29. avgust 2010

Dnevnik II


Sobota, 14. avgust

Vrhunec dneva nastopi šele zvečer, ko greva z ženo v Poletno gledališče Studenec pri Domžalah, gledat epski spektakel »Pod svobodnim soncem«. Kulturno društvo Miran Jarc je res fenomen, ki mu v Sloveniji ni para, saj se že štiri desetletja širi, tako v fizičnem kot tudi v programskem in kvalitetnem smislu. Neumornemu Lojzetu Stražarju je uspelo animirati toliko amaterskih in tudi profesionalnih umetnikov (ki očitno nastopajo ljubiteljsko), da predstavo lahko ponovijo 12 krat, z razprodanimi (vsakič!) več kot 500 sedeži. Tudi nocoj pred navdušeno publiko!

Finžgar je seveda zaradi večjega dramaturškega učinka zgodovino malo poenostavil, prav pa je, da naše slova(e)nske korenine promoviramo tudi še v 21. stoletju.
Ko sem prebral knjigo Jurija Venelina (ruski zgodovinar iz Prešernovega časa) o zgodovini Slovencev, sem spoznal, da je bila uradna zgodovina, katero so nas učili v šoli (in jo še učijo), v veliki meri ponarejena, pač pod vplivom tujih ideologij (germanskih, italijanskih, jugoslovanskih)... In sem začel brati zgodnejše, bolj originalne, ne-ponarejene vire...

Zanimiva je tudi knjiga Antona Linharta: "Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije" iz leta 1788. Ko opisuje poljedelstvo na našem ozemlju - pred Rimljani - navaja tudi tale fantastičen podatek, po zgodovinarju Pliniju: "da so imeli velik stroj na dve kolesi, ki so ga voli od zadaj potiskali po posevku; imel je ostre, na obeh straneh pritrjene zobe, ki so rezali nazaj v stroj padajoče klasje...".

Tudi če takšnega "kombajna" takrat ni bilo (zakaj pa ne; morda je pa tudi tisto kolo iz ljubljanskega barja en njegov del?), pa je očitno obstajala vsaj že ideja o njem!
Ob tem naj dodam, da sem popolnoma opustil "vero" v to, da so se naši slova(e)nski predniki v naše kraje priselili šele po propadu rimskega cesarstva. Tukaj so bili (naši direktni predniki) že v času pred Kristusom. Kdor ne verjame, naj prebere obe citirani knjigi in pri tem prosto razmišlja.

Nedelja, 15. avgusta - Veliki šmaren

Kot vsako nedeljo, grem zjutraj ob 7h k maši, drugi člani družine pa še malo »potegnejo« in gredo za ob 9h. Naša nova cerkev Sv. Jožefa na Viru sicer še ni povsem končana, vendar že prav dobro služi svojem namenu. V njej smo imeli tudi že prvo sveto obhajilo in birmo. Danes je še posebej slovesno, tako kot povsod po Sloveniji.
Žal so bili ateisti letos malo prikrajšani – za en dela prost dan – verniki pa smo enega naših največjih praznikov – Marijino vnebovzetje – prav lepo praznovali, tudi (ali pa še posebej zato), ker je bil na nedeljo.

V zvezi s prazniki imam tudi nekaj »insiderskih« informacij, kot vodja poslanskega kluba (Narodni demokrati v okviru Demosa), ko smo se leta 1991 pogajali o novih (in starih!) praznikih. Ideološke razlike med Demosom (kjer pa sem jaz tedaj sodil v »trdo jedro«) in starimi silami so pripeljale tudi do hudih pogajanj in konfrontacij. Še največ zaslug za kompromis je imela Spomenka Hribar, ki je formalno sicer bila v prvi skupini, s srcem pa v drugi (»Zaustavite desnico«). (Ampak res zelo) poenostavljen kompromis je bil naslednji: vi nam Velikonočni ponedeljek in Veliki šmaren, mi pa vam 27. april in Dan reformacije.

Jaz sem za to glasoval bolj s stisnjenimi zobmi, ker sem se dobro zavedal velike problematičnosti 27. aprila kot dneva ustanovitve »Protiimperialistične fronte«, sponzorirane s strani Hitler-Stalinovega zavezništva proti gnilemu zahodu: Angliji, Franciji, ZDA. Kdor ima o tem še kaj pomislekov, naj si prebere najnovejšo knjigo Gregorja Medveška: »Mit o NOB«.

Popoldne ponovimo lep dogodek iz preteklega leta. Na povabilo (naših) Prijateljev (ja, tudi pišejo se tako) si v Kompoljah ogledamo gledališko predstavo pod milim nebom in sedeč na travi. Dramski igralec Gregor Čušin nas je do solz nasmejal in nam dal tudi veliko misliti s svojim avtorskim delom JONA, BESNI PREROK.

Ponedeljek, 16. avgusta

Pa se je v drugo polovico prevesil tudi avgust. Kmalu bomo začeli z nakupom šolskih potrebščin… tokrat že za dva gimnazijca. Sem v dilemi: ali naj (skromno) žepnino letos izenačim, ali naj ima Toni (2. razred) nekoliko višjo, kot Marjanca (1. razred)? V preteklem letu je bilo logično, da je bila njegova nekoliko višja, saj je imel z vožnjo do Ljubljane tudi več stroškov. Letos pa ni pravega razloga za razliko…. Razen, če ne bo Marjanca pričakovala celo kaj več, glede na to, da so ženske torbice bolj polne raznih »potrebščin«, kot moški žepi?

