jim ni treba nekaj iskati dve uri, so pripravljeni plačati, da isto najdejo v dveh minutah.« … Ob tem pa sem kmalu prišel do ideje o novi storitvi s še večjo stopnjo dodane vrednosti …

Leta 2003 sem sprožil podjetniško iniciativo za ustanovitev družbe INform – PRETOK ZNANJA d.o.o. Vedel sem, da je ta investicija po svoji naravi relativno tvegana, ker gre za povsem novo dejavnost, temelječo na zadovoljevanju (šele nastajajočih) potreb, katerih doslej na ta način drugi gospodarski subjekti še niso zadovoljevali. Po drugi strani pa prav zato ta tržna niša predstavlja še dokaj nezasedeno področje in obeta prvim igralcem pomembno časovno prednost.

V sodobnem svetu nas ljudi obdaja vse več informacij, tako v zasebnem, kot v poslovnem okolju. Informacije sprejemamo in oddajamo (proizvajamo). Sodobna informacijska tehnologija (IT) je doslej razvila dosti več orodij in pripomočkov za sprejemanje (iskanje) informacij, kot pa za njihovo ustvarjanje. In vendar je možna dodana vrednost (high value added) za komercialno posredovanje pri ustvarjanju informacij lahko dosti višja kot pri (sedaj že tradicionalni) informacijski tehnologiji, saj je možno človeku več časa prihraniti pri potrebnem kreiranju intelektualnega outputa (informacij), kot le pri (po)iskanju informacije (katera velikokrat šele služi za to, da se na njeni podlagi nekaj stori) – in zatem informacijo tudi poslati na pravo mesto (e-obrazci).

Človekove intelektualne dejavnosti niso sestavljene le iz unikatnih, inovativnih komponent, temveč tudi iz (če dobro premislimo, ogromno) rutinskih, katere je potrebno le ponavljati. In zato je potrebno dostikrat (ponavadi) porabiti tudi veliko časa za izvajanje (na primer pisanje) ponavljajočih se miselnih kombinacij. In zakaj ne bi poleg raznih »pasivnih« informacij (dobljenih vse več s pomočjo tradicionalne IT industrije) imeli ljudje (v zasebnem in poslovnem življenju) tudi zalogo hitro dosegljivih »aktivnih« informacij – intelektualnih pripomočkov za njihovo izražanje? Z uporabo rutinskih miselnih sklopov bodo prihranili čas za pomembnejše ustvarjalne ideje. Ker se bo tako lahko povečala tudi njihova produktivnost, bodo za hitro dosegljive koristne pripomočke pripravljeni tudi plačati (več kot le za pasivne informacije).

Gornje ugotovitve se gotovo že odsevajo tudi v raznih oblikah podjetniške iniciative in jih je možno najti vsepovsod tudi na svetovnem spletu (razni obrazci in drugi pripomočki), vendar kaže, da doslej le bolj slučajno in razdrobljeno. Nismo pa jih doslej še nikjer zasledili kot izrazito utemeljene in zavestno usmerjane v smer povsem nove industrije – posredovanja pri izmenjavi znanja s pomočjo najsodobnejše IT – spletne tehnologije.

Skoncentriranje na prav specifičen način povezovanja med avtorji in uporabniki idej (znanja) kot splošno metodo – na vseh področjih! – pa daje njenim nosilcem določeno tržno prednost: če bodo uspeli prvi vzpostaviti ustrezen poslovni model ter stkati (spletno) omrežje, ki bo omogočalo načrtovan in nadzorovan pretok znanja in temu ustrezno provizijo. Če bi nam takšen model uspelo ustvariti v Sloveniji, potem ne vidim nobenih ovir, da ne bi nekaj podobnega ponudili tudi v svetovnem merilu, seveda s povezovanjem z ustreznimi tujimi partnerji.

Z novim modelom pa bo na primer za odvetnike lahko nastala še ena zanimiva (in ne za vsakogar pozitivna) posledica: preko spleta bo možno dobiti (narediti) veliko dokumentov, ki izhajajo iz raznih vzorcev (pogodb, oporok, poravnav, vlog itd.) in to precej ceneje, kot pri njih. Pokazalo se bo, da tudi na njihovem področju dela ni vse čista pravna pomoč, ampak da veliko zaslužijo tudi z administrativnimi storitvami, katere v praksi lahko izvedejo kar njihove tajnice. Tega pa tudi zakon ne prepoveduje: da si ljudje pri sestavi (tudi pravnih) dokumentov lahko pomagajo tudi sami, celo, če jim pri tem kdo pomaga s pomembnimi sestavinami... posebno še, če pri tem kaj prihranijo.

