SLO-delujmo tudi politično!

Čas in zunanje okoliščine (splošna gospodarska kriza) seveda zahtevajo, da vsi delujemo za Slovenijo »v družinah, civilni družbi, podjetjih, verskih skupnostih, v šolstvu, politiki in na ulici. Vsakdo je po svojem človeškem dostojanstvu poklican k slodelovanju. Čas je, da prenehamo za vse kriviti druge ali splet okoliščin.« (iz Poslanice Socialnega tedna 2011)

Pri tem pa bo v končni fazi najvažnejše ravno in samo SLO-delovanje v POLITIKI. Pomembni so seveda tudi vsi drugi segmenti vplivanja in izražanja mnenj »civilne iniciative«, vendar gre samo pri pravi politiki za ODLOČANJE (o interesih). Če ne drugega (slaba) politika lahko vse skupaj v končni fazi – pokvari. Ali pa vsaj onemogoči odločne korake v pravo smer reševanja iz krize. Tako kot na primer sedanja slovenska (leva) oblast…

Kot na dlani je jasno, da Slovenija sedaj v politiki potrebuje nujne spremembe: levica se je vsaj za mandat ali dva izpela in pokazala, da problemom sodobnega časa ni kos.

Kje so torej alternative? V kakšnih starih modrecih… v mesiji, katerega nikjer ni… v prebujenju, resetiranju ali preporodu, v povsem novih strankah iz istih politikov? Bodimo realni: dobre stranke se ne naredi čez noč, združevanja za vsako ceno so tvegana, po številu jih imamo v Sloveniji kar dovolj. Drugo ime kaj malo spremeni na vsebini, lahko pa povzroči zmedo in »volilne ukane« (tako kot so leta 1992 številni naivni verniki svoj glas oddali stranki, ki je v bistvu protiverska, promovira pa Titovo NOB).

Rešitev je v luči bližajočih se volitev zelo enostavna: potrebno je bolj (zelo!) intenzivno SLO-delovanje med obstoječimi strankami slovenske desnice = »pomladnih strank«. To so seveda predvsem SDS, SLO in Nova Slovenija (zaradi mene se jim lahko pridruži še kakšna bolj ali manj »zelena« stranka, če bo njen program kompatibilen s skupno usmeritvijo). In potem imamo pred sabo že kar nekakšen »Novi DEMOS«, čeprav ni nujno da se (predvolilna!) koalicija prav tako imenuje. Važna je kompatibilnost programov in vrednot, na katerih stranke temeljijo!

Če bi se slovenska desnica (vsaj navedene tri stranke) toliko poenotila in dogovorila za usklajeno predvolilno kampanjo – SLO-delovanje, potem bi ji zmaga na volitvah kar padla v naročje. V tem primeru (in samo v tem primeru!) bi bila realna morda celo 2/3 zmaga, kar bi zelo olajšalo kasnejše vladanje pri premagovanju krize. Skromna zmaga za nekaj negotovih glasov ali nenačelna »velika koalicija« s kakšno nekompatibilno levo stranko pač ne bo zadoščala za prepotrebne korenite reforme, včasih nujne tudi v nasprotju z javnim mnenjem in s socialnimi partnerji.

In kje so ovire za premagovanje tradicionalne razklanosti slovenske desnice? Predvsem v preozkem obzorju strankarskih voditeljev, ki zasledujejo le čim višji volilni rezultat lastne stranke, pri tem pa pozabljajo na končni cilj - močne zmagovite koalicije, temelječe na sorodnih vrednotah in podobnih političnih programih. Ker nagovarjajo isti del volilnega telesa, so stalno v skušnjavi, da bi poveličevali le svojo stranko, druge (sorodne) pa omalovaževali ali celo diskreditirali. Posledično prihaja do medsebojnih očitkov in zamer, osebnih diskvalifikacij in neproduktivnega rivalstva, po navadi celo glede povsem nepomembnih vprašanj.

Največji del slovenskega volilnega telesa pa od političnih strank pričakuje ravno nasprotno: da bi se med seboj čim manj prepirale, ampak nasprotno – da bi se čim bolj poenotile glede najvažnejših strateških vprašanj in SLO-delovale v isto smer izhoda iz krize.