Na facebooku malo preverim komentarje in reakcije na včerajšnjo predstavo. Same pohvale in zahvale! Tamino in Lucija, za naslednje leto se spet priporočamo!
Dobro poznam precejšnjo skepso moje generacije do socialnih omrežij, kot je Facebook (ne vem, ali naj ga pišem z veliko ali malo začetnico?), jaz pa sem prav navdušen. Tudi ne pričakujem, da se nam bodo moji sošolci iz 4.a (Gimnazije Bežigrad; letnik 1969) kaj kmalu v večini pridružili (trenutno nas je v skupini le 8), po drugi strani pa imajo med mladimi že skoraj vsi svoj profil. Moje konservativne kolege, kot je tudi Rajko Pirnat, sicer svarim, da bodo lahko čez deset let povsem odrezani od dogajanja, če ne bodo na Fecebooku (ali na kakšnem drugem socialnem omrežju), po drugi strani pa jih tudi razumem, saj tudi sam lahko natresem kopico argumentov »proti«.

Najpogostejši »izgovor« je pomanjkanje časa, ki pa je po mojem mnenju bolj na trhlih nogah. Gre le za prioritete. Gospodje iz moje generacije si pač vzamejo čas tudi za kakšno pivsko debato, za golf, kakšen pornič, kolumne Vlada Miheljaka ali Borisa Ježa… jaz pa medtem za surfanje. Sicer pa v povprečju ne porabim dnevno kaj dosti več kot 10 do 15 minut za Facebook. Da bom pošten: če ne štejem sem urejanja slik, katere svojim prijateljem z veseljem pokažem, preko Flickr-ja.

Težje prepričam tiste skeptike (posebno med resnimi poslovneži), ki so si na hitrico ogledali profile svojih hčerk in sosedovih upokojenk ter upravičeno ugotovili: »Koliko nekoristne in kičaste navlake! Sami neki srčki, škratki, reklame, prazne fraze in nerazumljiva slovenščina (?)!« Ja, to je pa tako, kot če bi zavrnili uporabo mobilnih telefonov, ker po njih v neskončnost klepetajo najstnice, si pošiljajo SMS-e, da so že na drugem koncu avtobusa, navajajo na odvisnost od plehkih komercialnih vsebin, itd. Resni ljudje pač (lahko) uporabljajo mobilce (in tudi facebook) za resne zadeve, neresni pa za neresne. Opomba: lektorico prosim, da naj ne popravlja mojega pisanja facebook z malo začetnico, ker je takšen tudi njihov originalni logotip.
Za mene je socialno omrežje nekaj takega, kot sprejem za obiskovalce koncerta v Cankarjevem domu. Nekatere poznam, nekatere ne. Malo se sprehajamo, ogledujemo, rokujemo. Nekateri so mi simpatični, drugi ne. Prve z veseljem sprejmem v svojo družbo tudi za stalno, nekatere mi predstavijo prijatelji. Vsakogar se tudi zlahka znebim, zavijem stran ali odklopim.

Kakšen od mojih (preko 1200) facebook prijateljev bo verjetno v tem dnevniku opazil tudi kakšno misel, kot sem jo na svojem profilu že objavil. Tam imam shranjenih tudi ogromno zanimivih slik. Če vas zanima, se mi pa pridružite! Saj je tudi moj naslov zelo enostaven: http://www.facebook.com/antontomazic

Me bo veselilo, da sva se spoznala…

Torek, 17. avgusta

Ta teden se bom pa najprej ukvarjal s projektom AlertX. Gospodarska kriza je v letu 2009 prisilila vse podjetnike, da se čim bolj prilagodijo na spremenjene okoliščine in po možnosti razvijejo nove ideje ter iščejo nove trge. Ker sem se v zadnjih 20 letih ukvarjal predvsem s (pravno) informatiko, smo se na tem področju znašli med »lomilci krize« (takšno oznako so družbi IUS SOFTWARE dali v časniku Finance) tako, da smo uspešno lansirali hrvaški IUS-INFO ter s pravnega prodrli še na finančno, davčno in računovodsko področje – z novim produktom FinD.

Kot podjetnik pa sem se prvič lotil tudi novega, fizičnega proizvoda, seveda inovativnega in temelječega na zadnjih dosežkih sodobne tehnologije (miniaturne komponente, ki so bile razvite šele v zadnjih letih; prepoznavanje objektov v videu; zadostne procesorske in spominske kapacitete tudi za majhne »gadget« naprave).