Z odvetniki bo pa tako: nekateri bodo zato res malo manj zaslužili z rutinskimi opravili, bodo pa zato imeli več časa za tisto pravo in z zakonom zaščiteno pravno pomoč (ne pozabimo, da pa je pravno svetovanje dovoljeno vsakomur!). Nekateri (verjetno mlajši in bolj računalniško vešči) odvetniki pa bodo lahko zaslužili še več: če se bodo povezali z novo gospodarsko družbo in sodelovali pri pripravi in vzdrževanju obrazcev. Splošni rezultat bo tako gotovo družbeno koristen: povečanje stanovske produktivnosti in zmanjšanje stroškov za končne uporabnike.

Vsi poznavalci sodobne IT dejavnosti priznavajo, da je njena bodočnost v vsebini (»Content is the King«). Dolgoročno se najbolj krepijo tiste gospodarske družbe, ki zbirajo in obvladujejo velike količine informacij.

Pri svojem poslovanju bo takšna nova gospodarska družba nenehno zbirala tudi veliko kvalitetnega znanja – tega bo seveda morala nenehno tudi nadzorovati in vzdrževati (ali vsaj izločati). S tem bo lahko postajala vse pomembnejši referenčni subjekt in potencialni partner tudi za številne druge fizične, gospodarske in druge subjekte, njena vrednost pa bo s tem nenehno naraščala, tudi zaradi vse več lastnega akumuliranega znanja.



*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

Pametne uporabnine

V začetku leta 2003 sem iskal soustanovitelje nove gospodarske družbe, ki bi se ukvarjala s posredovanjem pri pretoku znanja. Že tedaj sem bil prepričan, da je takšna ideja enostavno »obsojena na uspeh«. Tako kot sem mislil pred 20 leti, ko sem ustanovil družbo IUS SOFTWARE, ki se ukvarja z distribucijo pravnih informacij v elektronski obliki …
Le da gre tokrat za dosti bolj široko, ambiciozno ter obetavno dejavnost: INform ne bo uporabnikom prihranil časa le z DOSTAVO informacije, temveč ga bo lahko prihranil še veliko več, s tem, da bo uporabnikom pomagal tudi USTVARITI (bolj ali manj zahtevne ter kompleksne) informacije kot »outpute«.

Našo idejo, okrog katere se je takrat zbralo 20 soustanoviteljev, smo morali sprva marsikdaj razlagati tudi v dokaj banalni obliki – kot pametne obrazce – ali vsaj poenostavljeni – kot koristne UPORABNINE. Začeti s tako inovativno dejavnostjo pač ni bilo možno samo z uveljavljenimi miselnimi obrazci in z obstoječimi oznakami pojmov, zato smo morali kakšno novo besedo tudi ustvariti. Primer za to je ravno pojem »uporabnina«, brez katere nam enostavno ni šlo. V angleščini bi temu še nekako ustrezal izraz »application«, v slovenščini pa je bila najbližja le tujka »aplikacija«, ki pa povprečnemu človeku sama po sebi ne pove nič več kot naša nova »uporabnina«.

Prepričan sem, da se bo ta nova beseda uveljavila in prijela, kakor hitro jo bodo ljudje srečali v praksi. Da bi se lahko ukvarjali s pretokom znanja, ga bomo morali definirati v posebnih modulih (ustvarjenih v okolju in z orodji družbe INform), ki pa bodo v praksi sestavljeni iz navodil, vprašalnikov, obrazcev, postopkovnikov, pravne podlage, komentarjev, linkov itd. Uporabniki bodo kmalu spoznali, da med uporabnino za vpis otroka v vrtec in uporabnino za izvedbo joint-venture projekta ni bistvenih razlik v načinu priprave ter izvedbe, ampak le v količini vloženega znanja, ustreznemu prihranku časa in konec koncev tudi temu ustrezni ceni.