Zaradi razočaranja in slabih izkušenj iz preteklosti se v javnosti vse bolj pojavlja naveličanost nad vedno istimi politiki na malih zaslonih ter želja po »novih obrazih« in pomladitvi slovenske politike. Načeloma je seveda takšen trend povsem logičen, vendar pa realno ni pričakovati, da bi se lahko prav na hitro pojavilo večje število (bolj) kvalitetnih politikov izven obstoječih strank. Tisti mlajši ljudje, ki imajo talent (in veselje!) do politike so se v glavnem že vključili v eno ali drugo stranko in se tam že uveljavljajo ter nabirajo izkušnje, po navadi začenši s strankarskimi podmladki. »Naravna selekcija« (tudi v »borbi« s strankarskimi »veterani«) bo najboljše slej ko prej spravila na vrhove kandidatnih list in s tem tudi v parlament… izven strank pa se politik skoraj ne more uveljaviti. V tem pač ni nič slabega, saj sodobni demokratični sistemi pač temeljijo na skupinskem delu (političnih strankah), ne pa na individualistih.

To pa ne pomeni, da bi se morala širša javnost (civilna družba) kar sprijazniti in pustiti politiko le strankam! Prav v tem predvolilnem trenutku je potrebno na čim širši osnovi »pritisniti« na stranke (in na njihove veljake), da bi potisnile v ozadje svoje ozke interese in si kot prioriteto zastavile skupne cilje, tako kot je bilo to svoje čase z Demosom.

V zadnjem času smo na desnici zasledili dve iniciativi, ki imata lahko pozitivni, kohezivni učinek, če se bosta razvijali v pravo smer (sicer pa seveda lahko tudi negativnega).

Civilna iniciativa »Prebudimo Slovenijo« je ugotovila »da je Slovenija po dvajsetih letih daleč od smeri, ki je bila začrtana ob osamosvojitvi. Razmere so zaskrbljujoče…« ter na Otočcu za 17. september 2011 sklicala »Vseslovenski zbor kristjanov«. Ker bodo med udeleženci brez dvoma tudi številni člani strank SDS, SLS in N.Si, bi bila to lahko dobra priložnost za »pritisk« na vodstva strank, da bi začeli čim prej in čim bolj učinkovito med seboj sodelovati. Kristjani bi bili lahko tisti kohezivni element, ki bi vse tri stranke pripeljal do tega, da bi sklenite tako potrebno »predvolilno« KOALICIJO. Ni nujno, da bi se ravno imenovala Novi Demos, bistveno pa je, da bi temeljila na podobni skupni ZAVEZI in usklajeni programski osnovi za rešitev Slovenije iz krize!

Naj poudarim, da je pravkar navedena ideja le avtorjev predlog (želja), da pa to (še) nikakor ni stališče organizatorjev zbora. Možno je, da bo (zopet) prevladala prislovična opreznost (slovenskih kristjanov) in se bo zbor izpel z nekaj odličnimi referati in članki, »ne bomo pa se šli politike«…

Druga, precej kontroverzna, iniciativa pa je »Fokus 2031« Lojzeta Peterleta. Seveda Slovenija kot izrazita srednje-evropska država potrebuje tudi močno demo-krščansko stranko in jo bo gotovo enkrat tudi imela. Protislovje Peterletove pobude je v tem, da zasnova takšne stranke že obstaja in sicer v njegovi lastni Novi Sloveniji in da bo zato treba najprej odnose urediti znotraj, šele nato pa delovati navzven. Morebiten spor med novim gibanjem in N.Si bi imel za slovensko desnico povsem nasproten učinek (razdiralen), kot pa je namen pobudnika. Prva naloga je torej zgladitev morebitnih nesoglasij med Lojzetom Peterletom in Ljudmilo Novak, kar pa tudi ne bi smelo biti pretežko, saj sta bila konec koncev oba vključena tudi v iniciativo »Prebudimo Slovenijo«. Tisti, ki oba dobro poznamo in jima zaupamo, vemo da se bosta znala odločiti za SLO-delovanje!

Naj ponovim še svoj nasvet glede imena novega gibanja. Za dvajset let naprej se je težko fokusirati. Če bomo kristjani le skušali »spreminjati značaj slovenskega naroda«, nas bo povozil čas, tako kot je Kocbeka… Fokusirati se je treba že na naslednje volitve!

Zato: Fokus 2012 – FOrum Kristjanov za Uspešno Slovenijo 2012

Anton Tomažič

P.S. Morda bi v okviru Socialnega tedna in »blogosfere« izvedli eno majhno »delavnico« in skušali sestaviti osnutek »listine«, katero naj bi kasneje podpisale tiste slovenske stranke, ki imajo iskren namen v predvolilnem času delovati zrelo, dostojanstveno, brez nizkih udarcev in umazane kampanje – v povezavi z drugimi podobno usmerjenimi (zaradi mene to med seboj podpišejo tudi leve stranke) – v dobrobit Slovenije. Če bi nam to uspelo, vendar bi vodstva strank takšno iniciativo ignorirala, lahko še vedno listino (»septembrska deklaracija«?) promoviramo z množičnim zbiranjem podpisov.