Ideja se mi je porodila, ko sem kolesaril na tako nevarni cesti, kot je Kočevje-Ljubljana. Avtomobili in kamioni kar švigajo mimo tebe, kakšnih 5 centimetrov blizu… Gledaš pred seboj na izrabljene bankine in sproti premišljuješ, kje se boš izognil ostremu robu ali globoki udrtini, pri tem pa lahko samo ugibaš, kakšna je situacija zadaj… Ali se luknji lahko izognem malo na levo… ne da bi zapeljal več kot 5 cm na cesto? Če se bom pa toliko obrnil nazaj, da bom videl, ali se kdo bliža, pa lahko izgubim ravnotežje in …? Zanašam se le na sluh, ki pa z leti tudi peša… Ta-mladi kolesarji sicer dobro slišijo, vendar le, če (ko) ne poslušajo svoje mp3 glasbe…

Tako sem že med tisto vožnjo prišel do glavne ideje, katero sem kasneje še dodelal in dokumentiral. Ugotovil sem, da trenutno takšnega inovativnega proizvoda še ni. Zato sem izum tudi patentiral (Evropski patent) pod nazivom: »Naprava za gledanje nazaj in opozarjanje« (»Multi View Monitoring and Alerting Device«). Na posebnem okviru (v obliki nekakšnih očal) ali zataknjeno na zadnji del kolesa bo nameščena miniaturna kamera, povezana z miniaturnim zaslonom (display), ki bo uporabniku sproti kazal sliko (video) dogajanja za njegovim hrbtom, ne da bi motil njegov pogled naprej.

Vgrajeni procesor bo sproti obdeloval video signal, tako, da bo prepoznal vsak objekt (predvsem seveda vozila), ki se približuje, ga na videu označil z rumenim okvirčkom ter prižgal posebno rdečo utripajočo lučko, kot opozorilo na potencialno nevarnost. Kdor bo poslušal (vgrajeni) mp3, bo tudi zvočno opozorjen »Pazi, avto!« (v svojem jeziku). Opozorilni signal bo možno (brezžično) poslati tudi na zadnjo varnostno lučko kolesa, da bodo z utripanjem (na kolesarja) opozorjena tudi bližajoča se vozila.

Kot ste verjetno že sami pomislili, bo takšna naprava lahko zelo koristna in bo lahko veliko prispevala k večji varnosti – ne samo v kolesarstvu, ampak – tudi pri drugih aktivnostih, na primer pri smučanju.

Glavni podjetniški čar pa je v tem, da za takšen, povsem nov, produkt obstaja ogromen (še) neizkoriščen trg v globalnem merilu. Samo v Sloveniji je več deset tisoč navdušenih rekreativcev, ki bi se jim zdel takšen produkt zanimiv, nato pa v vsaki razviti državi še po več sto tisoč, v svetovnem merilu pa kar nekaj milijonov. Prepričan sem, da lahko s pomočjo sodobnih marketinških in prodajnih orodij (spletne prodajalne, virusni in video marketing, socialna omrežja interesnih skupin, itd.) že kar sami iz Slovenije obvladamo (vsaj) nekaj odstotkov takšnega potenciala (in s tem lahko že kar »obogatimo«), kasneje pa se povežemo še s kakšnim »velikanom«.

Na sestanku ožjega vodstva naše nove družbe – »POZOR 360, Opozorilne naprave d.o.o.« sem zelo zadovoljen s poročilom direktorja Roka, ki zaključuje s pripravo poslovnega načrta. Res je trajalo kar nekaj mesecev, vendar sedaj vidim zakaj in tudi prednosti takšnega pristopa. Poznam načine in tudi primere, ko poslovni načrt (z dobrim »šimelnom«) nastane v nekaj dneh in je na prvi pogled tudi kar prepričljiv, v bistvu pa temelji na ocenah in ugibanjih (kar se seveda izkaže in dokaže šele v kasnejši fazi (ne)realizacije. Rok pa je, posebno na stroškovni strani, skrbno zbral vse relevantne podatke o potrebnem razvoju novega produkta: od cen posameznih komponent do ponudb vseh glavnih podizvajalcev. Še vedno pa se nismo odločili ali bo proizvodna potekala v Sloveniji ali pa kje v tujini. Jasno je, da v podjetništvu ni mesta za sentimentalnost: če bodo želeli slovenski proizvajalci dobiti posel, bodo pač morali ponuditi najboljšo kombinacijo »price/perfomance« (ceno/kvaliteto).

Sreda, 18. avgusta

Da ne bi slučajno kakšen bralec mislil, da tudi sicer dnevnik pišem vsak dan, naj pojasnim, da sem se z veseljem odzval predlogu urednika Sobotne priloge, sicer pa so zadnji moji dnevniki nastali še pred mnogimi (deset)let(j)i.

Ker sem pisal tudi že v prejšnjem tisočletju, znam še kako ceniti današnje možnosti pisanja in objavljanja. Uživam celo v takšnih malenkostih, katerih se nove generacije ne bodo nikoli niti zavedale. Kako lahko je v obstoječe besedilo vriniti novo črko, besedo ali celo stavek! Enostavno: na tisto mesto postaviš kazalček (preveriš, da je vključen način vrivanja, ne pa prekrivanja) ter začneš pisati! Obstoječe besedilo za kazalčkom se kar samo premika na desno in ko pride do konca vrstice, se kar samo premakne v naslednjo vrstico! Na koncu je zelo enostavno vse lepo poravnati in se še vidi ne, da je bilo nekaj novega vneseno! Podobno je z brisanjem: čisto enostavno! Postaviš kazalček desno od znakov, katere nameravaš zbrisati in pritiskaš tipko Del, toliko časa, da izbriše vse kar želiš. Preostalo besedilo se spet samo poravna! Ne vem, kako navdušena bi bila nad čem takim Tolstoj in Cankar…

Še dobro se spominjam, koliko listov papirja sem zmečkal, ker sem se zmotil, ko sem na (čisto nov!) pisalni stroj pisal svojo maturitetno nalogo. Saj, če sem se zmotil že v prvih vrsticah, ni bilo nič hudega še enkrat vse napisati… Hudo je bilo, če si se zmotil proti koncu strani! Malenkosti smo seveda lahko popravljali s korekcijskim čopičem, ampak izdelek ni bil več idealno lep. Predvsem pa nisi mogel vrivati dodatnih besed ali stavkov.