Že na začetku, ko smo programerjem razlagali, kako si predstavljamo centralni portal kot okolje za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki, smo želeli, da bi bilo to okolje in vsa potrebna orodja izdelana tako, da bo vse delovalo 100% spletno: a) nikomur ne bo potrebno namestiti kakršnegakoli dodatnega programa b) vsakdo lahko vse svoje funkcije (vključno z urejanjem WYSWYG) opravlja od koderkoli, samo z običajnim brskalnikom. Vesel sem, da so programerji to vzeli dobesedno in nam do danes pripravili prav takšno okolje. In čeprav se šele sedaj širše uveljavlja ideja »pametnih obrazcev«, se ne bojim, da bi nas možni konkurenti prav hitro lahko ujeli. Marsikdo lahko na hitrico sprogramira marsikakšen obrazec, na pogled morda tudi bolj »šik«, vendar pa brez vloženega dela približno dveh let (kot smo za to rabili mi) tudi ne bo razvil približno tako kompleksnega sistema (orodij, pravic, kontrole kvalitete, publiciranja, ažuriranja itd.) kot je tisti, na katerem temelji portal »informiran.si«!

Tako, kot sem za doslej objavljene in nameščene obrazce na slovenskem delu interneta ocenil, da so v »kameni dobi« možnega razvoja, tako tudi najnovejše naše uporabnine INforma postavljam v »industrijsko« razvojno dobo in se hkrati veselim nadaljnjega razvoja in prehoda v postindustrijsko in moderno dobo. Takrat bo (na podlagi naših sedanjih osnov in principov) prevladovala umetna inteligenca, predvsem pa bodo inputi ter outputi povezani s končnimi subjekti (naslovniki) izdelanih informacij (znanja). Upam, da bomo tudi v prihodnosti ohranili našo vodilno vlogo na tem področju – in to ne samo v Sloveniji, temveč med najrazvitejšimi!

Prepričan sem, da so slovenski strokovnjaki na vseh področjih – tudi na informacijskem – lahko povsem v »špici« razvoja, med najboljšimi in polno konkurenčni. Potrebno jim je le dati ustrezne podjetniške usmeritve, razvojne cilje in naloge, ter minimalna potrebna sredstva in orodja za nadaljnje delo. Pri družbi INform smo nekaj tega že dosegli, vidim pa še veliko več možnosti. Trenutno smo sami še prešibki za resen in obetaven nastop na tujih trgih. Upam, da se nas bo našlo več takšnih gospodarskih subjektov, ki ne bi zaplankano videli le možnost konkurence v Sloveniji, ampak temu namenjeno energijo rajši izrabili za sodelovanje in skupen nastop navzven.

Iz lastnih izkušenj opažam tudi (pre)veliko opreznost in premalo podjetniške smelosti med slovenskimi managerji in vlagatelji. Če jim bo kdo prikazal obsežen in dobro ilustriran ter opremljen poslovni načrt za novo trgovino ali kvečjemu za novo restavracijo, se bodo dali kaj hitro prepričati za akcijo in denar. Zelo redki pa so tisti, ki bi imeli malo več vizije in volje po večjem poslovnem tveganju, čeprav jih (samo na ta način) lahko čakajo veliko večji zaslužki in uspehi. S takšnimi podjetniki bi se z veseljem pogovarjal tudi o nadaljnjem razvoju naše nove dejavnosti posredovanja pri pretoku znanja.

Že ob ustanovitvi sem vedel: če tega ne bomo naredili mi, bo pa kdo drug! Danes pa že vem, da smo imeli srečo tudi pri izbiri programerjev in vseh drugih ustvarjalcev novega sistema za pretok znanja in da nas bo težko kdo prehitel.