Na začetku moje podjetniške kariere – v 80-ih letih – smo kolege pravnike začeli navduševati nad uporabo računalnikov v pravu, tudi tako, da smo jim kazali prve urejevalnike besedil. (Najbolj so bili navdušeni nad tem, kako hitro si lahko našel določeno besedo v obsežnem besedilu). Študentje na PF so nato kmalu začeli spoznavati nove tehnike pri posebnih predmetih pravne informatike. Potem se je računalniško opismenjevanje premaknilo v srednje šole. Danes podrobnosti spoznajo že v osnovni šoli. Vrivanje besed pa ne navdušuje (tako kot mene) več niti malčkov v vrtcih…

Navdušen sem tudi nad čarobno lahkoto objavljanja v tem našem tretjem tisočletju! Vlogo urednika lahko kar odmislimo! Če je avtor prepričan v kvaliteto svojega pisanja, to lahko pač takoj objavi, vsaj na svojem blogu! Če se bo tam začelo kopičiti kaj dobrega, se bo tudi obisk povečal in bralci ga bodo poveličali s številnimi kliki, kar pa bo na koncu pritegnilo tudi kakšnega založnika. V svobodnem in konkurenčnem okolju izmenjave idej, se lahko dobri avtorji tudi brez večjih materialnih vlaganj ter klečeplazenja okrog založnikov prebijejo v »top lestvice« dobrega branja. Krasni nori svet!

Dnevnik I


Sobota, 7. avgusta
Danes sva s Tonijem sama doma, ker sta Mirjam in Marjanca pri stari mami na Rakeku. Ko ravno premišljujem, kako se bova »po moško« znašla tudi za večerjo, me pokliče Sarah in povabi na lasagno. Toni se sicer v zadnjem trenutku premisli, ker mora seveda »ven«, sam pa prav z veseljem skočim k svojim dobrim prijateljem v Gunclje. Tam imajo najeto hišo, kjer je vedno vsak sprejet z iskreno ljubeznijo.
Na spletni strani http://soncevsrcu.si/ se predstavljajo kot društvo SONCE V SRCU, organizirani pa so v okviru projekta mednarodne organizacije The Family International. To je misijonarska organizacija, ki se posveča širjenju Božje besede in Božje ljubezni ter nudi pomoč ljudem v stiski. Naloga prostovoljcev iz SONCA V SRCU je skrb za socialno šibke, katerim nudi motivacijsko-socialne programe za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Nikakor pa ne gre za kakšno versko ločino in še manj za kakšno vsiljivost. Veliko od njih jih je bilo pred leti, v najtežjih časih, v Bosni, kjer so veliko in nesebično pomagali najbolj pomoči potrebnim. Sedanjo»razporeditev« v Sloveniji vsi zelo cenijo in imam občutek, da nekateri tu zbirajo moči za nove in težje projekte. Prav nedavno se je kar nekaj mojih prijateljev iz organizacije »The Family« preselilo v Albanijo.

Poznam jih že nekaj let in vedno uživam v njihovi družbi. Z Etiennom, ki je nocoj skuhal lasagno, ob petkih tudi redno igramo košarko. Občudujem predvsem njihovo nesebičnost in predanost: Bogu in sočloveku. Ker je zasedba zaradi dopustov tudi pri njih tokrat bolj komorna, imamo več možnosti za miren iskren pogovor. Tokrat mi Sarah zaupa, kako, zakaj in kdaj se je odločila za služenje Jezusu – preko soljudi. Bilo je, neverjetno, kar Indiji, kjer je Sarah leta 1975, kot toliko drugih mladih Evropejcev in Američanov iskala smisel življenja pri vzhodnjaških idejah in verstvih. In prav tam se ji je, dotlej čisti ateistki, prikazal Jezus ter ji namignil pot k »božjim otrokom« zbranim pri »The Family« ter »priporočil« direkten kontakt preko Svetega pisma. To razsvetljenje jo je tako pretreslo, da je že naslednji dan izročila vso svojo lastnino (vključno z nakitom in video kamero) ubogim in se predala dobrodelnosti. In vem, da je še danes najsrečnejša tisti dan, ko približa Jezusa nekomu, ki ga doslej ni p(re)poznal.

Tudi lasagna je bila odlična! Še za Tonija so mi jo nekaj dali. Zvečer jo je prav slastno pospravil in priznal, da mu je kar malo žal, da ni šel z mano. Če ne drugega, bi lahko vsaj malo prakticiral angleščino.