*Priporočeni link: http://www.informiran.si

Pretok znanja kot poslovni model

Če bi pred 10 leti trdil, da se lahko tudi majhna slovenska gospodarska družba le v nekaj letih vrtoglavo dvigne v družbo največjih in najbogatejših korporacij, bi me gotovo nihče ne jemal povsem resno (pravzaprav tega še sam ne bi verjel). Danes (v času interneta) pa sem v to tako prepričan, da tega ne bom samo govoril, ampak se trudil, da to lahko tudi dokažem(o).
Na tem mestu pa opozarjam na primer, kot dokaz takšne možnosti – da se lahko tudi iz majhne države – Luxemburg – skupina mladih ljudi, ki ima pravo podjetniško vizijo in dovolj znanja – v nekaj letih povzpne v sfero milijardnih zaslužkov. Ocenjujem, da je bil njihov uspeh predvsem posledica tega, da se niso dali »zastrupiti« neizprosnim pravilom uradne ekonomije o omnipotentnosti »break-even« točke ter da so namesto pisanja podrobnih elaboratov in poslovnih načrtov delali na uresničevanju svoje osnovne podjetniške zamisli.

Družbo Skype je leta 2002 ustanovila skupina mladih zanesenjakov iz Luxemburga, septembra 2005 pa so jo prodali družbi eBay za 4,1 milijarde $ (od tega 1,300.000.000 $ v gotovini, 1,300.000.000 $ v delnicah ter 1.500.000.000 $ odloženo do leta 2009). Pri tem je najbolj zanimivo to, da je družba Skype še eno leto prej (2004) imela samo 7.000.000 $ prihodkov, da je še dosti kasneje dosegla break-even!

V čem je (bila) torej njihova tako velika vrednost? V dobri (poslovni) ideji, ki obeta, da bo v prihodnosti in v rokah dobrega (ter premožnega) lastnika prinašala velike zaslužke (veliko večje, kot bi jih lahko ustvarili sami!). Skype smo prvič srečali, ko smo se lahko v živo (kot po telefonu) pogovarjali preko interneta. Seveda – bilo je brezplačno in kdor se je na ta način navadil, ga ni več opustil in tako je Skype do danes zbral preko 300 milijonov uporabnikov. Počasi sicer vpeljuje plačevanje za razne oblike z več dodane vrednosti, glavni potenciali pa se bodo razvili šele v okviru drugih večjih sistemov (za nakup so se zanimali tudi Microsoft, Yahoo, Google itd.). Ustanovitelj, direktor in novopečeni milijarder Zennstrom pojasnjuje, da nikoli niso bili usmerjeni (le) v hitro rast in velik dobiček, ampak je bil njihov cilj, da postavijo dobre temelje za dober posel (»to build the business«).

Ko v Sloveniji srečam veliko mladih sposobnih ljudi (tudi pravih poslovnih genijev), pa tudi neizkoriščenega investicijskega potenciala, si ne morem kaj, da jih ne bi skušal zbližati in usmeriti v kakšno tako perspektivno smer visokih tehnologij, ki bi omogočila podobno zgodbo o uspehu, kot so jo napisali mladi iz Luksemburga. Ker mora biti to vsekakor povezano z internetom (ta izenačuje šanse vseh poslovnih subjektov na celem planetu in s tem tudi daje možnosti »manjšim«) in ker je »naše največje bogastvo (…bla, bla) seveda ZNANJE – mislim, da smo imeli kar srečo z našo idejo o posredovanju pri pretoku znanja ter z ustanovitvijo družbe INform d.o.o.

Danes, po petih letih delovanja, lahko zatrdim, da je naša inovativna ideja za povsem nov poslovni model preverjeno dobra in da je tudi ekipa dovolj kvalitetna, da načrtovano tudi izpelje, seveda z ustreznimi kadrovskimi ter finančnimi okrepitvami.

Vsakdo se lahko na portalu www.informiran.si sam prepriča, da smo ustvarili kvalitetno okolje in orodja za izmenjavo (modulov) znanja, prve delujoče uporabnine pa tudi potrjujejo prijaznost in koristnost takšnega ustvarjanja in zajemanja informacij. Pozitivne so tudi reakcije zvestih uporabnikov, pa tudi samodejna rast obiskanosti, še pred začetkom pravega resnega marketinga. Glede na program bomo na slovenskem portalu zasledovali cilj 5.000 praktičnih »obrazcev« ter jih začeli komercialno izkoriščati. Pri tem pa nam je že sedaj jasno, da bo to lahko le prvi laboratorijski portal (kar naj bi ostal tudi v nadaljnjih fazah, ko bomo v uporabnine uvajali vse več umetne inteligence – v povezavi z družbo AI-in-Law Future Technologies Inc), katerega pa lahko prenesemo na katerikoli tuji trg. Začeli bomo tako, da bomo v vsaki državi dobili vsaj po enega lokalnega partnerja, ki bo portal napolnil z vsebino, mi pa bomo skrbeli za tehnologijo in nadaljnji razvoj.


*Priporočeni link: http://www.skype.com

Znanje kot ekonomska kategorija

Slovenski vladi res ni mogoče očitati pomanjkanja vizije, ko je za prioriteto svojih usmeritev in poudarkov predsedovanja EU 2008 določila razvoj in pospeševanje znanja. Prav na tem področju se Sloveniji obetajo največje razvojne možnosti in največji potencialni viri (»resursi«). Znanje kot ekonomska kategorija!

Na kaj drugega pa naj se opremo? Na naravne vire? Tovarne z velikoserijskimi Proizvodi smo v glavnem že kar odpisali (predvsem zaradi konkurence). Če katera še vztraja in se hvali z dobrimi rezultati, kot je to n.pr. Helios, potem gre to predvsem na račun okoliških prebivalcev (na Viru), katerim smrdijo najrazličnejše kemikalije ali na račun narave, kot je to v primeru Papirnice Količevo ter njenega kanalizacijskega odtoka – Kamniške Bistrice. Upajmo, da jim bodo evropski normativi kmalu zmanjšali profite…

Naš (zaenkrat še) paradni konj – farmacevtska industrija je že dosti bolj sofisticirana in manj onesnažuje okolje, predvsem pa svojo dodano vrednost ustvarja na zelo poudarjenem raziskovanju ter znanju belih ovratnikov. Bog daj, da bi se še dolgo držala tako dobro, kot se sedaj!

Promocija kraških jam, lipicancev in kmečkega turizma (bio prehrane) v smeri idilične deželice kot rajskega otoka Evrope, je sicer ena od naših možnih primerjalnih prednosti, vendar je žal dokaj omejena v možnostih svoje širitve.

Trgovina? Ja, seveda, doma smo nepremagljivi! Če pa kdo misli, da smo tudi za svetovno ekspanzijo bolj talentirani, kot Židje, Kitajci in Arabci (Dubaj…) s svojimi stoletnimi tradicijami, potem naj svoje trgovske verige kar neomajno razširja…

Torej nam za potrebe 21. stoletja ostane kar tisto, kar je na tem planetu še najbolj enakomerno in pošteno (po)razdeljeno: ZNANJE. (Kdo nas je že učil: »učiti se, učiti se in še enkrat učiti se…?«).

Ali pa je (čisto) znanje lahko tudi ekonomska (in s tem komercialna, podjetniška) kategorija?

Saj to v veliki (!) meri (in v splošni obliki) že je!

V izobraževanju (obveznem in prostovoljnem, rednem in izrednem, javnem in zasebnem) je (merska) enota pač človek. Gotovo se da oceniti, koliko stane 9-letno osnovno šolanje (=dajanje znanja) enega učenca in to gre pač na rovaš (stroške) države. Še bolj natančno se seveda ve, koliko stane leto (ali celoten študij) na visokih šolah in v nekaterih primerih to pokriva pretežno država, drugje pač tudi uporabniki.

Še bolj po ekonomskih zakonitostih potekajo druge oblike izobraževanja, kot so razni konkretni seminarji, konference, sejmi itd. Tudi vsaka knjiga je oblika (pre)(pro)dajanja znanja.

Tudi številne in najrazličnejše svetovalne storitve so (že dolgo) oblika pretoka znanja, na ekonomski podlagi. Cene se lahko povsem prosto oblikujejo, v nekaterih primerih pa so celo državno regulirane (potrjene), kot na primer v primeru odvetniške tarife.

Prepričan sem, da se bo prav kmalu prodajalo tudi (vse) več drugega znanja, za vsa področja in za vse potrebe!

Na internetu (ki to novo gospodarsko dejavnost prvič omogoča) se bodo pojavile (preoblikovale že obstoječe) prave (vele)blagovnice znanja! Kupili bomo lahko prav vse možno znanje (če bomo imeli denar).