Ponedeljek, 9. avgusta

Točno ob 6h me je Matjaž pobral na Viru, da bi me potegnil do Trebnjega, kjer sem začel svoj tridnevni kolesarski izlet, na dan (kot) od Boga dan. Ker delam nekakšno kolesarsko transverzalo po Sloveniji, sem dodal še del Dolenjske, čeprav je moj glavni cilj tokrat Kozjansko.

Še dobro, da sva lansko leto s sinom Tonijem še skupaj odkolesarila do stare mame na Rakeku, saj odslej ne vem, če bova še za skupaj. On ima s svojimi 16 leti povsem druge kolesarske motive in navade, kot jaz s svojimi 60: njemu se bolj mudi – jaz pa bi vedno nekaj fotografiral; on bi hitro - jaz počasi; on ima (drago!) gorsko kolo – jaz cestno; on išče adrenalin (skače) – jaz samoto… Pa saj je prav tako: zakaj bi oviral on mene ali jaz njega? Meni še na misel ne pride, da bi se udeležil kakšnega množičnega maratona. Imam nek svoj samotarski stil »potepuškega kolesarjenja«. Uživam v tem, da se sproti odločam, kam bom zavil, kaj si bom ogledal, kdaj se bom odpočil, kje bom prenočil.

V osrčju Kozjanskega, na samotni poti doživim prav simpatično srečanje. Če se jaz vozim tako, kot se v teh krajih verjetno že kakšnih dvesto let, pa so mi nasproti (prav lepo počasi) primahali trije popotniki, tako kot se je to verjetno dogajalo že tisočletja: Avstrijka srednjih let z dvema prav majhnima ponijema: mamico in hčerko. Prva (žival) je nosila za kakšna dva nahrbtnika prtljage (vključno s šotorom), druga pa je za to še premajhna. Ko sem prijazno gospo malo povprašal po njenem »tempu«, mi je zaupala, da dnevno napredujejo po kakšnih 15 km, celotna potovanja pa se merijo v mesecih. Na koncu me je bilo kar malo sram, kako neprimerno manj ekološko sem jaz usmerjen. Ker sem si malo prej v trgovini kupil nekaj plastenk vode, sem ji eno ob slovesu ponudil. Prav prijazno, vendar odločno jo je odklonila, s pojasnilom, da vode iz plastenk pač ne pije(jo). Ko mi je pokazala še čutarico, v katero si zajema bistro studenčnico, sem vedel, da sva kot iz različnih stoletij. Ona bo verjetno nocoj večerjala kakšen prepečenec (med nama je bila precejšnja razlika tudi v konstituciji), jaz pa si bom naložil poln krožnik dobrot hotela v Podčetrtku.
Čeprav najrajši prespim pri kakšni turistični kmetiji, pa sem tokrat z veseljem izkoristil okoliščine zaključka prvega dne mojega izleta ter izkoristil termalno kopel hotela v Podčetrtku. Kako sem užival, ko sem si pozno popoldne masiral utrujene mišice v topli termalni vodi!

Preden zaspim, še malo pogledam v moj priljubljeni Garmin, vendar ne morem narediti bilance, ker je napravica ugasnila zaradi iztrošene baterije. Kot po navadi, se najprej jezim na tehniko, potem pa malo pomislim in priznam lastno napako. Čeprav sem baterijo napolnil pred nekaj dnevi, pa sem nato pozabil aparat izključiti… in je potem božček nepretrgoma klical številne satelite, medtem, ko je ležal v predalu.
Po zemljevidu pa le ugotovim, da sem naredil 74 kilometrov.

Torek, 10. avgusta

Ko zjutraj malo pregledam slike, ugotovim, da imam sicer posnete že krave, konje, (ponije), ovce, mačke, pse, pa še nobene - koze. Zato moram še kar malo nadaljevati po Kozjanskem: od Podčetrtka do Podsrede (kje pa je Podtorek?), nato pa naprej preko Senovega in Krškega nazaj na Dolenjsko. Potem pa zabrundam tisto: »Grem domov v Novo Mesto«…

Čudovita je ta naša Slovenija! Vozim po različnih krajih, povsod pa vidim prelepo naravo, prikupne vasice, cerkvice na gričkih, vzdrževana božja znamenja (križi, kapelice, kužna znamenja), prijazne ljudi. Veseli me, da pravzaprav kakšnih izrazitih znamenj revščine (v večjem obsegu) niti ne najdem. Pa sem bil že letos kolesaril tudi v Halozah, na Goričkem in sedaj po Kozjanskem. Saj se najde sem ter tja kakšna stara hiša, ki se bo vsak čas podrla, ampak saj brez tega ne gre v nobeni deželi (koliko več sem takšnih videl v Makedoniji, Dalmaciji, sploh pa v Bosni…). Po navadi pa v bližini že odkrijem povsem novo, moderno hišo. Če greste po Sloveniji počasi in se ne držite le glavnih cest, boste odkrili tako lepe (in velike!) hiše, kot jih imajo v Beverly Hillsu! Samo… te presnete barve!