Iz enega mesta bomo v nekaj sekundah lahko dobili vse potrebne informacije, napotke, navodila, velikokrat pa tudi že povsem praktične pripomočke za naše manjkajoče znanje:

Kako preklicati darilno pogodbo? Kako zakupiti kmetijo? Kako vzgojiti limonino drevo? Kako urediti pripravništvo? Kako napisati opravičilo? Kako narediti poslovni načrt? Kako se poročiti in kako ločiti? Kako izterjati regres za letni dopust? Kako cepiti mačka? Kako lumparijo prijaviti tržnemu inšpektorju?...

Za vsako opravilo, kjer se zahteva neko znanje (kje se pa ne?) je možno ustvariti (zaviti, »zapakirati«) modul, ki to znanje definira. Ponavadi bodo to vsaj (nekateri) naslednji elementi: opis problema, navodila, vprašalnik(i), inteligentni obrazci, postopkovnik, seznam potrebnih opravil in akcij, pravna podlaga, linki na druga ustrezna mesta… Internet je že v sedanji fazi povsem zadovoljiv medij za distribucijo tovrstnih (pozor: nov pojem) UPORABNIN.

Kdor si bo s tem prihranil kakšno urico (za prijavo otroka v vrtec), bo rad plačal nekaj evrov… kdor pa bo tako pridobil več dni ali celo tednov (izvedba joint venture projekta) pa tudi precej več.

In kdo bo tu zaslužil? Tako kot pri vseh drugih proizvodih in storitvah: »proizvajalci« - avtorji in (nekaj tudi) trgovci (z znanjem)… V prvi fazi bo potrebno le zagotoviti okolje in o(g)rodja za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki.

Zanimivo, da je prva tako zasnovana (bodoča VELE)blagovnica za pretok znanja začela s poslovanjem prav na majhnem slovenskem trgu:


*Priporočeni link: http://www.informiran.si/

Umetna inteligenca za telebane

»Umetna inteligenca za telebane« - takšen naslov sem dal spodnjemu pisanju, da bi se s tem prisilil neko zelo zahtevno in abstraktno tematiko prikazati tako, da bi jo lahko razumeli tudi nestrokovnjaki. Svoj načrt sem namreč moral prikazati številnim kolegom pravnikom, potencialnim investitorjem, partnerjem …

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knjigo »Artificial Intelligence, A Modern Approach« (second Edition) by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije… Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje… In jaz naj sedaj na preprost način pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca ter pravnike za povrhu še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: prav dosti nimajo skupnega z umetno inteligenco razni ekspertni sistemi, pa če izgledajo še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni. Tako kot smo tudi pri družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo »Družinski pravnik«, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posameznih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za nek konkretni primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni…

Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejanem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa je bilo prav vse in do zadnje vejice določeno in postavljeno s strani ljudi, strokovnjakov, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebne kakršnekoli korekcije (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje - avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte, pa postane človeški faktor preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato posledično tudi neučinkovit ter komercialno ne-obetaven.

Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, potem bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje z znanjem (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence.

In celo, če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (n.pr. slovenskega) ter naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (tudi brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna vso snov le naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj ne razmišlja…

Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi – učiti - in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če umet(el)ni algoritmi ne bodo imeli s strani svojih ustvarjalcev (programerjev) vnesenega pravila, da ni logičen izraz »kazen izvršbe« (in ga velikokrat tudi res ne bodo imeli), potem bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo – strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo enostavno povedano: ker računalnik ne bo podobne besedne zveze – »kazen izvršbe« našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel »običajen« izraz in bo na to tudi opozoril. Nasprotno pa bo izraze, katere bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer »se kaznuje za prekršek fizična oseba«), celo v primeru, če bodo napisani s pomoto (na primer »se kaznuje za prekršek fuzična oseba«)…

Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar - z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa… velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek in ne kot stroj.