Med današnjo vožnjo po Dolenjski se namreč v meni izmenjavajo mešani občutki: Tradicionalni Jaz: »Pa zakaj so po celi Sloveniji začeli hiše pleskati z najrazličnejšimi barvami, čim bolj kričečimi, brez kakršnega koli obzira do okolice, do obstoječe arhitekture in strokovnih urbanističnih mnenj?« Moderni Jaz: »Kaj češ! Očitno je ljudem to všeč in zakaj bi jim potem to branili? Saj je tudi svetlo zelena fasada z belimi obrobami lahko lepa, še posebno, če so na vseh oknih tudi rože.« Tradicionalni Jaz: »Čez nekaj let bodo slovenska naselja od daleč imela enak izgled, kot tista na Karibih! Tega urbanisti ne bi smeli dovoliti! V Švici se to ne dogaja!« Moderni jaz: »Tudi tam imajo vse več sladolednih barv. Čas se spreminja in s tem tudi izgled pokrajine.« Realistični Jaz: »Pustimo to! Nobeni predpisi, nobeni uradniki, nobene javne razprave in noben referendum tega trenda ne bo več preprečil! Pojdimo rajši na eno pivo!« Pametnejši odneha…

Ker bo današnja tura malo daljša (od mojega dnevnega povprečja), si privoščim obilno kosilo ter popoldanski spanec. Prvo v gostilni, drugo ob Krki. Lepo je kolesariti…
Ker bi zvečer na vsak način rad gledal košarkarsko tekmo med Slovenijo in Španijo, pri iskanju prenočišča najprej vprašam: »Imate v sobi televizijo?« Prijetna gostilna v Krki (ja, sem prispel že do izvira!) jo ima in zato jo vzamem brez oklevanja. Najprej pa seveda tuš…

Če imajo v sobi TV sprejemnik, pa to še ne pomeni, da imajo tudi TV program: od vseh mednarodnih satelitskih je prav TV SLO 2 – zakodiran. Sem si dobro zapomnil: »Scrambled«. Po (odlični!) večerji natakarico prosim za pomoč, vendar mi ne more pomagati, ker je pristojni gospod v Grosupljem. Po večerji še malo telovadim z daljincem in na koncu so prav vsi programi do zadnjega: »Scrambled«.

V »prejšnjem življenju« (kmalu bo že 10 let, odkar sem napisal knjigo »Drugi kraj rojstva: Nevis«) bi se v takšnem primeru prav pošteno razburil: vzel sem sobo z izrecnim motivom in pogojem, da bi zvečer gledal tekmo, pa tega ne morem! Odkar pa sem preživel tistih 9 dni na robu smrti, sem se precej spremenil: nekako omehčal. Ali se splača razburjati za malenkosti? Če je treba kakšno urico prebiti v stoječi koloni? Ali pa zamuditi eno (prav privlačno) tekmo? Ali nimam v bližini neomejeno količino vode? Ali nisem tule prav na varnem? Ali nimam doma nadvse prijetne družine? Ali ni Slovenija že 20 let svobodna?

Preden sladko zaspim, še vrišem današnjo turo v zemljevid. Doma pa bom na internetu lahko ugotovil, na katerem mestu sem imel maksimalno hitrost: 48,6 km/h. To je bilo seveda na kakšnem klancu – navzdol…

Sreda, 11. avgusta

Potem, ko me je zdravnica pred dvema mesecema opozorila na nekoliko previsok krvni pritisk, si ga prav pridno in redno merim (ter zapisujem), vsako jutro in vsak večer. In tako sem sinoči dobil nesporen dokaz, da je fizična rekreacija najboljše (preventivno) zdravilo za srčno-žilne težave: potem, ko sem čez dan prevozil 117 km, premagal 1045 m nadmorske višine, potrošil 4644 kalorij, si oddahnil s pivom, zaužil odlično večerjo, jo zalil s pol litra cvička (bravo Martin Strel!) in se temeljito umiril, sem imel najnižji tlak v celotnem merjenem obdobju!

Danes bom prav z lahkoto premagal še tistih 50 km do doma. Ker ne bi rad vozil po ljubljanskih obvoznicah, se pri Grosupljem rajši dvignem do Lipoglava, nato spustim do Sostrega ter preko Zaloga odpeljem do mostu čez Savo pri Dolskem. Potem pa preko Ihana domov na Vir pri Domžalah.

Povsod je lepo, doma pa najlepše! Posebno še, če se tvojega povratka veselijo najdražji! Tuš. Kosilo. Popoldanski počitek.

Jaz za razliko od vse več sodobnih turistov na dopust (pa četudi traja teden ali dva) ne jemljem prenosnika ali kakšnih drugih sodobnih pripomočkov za stik z internetom. Rad se povsem »odštekam«. Še mobilni telefon imam skoraj ves čas izključen. Enkrat dnevno ga prižgem le toliko, da pokličem domov, da jih ne bi preveč skrbelo.
Zato sem pa seveda še toliko bolj željan novic in (vse bolj tudi) kontakta z mojim družbenim omrežjem (Facebook). Po takšnih potovanjih, kot je bil pravkar zaključen pa prav z veseljem in čim prej izvedem še dvoje »nalaganj«: slike iz fotoaparata in posnetek opravljene poti iz Garmina. Slednje mi omogoča, da lahko preverim vse detajle opravljene (kolesarske ali pohodne) poti: razdalje, hitrost, srčni utrip, porabljene kalorije. Predvsem pa si lahko do podrobnosti ogledam opravljeno pot na zemljevidu in s pomočjo satelitske slike preverim razne dileme (na primer ali bi šel lahko tudi po kakšni bližnjici).

Današnja bilanca: 57 prevoženih kilometrov; 513 višinske razlike; 2362 porabljenih kalorij

Četrtek, 12. avgusta

Čeprav je letošnje poletje moje prvo po upokojitvi (da, ker je zaradi takratnega medijskega linča zaradi izkoriščenih ali neizkoriščenih poslanskih privilegijev marsikdo že leta in leta mislil, da sem že upokojen, pa seveda nisem bil), potem, ko sem lepo nabral 40 let delovne dobe in dočakal 60 let, se poletni meseci nič kaj ne razlikujejo od preteklih let. Poudarek je na dopustu, vmes pa je treba marsikaj postoriti tudi še na poslovnem področju.

Zato imam danes sestanek v Stegnah, s sodelavci in partnerji pri nekaterih mojih projektih in družbah. Čeprav nisem nikjer več zaposlen in nimam nobenih poslovodnih funkcij, pa kolegi še vedno radi upoštevajo moje nasvete in izkušnje. Ampak seveda ne prej kot ob 9h.

Čeprav ustanovitelji doslej še nismo bili poplačani za svoja vlaganja, še vedno (bolj) verjamem v idejo, katero sem lansiral pred 6 leti. Takrat sem se vprašal: kateri so tisti viri (resursi), ki so za Slovenijo najbolj obetavni? Rudna bogastva verjetno ne… Naravne lepote? Da, vendar v omejenem obsegu. Pridne roke? Ne bo šlo… so predrage… Veliko več se da zaslužiti z znanjem (večja stopnja dodane vrednosti), vendar pa ga vsaj doslej še nismo znali zadosti definirati in ovrednotiti, da bi lahko postal predmet gospodarskega poslovanja.

Družba INform je tako nastala na podlagi moje ideje o posredovanju pri pretoku znanja, kot največjega potencialnega bogastva tega planeta. Z razvojem interneta kot idealnega medija za pretok informacij so se pojavile prej neslutene možnosti za izmenjavo človeških izkušenj in pridobljenega znanja, ki pa vse doslej še niso bile zadosti izkoriščene. Da bi bil olajšan promet z znanjem v večjih količinah ter da bi bilo omogočeno njegovo vrednotenje, ga je potrebno definirati in oblikovati v posebne module in prav temu se posveča družba INform.

Ampak takšne definicije so malo preveč zahtevne za tale dnevnik. Bralec si bo vse lažje predstavljal, če bo pogledal na portal s pametnimi obrazci www.informiran.si Morda bo tam našel (veliko ceneje kot kje drugje) prav tisto, kar najbolj rabi: od vloge za znižano plačilo vrtca, do zahteve za razvezo Najprej sem imel glede slednjega malo slab občutek – kot da želimo pospeševati razpad družin? Praksa pa je pokazala, da temu ni tako. Uporabnina (to je moj »izum« za tujko »aplikacija«) je namenjena le tistim parom, ki so se že odločili za razvezo, pa bi radi neljubi postopek speljali kar najbolj neboleče. In po možnosti brez nepotrebnih stroškov za odvetnike…

Danes bomo z Alenom malo pogledali prodajne trende. Zaradi počitnic ne pričakujem kakšnih preveč vzpodbudnih rezultatov… bo treba malo počakati do jeseni. Splošna finančna in gospodarska kriza se seveda čuti pri vseh mojih družbah in projektih. Negativni vpliv se nam kaže kot nekaj zunanjega in neizogibnega. Družba IUS SOFTWARE, ki že preko 20 let posluje zelo stabilno, predvsem po zaslugi zadovoljnih stalnih naročnikov in ki praktično ni imela odjav, jih je v preteklih letih pač nekoliko začutila. Industrija Usnja Vrhnika je bila lahko dolgoletni zadovoljen naročnik že vrsto let, vendar če je šla v stečaj, je morala odpovedati tudi naročnino na popularni IUS-INFO.

V takšnih razmerah se morajo podjetniki pač znajti na način, ki uvaja dodatne storitve in še večjo kvaliteto. Na mojem področju (pravne informatike v najširšem smislu) je tako v preteklem letu nastala tudi nova družba Vknjižba d.o.o., ki olajša ter poceni razne nepremičninske postopke, predvsem tudi vknjižbo etažne lastnine. O tem se bom danes pogovarjal z direktorjem Petrom.

12. marec 2010

Projekt AlertX


Gospodarska kriza je v letu 2009 prisilila vse podjetnike, da se čim bolj prilagodijo na spremenjene okoliščine in po možnosti razvijejo nove ideje ter iščejo nove trge. Ker sem se v zadnjih 20 letih ukvarjal predvsem s (pravno) informatiko, smo se na tem področju znašli med »lomilci krize« (takšno oznako so družbi IUS SOFTWARE dali v časniku Finance) tako, da smo uspešno lansirali hrvaški IUS-INFO ter s pravnega prodrli še na finančno, davčno in računovodsko področje – z novim produktom FinD.

Kot podjetnik pa sem se prvič lotil tudi novega, fizičnega proizvoda, seveda inovativnega in temelječega na zadnjih dosežkih sodobne tehnologije (miniaturne komponente, ki so bile razvite šele v zadnjih letih; prepoznavanje objektov v videu; zadostne procesorske in spominske kapacitete tudi za majhne »gadget« naprave).