*Priporočeni link: http://www.ai-in-law.com/

Prodati za 1 milijon dolarjev ljubezenskih pisem

Projekt »LLx – Aplikacija za Facebook« je bil v bistvu zasnovan že pred 20 leti! Takrat sem izdelal nekaj, kar je bilo še zelo pred časom (v DOSu, brez grafike, brez interneta, brez uporabnikov …) – Program za pisanje govorov GOVORNIK. Če ne verjamete, si oglejte članek v Mladini (tisti pravi Mladini iz časa slovenske pomladi), kjer je bila ta moja inovacija opisana …Približno 10 let kasneje sem Govornika posodobil in s pomočjo sodelavcev družbe IUS SOFTWARE tudi postavil na internet, kjer si ga lahko še danes ogledate*. Marsikoga je že do solz nasmejal, meni osebno pa se zdi še posebej dragocena zbirka izrazov socialističnega žargona. Stavim, da mladina že vsaj pri polovici pojmov ne ve, za kaj gre … Starejši pa se še dobro spominjamo, kaj je to »svobodna menjava dela«, kajne?

No, in danes ugotavljam, da bi bil prav Facebook idealno okolje za podobne »zafrkancije«, kot jih nudi Govornik. Glede na strukturo tega (mladega) družbenega (družabnega!) omrežja, bi bilo vredno najprej začeti z Ljubezenskim pismom.

Prilagoditev in izpopolnitev uporabnine GOVORNIK bi bila lahko zelo primerna za uporabo in marketing v okolju Facebook, kjer se nahaja že preko 60 milijonov ljudi. Ker so očitno mnogi pripravljeni plačati 1$ za »darilo« (navadno slikico), bi bili gotovo pripravljeni kupiti kakšno aplikacijo z mnogo več dodane vrednosti.

Ko sem to svojo idejo predstavil nekaterim svojim »FB prijateljem«, so bili takoj za to (posebno še FB prijateljice …) in odprli smo posebno zaprto Skupino (Secret Group) ter začeli zbirati ideje.

Predvideli smo postopen vstop na trg Facebooka, približno v naslednjih fazah (glede na rezultate in izkušnje iz prejšnje faze):
1. Ljubezensko pismo v slovenščini (enostavno, tako kot na Govorniku) – brezplačna uporaba
2. Ljubezensko pismo v angleščini (enostavno, prevedeno iz slovenščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
3. Ljubezensko pismo v nekaj drugih jezikih (enostavno, prevedeno iz angleščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno
4. Ljubezensko pismo – bolj razvito, z več funkcionalnosti (različne nianse in razpoloženja, s pobranimi lastnostmi iz Facebooka) – nekoliko višja cena
5. Pogodbe in druge uporabnine – najprej v slovenščini, nato v angleščini in drugih jezikih (vključeno vse več znanja ter razvojnih rezultatov družb INform d.o.o. ter AI-in-Law Future Technologies Inc). Glavna prednost: moduli umetne inteligence!

Vedel sem, da je za uspeh projekta bistveno, da bodo njegovi (vsebinski) nosilci mladi ljudje, iz vrst bodočih uporabnikov (v prvi fazi ljubezenskih pisem). Oni bodo najbolje vedeli, kaj je za mlade zanimivo in pozornosti vredno, kaj pa »brez veze« in »beda« …

Formalni nosilki sta bili sicer družbi AI-in-Law ter INform d.o.o., ki pa sta večino aktivnosti zaupali tistim posameznikom, ki so se najbolje izkazali s svojimi idejami in aktivnostmi (organizacija, programiranje, marketing, besedila, prevajanje itd.). Predvideli smo možnost partnerstva v projektu, ki bo omogočalo % delitev prihodkov.

Prvi cilj (milestone): prodati za 1 MIO $. Nato sledi druga faza, ki bo v primeru uspeha potekala v okviru nove gospodarske družbe, s solastništvom najbolj uspešnih partnerjev.

Pred poletjem 2008 smo se vse zmenili, podpisali Dogovor o sodelovanju pri projektu in začeli z delom. Večina ustvarjalcev je bila pač študentov in jim je počitniški čas kar odgovarjal.

Pred časom mi je v Portorožu visoka EU funkcionarka povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: »Competitive dialogue«. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar pa naš projekt sicer ni…) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, na povsem transparenten način, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) ter jih pozvali, naj kar začnejo z delom. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in preverjali, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal … Zanimiv pristop! Morda bi ga pa lahko uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS?

Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati kar precej »tvegati« oziroma (začeti) delati na svoj riziko: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel tudi dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili, pa morda svoje delo uporabili za kak drug soroden projekt…


*Priporočeni link: http://www.tomazic.info/govornik