Ideja se mi je porodila, ko sem kolesaril na tako nevarni cesti, kot je Kočevje-Ljubljana. Avtomobili in kamioni kar švigajo mimo tebe, kakšnih 5 centimetrov blizu… Gledaš pred seboj na izrabljene bankine in sproti premišljuješ, kje se boš izognil ostremu robu ali globoki udrtini, pri tem pa lahko samo ugibaš, kakšna je situacija zadaj… Ali se luknji lahko izognem malo na levo… ne da bi zapeljal več kot 5 cm na cesto? Če se bom pa toliko obrnil nazaj, da bom videl, ali se kdo bliža, pa lahko izgubim ravnotežje in …? Zanašam se le na sluh, ki pa z leti tudi peša… Ta-mladi kolesarji sicer dobro slišijo, vendar le, če (ko) ne poslušajo svoje mp3 glasbe…

Tako sem že med tisto vožnjo prišel do glavne ideje, katero sem kasneje še dodelal in dokumentiral. Ugotovil sem, da trenutno takšnega inovativnega proizvoda še ni. Zato se, izum tudi patentiral (Evropski patent) pod nazivom: »Naprava za gledanje nazaj in opozarjanje« (»Multi View Monitoring and Alerting Device«). Na posebnem okviru (v obliki nekakšnih očal) ali zataknjeno na varnostno čelado bo nameščena miniaturna kamera, povezana z miniaturnim zaslonom (display), ki bo uporabniku sproti kazal sliko (video) dogajanja za njegovim hrbtom, ne da bi motil njegov pogled naprej.

Vgrajeni procesor bo sproti obdeloval video signal, tako da bo prepoznal vsak objekt (predvsem seveda vozila), ki se približuje, ga na videu označil z rumenim okvirčkom ter prižgal posebno rdečo utripajočo lučko kot opozorilo na potencialno nevarnost. Kdor bo poslušal (vgrajeni) mp3, bo tudi zvočno opozorjen »Pazi, avto!« (v svojem jeziku). Opozorilni signal bo možno (brezžično) poslati tudi na zadnjo varnostno lučko kolesa, da bodo z utripanjem (na kolesarja) opozorjena tudi bližajoča se vozila.


Kot ste verjetno že sami pomislili, bo takšna naprava lahko zelo koristna in bo lahko veliko prispevala k večji varnosti – ne samo v kolesarstvu, ampak – tudi pri drugih aktivnostih, na primer pri smučanju.

Glavni podjetniški čar pa je v tem, da za takšen, povsem nov, produkt obstaja ogromen (še) neizkoriščen trg v globalnem merilu. Samo v Sloveniji je več deset tisoč navdušenih rekreativcev, ki bi se jim zdel takšen produkt zanimiv, nato pa v vsaki razviti državi še po več sto tisoč, v svetovnem merilu pa kar nekaj milijonov. Prepričan sem, da lahko s pomočjo sodobnih marketinških in prodajnih orodij (spletne prodajalne, virusni in video marketing, socialna omrežja interesnih skupin, itd.) že kar sami iz Slovenije obvladamo (vsaj) nekaj odstotkov takšnega potenciala (in s tem lahko že kar »obogatimo«), kasneje pa se povežemo še s kakšnim »velikanom«.

Na podlagi lastnih podjetniških izkušenj in ob spodbujanju številnih mojih kolegov sem se že zgodaj jeseni 2009 lotil prve faze. Tako smo in s pomočjo izvrstnih domačih inovativnih inženirjev do konca leta izdelali prvi funkcionalni model. Ko sem zadnje dni decembra, kljub mrazu, na kolesu preizkusil napravo (montirano na kolesarsko čelado), sem bil prav prijetno presenečen, kako jasna je slika mojega ozadja in kako hitro se oko navadi, da občasno pogleduje na zaslon, prav tako, kot pri vožnji z avtom v vzvratno ogledalo.

Odločitev je padla: v 2010 - gremo naprej! V drugi fazi bomo izdelali prototip, ga temeljito preizkusili (tudi s pomočjo profesionalnih kolesarjev), ustrezno dopolnili, pridobili ustrezne certifikate in začeli s proizvodnjo (večje serije verjetno kar na Daljnem vzhodu) in prodajo, najprej predvsem preko interneta.

Priznam, da sem za prvo fazo pred-razvoja že izčrpal svoja trenutno prosta finančna sredstva, zato bom poiskal še dodatne so-investitorje (tudi s pomočjo tega prispevka). Vabljen je vsak, ki v ta projekt toliko verjame (in zaupa meni kot njegovemu nosilcu), da je pripravljen vložiti (najmanj) 10.000 EUR v novo gospodarsko družbo – d.o.o. – katero bomo predvidoma ustanovili v mesecu marcu 2010. Seveda je zaželeno, da bi se družbeniki vključili v projekt tudi bolj aktivno, s tistimi svojimi talenti in potenciali, katere pač imajo.

Pričakujem, da se bo v nekaj letih vrednost vsakega vložka večkratno pomnožila.

Kdor je zainteresiran za več informacij, naj se javi na: tone.tomazic@siol.net